Trikraljevski koledniki

»Koledovanje je obredni obhod, ko obhodniki-koledniki v glavnem okoli božiča, novega leta in praznika svetih treh kraljev obiskujejo hišo za hišo v vasi ali soseski in domačinom s pesmijo-kolednico voščijo srečo in zdravje. (…) O koledovanju govorimo navadno samo takrat, ko imamo v mislih obhod za božič, novo leto, za svete tri kralje« (Niko Kuret). Za koledniške obhode je značilno, da koledniki obiščejo vse hiše v kraju, po pozdravu in sprejemu zapojejo ali izrečejo koledniško besedilo z voščilom, sprejmejo zanj dar, se za dar zahvalijo in se poslovijo. Koledovanje je povezano s krščanskim praznovanjem božiča; koledniške pesmi govorijo o Jezusovem rojstvu in o obisku Modrih. Koledniki prinašajo v domove voščilo miru, veselja in blagoslov. Danes pri svojih obhodih zbirajo darove za misijone. Pred drugo svetovno vojno je bilo koledništvo živo po vsej Sloveniji, po vojni je bilo prepovedano, v samostojni državi pa se oživlja in vedno bolj krepi.

IME IN ZAČETEK
Beseda koleda je latinskega izvora: stari Rimljani so prvi dan meseca imenovali kalende. Posebno slovesne so bile januarske kalende, ki so jih praznovali z obhodi. Naši slovanski predniki so se s tem običajem seznanili že v stari domovini. Izraz kalenda so spremenili v ženski samostalnik koleda, ki je sprva pomenil novoletni dan, pozneje pa tudi božični praznik. Slovar slovenskega knjižnega jezika (1973) je sprejel: koleda (koledovanje in voščilna pesem), kolednica (voščilna pesem, ženska, ki koleduje), koledniški (nanašajoč se ne kolednike in koledovanje), koledovati (hoditi od hiše do hiše med 26. decembrom in 6. januarjem, s petjem nabirati darove, vasovati).
Božično in novoletno koledovanje ima svoj izvor v prakrščanskih obhodih za konec leta, trikraljevsko koledovanje pa je nastalo brez kakega krščanskega izročila. Rodilo se je v Srednji Evropi v prvi polovici 16. stoletja na mestnih šolah. Učenci in tudi njihovi učitelji (šolniki) so bili materialno bolj slabo preskrbljeni, zato so dodatne vire za preživljanje iskali drugje. Čas okoli novega leta je bil idealna priložnost, da so z voščilnimi obiski pri dobrotnikih in veljakih nabrali nekaj darov. Sprva so hodili okoli v ‘vsakdanji’ obleki, šele po letu 1550 so se dijaški obhodniki prelevili v tri kralje in se tudi oblekli po noši modrih kraljev z Vzhoda. Ponekod so jim celo iz zakristij posojali cerkvena oblačila. To je bil privilegij dijakov mestnih šol, dijakom redovniških šol pravice koledovanja po mestih niso priznavali. Sčasoma se je to koledovanje razširilo tudi na podeželje. Znano je, da so npr. v Šentjernej na Dolenjskem hodili koledovat šolarji in šolniki iz Novega mesta, Laškega, Ljubljane, Celja. Koledniki so hodili križem po vsem slovenskem ozemlju. To koledovanje je povsod ohranilo svojo začetno značilnost: koledniki pričakujejo (in terjajo) darove.

