Dvestoletnica rojstva Ignacija Knobleharja

V dolgi vrsti slovenskih misijonarjev, ki so oznanjali evangelij med nekrščanskimi ljudstvi, sta najbolj znana Friderik Baraga in Ignacij Knoblehar. Baraga se je posvetil izključno svojemu misijonskemu poslanstvu, toda kot način oznanjevanja je pojmoval tudi prizadevanje za gospodarski in kulturni razvoj ameriških Indijancev. Podobno je ravnal tudi Knoblehar. V Afriko je odšel z namenom, da črncem približa krščansko vero, toda po zgledu velikih misijonarjev v zgodovini Katoliške cerkve je spoštoval njihov način življenja, hotel se jim je popolnoma približati in postati del njih. Svojim sodelavcem je naročal, naj bodo do črncev kakor oče in mati. Kot predstojnik novega misijona se je trudil, da bi spoznal njegovo ozemlje in prebivalstvo ter dognal, kje bi se dalo ustanoviti nove postaje. Za te nove kraje se je zanimal tudi kot znanstvenik in jih odkrival v Evropi. Postopek za razglasitev škofa Baraga za blaženega teče že od leta 1969. Ko ob dvestoletnici njegovega rojstva spoznavamo življenje in delo Ignacija Knobleharja, začutimo, da bi to čast zaslužil tudi on.

MISIJONSKI OGENJ JE ZANETIL BARAGA
Ignacij Knoblehar je bil prvi otrok očeta Ignacija in matere Uršule roj. Štancar iz Škocjana pri Novem mestu. Rodil se je 6. julija 1819. S sedmimi leti je začel hoditi v nemško šolo v Kostanjevico, da bi se pripravil za srednjo šolo, ki je bila takrat samo v nemščini. V šolskem letu 1831/32 je bil prvošolec na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. Med svojim prvim obiskom domovine leta 1836–1837 se je tam ustavil Friderik Baraga, misijonar med severnoameriškimi Indijanci. Njegova goreča pridiga je 17-letnega Ignacija močno prevzela in v njem ‘prižgala’ željo, da bi sledil poslanstvu svojega rojaka. Po končani gimnaziji v Novem mestu se je vpisal na licej v Ljubljani, dve leti zatem je bil sprejet v ljubljansko bogoslovje. Ves čas ga je spremljala misel, da gre v misijone, zato je želel študirati v Rimu. Že v drugem letniku je pisal papeškemu nunciju na Dunaju, da mu pomaga doseči ta cilj. Odpotoval je v Rim, toda na papeški Kongregaciji za širjenje vere so ga zavrnili, izprosil pa si je dovoljenje, da posluša predavanja tujih jezikov ter medicine in biologije, kar mu je kasneje nadvse koristilo. Denarno ga je podpiral ljubljanski škof Alojzij Wolf. Knoblehar je bil zelo nadarjen za jezike in pod svoje okrilje ga je sprejel kardinal Mezzofanti, ki je slovel po znanju vsaj 70 jezikov in narečij (s Knobleharjem sta se pogovarjala v slovenščini). Na njegovo priporočilo je bil sprejet na redni študij na papeški univerzi Propaganda, katere ravnatelj je bil takrat poljski jezuit Maksimilijan Ryllo. Poleg teološkega študija se je učil naravoslovja, matematike, astronomije, risanja in medicine. 14. marca 1845 je bil posvečen v duhovnika, po novi maši je študij kronal z doktoratom. Predstojniki niso vedeli, kam bi ga poslali. Navajali so različne možnosti, ki pa Knobleharju niso bile všeč: njegova srčna želja je bila delovati kot misijonar v Afriki.

