sv. Janez Pavel II. živi tudi več kot sto let po rojstvu

(ob obletnici rojstva) Ob svoji zlati maši – petdesetletnici duhovništva – leta 1996 je papež Janez Pavel II. napisal knjigo Dar in skrivnost (slovenski prevod, Salve, Ljubljana 1997), v kateri se z veliko hvaležnostjo spominja, kako je Bog vodil njegove korake, da je prišel tja, kjer ga je hotel imeti: kot duhovnika, škofa, papeža – svetnika. Posebej se zahvaljuje svojemu očetu, ki ga je s svojim tihim pričevanjem molivca na tej poti podpiral. »Nikoli nisva govorila o duhovniškem poklicu, toda njegov zgled je bil zame na neki način prvo semenišče, nekakšno malo semenišče.« Več je o mladosti Karola Wojtyłe povedal Jerzy Kluger, njegov sošolec in prijatelj, v pogovoru z italijanskim časnikarjem Gian Francom Svidercoschijem v knjigi Pismo judovskemu prijatelju (Ognjišče, Koper 1994). Iz navedenih knjig zajemamo dragoceno snov za to ‘slavnostno’ prilogo o tem velikem papežu, prvem Slovanu na sedežu apostola Petra, ki je dvakrat prišel k nam, da nas potrdi v veri.

PRVI V RAZREDU, PRVI V GLEDALIŠČU, PRVI V VSEM
Wadowice so bile v dvajsetih letih 20, stoletja podeželsko mestece, oddaljeno kakih šestdeset kilometrov od Krakova. Štelo je dobrih deset tisoč prebivalcev, od tega okoli dva tisoč Judov. Imelo je vse, kar je pomembno: osnovno šolo, moško in dekliško gimnazijo, trgovine in bolnišnico. Središče mesta je bila župnijska cerkev Marijinega darovanja. V tem mestu se je 18. maja 1920 rodil Karol Jožef Wojtyła, sin Karola, upokojenega vojaškega uslužbenca, ki so mu vsi pravili gospod kapetan, in Emilije roj. Kaczorowska, krščen je bil 20. junija. Bil je njun tretji. Prvorojenec Edmund je bil zdravnik v mestu Bielsko in ga je, zelo mladega, pobrala škrlatinka. Za njim je prišla deklica, ki je umrla, še preden se je Karol rodil. 0 svoji starših je zapisal: »Moja hvaležnost velja predvsem mojemu očetu, ki je prezgodaj postal vdovec. Nisem še prejel prvega obhajila, ko sem izgubil mater: imel sem komaj devet let. Zato se ne zavedam jasno prispevka, gotovo velikega, ki ga je ona dala moji verski vzgoji. Po njeni smrti in potem še po smrti starejšega brata sem ostal sam s svojim očetom, globoko vernim človekom. Vsak dan sem lahko opazoval njegovo življenje, ki je bilo strogo. Po poklicu je bil vojščak in ko je postal vdovec, je bilo njegovo življenje nenehna molitev. Zgodilo se mi je, da sem se ponoči prebudil in našel svojega očeta na kolenih, kot sem ga vedno videl klečati v cerkvi.« Karol je obiskoval osnovno šolo na mestnem trgu in bil vedno med najboljšimi v razredu, večinoma najboljši, vendar ni bil nikoli ‘gulež’. Igral se je s sošolci in vrstniki, vendar je znal sredi najbolj napete igre odnehati: “Zdaj se moramo iti učit.” Najboljši prijatelj in sošolec Jerzy Kluger, ki mu je Karol pravil Jurek, on pa njemu Lolek, je pogosto šel pisat domače naloge k njemu v prvo nadstropje hiše nedaleč od cerkve. Stanovanje je imelo tri prostore: dnevno sobo, spalnico in kuhinjo, v kateri je oče svojemu sinu pripravljal zajtrk in večerjo. Kosit sta oba hodila v bližnjo menzo. Karolu je bil oče in mati obenem. Do samega sebe je bil zelo strog, v odnosu do sina pa je bila strogost odveč, saj je bil Karol sam zelo vesten. Ob očetu se je naučil osebne molitve. Ko je obiskoval prvi razred gimnazije, je poučeval verouk kaplan Kazimir Figlewicz. »Po njegovi zaslugi sem se približal župniji, postal sem ministrant in na neki način organiziral skupino ministrantov.« Od tega prvega srečanja pa vse do nove maše je bil ta duhovnik njegov spovednik in duhovni voditelj. Tudi na osemletni gimnaziji je bil med najboljšimi učenci in kot tak je bil pogosto govornik na šolskih proslavah in praznovanjih. Veliko je bral, tudi zelo zahtevno čtivo. Ogreval se je za gledališče, za kar je bil izredno nadarjen. Ko je Jurek (Kluger) po tolikih letih obujal spomine na zvestega prijatelja, je dejal: »Bil je nekaj posebnega. Prvi v razredu, prvi v gledališču, prvi pri vsem. Če bi šel k firmi General Motors, bi postal njen predsednik.« Postal je veliko več …