KOLEDNIKI PRI NAS
O božičnih kolednikih pri nas prvi poroča Primož Trubar, ki je v svojem Katekizmu z dvema izlagama (1575) zapisal: “… inu koledniki o božiči pojo: mi smo prišli pred vrata, da bi bila božja zlata!” Omenja jih tudi Valvasor v svoji Slavi (1689), ko piše o nabiranju voščenk za cerkveno osvetljavo. Trubarjev zapis potrjuje, da se je pri nas koledovalo ob božiču vsaj v drugi polovici 16. stoletja, najbrž že dosti prej. Zgodovinar Ivan Vrhovnik, župnik v ljubljanskem Trnovem, piše, da so v Ljubljani hodili trikraljevski koledniki že pred letom 1653 in torej Ljubljana ni nič zaostajala za Srednjo Evropo. Koledovali so čolnarji in mesarji, tega leta pa jim je mestni magistrat to prepovedal in od takrat so smeli koledovati samo mestni čuvaji in stražniki. Od njih so ta običaj prevzeli možje iz mestne četrti Krakovo, leta 1809 jim je to prepovedala policija, leta 1849 pa je koledovanje ‘vstalo od mrtvih’ in je živelo vse do začetka prve svetovne vojne. Sredi 19. stoletja je trikraljevsko koledovanje obstajalo že po vseh slovenskih pokrajinah. V Bovcu so z godbo spremljali kolednico Z angelci zapojem. Po vsej goriški okolici so hodili briški mladeniči, peli temu času primerne pesmi in pobirali milodare. Prav tako v teh letih so v Beli krajini “hodili popevat svete tri kralje” kraljitarji, katerim so na kmetih darovali predivo in drugo blago, ki so si ga koledniki med seboj razdelili. Tej šegi so ostali zvesti do druge svetovne vojne. »Po drugi svetovni vojni je izvajanje koledniških šeg začelo usihati. Upoštevati je treba povojno politično stanje v državi, predvsem po letu 1950, ko se je zaostril odklonilni odnos do vere in z njo povezanih vsebin in dejavnosti, tudi do koledništva. Kjer se je koledništvo še izvajalo, je bilo to neredno in prikrito, saj je politična prepoved med ljudmi ustvarjala strah pred ovadbami. Kolednice so hkrati z ukinitvijo praznovanj (božič je bil delovni dan!) utihnile, ohranile so se v spominu ljudi« (Urša Šivic). Vladala pa je revščina, na kmetih tudi zaradi obveznih oddaj.

KOLEDNIKI SE VRAČAJO
Že kakšno leto pred slovensko osamosvojitvijo so se začeli pojavljati prvi trikraljevski koledniki, kar so pospeševale ‘pomladne’ stranke, ki so povezovale koledovanje s slovensko narodno identiteto, poudarjale pomen dediščine ter spodbujale naslonitev na izročilo, predvsem na njegovo ljudsko podobo (Urša Šivic).
Leta 1995 je na pobudo Misijonskega središča Slovenije (MSS) pod vodstvom misijonskega asistenta Branka Likarja ponovno oživel koledniški običaj na Slovenskem. Tako se je Slovenija že drugič priključila deželam Srednje Evrope, kjer je trikraljevska akcija že potekala. Poleg osnovnega oznanjevanja Jezusovega rojstva dobiva običaj nov pomen: denar, ki ga otroci naberejo s koledovanjem, je namenjen misijonom. V Nemčiji je od leta 1964 trikraljevska akcija eno najpomembnejših sredstev za pomoč otrokom tretjega sveta, zato jo podpira tudi država. Kancler Helmut Kohl je leta 1996 v Bonnu že trinajstič sprejel koledniške skupine iz vseh nemških škofij in iz drugih evropskih držav, kjer ta akcija poteka. Sprejema se je udeležila koledniška skupina iz Ajdovščine.
Že pred ‘uradnim startom’ trikraljevske akcije pri nas (1994/1995) so se v tedniku Družina leta 1990 oglasili koledniki ljubljanske mestne župnije Rakovnik, ki so obiskali 320 družin; leta 1991 je bil tam objavljen zapis o trikraljevski pevski turneji v župniji Cerklje ob Krki. Leta 1992 iz poročila iz Gorenjega Logatca zvemo, da je že leta 1987 takratni župnik Janez Kompare “obnovil star koledovanjski običaj”. Leta 2008 je Mateja Novak, koordinatorka trikraljevske akcije pri MSS povedala, da se za koledovanje odloča vedno več župnij. Prvo leto (1995) je sodelovalo 50 župnij, potem pa iz leta v leto več – leta 2008 že okoli 200 župnij! Z naraščajočim številom župnij narašča tudi vsota darov, ki se ob koledovanju zberejo za naše misijonarje. Prvo leto je bilo zbranih nekaj več kot 4 milijone tolarjev, leta 2007 pa 172.259 evrov (okoli 41 milijonov tolarjev). Danes je trikraljevska akcija razširjena v 378 slovenskih župnijah, kjer je med božičem in svetimi tremi kralji (2018/2019) približno 6000 kolednikov, organiziranih v 1861 skupinah obiskalo kakih 90.000 domov.

