Brat Roger in Taize

»V Taizé se napotimo, kot se napotimo k izviru. Popotnik se tu ustavi, se odžeja in se odpravi naprej. Vi veste, da vas bratje te skupnosti ne žele zadržati. Hočejo vam le omogočiti, da bi v molitvi in tišini pili živo vodo, ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali veselje, da bi razbrali njegovo navzočnost, da bi odgovorili na njegov klic, in potem odšli pričevat o njegovi ljubezni in služit bratom v svojih župnijah, šolah, univerzah, na vseh svojih delovnih mestih.« Tako je v svojem nagovoru mladim papež sv. Janez Pavel II. označil pomen tega kraja ob svojem obisku 5. oktobra 1986. V letu 2015 praznuje Taizé več obletnic: maja stoletnico rojstva brata Rogerja, ustanovitelja tamkajšnje meniške skupnosti, avgusta pa petinsedemdesetletnice njene ustanovitve pa tudi desetletnice nasilne smrti brata Rogerja. Njegovo življenje je neločljivo povezano z rojstvom in rastjo Taizéja – ekumenske meniške skupnosti in kraja duhovnosti, ki privablja mlade z vsega sveta. Tema jubilejnega leta je Na poti k novi solidarnosti.

priloga 05 2015a“OSTANITE TUKAJ, TAKO SMO OSAMLJENI”
Zgodovina Taizéja ima prav zanimiv začetek. Petindvajsetletni Roger Schutz, študent teologije iz Švice, je sredi leta 1940, ko je v Evropi že divjala druga svetovna vojna, v tistem delu Francije, domovine svoje matere, ki ni bil pod nemško zasedbo, iskal miren kraj, kjer bi mogel v molitvi vzpostaviti živ odnos z Bogom in ustanoviti meniško občestvo. V tem iskanju je prišel do revne vasice Taizé, nedaleč od Clunyja, žarišča verske prenove v desetem stoletju. Sprejela ga je starejša žena. Ko ji je povedal o svojem načrtu, mu je dejala: »Ostanite tukaj, tako smo osamljeni.« Zanj je bilo to kakor glas Boga, ki mu govori po ustih preproste žene. Na svoji poti v Francijo je Roger srečeval begunce. »Ti ubogi ljudje so se mi zasmilili. Hotel sem jim nuditi pomoč.« Kupil je revno hišo na robu vasi z nekaj zemlje, ki je spadala k njej. Hišo je za silo uredil in vanjo je sprejemal tiste, ki so jih preganjali nacisti. Po vojni je tam zaživela ekumenska meniška skupnost.
Njen ustanovitelj Roger Schutz se je rodil 12. maja 1915 v švicarski vasi Provence kot deveti otrok protestantskega pastorja Charlesa Schutza in Amelie Marsauche. Na njegove življenjske odločitve je močno vplival zgled njegove babice, ki je med prvo svetovno vojno kot vdova živela na severu Francije. Ves čas vojne je skrbela za begunce, ki so morali oditi s svojih domov. Zelo jo je bolelo, da so se med sabo pobijali kristjani, ki bi morali biti najbolj poklicani k spravi. V letih 1936 – 1939 je na očetovo željo študiral teologijo v Lausanni in Strasbourgu. Leta 1940 ga najdemo v Franciji, v Taizéju. V hiši, kjer je nudil zavetje političnim beguncem, zlasti Judom, je bil tudi majhen oratorij, kjer je Roger sam trikrat na dan molil, tako kot pozneje skupnost, o kateri je od vsega začetka sanjal. Tam je ostal do leta 1942, ko je celotno Francijo okupirala nemška vojska. Prisiljen je bil ostati v Švici do konca leta 1944. Ob povratku v Taizé so ga spremljali prvi bratje in leta 1949 jih je sedmero napravilo življenjske meniške zaobljube, da bodo živeli v neporočenosti (celibatu), skupnosti dobrin in v pokorščini predstojniku (priorju). Brat Roger, prior skupnosti, je leta 1952 sestavil kratka Pravila Taizéja, ki so pozneje dobila ime Izviri Taizéja. Dokončna oblika je v knjigi Ljubezen vseh ljubezni: izviri Taizéja (1990). Število bratov je iz leta v leto naraščalo. Prvi bratje so bili protestanti, sčasoma so se jim pridružili tudi katoliški bratje. Danes je v skupnosit okoli 100 bratov iz 25 držav. Brat Roger je nekatere pošiljal za nekaj časa živet med uboge, nazadnje pa je tudi sam vsako leto za nekaj tednov odhajal v kraje, kjer ljudje trpijo (Kalkuta, Čile, Južna Afrika). Skupnost je znamenje edinosti in sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi.

