Kaj se dogaja našemu domu?

Na binkoštni praznik, 24. maja 2015, je papež Frančišek podpisal svojo novo okrožnico o skrbi za zemljo, “našo skupno hišo”. Za njen naslov LAUDATO SI' je izbral vzklik sv. Frančiška Asiškega: “Laudato si', mi' Signore” (Bodi hvaljen, moj Gospod), ki v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je tudi “kakor sestra, s katero si delimo bivanje, in kot lepa mati, ki nas sprejema v svoj objem”. V njej zaznamo tri značilne poudarke njegove papeške službe, ki jih je nakazal, ko je po izvolitvi izbral ime Frančišek: človekova naloga je skrb za vse ustvarjeno; posebej so mu pri srcu ubogi in iz družbe izrinjeni; ne neha oznanjati božje usmiljenje, da bi bili tudi mi drug do drugega usmiljeni. Papež Frančišek v tej svoji okrožnici nadaljuje in dopolnjuje nauk svojih predhodnikov na Petrovem sedežu. Okrožnico sestavlja šest poglavij (vsako ima več enot) in obravnava sedanje ekološko stanje tako z znanstvenega vidika kot tudi v luči Svetega pisma in cerkvenega izročila. Osrednje vprašanje, ki ga zastavlja, je: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?«

PRISLUHNIMO “JEČANJU SESTRE ZEMLJE”
Prvo poglavje povzema najsodobnejša znanstvena spoznanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili “ječanju sestre zemlje” zaradi nasilja nad njo. To poglavje je najdaljše in snov je podana v sedmih enotah: Onesnaževaje in podnebne spremembe, Vprašanje vode, Izguba biotske raznovrstnosti, Razkrajanje kakovosti človeškega življenja in družbeni propad, Planetarna neenakost, Počasnost dejanj, Različnost mnenj. »Poklicani smo, da postanemo orodje Boga Očeta, da bi bil naš planet tak, kot si ga je On zamislil, ko ga je ustvarjal.« Obstajajo razne oblike onesnaževanja: industrijski dim, odpadki, umetna gnojila, insekticidi. »Zdi se, da se zemlja, naša hiša, vedno bolj spreminja v odlagališče smeti.« Zemljo resno ogroža segrevanje ozračja in s tem povezane podnebne spremembe, zaradi katerih izumirajo živalske in rastlinske vrste. Temeljnega pomena je vprašanje pitne in čiste vode, ker je nepogrešljiva za življenje ljudi in za pridelovanje hrane. Okužena voda povzroča mnoge bolezni. Ta svet ima velik socialni dolg do revnih, ki nimajo dostopa do pitne vode, v gospodarsko razvitih deželah pa smo priča čezmerni potrati te dragocene tekočine. Zaradi neenakomerne razdelitve dobrin našega planeta so mnogi prisiljeni zapustiti svojo domovino in iskati boljše življenjske pogoje drugje, o čemer pričajo žalostne množice migrantov. Papež opozarja na nekatere zgrešene poglede na ekološke probleme. »Namesto da bi reševali probleme revnih in mislili na drugačen, pravičnejši svet, se nekateri omejujejo na to, da predlagajo omejevanje rojstev. Kriviti demografsko rast, ne pa skrajnega potrošništva, ni način, kako se soočamo s temi problemi … Vemo, da se meče proč tretjina živil, ki se proizvedejo, in hrana, ki jo mečemo proč, je kot da bi jo kradli z mize revnih.« Papež v uvodu pravi, da želi s svojo okrožnico “stopiti v dialog” z vsemi, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v “naši skupni hiši”. Vzrok za neuspeh svetovnih ‘vrhov’ o okolju vidi papež v dejstvu, da se je politika uklonila tehnologiji in financam.