KOLEDNIŠKE SKUPINE
Koledovanje v trikraljevski akciji, ki poteka pod geslom Naše veselje za srečo drugih, se začne na praznik sv. Štefana (26. decembra) in se zaključi na praznik svetih Treh kraljev. Misijonsko središče Slovenije (MSS) priskrbi potrebno gradivo za kolednike, med drugim tudi posebno izkaznico, na kateri sta žig župnije in podpis župnika, ki s tem jamči, da se bodo zbrana sredstva oddala v MSS. Na začetku akcije župnik blagoslovi koledniške skupine, ki se odpravijo koledovat po domovih župljanov. Gre za prostovoljno in dobrodelno akcijo. V skupini je najmanj pet otrok, ki predstavljajo tri kralje, zvezdo in angela. Ljudje kolednike povabijo v hišo, prisluhnejo koledniški pesmi in dajo prostovoljni dar. Nabrane darove koledniki prinesejo župniku, ki jih posreduje Misijonskemu središču. To pa jih nameni našim misijonarjem za humanitarne, razvojne in pastoralne projekte. Eno od koledniških skupin vsako leto doleti čast, da voščilo miru ponesejo cerkvenim in državnim dostojanstvenikom: ljubljanskemu nad­škofu, papeškemu nunciju, predsedniku države, predsedniku vlade, predsedniku parlamenta. Med prvimi, leta 1998, je to nalogo opravila koledniška skupina iz Črnega Vrha nad Idrijo. Pred vrati velike dvorane parlamenta (poslanci levih strank so jo zapustili) so zapeli novo koledniško pesem Berte Golob, ki jo je uglasbil Jože Trošt. Leta 2015 se je predsednik Republike Borut Pahor kolednikom iz Sostrega zahvalil, da ohranjajo tradicijo koledovanja, ki “ne le plemeniti solidarnost, povezanost in pomoč šibkejšim, temveč nam tudi za prihodnost sporoča, da ohranjanje teh vrednot družbo bogati in jo krepi”. Ob zaključku Trikraljevske akcije (sredi januarja) so srečanja kolednikov po posameznih škofijah, ki se jih udeleži okoli 100 otrok, ki so koledovali, in njihovih spremljevalcev. Navadno je med njimi kak misijonar, ki je takrat na obisku v domovini. Koledniki posameznih župnij se na teh srečanjih predstavijo in si izmenjajo izkušnje.

NAŠE KOLEDNICE
Kolednica je pesem, ki jo koledniki zapojejo osebi ali več osebam, ki jih hočejo počastiti in jim voščiti srečno novo leto. Od njih pričakujejo dar. Kolednice se začnejo s pozdravom, sledi mu voščilo, ki se mu lahko doda prazniku primerno besedilo, nato je prošnja za dar, zahvala zanj in poslovitev. Kolednice so lahko govorjene, če so v obliki voščila, praviloma pa koledniki pojejo, ponavadi večglasno, ker prihajajo v skupini. Besedila kolednic so ohranjena v izvirni govorici. Kolednico zapojejo sami ali pa jo zapoje skupina (cerkvenih) pevcev, medtem ko ‘trije kralji’ sami molčijo in mirujejo (figurirajo), kvečjemu besedilo pesmi spremljajo s posebno hojo ali koraki. Naslednja stopnja je dramska akcija: trije kralji ‘agirajo’ z govorjenimi vlogami. To imenujemo koleda. Razširjena koleda (z nastopom pastirjev in z drugimi motivi) je že igra.
