Slovensko žegnanje

zegnanje 00Zadnja nedelja v oktobru je ‘žegnanjska nedelja’, ko vse tiste cerkve, ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve. V prvih krščanskih stoletjih so se Kristusovi učenci zbirali k “lomljenju kruha” (Apd 2,46) po domovih in niso imeli posebnih stavb za svoje bogoslužne shode. Ko je Cerkev leta 313 v rimski državi dobila svobodo, so kristjani povsod gradili cerkve in jih za bogoslužno rabo posvečevali, slovesno blagoslavljali. To so v ljudskem jeziku imenovali ‘žegnanje’ (nem. Segen – blagoslov), enako tudi obletnico tega obrednega opravila. Cerkve so najprej postavljali nad grobovi mučencev, pozneje pa je obveljalo pravilo, da je treba za vsako novo cerkev izbrati zavetnika ali patrona (Sveto Trojico, Marijo, svetnike). Na straneh te priloga bomo po kratkem pogledu v zgodovino navedli cerkvene določbe o svetih krajih, predvsem o cerkvah ter njihovi blagoslovitvi oziroma posvetitvi ter spremljanje tega dogajanja v vsakdanjem življenju vernih ljudi. Žegnanje ima v raznih predelih naše domovine različna imena in slikovite običaje, ki jih je zbral Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev. Zanimiv bo tudi podatek o najpogostejših zavetnikih ali patronih cerkva pri nas.

NAJVEČJI PRAZNIK VERNEGA OBČESTVA
zegnanje 01Največji praznik vernega občestva, piše Niko Kuret, je bila svoje dni proslava posvetitve – ‘žegnanja’ cerkve, predvsem farne, pozneje in do današnjih časov (okoli leta 1960) pa zlasti proslava cerkvenega zavetnika ali patrona, ki ga obhajamo navadno na nedeljo po svetnikovem koledarskem godu. Po zmagi krščanstva so kristjani redno gradili bogoslužju namenjene stavbe in jih posvečevali. Dan posvetitve so slovesno obhajali vsako leto. V naših krajih in naši širši soseščini so postala žegnanja ljudska slavja z vsemi dobrimi in slabimi stranmi, zato so jih pogosto prepovedovali. V 17. stoletju so bila splošno v navadi in načeloma dovoljena. Cesar Jožef II., “mežnar na cesarskem prestolu”, je leta 1786 vsa žegnanja v svoji državi, torej tudi pri nas, prenesel na tretjo nedeljo v oktobru. Ljudstvo s tem ni bilo zadovoljno; ker ni smelo več slaviti obletnice posvečenja svoje farne (ali podružnične) cerkve, je začelo na enak način obhajati god farnega zavetnika ali patrona – svetnice ali svetnika, ki mu je cerkev posvečena. Na to slavje – ‘patrocinij’ – se je preneslo ime ‘žegnanje’. Pri tem ne slavimo spomina posvetitve/blagoslovitve cerkve, ampak god farnega zavetnika ali zavetnice, toda ne na sam godovni dan, marveč navadno na nedeljo, ki mu sledi.
V pokoncilskih preureditvah bogoslužnega koledarja je določeno, da samo tiste posvečene cerkve, katerih dan posvetitve ni znan, obhajajo skupni spomin posvetitve – žegnanjsko nedeljo, pri nas na nedeljo pred praznikom Vseh svetnikov (1. novembra). Cerkev že od nekdaj pripisuje velik pomen posvetitve cerkva zato, da bi nam klicala v spomin eno od bistvenih resnic: da je naša vera vera Božje navzočnosti med ljudmi, da Bog hoče bivati med nami in v nas. Ob praznovanju obletnice posvetitve naj bi se bolj živo zavedali, da je cerkev hiša molitve in daritve za celotno občestvo; podoba vidnega Božjega kraljestva na zemlji – Cerkve kot skrivnostnega Kristusovega telesa; podoba nebes in Kristusu predanega kristjana. »Če smo mi sami hiša Božja, potem se v tem življenju v nas uresničuje graditev, da bi se ob koncu časov na nas dovršila posvetitev« (sv. Avguštin).