priloga 05 2015bTAIZÉ IN PAPEŽI
Preobrat v zgodovini Taizéja je pomenilo prvo srečanje brata Rogerja s papežem Janezom XXIII. (Že kot apostolski nuncij v Franciji je bratom dovolil, da skupnost opravlja svoje molitve v vaški cerkvici, ki so jo okoli leta 1100 postavili menihi iz Clunyja.) Tri dni po nastopu papeške službe je v zasebni avdienci sprejel brata Rogerja in brata Maxa Thuriana, teologa skupnosti (kasneje je postal član katoliške Cerkve). »Ta avdienca pri Janezu XXIII. je bila kar malo presenetljiva: bil je povsem drugačen od podobe papeža, ki smo si jo zamišljali,« je povedal brat Roger. »Tako zavzeto naju je poslušal, da je, ko sva govorila o spravi, zaploskal in vzkliknil bravo. Bil je preprost človek, zelo odprt, poln veselja in sproščenosti.« Od tedaj sta se papež Janez XXIII. in brat Roger srečevala vsako leto. Papež je Taizé označil »mala pomlad Cerkve« Brat Roger in brat Max sta se kot gosta Tajništva za edinost kristjanov udeležila drugega vatikanskega koncila. »Mislim, da sem zamudil samo dve dopoldanski seji,« je povedal brat Roger.
Prijateljski stiki so se nadaljevali tudi pod papežem Pavlom VI. »Zelo rad sem imel Pavla VI. Bil je zelo čuteč za vprašanje edinosti in sprave … Bil je velik papež. Hotel je vse žrtvovati za evangelij, toda ni mogel več kot trpeti, ker so mu vse preprečili. Zadnji pogovor, ki sva ga imela, je bil o mladih, vedno je govoril o mladih. V Taizéju smo začeli takrat s koncilom mladih. Rekel mi je: “Kaj lahko naredim, kako naj vam pomagam?” Bil sem tako nesrečen, ko sem videl Pavla VI. tako potrtega, da sem mu rekel, česar mu sprva nisem mislil povedati: “Sveti oče, v vas vidim odsev Kristusove svetosti. Vi ne morete narediti drugega, kot da ste to, kar ste.”« Krakovski nadškof Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II., je bil dvakrat v Taizéju. Brat Roger pa je bil dva dni njegov gost v Krakovu, ko se je udeležil srečanja poljske mladine. Bil je navzoč ob nastopu papeške službe Janeza Pavla II. in ta ga je kot ‘starega znanca’ posebej prisrčno pozdravil. Kot papež se je 5. oktobra 1986 ustavil v Taizéju, kjer ga je v moderni cerkvi sprave pričakalo okoli 7.000 mladih. Brat Roger je papežu predstavil Taizé kot kraj, ki mladim odkriva ‘občestvenega Kristusa’ kot zdravilo za osamljenost, eno največjih bolezni našega časa. Zadnjič je brat Roger romal v Rim 8. aprila 2005, ko se je, devetdesetletni starček na invalidskem vozičku, udeležil pogreba papeža Janeza Pavla II. in je med mašo iz rok kardinala Ratzingerja, kasnejšega papeža Benedikta XVI. prejel sveto obhajilo. Vedno je izpovedoval vero v Kristusovo resničnost navzočnost v sveti hostiji. Dobre štiri mesece kasneje, 16. avgusta 2005, je bil ubit med večerno molitvijo v cerkvi sprave. Papež Benedikt XVI. je njegovemu nasledniku bratu Aloisu pisal: »Čeprav je vstopil v večno življenje, nam dragi brat Roger še vedno govori. Naj nas njegovo pričevanje za ekumenizem svetosti navdihuje na našem pohodu proti edinosti. Naj vaša skupnost še naprej živi in izžareva svojo karizmo, posebej za mlade rodove.«