Naša najstarejša znana kolednica je tista, ki jo je zapisal devinski servit italijanskega rodu Gregorio Alasia da Sommaripa in jo objavil v svojem italijansko-slovenskem slovarčku leta 1607. Obrazec se začne »Ta svetla zvezda, ta je vzešla«. Alasia jo je zapisal ali je zapis dobil v Devinu, kjer je bival v letih 1601–1607 in se naučil slovenščine. Pozni zapis iz Žabnic v Kanalski dolini nam jo pokaže preoblečeno v tipično kolednico z začetnim pozdravom, rahlo spremenjenim jedrom in s sklepnim slovesom. Močno okrajšano so jo peli na Bistrici v Ziljski dolini na Koroškem. Znana je bila na Štajerskem in tudi v Prekmurju. Čeprav iz drugih pokrajin ni zapisov, je Kuret prepričan, da je bila ta kolednica razširjena po vsej Sloveniji. Druga trikraljevska kolednica »Ena zvezda gori gre« je bila znana na Kranjskem, posebej v Kropi, in na Notranjskem. Priljubljena je bila na Koroškem. Za oba obrazca je bila značilna pobožna naravnanost in bi ju prisodili koledovanju resnih mož. Ko so nekdanje čase ljudje srečali kolednike na cesti, so se moški spoštljivo odkrili, ko so vstopili v hišo, so domači skoraj povsod pokleknili. Tretji obrazec »Mi smo kraljitarji« je belokranjski in se po značaju povsem razlikuje od prvih dveh. »Kolednico so peli fantiči. Njihovi starosti je spokojna obrednost tuja,« je zapisal Niko Kuret.
Etnomuzikologinja Zmaga Kumer je pripravila knjižno izdajo naših kolednic z naslovom Mi smo prišli nócoj k vam (1995). Leta 2003 pa je pripravila izbor kolednic za božično-novoletni čas po ljudskih besedilih in napevih z naslovom Koledniki prihajajo. »Zdi se, da je prav,« je zapisala, »če v našem potrošniškem času poskušamo s preprosto ljudsko kolednico, zapeto na znano melodijo, drug drugemu zaželeti srečo ob novem letu.«

KOLEDNIŠKI UTRINKI
Slovenski katoliški tednik Družina v rubriki Iz naših župnij objavlja tudi kratka poročila o trikraljevskih kolednikih. Prvi so se že leta 1990 oglasili že omenjeni koledniki iz župnije Rakovnik, po letu 2000 pa je teh poročil vedno več, kar priča, da je seme te plemenite pobude padlo v dobro zemljo. Posredujemo nekaj utrinkov trikraljevskih koledovanj, ki so dočakala srebrni jubilej.
KOLEDOVANJE 2007: Vsako leto več družin zaprosi, da jih obiščejo koledniki. Zbrani darovi kažejo, da so ljudje akcijo sprejeli za svojo in da imajo živo misijonsko zavest (Prevalje). V naši župniji smo letos prvič organizirali koledovanje. Koledniki smo v mrazu in snegu neutrudljivo opravljali svojo nalogo: ponesti veselo oznanilo svete noči, zaželeti mir in dobro vsem pri hiši (Šentjurij - Podkum). Zvezda nas je vodila tudi v Dom starejših občanov v Šmihelu. Želeli smo jih razveseliti, saj ostareli veliko darujejo s svojimi žrtvami in trpljenjem (Novo mesto – stolna župnija).
KOLEDOVANJE 2008: Koledniki so bili povsod lepo sprejeti. V veliko hišah so jih ljudje pozdravili z besedami: »Kako lepo! Smo vas že čakali!« Ob takšnih odzivih ni težko pozabiti na boleče noge (Trnje pri Pivki).