EVANGELIJ STVARJENJA
»Če že sámo dejstvo, da smo človeška bitja, nagiba ljudi, da prevzamejo skrb za okolje, katerega del so, se kristjani še prav posebej zavedajo, da so njihove naloge znotraj stvarstva, njihove dolžnosti do narave in do Boga Stvarnika, del njihove vere,« piše papež Frančišek na začetku drugega poglavja svoje okrožnice, v katerem približa svetopisemski pogled na ustvarjeni svet in je od vsega besedila najbolj ‘pobožno’. Poglavje obsega sedem enot: Luč, ki jo ponuja vera; Modrost svetopisemskih pripovedi; Skrivnost vesoljstva; Sporočilo vsakega ustvarjenega bitja v soglasju celotnega stvarstva; Vesoljno občestvo; Skupna namembnost dobrin; Jezusov pogled. V luči Svetega pisma papež Frančišek opozarja na odgovornost človeka v odnosu do stvarstva. »Danes se tako verni kot neverni strinjajo, da je zemlja dejansko skupna dediščina in da morajo njene sadove uživati vsi. Za verujoče je to vprašanje zvestobe Stvarniku, kajti Bog je ustvaril svet za vse.« Ob branju in premišljevanju Svetega pisma odkrivamo, da je bil svet ustvarjen po načrtu ljubezni Boga, ki ga modro vodi. Pripovedi o stvarjenju v Prvi Mojzesovi knjigi nam dajo vedeti, da človekovo bivanje temelji na treh med seboj najtesneje povezanih odnosih: odnosom do Boga, do bližnjega in do zemlje. Iz svetopisemskega poročila o stvarjenju vemo, da je bil njegov višek stvarjenje človeka “po božji podobi in sličnosti”. Vsako človeško bitje je božja podoba, vendar ne smemo pozabiti, da imajo tudi vsa druga ustvarjena bitja svojo vlogo in nobeno ni odveč. »Vse materialno vesoljstvo je govorica božje ljubezni, neizmerne božje naklonjenosti do nas. Zemlja, voda, gore – vse je božja nežnost.« Na tem mestu je papež v svojo okrožnico vpisal Hvalnico stvarstva sv. Frančiška Asiškega, v kateri prepevajo Bogu hvalo vse stvari, od brata sonca do sestre noči. Vedno pa je na prvem mestu človek, ustvarjen po božji podobi. »Čustvo tesne povezanosti z drugimi bitji narave ne more biti pristno, če hkrati v srcu ni nežnosti, sočutja in skrbi za človeška bitja. Po drugi strani pa velja: kadar je srce zares odprto za vesoljno občestvo, nobena stvar in noben človek nista izključena iz takšnega bratstva. V svoje misli papež na več mestih vpleta tudi poglede škofov z vseh delov sveta na vprašanja, ki jih obravnava. To poglavje zaključuje z razmišljanjem o Jezusovem pogledu na ustvarjeni svet, v katerem je kot učlovečeni Božji Sin živel. Ko je hodil po svoji deželi, vemo iz evangelijev, se je ustavljal, da je občudoval lepoto, posejano od svojega Očeta, in je vabil svoje učence, da iz stvari razberejo božje sporočilo.«

ČLOVEŠKA KORENINA EKOLOŠKE KRIZE
»Smo dediči dveh stoletij ogromnih valov sprememb: parni stroj, železnica, telegraf, elektrika, avtomobil, letalo, kemična industrija, moderna medicina, informatika in zadnje čase digitalna revolucija,« piše papež Frančišek na začetku tretjega poglavja svoje okrožnice, ki podaja analizo sedanjega časa in kaže na znake in tudi vzroke ekološke krize.