SVETI KRAJI IN SVETIŠČA
Vsa verstva poznajo takšne ali drugačne svete kraje. Na vprašanje, kaj so za nas kristjane, odgovarja Zakonik cerkvenega prava (ZCP): »Sveti so tisti kraji, ki so z obredom posvetitve ali blagoslovitve, kakor ga predpisujejo liturgične knjige, določeni za bogočastje« ter dodaja: »Na svetem kraju so dovoljena le taka opravila, ki omogočajo ali pospešujejo bogočastje, pobožnost in vero, prepovedano pa je vse, kar je tuje svetosti kraja.« Dalje beremo: »Ime cerkev označuje sveto stavbo, določeno za bogočastje, v katero imajo verniki pravico prihajati zlasti za javno opravljanje bogoslužja.« ZCP določa, da se nobena cerkev ne sme zgraditi brez izrecne pisne privolitve krajevnega škofa. Pri zidanju in popravljanju cerkva se je treba po posvetovanju z izvedenci ravnati po načelih in določbah bogoslužja in cerkvene umetnosti. Pri sestavljanju prenovljenega Zakonika cerkvenega prava po naročilu papeža Janeza XXIII., ki ga je razglasil papež Janez Pavel II. 25. januarja 1983, so upoštevali tudi dejstvo, da je zlasti po mestih v krščanskih deželah zahodne Evrope vse več cerkva praznih, zato ZCP dopušča, da sme tako cerkev krajevni škof “izročiti za svetno rabo, ki ni nečastna”. Cerkveno pravo posveča posebno pozornost božjepotnim svetiščem, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega škofa romajo številni verniki, ter naroča, da se tam vernikom obilneje oskrbijo sredstva odrešenja, ko se skrbno oznanja Božja beseda, primerno goji liturgično življenje zlasti z obhajanjem evharistije in svete pokore, in negujejo odobrene oblike ljudske pobožnosti.
zegnanje 02Krajevni škof je pristojen za potrditev statuta škofijskega božjepotnega svetišča; škofovska konferenca pa statut narodnega božjepotnega svetišča. Slovensko Marijino narodno svetišče je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, ki je hkrati glavna romarska pot ljubljanske nadškofije. Glavna romarska pot celjske škofije je bazilika Obiskanja Device Marije v Petrovčah; koprske škofje bazilika Svetogorske Matere Božje; mariborske nadškofije cerkev Ptujskogorske Matere Božje; murskosoboške škofije cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču; novomeške škofije cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu.

POSVETITEV CERKVE
Zakonik cerkvenega prava naroča: »Po zakonito končani zidavi naj se čimprej opravi obred posvetitve ali vsaj blagoslovitve nove cerkve, upoštevajoč zakone svetega bogoslužja« (kan. 1217). Posvetitev cerkva, zlasti stolnih in župnijskih, naj se opravi slovesno. Evzebij iz Cezareje (ok. 265–ok. 340), “oče cerkvene zgodovine”, piše o posvetitvi krščanskih cerkva, za cerkev Božjega groba v Jeruzalemu navaja tudi obhajanje obletnice posvetitve. V prvih treh stoletjih je za posvetitev bogoslužnega prostora veljalo že obhajanje svete evharistije. Ko je Cerkev za časa cesarja Konstantina dobila svobodo in se je močneje razvilo češčenje mučencev, so začeli pod oltarje novih cerkva polagati njihove relikvije, ki so jih prinašali v slovesni procesiji. Posvetitev cerkva je kmalu postala eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbolj bogatih bogoslužnih dejanj. Leta 1961 je bil obred posvetitve cerkva poenostavljen, leta 1977 pa še nekoliko preurejen in skrajšan po navodilih koncila. Predhodna navodila za obred posvetitve cerkve poučujejo: »Kakor zahteva njena narava, naj bo cerkev za sveta opravila primerna, dostojna, naj odseva plemenito lepoto brez vsake razkošnosti in naj postane zares simbol in znamenje nadnaravnih stvari. Zato mora biti sveti prostor na splošno tako urejen, da nekako razodeva podobo zbranega občestva, omogoča primerno razporeditev vseh in vsakemu članu pomaga, da lahko pravilno izvršuje svoje opravilo. Kljub poenostavitvi je obred še vedno zelo slovesen in pomenljiv: pokropitev sten z blagoslovljeno vodo zunaj in znotraj; maziljenje notranjih sten s sveto krizmo vsaj na štirih mestih, kjer so nameščeni apostolski križi kot spomin na dvanajstere apostole; maziljenje oltarja s sveto krizmo, zažig kadila na oltarju kot simbol, da se Kristusova daritev dviga k Bogu kot prijeten vonj; slovesni sprevod in vzidavanje svetniških relikvij pod oltar. Vse te obrede spremljajo molitve in petje psalmov. Krona vseh obredov je slovesna maša.