MLADI PRIHAJAJO V TAIZÉ
Kmalu po nastanku skupnosti so v Taizé začeli prihajati mnogi ljudje, ki sta jih privlačila molitev in občestveno življenje. Sredi petdesetih let so v vedno večjem številu prihajali mladi z vseh koncev sveta. Zanimanje mladih je bilo za Taizéjske brate pomenljivo znamenje, saj sprva niso nameravali prirejati množičnih srečanj za mlade. Odgovorili so na ta božji klic in z veseljem odprli vrata vsakomur, ki se je želel za nekaj časa vključiti v življenje skupnosti ter razmišljati o duhovnem življenju in človeški solidarnosti. Romanja mladih so prerasla v tedenska medcelinska srečanja, na katerih se poleti vsak teden zbere od 3.000 do 6.000 mladih ljudi, v drugih obdobjih leta je udeležencev med 500 in 1.000. Poleti prihajajo predvsem dijaki in študenti, ki imajo razmeroma dolge počitnice, delavcev je bolj malo. Večina prihaja z resnimi nameni, da se duhovno poglobijo in doživijo občestveno vero.
Na vprašanje, kako Taizéjski bratje mladim kažejo Boga, je prior brat Alois odgovoril: »Tako da jih poslušamo. Vsakič po večerni molitvi ostanemo v cerkvi, da se osebno pogovorimo z mladimi. Skupaj molimo, po molitvi pa vedo, da lahko pridejo do bratov in se z njimi pogovarjajo. Vedno je na voljo nekdo, ki jih posluša. Zelo pomembno je tudi, da mladi pri molitvi lahko sodelujejo s petjem, poslušanjem Božje besede, s tišino. To so osnovni elementi molitve.« Pri molitvi pojejo znamenite Taizéjske speve, ki jih poznajo mladi vsega sveta (Laudate omnes gentes, Ubi caritas et amor, Kyrie, Alleluia). To so molitveni napevi z malo besedila, ki se lahko neštetokrat ponovi. Ti spevi so nastali okoli leta 1975. Iz Taizéja so se preselili tudi k nam in bogatijo zlasti mladinska srečanja.
Od leta 1962 potekajo molitvena srečanja v novi, moderni cerkvi sprave, zgrajeni po načrtih enega od bratov. Ob vhodu je v petih jezikih napis: »Vi, ki vstopate, spravite se med seboj: oče s svojim sinom, mož s svojo ženo, verni s tistim, ki ne more verovati, kristjan s svojim ločenim bratom.« V poletnih mesecih je cerkev sprave postala premajhna za naraščajočo množico mladih, zato so jo povečali s šotorom.

priloga 05 2015cKONCIL MLADIH IN ROMANJA ZAUPANJA NA ZEMLJI
Za veliko noč leta 1970 je brat Roger med molitvenim srečanjem naznanil: »Da bi sami živeli in da bi svetu pomagali živeti veselo novico, da je Kristus vstal, bomo pripravili koncil mladih.« Pobuda zanj je prišla iz vrst mladih. Priprave so trajale dobra štiri leta; mladi so želeli, da koncil postane najprej notranje doživetje in šele potem zunanji dogodek. Vsako leto za veliko noč so bila mednarodna srečanja, na katerih so obravnavali določeno temo. Teme so bile nakazane v napovedi koncila: »Vstali Kristus prihaja prižigat praznično luč v globinah človeškega srca. Pripravlja nam pomlad Cerkve … Kristus nam bo dal dovolj iznajdljivosti in poguma, da bomo našli pot do sprave.«
Ob slovesnem začetku koncila mladih od 30. avgusta do 1. septembra 1974 se je na Taizéjskem griču zbralo 40.000 mladih iz 100 držav. Udeležili so se ga zastopniki vseh krščanskih Cerkva. »Prišel je dan odprtja koncila mladih, dan, ko bi vsi radi rekli: odpri samega sebe, da boš mogel razumeti človeka: človeka, ki je iz iste snovi kot ti, človeka, ki kakor ti išče, se bori, ustvarja, moli,« je zapisal brat Roger v svoj dnevnik. »Ko sem 20. avgusta 1940 prihajal v to človeško puščavo, si niti v sanjah nisem mogel predstavljati dni, kakor so tile, ko je v Taizéju toliko mladih.« Ob sklepu je mladim izročil svoje prvo Pismo božjemu ljudstvu, v katerem polaga mladim v usta vprašanje Cerkvi: »Cerkev, kaj praviš o svoji prihodnosti? Boš postala vesoljno občestvo, ki deli z vsemi brez razlike? Boš postala ljudstvo blagrov, ki se zanaša le na Kristusa?« Koncil mladih se nadaljuje. Decembra 1976 je brat Roger poslal svoje drugo Pismo božjemu ljudstvu, sestavljeno v Kalkuti, kamor se je šel poklonit materi Tereziji. Sledila so vsako leto nova pisma iz raznih koncev sveta.
Taizéjska skupnost nikoli ni imela namena ustanoviti lastnega mladinskega gibanja, temveč je spodbujala mlade, naj prevzemajo odgovornosti v domačih župnijah, v mestih in okoljih, kjer živijo. Bratje so jih hoteli pri tem podpirati, zato so začeli pripravljati tako imenovano romanje zaupanja na zemlji. V času novoletnih praznikov (od 28. decembra do 1. januarja) v enem izmed večjih evropskih mest poteka množično srečanje, na katerem se zberejo mladi z vseh koncev Evrope. »Romanje zaupanja na zemlji želi biti predvsem občestvena molitev mladih za mir na svetu, za mir v dušah, v srcih in med narodi,« je dejal brat Roger. »Za nas je pomembno le to, da se odpremo vsakemu človeku, ki je v kakršni koli stiski. Potrudimo se, da živimo z njim ter najdemo prostor v njegovem srcu in ga spodbujamo k dobroti, plemenitosti, iskrenosti in ljubezni.« Srčika teh romanj je trikratna dneva molitev: zjutraj v eni od župnij, ki se vključijo v ta srečanja, opoldanska po večjih cerkvah v središču mesta in večerna skupna molitev v dovolj velikem prostoru, med katero mlade nagovori brat prior. Prvo romanje zaupanja na zemlji je bilo leta 1978 v Parizu, ki je sprejel mlade še štirikrat (1983, 1988, 1994, 2002). Štirikrat je bilo to romanje v Rimu, trikrat v Barceloni, doslej v dvajsetih evropskih mestih. Najbližje je bilo v Zagrebu leta 2006. Teh romanj se vsako leto udeležijo tudi mladi iz Slovenije.