PREDSTOJNIK MISIJONA V SUDANU
Spomladi leta 1846 je papež Gregor XVI. podpisal odlok o ustanovitvi apostolskega vikariata v osrednji Afriki. Za vikarja je bil imenovan Aneto Casolani, ki je prejel škofovsko posvečenje, prideljeni pa so mu bili p. Ryllo ter gojenca Propagande Ignacij Knoblehar in Angelo Vinco. Škof Casolani se je vikariatu odpovedal in Kongregacija za širjenje vere je za provikarja imenovala p. Rylla. Misijonarji so si zastavili zahtevno nalogo: spreobračanje črncev v južnem Sudanu, ki je bil tedaj pod turško-egiptovskimi oblastniki in izrazito muslimanski. Kljub vsem težavam jim je leta 1848 uspelo v sudanskem glavnem mestu Kartumu na obrežju Modrega Nila postaviti misijonsko postajo. Zaradi težkih klimatskih razmer in nalezljive bolezni je p. Ryllo, pobudnik za ustanovitev misijona, zbolel. Pred smrtjo je za namestnika določil Knobleharja in mu prepustil vsa papeška pooblastila. V Sudanu je bila tedaj splošno razširjena trgovina s sužnji, s katero so se ukvarjali predvsem Arabci pa tudi številni Evropejci: vsako leto so iz Sudana odpeljali v Egipt, Abesinijo in Arabijo do 60.000 sužnjev. Knoblehar se je zavedal, da si bo pridobil naklonjenost črnskega pre­bi­valstva, če jih bo zaščitil pred trgovci s sužnji. Knoblehar je pisal: »Ni zlepa kaj tako pretresljivega kakor v petek, ki je mohamedancem svet dan, iti v Kartumu mimo sejma s sužnji in videti, kako v gneči vzklikajo cene za može, žene, fante, dekleta in otroke. Človek je postal blago. Pa nikomur ne pride na misel, da je bitje, ki mora vse to prenašati, njegov brat, njegova sestra v Bogu.« Knobleharjev boj zoper trgovino s sužnji je veliko prispeval k dokončni prepovedi te sramotne dejavnosti.

PRVO POTOVANJE PO NILU
Knoblehar je svoje misijonsko delovanje modro načrtoval in vztrajno uresničeval. To je po knjigi Franca Jakliča Ignacij Knoblehar in njegovi sodelavci (3. izdaja, Družina, Ljubljana 1996) pregledno prikazal Marko Frelih (Afrika, ki odhaja in se vrača, Afriške in azijske študije IX, 3 /2005/). Po njem povzemam glavne podatke. Naš misijonar je kmalu spoznal, da v islamskem Kartumu širjenje krščanske vere ne bo uspešno, zato se je podal na jug, kjer so živela ljudstva, ki so redko stopila v stik z belim človekom. V Kartumu je najel ladjo skupaj s posadko. Knobleharja sta spremljala pater Emanuel Pedemonte in duhovnik Angelo Vinco. 13. novembra 1849 so odpluli po Nilu navzgor. Knoblehar je odkrival neznani svet črne Afrike. Med postanki (posadka je oskrbovala vojaška oporišča ob Nilu) se je seznanil z različnimi ljudstvi, ki so ga sprejeli z velikim zaupanjem, ko so videli, da namen njegovega obiska ni trgovanje s sužnji in slonovino. Do misijonarjev so bili domačini povsod prijazni in zaupljivi, ker niso imeli slabih izkušenj z belci. Na skrajnem jugu Sudana je živelo ljudstvo Barijcev in Knoblehar se je z njihovim poglavarjem Nigilo dogovoril, da na njegovem ozemlju postavijo prvo misijonsko postajo Gondokoro. Barijci so se v primerjavi z drugimi ljudstvi več ukvarjali s poljedelstvom. Od vseh ljudstev ob Belem Nilu so edino oni imeli dvakrat na leto žetev, toda kljub temu so ljudje umirali od lakote, ker niso poznali varčevanja oziroma shranjevanja letine. V času lakote so se zatekali v misijonsko vas, v času izobilja pa so jo brž zapustili. Misijonarji so imeli z njimi veliko težav in so bili pogosto v življenjski nevarnosti, Knoblehar pa je vztrajal, da ostanejo med njimi in se jim čimbolj približajo. Med plovbo po Nilu je Knoblehar pozorno spremljal življenjske navade domačinov in vse to zapisoval v dnevniku. 16. januarja 1850 so pripluli do 606 metrov visoke vzpetine Logvek – najjužnejše točke na tej poti. Knoblehar je v skalnati vrh hriba vklesal svoje ime. Potem so zapluli nazaj proti severu. Po 113 dneh potovanja so se 7. marca 1850 vrnili v Kartum. Nemški opis tega potovanja je izšel leta 1851 v Ljubljani, naslednje leto pa še v slovenščini. Na tem potovanju je Knoblehar nabral mnogo stvari za ljubljanski in dunajski muzej.