zegnanje 03Posvečene morajo biti stolne cerkve, po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve, podružnične cerkve so tudi posvečene ali vsaj slovesno blagoslovljene. Vse posvečene cerkve obhajajo vsako leto obletnico svojega posvečenja. Ta praznik se obhaja na sam obletni dan posvetitve ali pa škof posvečevalec enkrat za vselej določi za obhajanje kak drug dan v letu. More pa biti določeno, da vse posvečene cerkve (razen stolnice) v škofiji ali celo na območju države praznujejo obletnico posvečenja na isti dan v letu. V pokoncilskih določbah o bogoslužnem koledarju, kot je bilo že povedano, obhajajo skupni spomin posvetitve samo tiste cerkve, katerih točen dan posvetitve ni znan. V Cerkvi na Slovenskem ga obhajamo na ‘žegnanjsko nedeljo’, zadnjo oktobru.
Stolna cerkev je “mati vseh cerkva” v škofiji, zato obletnico njene posvetitve obhajajo v stolni cerkvi sami kot slovesni praznik, v vseh župnijah škofije pa kot praznik. Celjska stolnica sv. Danijela praznuje obletnico posvetitve 26. novembra (na rojstni dan bl. Antona Martina Slomška, glav­nega zavetnika škofije); koprska stolnica Marijinega vnebovzetja 7. novembra; ljubljanska stolnica sv. Nikolaja 8. maja (posvetitev sedanje cerkve leta 1707); mariborska stolnica sv. Janeza Krstnika 19. oktobra (spomin na prenovo in posvetitev 1890); murskosoboška stolnica sv. Nikolaja 26. julija (spomin na posvetitev leta 1912); novomeška stolnica sv. Nikolaja 27. oktobra.

ŽEGNANJE PO SLOVENSKIH POKRAJINAH
Naš narodopisec Niko Kuret je raziskoval slovensko ljudsko vernost in svoja spoznanja zapisal v knjigi Praznično leto Slovencev (Mohorjeva družba, Celje 1965–1971; Dru­žina, Ljubljana 1989). V njej je po teku letnih časov predstavil “staro­svetne šege in navade” naših prednikov, ki so bile odmev cerkvenih praznovanj. Med temi je imelo pomembno mesto žegnanje. Skupaj z njim se bomo sprehodili po naši domovini od Koroške do Bele krajine, od Prekmurja do Primorske in spoznali nekatere značilnosti v vsaki pokrajini.