priloga 05 2015dTAIZÉ IN SLOVENCI
Slovenska mladina je v stikih s Taizéjem že od leta 1970, ko so tja poromali nekateri posamezniki. Leta 1971 pa je šlo v Taizé 12 študentov iz Občestva 2000. Povedel jih je Lojze Peterle, prvi predsednik vlade samostojne države Slovenije, sedanji evropski poslanec. Poznejše skupine so romale tja pod vodstvom nekdanjih študentskih duhovnikov Rudija Koncilije, Janeza Grila, Milana Knepa. Veliko jih je v Taizé in na novoletna romanja zaupanja odšlo pod vodstvom prezgodaj umrlega Mateja Zevnika, mengeškega župnika, ki ga je z bratom Rogerjem vezalo iskreno prijateljstvo. »Pogovor sva navadno začela s spomini na Taizéjsko srečanje v Ljubljani leta 1987.«
Nekajkrat pa se je Taizé ‘preselil’ k nam. Brat Roger je bil na povabilo nadškofa Alojzija Šuštarja gost srečanja verne slovenske mladine v Stični 19. septembra 1981. Prišel je v spremstvu dveh bratov, “da nam prinese nekoliko tistega ognja, ki ga brat Roger in njegova družina raznaša po vsem svetu”. Na nadškofov pozdrav je brat Roger odgovoril: »Vstali Kristus, ki je izšel iz groba, je živ in je med nami. On hoče, da bi bili živi, močno živi … Vi ste priče živega Kristusa, če ste zvesti njegovi besedi.« V popoldanskem nagovoru je dejal: »V kratkem času sem bival v osmih deželah za srečanja, kot je tole, in imel sem občutek, da so v Evropi obsežne duhovne puščave. Toda v teh puščavah se nenadoma prikažejo izviri žive vode, izviri upanja. To so ljudje, mladi in starejši, ki iščejo Boga.« Posebno toplo je govoril o Mariji. Mlade je povabil, naj radi molijo rožni venec in premišljujejo skrivnosti našega odrešenja, ki morajo postati resničnost našega življenja.
Drugič je brat Roger prišel k nam, ko je bila Ljubljana od 1. do 3. maja 1987 cilj Romanja zaupanja na zemlji. Več kot 5.000 mladih romarjev se je zbralo na molitvenem srečanju, ki ga je skupaj z brati iz Taizéja pripravila slovenska mladina. Mladi so prišli iz raznih koncev Evrope, z Vzhoda in Zahoda, da bi skupaj molili za mir, ljubezen, za razumevanje med ljudmi in narodi. Srečanja po župnijah so mlade povezovale, molitve v draveljski in šišenski cerkvi pa so pomenile višek dneva. Mladi so željno vpijali besede brata Rogerja. »Smisel mojega življenja je brati v srcih ljudi, kaj jih muči in kaj jih radosti, da z njimi delim njihovo trpljenje in veselje.« Ob slovesu je dejal: »Srečen sem s svojimi brati, ker ste nas tako prisrčno sprejeli. Bog vas je obdaril z gostoljubnostjo, dal vam je srce, odprto za bližnjega.« Na tem srečanju je brata Rogerja spremljal brat Alois, njegov naslednik. Na mednarodnem srečanju mladih od 28. aprila do 1. maja 2012, ko je slovenska prestolnica gostila mlade iz 26 držav, je dejal, da jih je srečanje v Ljubljani leta 1987 spodbudilo, da so nadaljevali romanja zaupanja v Srednji Evropi. Večerna molitvena srečanja so bila v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah. Med njimi je mlade nagovoril brat Alois. Čudovita je njegova misel o Mariji. »Devica Marija je podoba tihega, a željnega čakanja Boga. Bog jo je ljubil od vsega začetka in jo pripravljal na to, kar jo bo prosil. Toda nihče od sosedov, ki so jo vsak dan srečevali, ne bi mogel uganiti skrivnosti, ki jo je Marija iz Nazareta nosila v sebi. Ali ni tako, da se največje skrivnosti zgodijo v tišini?«

