Violinski virtuoz Giuseppe Tartini

Giuseppe Tartini, violinist in skladatelj, znan zlasti po svojem najslavnejšem delu – sonati Vražji trilček se je rodil na današnji dan v Piranu, skupaj z njegovimi sedanjimi ‘rojaki’ se ga Slovenci letos spominjamo ob 250-letnici njegove smrti. Predstavljamo ga po pregledni knjigi Giuseppe Tartini 1692–1770 Duške Žitko (Pomorski muzej, Piran 2017).Tartini01

ŽIVLJENJSKA POT
Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu in bil 8. aprila 1692 krščen v krstilnici  ob piranski župnijski cerkvi sv. Jurija. Ta datum je sprejet kot datum njegovega rojstva, čeprav se je verjetno rodil kak dan prej. Njegov oče Gian Antonio je leta 1678 kot trgovec iz Firenc prišel v Piran, kjer se je leta 1685 poročil z domačinko. V družini, ki si je uredila dom v lepi hiši v središču mesta,  se je rodilo devet otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu. Giuseppe je bil četrti. V letu njegovega rojstva je Beneška republika, ki je vladala mestu, njegovemu očetu zaupala pomembno funkcijo solnega pisarja, ki je nadzoroval kakovost in količino soli v piranskih solinah v Strunjanu, Sveti Luciji in Sečovljah. Okoli leta 1700 so si Tartinijevi privoščili postavitev lastne vile v Strunjanu, kjer so imeli tudi veliko posest. Uspešni oče je užival velik ugled in piranski minoriti, ki so bili v mestu že od leta 1301, so ga leta 1699 izbrali za zaščitnika in dobrotnika, se čimer je družina Tartini pravico do pokopa v grobnici sredi samostanske cerkve sv. Frančiška.
Tartini02Najbrž se je Giuseppe naučil brati in pisati pri njih, morda je dobil tudi prve lekcije violine. Že v najzgodnejših otroških letih se je odločil za igranje violine, ki ji je posvetil vse življenje. Pri dvanajstih letih je nadaljeval šolanje v šoli za plemiče Collegio dei Nobili v Kopru, kjer je v letih 1704–1707 pridobil humanistično izobrazbo z znanjem matematike, filozofije, retorike. Jeseni 1708 se je vpisal na študij prava na univerzi v Padovi. Kmalu po prihodu je spoznal Elisabetto Premazore, ki jo je morda tudi učil violino, in leta 1710 se je 18-letni študent z njo poročil proti volji svojega očeta in padovanskega škofa, nevestinega sorodnika. Istega leta je umrl oče in poslej ni mogel računati na pomoč domačih. Spoznal je, da je njegov edini pravi poklic glasba. Spomnil se je, da je Giovanni Torre, stric po materini strani, predstojnik samostana Frančiškovih bratov v Assisiju, ki ga je odprtih rok sprejel. Pri njem je ostal do leta 1715, ko se je lahko predajal le glasbi. S češkim bratom Bohuslavom Černohorskym sta študirala glasbo ter igrala na violino in orgle. Leta 1715 se je vrnil k ženi v Padovo. Za njegovo glasbeno napredovanje je bilo pomembno srečanje s skladateljem in violinistom Francescom Veracinijem. Posveti se je izpopolnjevanju svoje violinske tehnike. Eksperimentiral je tudi z violinskim lokom in ga tehnično izpopolnjeval s podaljševanjem. Konec leta 1719 je šel v Benetke in tam učil violino predvsem učence beneških plemiških družin. Spomladi 1721 se je vrnil v Padovo in nastopil mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona. Nastopal je tudi po drugih mestih. Od januarja 1724 do junija 1726 je deloval v Pragi, potem pa se ustalil v Padovi, kjer je odprl lastno glasbeno šolo. V njej je učil igranje na violino, elemente harmonije, kontrapunkta in osnove komponiranja. Učenci so prihajali z vseh koncev Evrope, zato so ga imenovali učitelj narodov. Ob nedeljah se je v padovanski baziliki zbirala množica domačinov in tujcev, ki so prihajali poslušat “prvega violinista Evrope”. Leta 1740 mu je ohromela desna roka, zato se je bolj posvetil glasbenemu poučevanju. Leta 1765 so ga upokojili in mu zagotovili dosmrtni honorar prvega violinista. Leta 1769 mu je umrla bolehna žena Elisabetta. K njemu je prišel živet zvesti prijatelj Antonio Vandini. Giu­seppe Tartini je zaradi gangrene na nogi umrl 26. februarja 1770, natanko eno leto za svojo ženo. Oba sta pokopana v cerkvi sv. Katarine v Padovi, nasproti hiše, kjer sta stanovala.
   