Za žegnanje imamo na Slovenskem zelo različna imena. V Ziljski dolini je žegen, drugod na Koroškem žegnanje, ponekod na Koroškem in na Štajerskem lepa nedelja, na vzhodnem Štajerskem in v Beli krajini proščenje, na Krasu in na Notranjskem opasilo, na Tolminskem obnašanje, na Goriškem in v Istri šagra. V vseh slovenskih pokrajinah je bilo za ta praznik značilno to, da so ga proslavili z obilno jedačo in pijačo. Po Kuretu izročilo, da je treba na žegnanje bolje jesti, sega nazaj v obdobje predkrščanskega praznika zahvale za žetev. Če vas obhaja svoje pravo cerkveno žegnanje spomladi, tedaj mora biti še eno žegnanje jeseni. Pravo žegnanje je veliko ljudsko slavje, zahvalni dan za dobro letino. Z žegnanjem je bilo v naših krajih združeno tudi trgovanje – tržni semenj in to ime je prešlo na žegnanje samo.
Žegnanja so bila priložnost za ljudske sodne in volilne zbore. Povod za shod ob žegnanju je bil cerkven – praznik zavetnika cerkve, za red in mir pa je skrbela svetna oblast. Na žegnanjih je namreč pogosto prihajalo do neredov in pretepov, čemur je botrovala preobilna pijača. Primož Trubar se je hudoval nad žegnanji, kjer da “plešejo, pijančujejo, bijó inu čestu s beticami, z rantami, s koli inu z meči vmej sebó odpustke dele”. Duhovščina si je prizadevala, da bi ples omejila, če že ne odpravila. Ponekod je veljalo pravilo: kjer so na shodu nastopili godci, tam za kazen ni bilo maše, kjer so se zadovoljili s harmonikarjem, je duhovnik maševal. Nekatera žegnanja so bila do prvih let po drugi svetovni vojni prava romanja: o sv. Roku v Dravljah in nad Šmarjem pri Jelšah, na Jernejevo nedeljo na Kumu. V Prekmurju je bilo znano proščenje pri Sv. Šebeščanu (Sebastjanu) pri Turnišču. Verniki so prinašali v cerkev pšenice in jajc, po cerkvenem opravilu je bila veselica. Ponekod v Slovenskih goricah je cerkveno opravilo kar utonilo v direndaju okrog kramarskih stojnic, kjer so prodajalci ponujali svojo robo: od gospodinjske posode do okrašenih lectovih src. Na Dolenjskem so se zvečer pred žegnanjsko nedeljo fantje spravili k možnarjem in streljali pozno v noč. To so ponovili zgodaj zjutraj, preden so se oglasili pritrkovalci. Ni bilo slovenskega žegnanja ne drugih velikih praznikov brez posebne pesmi zvonov. Slovenci smo izumili posebno umetnost pritrkavanja , ki mu na Štajerskem pravijo tudi trijančenje, na Dolenjskem in ponekod drugod klenkanje, v Bohinju nabijanje. Pritrkovalci so navadno trije v linah zvonika in iz zvonov izvabljajo nove in nove melodije. Na Dolenjskem je bila navada, da je gospodinja za žegnanje pripravila štruklje iz bele moke, sira in smetane. V Stični se je žegnanjska nedelja (šesta po veliki noči) imenovala portna nedelja: v starih časih so namreč ob žegnanju beli menihi na samostanski porti (glavnem vhodu) obdarovali reveže. Najimenitnejše belokranjsko proščenje je bilo pri Treh farah, kjer se je zbrala množica ljudi. Gostoljubni domačini so vabili v svojo hišo in v svoj hram znance in tujce. Pri belokranjskem proščenju je bilo treba pokusiti pečenega jančka, ki so jih pekli na prostem. O žegnanjih na Gorenjskem je pisal Valvasor v svoji Slavi. Po štrukljih kot ‘obredni’ žegnanjski jedi so žegnanje ponekod imenovali ‘štrukljeva