KOLEDOVANJE 2009: Tudi letos smo v naši župniji izvedli trikraljevsko akcijo. Sodelovalo je 27 otrok v osmih skupinah. V vsaki so bili trije kralji, nosilec zvezde in nosilec skrinjice. Skupine so spremljali birmanci in odrasli iz posameznih sosesk (Ajdovščina). Ravenski koledniki so člani kulturnega društva Svitanje in mešanega cerkvenega pevskega zbora, kjer so se kot pevci tudi spoznali. Skupino kolednikov je pred 50 leti ustanovil Ivan Jeromel, ki je še danes vodja skupine (Ravne). Vokalna skupina Cantate Domino je po petdesetih letih obudila običaj koledovanja. Zbrani denar je namenila misijonarjem in domači cerkvi (Kočevje). Na štefanovo popoldne so nas obiskali koledniki Kranjski furmani, ki delujejo pri folklorni skupini Ozara s Primskovega. Že osemnajsto leto hodijo v božičnem in novoletnem času od vrat do vrat, prinašajo veselje in voščijo srečo. Koledniške pesmi spremlja izvirni hudičev boben, ki ga je na begu pred Dunajem pustil turški janičar (Cerklje na Gorenjskem).
KOLEDOVANJE 2011: Koledniki smo pri nekaterih hišah videli, da ohranjajo že skoraj pozabljen običaj, ko za božične praznike naredijo križec iz vejic cvetne butare in ga nabijejo na vrata hiše, hleva, skednja. Po številu križcev se lahko ugotovi, kako dolgo je nekdo gospodar na tej domačiji (Razbor pod Uršljo goro).
KOLEDOVANJE 2012: Ljudje so nas bili veseli in so nas lepo sprejeli ter radi darovali za revne otroke v misijonih. Čeprav smo ves dan hodili naokrog in bili proti večeru že zelo utrujeni, smo bili veseli v zavesti, da opravljamo dobro delo (Šentjošt). Kamnogoriški koledniki so tudi letos uspešno opravili božično koledvo. Mešani pevski zbor Lipnica je pripravil koncert starih koledniških pesmi, ki izvirajo iz stare žebljarske Kamne Gorice (Kamna Gorica).
KOLEDOVANJE 2013: Koledniki moškega zbora Kropa že pol stoletja med božičem in novim letom ohranjajo tradicijo starodavnega koledniškega izročila v našem kraju (Kropa). V naši župniji mladi koledujejo šele drugo leto. Skupaj s patrom Andražem Arkom so prinesli veselje mnogim družinam. Obiskali so tudi Oblakovo mamo, ki bo kmalu dopolnila 100 let (Ljubljana - Vič). Koledniki so pripovedovali, kako je njihov obisk do solz ganil nekatere starejše, ki se še spominjajo koledovanja po drugi svetovni vojni, potlej pa je vse zamrlo zaradi politične prepovedi (Homec).
KOLEDOVANJE 2015: Mladi Begunjci so se trikraljevske akcije udeležili prvič. Spodbujala jih je zavest, da izhajajo iz župnije, v kateri je bil rojen slikar Maksim Gaspari. Nepozabne so njegove razglednice z božičnimi motivi, na katerih so upodobljeni tudi koledniki (Begunje pri Cerknici). »Ooo, koledniki!!! Kakšno veselje … To smo čakali … Le pridite, le pridite!« V naši župniji smo obudili star običaj da so bili prazniki lepši za vse … Dve skupini zagnanih kolednikov, sedem ur koledovanja po vsej župniji, umazani čevlji, mrzli prsti in neizmerno zadovoljstvo (Čemšenik).
KOLEDOVANJE 2016: Letošnje koledovanje, 19. zaporedoma, je letos opravilo 20 kolednikov. Običajno se večina kolednikov po nekaj letih ‘kraljevanja’ upokoji, nekateri pri nas pa koledujejo skupaj že od svojega otroštva. Tako sedaj potrkajo na vrata geodet, študenta, gimnazijka in osnovnošolka (Črneče). »Mir tej hiši!« so voščili otroci, ko smo jim odprli vrata. Kakšno veselje je gledati te otroke, ki tako radi sodelujejo v takšni akciji (Dolič).