V EVROPO S PROŠNJO ZA POMOČ
Po dveh letih misijonskega dela v Sudanu so izkušnje Knobleharja izučile, da je misijonsko poslanstvo uresničljivo samo z ustrezno materialno in seveda duhovno podporo. Zato se je leta 1850 odpravil na svoje prvo potovanje v Evropo, da si pridobi pomoči in sodelavcev. 22. avgusta je prišel v Ljubljano in se nastanil v bogoslovnem semenišču, kjer hranijo njegovo podobo, na kateri ga je slikar Matevž Langus dobro zadel. Obiskal je svoje še živeče starše v Škocjanu ter več krajev v Sloveniji in povsod so ljudje darovali za misijone. Še bolj kot za denarno pomoč je Knoblehar prosil za pomočnike pri misijonskem delu. Njegovo prošnjo je uslišalo pet slovenskih duhovnikov: Martin Dovjak iz Šentjerneja, Janez Kocjančič s Črnivca pri Brezjah, Matevž Milharčič iz Slavine, Jernej Mozgan iz Železne Kaple ter Oton Trabant iz Pišec. Njim so se pridružili trije fantje – obrtniki. V domovini je ostal do 22. oktobra, potem pa je šel na Dunaj, kjer ga je sprejel mladi cesar Franc Jožef I., ki je Knobleharju pozorno prisluhnil. Prevzel je pokroviteljstvo nad misijonom in mu naklonil izdatno denarno pomoč. Za uspešno delovanje afriškega misijona je bilo na Dunaju ustanovljeno posebno Marijino društvo (Marienverein). Veliko pozornost mu je namenila tudi dunajska akademija znanosti, ki se je zanimala za njegove raziskave o Nilu. Plačali so mu nakup najsodobnejših merilnih naprav, vendar se je moral zavezati, da bo o rezultatih svoji raziskav poročal najprej njej. Z Dunaja ga je vodila pot v Rim, kjer je naletel na hladen sprejem pri kardinalu Franzoniju, ki mu je dejal, da Kongregacija njegovega misijona ne bo več podpirala, sledila je avdienca pri papežu Piju IX.: Knoblehar mu je poročal o delu misijona, papež ga je pozorno poslušal in ga imenoval za prvega apostolskega provikarja. Misijon je bil rešen.

Z ‘JUTRANJO ZVEZDO’ PO NILU
Ko se je Ignacij Knoblehar z novimi sodelavci vrnil v Kartum, je uvidel, da mora misijon na vsak način imeti lastno ladjo za prevoz po Nilu. Kupil je ozko, z železom obito in pokrito ladjo na jadra, ki so jo 15. oktobra 1851 blagoslovili in ji dali ime Stella matutina (Jutranja zvezda). Potem ko je delo na kartumski osrednji misijonski postaji spravil v pravi tir, se je Knoblehar 12. novembra 1852 odpravil po Belem Nilu. Na dve tovorni ladjici je dal znesti misijonske potrebščine, na drugo pa so spravili dva jezdna konja ter sadike sadnih dreves in vinske trte, žitna semena in več drugih reči. Neobičajen tovor so predstavljali trije zvonovi, ki jih je naredil ljubljanski livar Anton Samassa. Jutranja zvezda je v 35 dneh prevozila 1800 kilometrov, vsak dan okoli 50. Na misijonski postaji Gondokoro (blizu današnjega mesta Juba, ki je glavno mesto Južnega Sudana in ima 230.195 prebivalcev) je ostal štiri mesece. O veliki noči leta 1853 se je z Jutranjo zvezdo odpeljal proti Kartumu, plovba je trajala 24 dni. Na Knobleharjevo prošnjo po novih misijonarjih sta se leta 1853 odzvala slovenska duhovnika Luka Jeran in Jožef Lap in sedem slovenskih obrtnikov ter dva tirolska duhovnika, ki so jima kasneje sledili še mnogi drugi. Luka Jerana je huda bolezen prisilila, da se je vrnil v domovino, ponesrečil se mu je tudi drugi poskus, je pa ogromno storil za misijone kot urednik verskega lista Zgodnja Danica, v katerem je objavljal pisma misijonarjev in darove bralcev zanje. Misijonar Jernej Mozgan se je s Knobleharjevim dovoljenjem izkrcal iz Jutranje zvezde na ozemlju rodu Kječ in šel iskat kraj za novo misijonsko postajo. Najbolj primerno se mu je zdelo naselje Angven (danes Bor). V zasilno kapelo je postavil posodico s trščico Jezusovega križa, ki mu jo je bil podaril škof Slomšek, in po tej relikviji postajo imenoval Sveti Križ. Huda preizkušnja za delovanje in obstoj misijona v južnem Sudanu so bile številne smrti misijonarjev – drug za drugim so umirali mladi fantje, nekateri samo nekaj dni po prihodu v misijon. V enajstih letih (1848–1859) je bilo 22 duhovniških grobov in veliko grobov svetnih sodelavcev. Najhujša morilka je bila zahrbtna mrzlica, proti kateri so bili občutljivi belci popolnoma brez moči.