“ŠKODA, DA NE GRE ŠTUDIRAT BOGOSLOVJE”
Karol Wojtyła – Janez Pavel II. pripoveduje: »Krakovski nadškof metropolit Adam Štefan Sapieha, je obiskal župnijo Wadowice, ko sem bil gimnazijski dijak. Moj veroučitelj p. Edvard Zacher mi je zaupal nalogo, da mu zaželim dobrodošlico. Tedaj sem prvič imel priložnost biti pred tem človekom, ki so ga vsi zelo spoštovali. Vem, da je po mojem nagovoru nadškof vprašal veroučitelja, kakšno fakulteto bom izbral po maturi. Pater Zacher je odgovoril: “Študiral bo poljsko jezikoslovje.” Prelat je baje odgovoril: “Škoda, da ne bogoslovje.” V tem obdobju mojega življenja duhovniški poklic še ni bil zrel, čeprav so nekateri ob meni bili mnenja, da bi moral vstopiti v semenišče. Morda bi kdo pomislil, da je to, da mlad fant s tako jasnimi verskimi nagnjenji ne vstopi v semenišče, znamenje, da gre za druge ljubezni in posebna nagnjenja. Dejansko sem v šoli imel mnogo prijateljev in sem bil dejaven tudi v šolskem gledališkem krožku, sem imel veliko možnosti tudi za srečanja s fanti in dekleti. Vendar ni šlo za to. V tistem času sem se navduševal predvsem za literaturo, zlasti za dramatiko in za gledališče. V to zadnje me je uvedel Mieczyslaw Kotlarczyk, učitelj poljskega jezika, starejši od mene. Bil je resnični pionir ljubiteljskega gledališča in imel je velike načrte za njegov repertoar.«
V njegovem življenju se je začelo novo obdobje, ki pa se je kmalu končalo in drugače, kot je načrtoval. »V maju 1938 sem maturiral in se vpisal na univerzo, da bi poslušal predavanja poljskega jezikoslovja. Zato sva se z očetom preselila iz Wadowic v Krakov. Naselila sva se na Tyniecki cesti 10 v četrti Debniki. Hiša je pripadala staršem moje matere. Začel sem študirati na filozofski fakulteti Jagielonske univerze in obiskoval predavanja poljskega jezikoslovja, a uspelo mi je končati samo prvi letnik, ker je 1. septembra 1939 izbruhnila druga svetovna vojna. Glede izbire študija bi rad poudaril, da me je za poljsko jezikoslovje navdušilo jasno nagnjenje za literaturo. Vendar je že v prvem letu pritegnil mojo pozornost študij jezika samega. Študirali smo opisno slovnico moderne poljščine in hkrati zgodovinski razvoj jezika s posebnim zanimanjem za staro slovansko deblo, To mi je odprlo popolnoma nova obzorja, da ne rečem, da me je vpeljalo v samo skrivnost besede … V končni analizi beseda navaja na nedoumljivo skrivnost Boga samega. Ko sem odkril besedo po literarnih in lingvističnih študijih, sem se nujno približal skrivnosti Besede, tiste Besede, h kateri smo se vsak dan obračali v molitvi angelovega čaščenja: “In Beseda je postala meso in se naselila med nami.” Pozneje sem doumel, da je študij poljskega jezikoslovja pripravljal v meni tla za druga področja in za druge študije. Pripravljal je mojo dušo, da se je približala filozofiji in teologiji.«

ŠTUDIJ BOGOSLOVJA OB TEŽAŠKEM DELU
Izbruh vojne je temeljito spremenil potek njegovega življenja. »Tistega 1. septembra 1939 ne bom mogel nikoli izbrisati iz spomina: bil je prvi petek v mesecu. Šel sem na Wawel k spovedi. Katedrala je bila prazna. Bilo je morda zadnjič, ko sem lahko svobodno vstopil v svetišče. Potem je bilo zaprto in kraljevski grad Wawel je postal sedež guvernerja generala Hansa Franka.« Na gradu je vihrala nacistična rdeča zastava s črnim kljukastim križem na belem polju. Kazimir Figlewicz je bil edini duhovnik, ki je smel maševati dvakrat na teden v zaprti katedrali in pod nadzorstvom nemških policajev.