nedelja’ (Lancovo) ali ‘štrukljevec’ (Žiri). Štruklji so bili žegnanjska praznična jed tudi ponekod na Notranjskem. V tej pokrajini sta za žegnanje v rabi dva izraza: proti goriški strani, na Vipavskem mu pravijo šagra, proti bistriški (Ilirska Bistrica) strani pa opasilo. Pleteršnik navaja Levstikovo razlago, da je bila nekdaj šega, “da so ob takej priliki cerkev s svečami opasali”. Nekateri so v pasanju videli pravno šego: z vrvjo so opasali prostor, da bi na njem žegnanje nemoteno potekalo. V Brkinih so se opasila ali shodi začeli s prvo nedeljo po praznik sv. Petra in Pavla (29. junija) in se vrstili do nedelje po sv. Mihaelu (29. septembra). Kdor je šel na shod, je rekel, da gre ‘na štruklje’, kdor je bil vabljen, pa da gre ‘v gostje’. Vsaka hiša je vabila vse sorodnike iz bližnjih vasi in tako so se utrjevale vezi v sorodstvu. Na Krasu je bilo zelo slovesno opasilo na mali šmaren (8. septembra) v Kačičah pri Lokvi. Nanj so prihajali ljudje od vseh strani, posebno iz Trsta in okolice. Ob desetih je bila maša, potem pa ljudsko rajanje. V Beneški Sloveniji so ob praznovanju cerkvenega patrona prirejali šagre z javnimi igrami (tombolo, balinanjem …), v nekaterih vaseh so ženske prodajale obročem podobne kolače, ki so jih ljudje nosili domov kot ‘odpustek’. V Nadiški dolini pravijo šagri odpustek ali senjan. V Rožu na Koroškem je bil semenj največji ‘hišni praznik’, povezan s cerkvenim praznovanjem. Glavni namen je bil, da se sestane ‘žvahta’, sorodstvo. Čim več je bilo miz, tem večja čast je bila za družino. Vsak semenj (žegnanje) se je začel s cerkvenim opravilom, ponekod je bilo v navadi tudi ‘pranganje’ – procesija z Rešnjim telesom

ZAVETNIKI SLOVENSKIH CERKVA
»Vsaka cerkev, ki naj bi se posvetila,« naroča obrednik posvetitve cerkva, »mora imeti naslov, ki naj bo ali Presveta Trojica, naš Gospod Jezus Kristus s spominom skrivnosti njegovega življenja ali imena, ki je že vpeljano v bogoslužje, ali Devica Marija pod kakim nazivom, ki je že vpeljan v bogoslužje, ali sveti angeli, ali svetnik ali mučenec, ki je vpisan v rimski martirologij (seznam svetnikov) ali v pravilno potrjeni njegov dodatek, blaženi pa samo z dovoljenjem apostolskega sedeža. Naslov (zavetnik) naj bo en sam, razen če gre za svetnike, ki so skupno vpisani v seznam svetnikov.«
Na Slovenskem je posejanih 2.471 cerkva, ki so posvečene na 181 naslovov (zavetnikov). Na prvem mestu je sv. Nikolaj (Miklavž), ki ima na naših tleh kar 120 cerkva, sledi mu sv. Martin iz Toursa, v srednjem veku zelo češčen svetnik, s 97 cerkvami, na tretjem mestu pa je Marijino vnebovzetje, tej skrivnosti je posvečeno 94 cerkva, veliko tam, kjer so delovali blagovestniki iz Ogleja. Svetemu Križu (Najdenje, Povišanje), s katerim je Jezus svet odrešil, je posvečenih 91 cerkva. Jezusov predhodnik sv. Janez Krstnik (rojstvo in mučeništvo) je zavetnik 91 slovenskih cerkva. Med ‘navadnimi’ svetniki nosi zastavo sv. Jurij z 80 cerkvami. Presveti Trojici je posvečenih 53 cerkva, Jezusu Kristusu (Kristus Odrešenik, Kristus Kralj, Srce Jezusovo, Vstajenje. Vnebohod) ima 22 cerkva, med njimi nekaj zgrajenih v novejšem času. Svetemu Duhu se slovenski verniki posebej priporočajo v 48 cerkvah. Slovenci veljamo