TAIZÉ SE PRIPRAVLJA NA PRAZNOVANJE
Za Taizé poteka leto 2015 v znamenju praznovanja obletnic: 12. maja je stoletnica rojstva brata Rogerja, 16. avgusta se bodo spominjali desete obletnice nasilne smrti tega moža blagosti in miru, nekaj dni zatem pa 75-letnice ‘ustanovitve’ Taizéja. Tamkajšnja skupnost bratov vabi na praznovanje stoletnice rojstva svojega ustanovitelja brata Rogerja Schutza. V nedeljo, 10. maja, so predvsem prebivalci pokrajine Burgundije, kjer je ta neznatna, a po vsem svetu znana vas, vabljeni na razna tematska srečanja, na katerih bodo predstavljali življenjsko pot brata Rogerja. Mladi bodo prebivalce spodbujali, da pripravijo molitvena srečanja in solidarnostne akcije po zamisli brata Rogerja, ki bodo izraz dosledne hoje za Kristusom, ki nas vabi, da ga prepoznamo in mu izkazujemo dejavno ljubezen v najbolj potrebnih.
Vrhunec praznovanja bo v tednu od 9. do 16 avgusta 2015, ko se bodo na mednarodnem srečanju - Zborom za novo solidarnost - zbrali mladi do 35. leta ter z njimi posamezniki, ki so dejavni v civilni družbi in predstavniki različnih Cerkva. Papež Frančišek je 17. marca 2015 v avdienci sprejel brata Aloisa, priorja ekumenske skupnosti v Taizéju, in mu zagotovil, da bo 16. avgusta v duhu povezan s taizéjsko skupnostjo, ko se bodo tam spominjali 10. obletnice smrti brata Rogerja. Taizé se bo vključil tudi v dogajanje leta posvečenega življenja, ki ga je razglasil papež Frančišek (od 30. novembra 2014 do 22. novembra 2015). Julija letos bo v Taizéju potekalo srečanje za mlade, ki živijo redovniško življenje. Na njem bodo sodelovali tudi predstojniki raznih redovniških skupnosti. V začetku septembra pa bo potekal simpozij o prispevku brata Rogerja k teološki misli, kjer se bodo zbrali mladi teologi skupaj s strokovnjaki iz različnih krščanskih Cerkva. Ekumenska skupnost iz Taizéja je v jubilejnem in spominskem letu izdala zgoščenko z naslovom Taizé — pesmi miru in edinosti. Na njej so zbrani posnetki mladinskega zbora, instrumentalne skladbe, molitve in psalmi, ki jih pojejo taizéjski bratje.

ČUK, Silvester. Brat Roger in Taize. (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 5, str 58-65.

Zajemi vsak dan

Odpuščanje je najvidnejše znamenje Očetove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje življenje. Karkoli skesani grešnik položi pred Božje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpuščanje.

(papež Frančišek)
Nedelja, 17. November 2019
Na vrh