Profesorji Jagielonske univerze so skušali začeti novo akademsko leto, toda predavanja so trajala samo do 6. novembra 1939. »Ta dan so nemške oblasti sklicale vse profesorje na skupščino, ki se je končala z deportacijo teh častitljivih ljudi znanosti v koncentracijsko taborišče v Sachsenhausenu. Tako se je v mojem življenju končala doba študija poljskega jezika in začela se je doba nemške okupacije, med katero sem skušal mnogo brati in pisati. Prav v to dobo segajo moja prva literarna dela.« Študent na prisilnih počitnicah je moral najti delo, da bi se izognil deportaciji na prisilno delo v Nemčiji. Po prijateljskih zvezah je dobil službo v kemični tovarni Solvay. »Jeseni leta 1940 sem začel delati v kamnolomu, povezanim s tovarno, ki je bila približno pol ure od moje hiše v Debnikih, in vsak dan sem prepešačil to pot. Odgovorni v kamnolomu, ki so bili Poljaki, so skušali nam, študentom, prizanesti s težjimi deli. Meni so, na primer, dodelili nalogo pomočnika pri tako imenovanem luščilcu; imenoval se je Frančišek Labus. Omenjam ga, ker me je včasih nagovoril nekako takole: “Karol, ti bi moral biti duhovnik. Pel boš dobro, ker imaš lep glas, in dobro ti bo …” To je dejal čisto preprosto in tako izražal v družbi dokaj razširjeno mnenje o duhovnikovem položaju. Besede starega delavca so se mi vtisnile v spomin.« V tistem času je bil Karol v stiku z gledališčem žive besede, ki ga je ustanovil Mieczyslaw Kotlarczyk in je delovalo v tajnosti. Gledališka izkušnja se mu je vtisnila globoko v dušo, vse pogosteje pa ga je navdajala misel, da to ni njegov poklic. »V jeseni leta 1942 sem se dokončno odločil, da vstopim v krakovsko semenišče, ki je delovalo tajno. V najstrožji tajnosti, tudi za drage mi osebe. Začel sem študije na teološki fakulteti Jagielonske univerze, ki je tudi bila tajna, hkrati pa sem še ostal delavec pri Solvayu. Tedaj se nisem zavedal, kolikšnega pomena bo to zame. V mojo življenjsko izkušnjo se je vpisalo izkustvo fizičnega svetom dela … Ker sem ročno delal, sem dobro vedel, kaj pomeni fizični napor. Vsak dan sem se srečeval z ljudmi, ki so težko delali. Poznal sem okolje teh ljudi, njihove družine, njihove skrbi, njihovo človeško vrednost in njihovo dostojanstvo. Osebno sem bil deležen velike naklonjenosti. Sklenil sem prijateljstvo z mnogimi delavci.«

MAŠNIŠKO POSVEČENJE NA PRAZNIK VSEH SVETIH
Krakovski nadškof Adam Štefan Sapieha je v tajnosti uredil semenišče blizu svoje rezidence. Tam je Karol Wojtyła skupaj s svojimi študijskimi kolegi – bilo jih je sedem – bival od septembra 1944 do 18. januarja 1945, ko je rdeča armada prodrla do Krakova in mesto osvobodila. »Tako so se dopolnila leta semeniškega oblikovanja. Prvi dve, ki sta v curriculumu (poteku) študija bili posvečeni filozofiji, sem opravil tajno, ob delu kot delavec. Naslednji dve leti, 1944 in 1945, sem vedno bolj intenzivno študiral na Jagielonski univerzi, čeprav je bilo prvo leto po vojni še zelo nepopolno. Normalno je bilo akademski leto 1945/46.