za Marijin narod, to potrjuje tudi 326 cerkva, posvečenih Devici Mariji z različnimi naslovi: Vnebovzetje (94 cerkva), Žalostna Mati Božja (36), Rojstvo (22), Pomočnica kristjanov (18), Božja Mati (12), Brezmadežno spočetje (11), Obiskanje (11), Ime Marijino (10), Rožnovenska (10) in drugimi. Sveti Jožef, ki ga častimo z dvema praznikoma: kot moža Device Marije (19. marca) in Delavca (1. maja), ima pri nas 33 cerkva. Od članov apostolskega zbora ima pri nas največ cerkva sv. Jakob Starejši (70), sv. Peter, prvak apostolov, je drugi (62), sledi mu brat sv. Andrej (51), za njima pa so: sv. Tomaž (34), sv. Jernej (29), sv. Janez (16), sv. Filip in Jakob (8), sv. Simon in Juda Tadej (8), sv. Matija (6), sv. Matej (5). Apostol Pavel ima sam 15 cerkva, skupaj z apostolom Petrom pa še 23. Med 14 svetniki-pomočniki v sili se sv. Ahacij ponaša z 10 cerkvami, sv. Barbara jih ima 16, sv. Blaž ima 2, sv. Erazem 1, sv. Jurij 24, sv. Katarina Aleksandrijska 31, sv. Krištof 2, sv. Marjeta Antiohijska 48, sv. Pantaleon 1, sv. Tilen (Egidij) 18, sv. Vid 44, sv. Lenart 61, sv. Kvirin 1, sv. Miklavž 120. Sveta Ana, zavetnica mater in priprošnjica zoper nerodovitnost, je močno češčena in naši verni predniki so ji zgradili 67 cerkva. Spokorna in hvaležna Jezusova učenka sv. Marija Magdalena jih ima 49. Od Janezov imata poleg Krstnika in Evangelista na slovenskih tleh cerkve še sv. Janez Nepomuk (5) in sv. Janez Bosko (1). Od Antonov je starejši sv. Anton Puščavnik, zavetnik za domače živali, na Slovenskem bolj češčen kot sv. Anton Padovanski, ki je svetu bolj slaven: prvi ima 35 cerkva, drugi pa 28. Od številnih Frančiškov v svetniškem koledarju imata pri nas cerkve samo sv. Frančišek Ksaverij (11) in sv. Frančišek Asiški (6). Po številu cerkva so na ‘lestvici češčenosti’ zelo visoko: sv. Mihael nadangel (66), sv. Lovrenc (49), sv. Rok (37), sv. Urh (36), sv. Florijan (35), sv. Štefan (34), sv. Mohor in Fortunat (31). Svoje cerkve imajo pri nas vsi štirje cerkveni učitelji krščanskega Zahoda: sv. Ambrož (1), sv. Avguštin (4), sv. Gregor Veliki (4), sv. Hieronim (9). Sveta brata Ciril in Metod, apostola Slovanov, imata na Slovenskem šest cerkva, od katerih so tri zgrajene po letu 1970 (Maribor - Tezno, Škofljica, Radenci), ena (Ljubljana - Bežigrad) pa je bila leta 1958 ponovno postavljena. Od novejših svetnikov imata pri nas vsak po eno cerkev sv. Leopold Mandić in sv. Maksimilijan Kolbe. Našemu blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku je posvečena žup. cerkev v Mariboru (MB - Košaki), podružnični pa sta v Gor. Bistrici (Črensovci) in Rečici (Sv. Jedert nad Laškim); po bl. Slomšku sta imenovani tudi župniji v Celju in Velenju, kjer pa cerkve še nimajo. Bl. Alojziju Grozdetu je posvečena kapela v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Zaplazu.k

ČUK, Silvester. Slovensko žegnanje. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 10, str 50-67.

Zajemi vsak dan

Cerkev je ustanovljena, da gradi nebeško kraljestvo že tukaj na zemlji, ne pa da si pridobiva zemeljsko oblast. Ker živi v času, mora preiskovati znamenja časov in jih razlagati v luči evangelija.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 23. November 2019
Na vrh