DRUGIČ V EVROPO IN ODHOD V VEČNOST
Knoblehar se je tej nevarni bolezni skoraj deset let uspešno izogibal, ker je veliko časa prebival na svoji ladji Jutranja zvezda, kjer so bili bivalni pogoji bolj ugodni. Naporno življenje pa mu je počasi razrahljalo zdravje in pokazali so se prvi znaki bolezni. V poročilu, ki ga je 28. septembra 1857 poslal vodstvu Marijinega društva na Dunaj, je zapisal, da bo spet prišel v Evropo, da si v tamkajšnjem podnebju okrepi zdravje. V Rimu se je hotel na Kongregaciji za širjenje vere dogovoriti glede prihodnosti afriškega misijona. Za svojega namestnika je postavil misijonarja Mateja Kirchnerja. V prvih dneh decembra 1857 se je zapustil ljubljeni Kartum, v Kairu, kjer se je poslovil od Nila, je hudo zbolel na pljučih. V Aleksandriji se je vkrcal na parnik, s katerim se je peljal do Neaplja, kjer se je 5. januarja 1858 izkrcal. Bil je tako slab, da ni mogel nadaljevati poti. V oskrbo so ga vzeli redovniki avguštinci. V slutnji smrti je svojemu spovedniku p. Ludviku narekoval (v italijanščini) poročilo o stanju osrednjeafriškega misijona. Začel ga je s svetniško izpovedjo: »V vsem sem vdan v Božjo voljo. To, kar me najbolj muči in boli, je misel na misijon, ne pa moje zdravje in življenje, ki sem ga skušal vsaj malo porabiti za istega Boga, ki mi ga je daroval. In ker ne vem, kaj Bog namerava z menoj, sem narekoval to poročilo.« Zdravje se mu je nekoliko izboljšalo, toda le za malo časa. 13. aprila 1858 ga je smrtno zadela kap. Dočakal je 38 let, 9 mesecev in 7 dni. Njegova apostolska duša je stopila pred večnega Sodnika in Plačnika. Odšel je, kamor je pred njim odšlo že 17 sodelavcev duhovnikov. Pokopali so ga v grobnici pred velikim oltarjem samostanske cerkve.
Ko je Knoblehar odšel iz Afrike, so bile vse tri ‘njegove’ misijonske postaje dobro zasedene z duhovniki in svetnimi sodelavci, ki pa jih je neusmiljeno kosila smrt. Leta 1863 je bil osrednjeafriški misijon, ki ga je leta 1848 ustanovil Knoblehar, postavljen pod upravo apostolskega delegata za Egipt. Lepši časi za misijon so nastopili, ko je leta 1877 vodstvo prevzel škof Daniel Comboni iz misijonskega zavoda za zamorske dežele (Pro Nigrizia) v Veroni. Leta 1881 je v Kartumu umrl v sluhu svetosti, leta 2003 je bil razglašen za svetnika. Svojega gorečega in učenega predhodnika Knobleharja je cenil in spoštoval.

NAJBOLJŠI POZNAVALEC REKE NIL
Ignacij Knoblehar in njegovi misijonarji so delovali v Vzhodnem Sudanu, ki je po reki Nil povezan z Egiptom. Nil, za Mississippijem najdaljša reka na svetu, ima dva izvira: Beli in Modri Nil, ki se pri Kartumu stekata. Knoblehar si je prizadeval, da bi dosegel izvir Nila in je maja 1854 po šumečih vodah Belega Nila prišel skoraj do ekvatorja, do otoka Lamutat in kot prvi beli človek je stal na najjužnejši točki, ki je bila dosežena po reki Nil. Svoje misijonsko delo so zastavili med sudanskimi črnci, ki jim po reki Nil znanstveniki pravijo niloti. Kot moder misijonar je Knoblehar želel spoznati ozemlje in njegovo prebivalstvo; za te neznane kraje pa se je zanimal tudi kot znanstvenik. Zato se je odpravil na svoje prvo veliko potovanje po Belem Nilu. Trajalo je od 13. novembra 1849 do 7. marca 1850. Potovanje je sproti popisoval v obliki ladijskega dnevnika (izvirni rokopis se nahaja v dunajski Narodni knjižnici). Beležil je podatke o smeri kompasa, hitrosti ladje, geografske pozicije, o vremenu, temperaturi ozračja in vode, o zračnem pritisku. Opisal je tudi obrežje Nila in pri tem uporabljal tamkajšnja ledinska imena. Pri opisu si je včasih pomagal tudi s skicami, ker se je v pripravi na misijonsko delo naučil risanja. »Ko so angleški popotniki videli njegove zapiske,« piše dr. Marko Frelih, »so jih bili takoj pripravljeni odkupiti za veliko plačilo. Toda Knobleharja taka kupčija ni zanimala, saj je imel namen, da bi svoja spoznanja o Nilu in nilotskih ljudstvih zbral in objavil v posebni študiji. Dobro se je zavedal, da so njegovi podatki zelo dragoceni in da bodo v Evropi pritegnili veliko pozornost.« Med svojim prvim obiskom domovine leta 1850 je ne Dunaju izkoristil priložnost, da strokovno in širšo javnost seznani s svojimi raziskavami Nila. V znanstvenih krogih se je navdušeno govorilo o afriških podvigih slovenskega misijonarja. Knoblehar je pravilno sklepal, da je treba izvir Nila iskati pod ekvatorjem. Knoblehar je v desetih letih svojega delovanja v Afriki kar štiri leta in pol preživel na Nilu. Šestkrat je potoval iz Kartuma v 1500 kilometrov oddaljeni Gondokoro in v tistem času je upravičeno veljal za najboljšega poznavalca te mogočne afriške reke. »To je bilo jasno vsem, ki so se takrat ukvarjali z raziskavami Nila, razlika je bila le v tem, da so nekateri priznali njegovo znanje, drugi pa so ga popolnoma ignorirali« (Marko Frelih). Med potovanjem po južnem Sudanu je Knoblehar nabral več raznovrstnih predmetov in jih varno pripeljal v domovino. Knobleharjeva zbirka v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani in v Etnografskem muzeju na Dunaju sodi med najstarejše zbirke nilotskih ljudstev, ki se nahajajo izven Afrike.