Papež poudarja da tehnološki napredek, trg in gospodarstvo ne morejo sami urejati celostnega človeškega razvoja in socialne vključenosti. Ko razmišlja o tehnološkem razvoju, priznava, da je tehnologija v marsičem človeku olajšala življenje. »Ne smemo pa prezreti dejstva, da nam jedrska energija, biotehnologija, informatika, poznavanje našega DNA in druge možnosti, ki smo jih osvojili, dajejo strahovito moč … Pomislimo samo na prvi atomski bombi, ki sta bili vrženi sredi prejšnjega stoletja … Dejstvo je, da moderni človek ni bil vzgojen za pravilno rabo moči, ker neizmerne rasti tehnologije ni spremljal razvoj človeškega bitja glede odgovornosti, vrednot in vesti.« To poglavje obsega tri enote: Tehnologija: ustvarjalnost in moč, Globalizacija tehnokratske paradigme, Kriza in posledice modernega antropocentrizma. Nekateri krogi zagovarjajo misel, da bosta sedanja ekonomija in tehnologija rešili vse okoljske probleme, trdijo tudi, da se bodo problemi lakote in revščine rešili s porastom trga. »Nihče se noče vrniti na stopnjo jamskega človeka,« piše papež, »vendar je nujno upočasniti korak in gledati na resničnost drugače, sprejeti, kar je v razvoju pozitivnega ter se hkrati vrniti k vrednotam in velikim smotrom, ki jih je uničila megalomanska objestnost.« Jedro diagnostike sedanje dobe je pretirana stopnja antropocentrizma. »Namesto da bi opravljal svojo vlogo božjega sodelavca, se človek postavlja na mesto Boga in s tem povzroči, da se mu narava upre … Kadar človeško bitje postavi sebe v sredino, začne dajati absolutno prednost svojim trenutnim interesom in vse drugo postane relativno.« Tako mišljenje prinaša izkoriščanje otrok, izključevanje ostarelih, suženjstvo, trgovino z ljudmi. To je logika mafijcev, trgovcev z orožjem ali s človeškimi organi. Papež piše tudi o delu. »K delu smo poklicani že od stvarjenja … Pravi namen dela mora biti vedno, da ljudem omogoči dostojno življenje.« Na koncu opozarja na meje znanstvenih raziskav in napredka z jasnim poudarkom na genetsko spremenjenih organizmih.

CELOSTNA EKOLOGIJA
V četrtem poglavju papež Frančišek obravnava osrednjo temo okrožnice – celostno ekologijo. Temu posveča pet enot: Okoljska , ekonomska in socialna ekologija, Kulturna ekologija, Ekologija vsakdanjega življenja, Načelo skupnega dobrega, Medgeneracijska pravičnost. »Ekologija preučuje odnose med živimi organizmi in okoljem, v katerem se razvijajo. Zahteva tudi, da se ustavimo ter se zamislimo in se pogovorimo o življenjskih pogojih in o preživetju družbe ter pošteno postavimo pod vprašaj vzorce razvoja, proizvodnje in potrošnje. Ne bo odveč, če pomislimo, da je vse povezano. Ko govorimo o okolju, imamo v mislih tudi posebno povezavo: med naravo in družbo, ki tam živi. Spričo tega na naravo ne gledamo kot na nekaj ločenega od nas ali le kot okvir našega življenja.« Zato je treba vzpostaviti ekologijo ustanov; če je vse med seboj povezano, potem tudi stanje ustanov vpliva na celotno družbo. »Poleg naravne dediščine obstaja tudi zgodovinska, umetnostna in kulturna dediščina, ki je prav tako ogrožena … Izginotje neke kulture je lahko prav tako ali še bolj hudo kot izginotje neke živalske ali rastlinske vrste.« Na tem mestu papež omenja staroselce (aborigene) in njihova kulturna izročila. Najbolj je občutena ekologija vsakdanjega življenja. »Okolja v katerih živimo, oblikujejo naš pogled na življenje, na doživljanje in delovanje. Obenem pa v svoji sobi, v svoji hiši, na svojem delovnem mestu ustvarjamo tako okolje, da doživljamo svojo istovetnost.