KOLEDOVANJE 2017: Na novo leto in še naslednji dan so po struški dolini krenili koledniki Jan, Martina, Matic, Danijel, Anže in Andraž. Pogumno in odločno so trkali na vrata hiš in nosili blagoslov, ljudje pa so odpirali vrata in srca ter darovali za misijone. Na podbojih hišnih vrat se je izpisala nova letnica. Naj nad vsakim domom ostaja izpisano znamenje, da bi Bog blagoslavljal radodarne družine vse leto (Struge).
KOLEDOVANJE 2018: Koledniki, razdeljeni v osem skupin, so krenili na pot 2. januarja. V vaseh so obiskali vse. v mestnem središču le nekatere. Zbrali so nekaj nad 3.000 evrov. Kako lepo je ob obiskih birmancev in drugih na njihovih domovih videti nalepko ali napis z blagoslovom 20+G+M+B 20 (Zreče). Odrasli koledniki smo se odpravili na pot po številnih vaseh naše župnije ter pesmijo in besedo od hiše do hiše oznanjali rojstvo Odrešenika. Vsepovsod smo bili deležni pričakovanja in veselih obrazov. Ob koncu nas je čakalo prijetno presenečenje: s koledniško pesmijo smo pozdravili upokojenega nadškofa Alojza Urana (Cerknica).
KOLEDOVANJE 2019: Trikraljev­ska akcija v Sloveniji praznuje 25 let delovanja. Trikraljevska akcija je pri nas zaživela o božiču leta 1994. Po desetletjih teme so ljudje na vratih svojih domov spet zagledali mlade kolednike, ki so jim od rojstvu Odrešenika prinašali voščilo miru in Božjega blagoslova. Priljubljeni božični običaj iz otroštva je oživel in sicer obogaten z novo vsebino: darovi, ki jih naberejo koledniki, so namenjeni slovenskim misijonarjem. Trikraljevska akcija se je širila kot plamen: zajela je 378 slovenskih župnij. Naša slovenska vas na severu domovine je obdana z madžarskim prebivalstvom Lepi običaj trikraljevskega koledovanja smo obhajali že petnajsto leto zapored. Čeprav smo ena najmanjših občin v Sloveniji, smo po višini darov, ki jih zberejo koledniki, med prvimi (Kobilje). Naši koledniki že devet let obiskujejo domove, kjer so dobrodošli, in teh je vedno več. Letos so prvič zapeli in zaželeli srečo vsem v Zavetišču za brezdomce in jim prinesli skromne darove (Maribor - Košaki). V naši župniji je trikraljevska akcija potekala že 24. leto. Za kolednike se je v adventnem času prijavilo nad 40 otrok od 4. do 8. razreda. Člani misijonske skupine so jih na treh srečanjih pripravili na koledniško poslanstvo (Žiri). V župniji Kančevci, ki je na ekumenskem območju, naši koledniki obiščejo tudi brate evangeličane, ki jih osebno povabijo, ali pa gre za mešane družine.
V trikraljevsko akcijo se je takoj na začetku vključila Vida Slakan, ki je v župniji Sv. Jurij ob Taboru katehistinja, precej let je bila tudi županja tamkajšnje občine. S svojimi koledniki je bila na sprejemu pri nemškem kanclerju Kohlu. Trikraljevsko akcijo je ocenila: »V verskem pogledu je sporočilnost v oznanjevanju Jezusovega rojstva. To je čudovito sporočilo, ki ga morda včasih kar preslišimo. Koledniki, še posebej otroci, zmorejo to sporočilo posebno lepo povedati. Ob tem voščijo še mir in prinašajo blagoslov hiši. V dobrodelnem pogledu je sporočilnost v spoznanju, da nam je tu, kjer živimo, zelo lepo in da mnogi niti približno ne živijo tako kot mi. Zato pomoči potrebnim pomagamo. To velja tako za otroke kot za tiste, ki so deležni obiska kolednikov. Otroci se pri koledovanju družijo, spoznavajo svojo župnijo in pomagajo vrstnikom v misijonskih deželah, gojijo čut za pomoč drugim.«k

ČUK, Silvester. Trikraljevski koledniki. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str 50-57.