PRIČAVANJA KNOBLEHARJEVIH SODOBNIKOV
Mnogi učenjaki, ki so se hoteli resno ukvarjati z Nilom, so se radi oglasili pri Knobleharju, ko so zvedeli za njegove raziskave. Med njimi je bil tudi francoski diplomat Ferdinand de Lesseps, ki je postal slaven z gradnjo Sueškega prekopa (1869); kot raziskovalec Nila se je leta 1856 ustavil v Kartumu in obiskal Knobleharja, ki mu je dal na razpolago svoje zapiske. Lesseps v svojih spominih omenja tudi “častitega in pogumnega predstojnika misijona v vzhodni Afriki” in poudarja njegov prispevek k raziskavam Nila. Večkrat se je pri Knobleharju oglasil ameriški pesnik in popotnik Bayard Taylor, ki se je leta 1851 in 1852 mudil v Kartumu. Pri njem je dobil dragocene podatke o deželi. Spoštovanje do našega misijonarja je izpovedal tako: »Bilo mi je žal, da se bom moral ločiti od provikarja Knobleharja in njegovih sobratov. Ti požrtvovalni ljudje so si prostovoljno izbrali življenje – če se sme imenovati življenje, kar je le malo boljše od smrti – v daljnem osrčju Afrike, da med njenimi poganskimi prebivalci širijo vero. Upam, da bodo dosegli uresničenje svojih ciljev. To so možje najlepšega značaja in najplemenitejših namenov. Abuna Soliman, kakor Knobleharja splošno imenujejo, je znan daleč naokoli in v vsem Sudanu visoko cenjen.« Slavni nemški naravoslovec Alfred Edmund Brehm (1829–1884), pisec velike knjige o živali, je pri raziskovanju afriškega živalskega sveta dobil koristne podatke v Knobleharjevih ladijskih dnevnikih. O Knobleharju je zapisal: »Duša misijona je bil slavno znani Ignacij Knoblehar iz Ljubljane … Bil je prav tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Razen naloge, ki so mu jo poverili nadrejeni, si je prizadeval samo za to, kako bi svoja dolga potovanja znanstveno izkoristil, ne glede na kakšen dobiček. Pisal je zares izvrsten ladijski dnevnik. Njegova vztrajnost je bila podobna njegovim drugim lastnostim: bila je velikanska.«
Ko je Ignacij Knoblehar kot mlad duhovnik v Rimu zvedel, da ga pošiljajo za misijonarja v Afriko, kar je bila njegova srčna želja, je prijatelju Jožefu Partlju, kaplanu na Igu, pisal: »Večkrat sem mislil na nesrečno usodo afriških zamorcev. Še večkrat pa sem prosil Boga, naj kakor koli olajša njihovo usodo in jim nakloni pripomočke za večno zveličanje. Sam se pa nikakor nisem imel za sposobnega za tako delo. Zato sem zdaj tem bolj zadovoljen, ker grem brez vsakega lastnega odločanja v ta misijon.« Izrekel je svoj ‘da’, zato je Bog po njem v kratkem času storil velike reči.

ČUK, Silvester. Ignacij Knoblehar. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 7, str 50-57.