« Človek se dobro počuti v urejenem okolju, zato je zelo pomembno, da so zlasti mesta, kjer živi veliko ljudi, prijazna. Važni so tudi javni prevozi (znano je, da se je papež Frančišek kot nadškof v Buenos Airesu najraje prevažal z mestnimi avtobusi). V mnogih delih sveta je velik problem pomanjkanje stanovanj. »Ne samo revni, temveč tudi velik del drugih se srečuje z resnimi težavami, kako priti do lastne hiše. Imeti svojo hišo je zelo pomembno za dostojanstvo človeka in za razvoj družine.« Na tem mestu se papež dotakne zelo aktualnega vprašanja. »Nujno je sprejeti svoje telo kot dar Boga, da jemljemo in sprejemamo ves svet kot dar Očeta. Naučiti se sprejemati svoje telo, skrbeti zanj in spoštovati njegov pomen je bistveno za pravo človeško ekologijo. Tudi ceniti svoje telo v njegovi ženskosti in moškosti je nujno, da moremo sami sebe prepoznati v srečanju z drugim, različnim od nas …. Zato je nezdravo stališče, ki si domišlja izbrisati spolne razlike, ker se ne zna več soočati z njo.« Ko piše o pravičnosti med generacijami, zastavlja vprašanje, v bistvu povzema vsebino celotne okrožnice: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki pridejo za nami, otrokom, ki odraščajo?«

NEKAJ SMERNIC ZA DELOVANJE
To poglavje obravnava vprašanje, kaj lahko naredimo. Analize same po sebi niso dovolj; potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega posameznika in mednarodno politiko. Papež našteva petero smernic: Dialog o okolju v mednarodni politiki, Dialog za nove lokalne in nacionalne politike, Dialog in preglednost v odločitvenih postopkih, Politika in ekonomija v dialogu za človeško polnost, Verstva v dialogu z znanostjo. »Od sredine prejšnjega stoletja se je po mnogih težavah uveljavilo gledanje na naš planet kot na domovino in na človeštvo kot na ljudstvo, ki živi v skupni hiši.« To pomeni, da se moramo zavedati, da se uničevanje okolja maščuje vsem, po drugi strani nam to nalaga odgovornost. V zadnjih petdesetih letih je bilo že več svetovnih posvetovanj o okolju, vendar zaradi pomanjkanja politične volje niso rodila zaželenih sadov. Cerkev ne more določati strokovnih rešitev, vabi pa k resnemu zavzemanju za reševanje teh vprašanj. »Za revne države je prednostna naloga izkoreninjene bede in socialni razvoj njihovih prebivalcev; obenem pa je treba preučiti škandalozno raven potrošništva nekaterih privilegiranih slojev njihovega prebivalstva in se odločno boriti proti korupciji.« Papež poudarja, da se politika ne sme podvreči ekonomiji, ta pa sme postati dekla tehnokraciji, ki vse presoja pod vidikom uspešnosti. »Politika in ekonomija se morata v medsebojnem dialogu postaviti v službo življenja, posebej človeškega življenja … Veličina politike se pokaže, ko se v težavnih trenutkih ravna po poštenih načelih in načrtuje dolgoročno za skupno dobro.« Tehnološkega in ekonomskega razvoja, ki sveta ne dela boljšega in pripomore k boljši kakovosti življenja vseh, ni mogoče imenovati razvoj. Papež Frančišek navaja misel papeža Benedikta XVI. iz njegove okrožnice Ljubezen v resnici: »Zaželeno je, da bi se mednarodna skupnost in posamezne vlade učinkovito postavile po robu takšnemu izkoriščanju okolja, ki bi se izkazalo škodljivo. Prav tako nujno pa je, da pristojne oblasti storijo vse, kar je treba, da bi bili gospodarski in družbeni stroški, ki so potrebni za uporabo skupnih naravnih dobrin, prikazani jasno, in bi jih v celoti pokrivali tisti, ki jih uporabljajo, ne pa druga ljudstva ali prihodnji rodovi.« Peto poglavje se zaključuje s krajšim razmišljanjem o dialogu med verstvi in znanostmi. Izkustvene znanosti ne morejo povsem razložiti skrivnosti ustvarjenega sveta in življenja. To je naloga in poslanstvo vere. Osebna vera človeka navdihuje s hvaležnostjo in mu narekuje spoštovanje do stvarstva. »Večina prebivalcev planeta se ima za verne in to bi moralo verstva spodbujati k medsebojnemu dialogu, katerega cilj je skrb za naravo, obramba ubogih in vzpostavitev mreže spoštovanja in bratstva.«