VIOLINSKI VIRTUOZ
Tartini je od otroštva dalje vsak dan igral na violino in se z vztrajno vajo postopoma približeval vrhunski virtuoznosti. Kot zrel in priznan glasbenik je zasedel ugledno mesto prvega violinista in dirigenta kapele bazilike sv. Antona v Padovi, kjer je deloval 45 let. Hvalnico njegovi virtuoznosti so izrekli tudi mnogi veliki violinisti. Slavnega ruskega violinista Davida Ojstraha (1908–1974) vedno znova očara Tartinijeva sonata Vražjega trilčka “in zdi se mi tako izjemno pomembna, da jo pogosto zaigram ob zaključku svojih recitalov”. Ugledni slovenski violinist Črtomir Šiškovič (1956) priznava: »Po mojem mnenju ostaja Tartini eden največjih predstavnikov svetovne violinske virtuoznosti, njegov opus pa eden ključnih stebrov violinske šole preteklosti in prihodnosti.«

SKLADATELJ
Tartini03Tartini je pisal predvsem instrumentalno glasbo, skoraj vsa svoja dela je posvetil violini. Njegov opus obsega več kot 300 skladb. Zbirala in urejala sta jih muzikologa Minos Dounias, ki jih je zbral 125, in Paul Brainard, ki jih zbral in klasificiral 175. Po letu 1745 je Tartini sam sestavil zbirko 26 Malih sonat. Najbolj slavna je sonata Vražji trilček. David Ewen v svoji Enciklopediji glasbenih umetnin (DZS, Ljubljana 1974) navaja Tartinijevo razlago o nastanku tega glasbenega bisera. »Neko noč 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti … Nazadnje sem pomisli, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je, tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral nenavadno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo do tedaj slišal ali si jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj del tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat napisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo sonata Vražji trilček.«  Zelo sta znani tudi sonati Zapuščena Didona in Pastorale, v kateri so prepoznavni istrski ljudski napevi, ki so morda njegov spomin na otroštvo. V svojih poznih letih je Tartini ustvaril okrog dvajset sakralnih vokalnih del, med njimi Miserere, ki so ga leta 1768 izvajali v Sikstinski kapeli v Rimu in ob odkritju Tartinijevega spomenika v Piranu 2. avgusta 1896.

PEDAGOG
Leta 1727 je Tartini odprl v Padovi svojo violinsko šolo, v katero je sprejemal le najbolj nadarjene učence iz vse Evrope. Študij je pri njem trajal leto ali dve, lahko tudi dlje. Letno je izšolal dva do deset učencev. Revnim glasbenikom je omogočal brezplačen študij. V 14 letih je obiskovalo njegovo šolo kakih 200 glasbenikov. Pomembna so tudi Tartinijeva teoretična didaktična dela.  Znamenito je njegovo pismo učenki Maddaleni Lombardini,  v katerem kratko in jedrnato povzema bistvena navodila za igranje violine, ki ga še vedno upoštevajo in navajajo violinski pedagogi in učbeniki. Violinisti, ki so izšli iz njegove šole, so povsod širili njegov način igranja in tudi njegov pedagoški pristop.

TARTINIJEVA ZAPUŠČINA
Tartini04Spominska soba Giuseppeja Tartinija v njegovi rojstni hiši je dislocirana zbirka Pomorskega muzeja Piran. V njej je poleg dragocenih muzejskih eksponatov razstavljeno tudi izvirno Tartinijevo pisno gradivo.  Tartinijeva hiša, last Skupnosti Italijanov, je kulturni spomenik meščanske arhitekture, v kateri so bile v letih 1988 in 1992 restavrirane stenske poslikave.  Stavba stoji na mestu gotske hiše iz 14. stoletja. Tartini je v oporoki premoženje zapustil moškim potomcem svoje družine v Piranu oziroma nečaku Pietru. Ta je dal obnoviti rojstno hišo, Tartinijeva pranečaka Domenico in Simon Vatta pa sta leta 1846 naročila prvo javno obeležje – kamnito spominsko ploščo, vzidano na pročelje rojstne hiše. Največji zaklad Spominske sobe je Tartinijeva violina.  Izdelal jo je Nicolo Amato, datirana je med letom 1715 in 1725. V Piranu je ohranjena le ena od treh violin, ki jih je v Padovi po smrti zapustil Tartini. Med drugo svetovno vojno so jo skrili pod kamnito stopnišče piranske mestne hiše, kjer je dragoceni instrument razpadel na sestavne dele. Leta 1954 jo je restavriral violinist in goslar Maksimilijan Kalar, zatem še Vilim Demšar (1990) ter Laszlo Lakatos (2005). Zbirka Tartinijeve zapuščine je bila prva stalna kulturnozgodovinska zbirka, odprta v palači Gabrielli leta 1954, leto zatem so jo dopolnili s spalnim pohištvom iz vile Tartinijevih v Strunjanu, ki so jo tedaj porušili. Tartinijeva posmrtna maska  je najbolj verna podoba njegovega obličja, verjetno odlita po maski, ki jo hrani konservatorij v Trstu. Dvestoletnico Tartinijevega rojstva so (z zamudo) slovesno proslavili 2. avgusta 1896 z odkritjem njegovega spomenika na piranskem trgu, ki nosi ime po njem. Kip je izdelal beneški kipar Antonio Dal Zotto.Tartini05

 

ČUK, Silvester. Tartinijevo in Wolfovo leto. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str 52-54.

Zajemi vsak dan

Kdor je modrega srca, sprejema zapovedi, kdor je bedastih ustnic, se ugonablja. Kdor hodi v popolnosti, hodi varno.

(Pregovori)
Torek, 2. Junij 2020
Na vrh