EKOLOŠKA VZGOJA IN DUHOVNOST
Zadnje poglavje okrožnice ponuja veliko pobud, kako lahko ‘v malem’ pokažemo skrb za “naš skupni dom”. Obsega kar devet ‘enot’: Nov življenjski slog, Vzgajati za zavezo med človekom in okoljem, Ekološko spreobrnjenje, Veselje in mir, Civilna in politična ljubezen, Zakramentalna znamenja in praznovanje počitka, Sveta Trojica in odnosi med ustvarjenim, Kraljica vsega stvarstva, Onstran sonca. V današnjem svetu je marsikaj potrebno spremembe, predvsem pa je spremembe potrebno človeštvo. »Mnogi se zavedajo, da sedanji napredek in samo kopičenje predmetov ali užitkov ne zadošča, da bi človeškemu srcu dali smisel in veselje, vendar nimajo dovolj moči, da bi se odrekli temu, kar jim ponuja tržišče … Bolj ko je človekovo srce prazno, bolj potrebuje predmete, ki jih kupuje, poseduje in uživa.« Tudi na področju vzgoje za zdrav odnos do okolja velja pravilo, da “iz malega raste veliko”: za stvarstvo skrbimo z majhnimi vsakdanjimi dejanji, kot so: skrb za odpadke, varčevanje z vodo, z električno energijo, z gorivom … Področja vzgoje za so različna: šola, družina, sredstva obveščanja, kateheza. Papež poudarja nenadomestljivo vlogo družine. »Proti tako imenovani kulturi smrti družina predstavlja sedež kulture življenja.« Ekološka kriza je klic k globokemu notranjemu spreobrnjenju: zavedali naj bi se, da smo varuhi božjega dela, da nismo ločeni od drugih stvari, temveč da z vsemi sestavljamo čudovito občestvo. Veliki vzornik za tak odnos do vsega ustvarjenega je sv. Frančišek Asiški. Krščanska duhovnost predlaga drugačen način pojmovanja kakovosti življenja: ponuja globoko veselje in mir brez obsedenosti od potrošništva. »To je vrnitev k preprostosti, ki nam omogoča, da se ustavimo in okušamo lepoto malih stvari, da se zahvalimo za možnosti, ki nam jih nudi življenje, ne da se navezovali na to, kar imamo, ali bi se žalostili zaradi tistega, česar nimamo … Ena od oblik takšnega zadržanja molitev pred jedjo in po jedi. »Takšen trenutek blagoslova, tudi če je zelo kratek, nam prikliče v spomin, da smo za življenje dolžni hvalo Bogu, krepi naš čut hvaležnosti za darove stvarstva in zahvale tistim, ki nam s svojim delom te darove priskrbijo, in utrjuje mašo solidarnost z najbolj potrebnimi.« Ob zavesti, da je zemlja naš skupni dom, naj bi začutili, da smo drugemu potrebni in drug za drugega odgovorni. Naš planet, na katerem je živel učlovečeni Božji Sin, je ‘vesoljni zakrament’. Zakramenti, ki jih je postavil Jezus in jih zaupal svoji Cerkvi, so izreden način, s katerim je narava sprejeta od Boga in povišana v posredovanje nadnaravnega življenja. To posebej doživljamo v nedeljo, ki je dan evharistije in dan počitka. »Ta dan, tako kot judovska sobota, se nam ponuja kot dan ozdravljenja človeškega bitja v odnosu z Bogom, s samim seboj, z drugimi in s svetom.« Naš svet je bivanjsko povezan s Sveto Trojico: Oče je zadnji vir vsega, Sin, ki ga odseva in po katerem je bilo vse ustvarjeno, se je združil s to zemljo, ko je postal človek v Marijinem telesu, Sveti Duh, neskončna vez ljubezni, je navzoč v srcu vesoljstva, ga poživlja in vodi. V duhu svojega predhodnika sv. Janeza Pavla II. papež Frančišek zaključuje okrožnico z mislijo na Marijo: »Marija, mati, ki je skrbela za Jezusa, zdaj z materinsko ljubeznijo in bolečino skrbi za ta ranjeni svet.« Besedilo okrožnice se na koncu prelije v dve lepi molitvi.

ČUK, Silvester. Kaj se dogaja našemu domu?. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 51, št. 8, str 50-57.