« Kot semeniščnik je preživljal počitnice na raznih župnijah, kjer je ob gorečih duhovnikih imel priložnost spoznavati krščansko življenje teh občestev. Pod mentorstvom profesorja dogmatike je Wojtyła začel pisati svoje delo o sv. Janezu od Križa (1542–1591), globokega mistika, teologa trpljenja. V začetku petega leta bogoslovja je nadškof odločil, da ga pošlje v Rim, kjer bo dopolnil študije. Odšel naj bi takoj, da ne zamudi študijskega leta, vendar najbolje kot duhovnik. »Tako se je zgodilo, da sem bil posvečen v duhovnika prej kot moji tovariši. Tisto leto je bila naša skupina seveda maloštevilna, bilo nas je vsega sedem. Moje duhovniško posvečenje je bilo na nenavaden dan za take slovesnosti: bilo je 1. novembra 1946, na praznik vseh svetih, ko je liturgija Cerkve vsa usmerjena k obhajanju skrivnosti občestva svetih in se spominja vernih rajnih. Nadškof je izbral ta dan, ker sem moral odpotovati v Rim. Bil sem posvečen sam, v privatni kapeli krakovskih nadškofov. Pri obredu je bila navzoča majhna skupina sorodnikov in prijateljev.« (Oseminšestdeset let po mašniškem posvečenju je bil Karol Wojtyla uradno pridružen občestvu svetnikov, ki jih Cerkev slavi ta dan.) »Potem ko sem bil posvečen v duhovnika na praznik vseh svetih, sem obhajal ‘novo mašo’ na dan spomina vseh vernih rajnih, 2. novembra 1946. Na ta dan lahko vsak duhovnik opravi tri maše za verne duše. Daroval sem tri svete maše v kripti sv. Leonarda v stolnici. Ko sem jo izbral za kraj svojih novih maš, sem hotel izraziti posebno duhovno povezavo z vsemi, ki počivajo v tej stolnici, ki je že samo po svoji zgodovini spomenik brez primere, hotel se poudariti svojo duhovno povezanost z zgodovino Poljske. Zdi se, da ta stolnica ponavlja besede apostolske veroizpovedi: “Verujem v vstajenje mesa in večno življenje.” Ta verska resnica razsvetljuje tudi zgodovino narodov.« Sledile so ‘nove maše’ v župnijski cerkvi sv. Stanislava Kostka v Debnikih in naslednjo nedeljo v cerkvi Marijinega darovanja v Wadowicah. – V njegovem življenju je imela pomembno vlogo Marija: temu prisrčnemu odnosu smo maja 2011 posvetili prilogo “Blaženi Janez Pavel II. – ves Marijin”.

RIM: POGLOBITEV GLEDANJA NA CERKEV
Prišel je čas odhoda v Rim. »Prvič sem prestopil meje svoje domovine. Med vožnjo sem skozi okno vlaka gledal mesta, ki sem jih poznal samo iz zemljepisnih knjig.« V Rim je prišel proti koncu novembra. Zapomnil si je nasvet nekaterih poljskih duhovnikov, ki so študirali v Rimu, da je bolj kot študij pomembno, da se “nauči Rima samega”. Vpisal se je na dominikansko univerzo Angelicum, kamor je vsak dan hodil peš iz Belgijskega kolegija, kjer je stanoval. Med njegovimi profesorji je bil tudi ugledni francoski teolog Garrigou-Lagrange, pri katerem je delal doktorat z disertacijo “Pojem vere pri sv. Janezu od Križa”. »Moje duhovništvo in moje teološko in pastoralno oblikovanje sta se že od vsega začetka povezovala z rimsko izkušnjo. Dve leti študija, končanega z doktoratom, sta bili dve leti mojega intenzivnega 'učenja Rima'.« Med poletnimi počitnicami leta 1947 je z dovoljenjem svojega nadškofa obiskal Pariz, kjer je spoznaval dejavnost duhovnikov-delavcev, bil nekaj časa na Nizozemskem in v Belgiji, kjer je nanj napravila močan vtis trdna organizacija Cerkve (po koncilu se je povsem sesula). Videl je tudi, da je zahodna Evropa ogrožena od procesa sekularizacije. »Dojel sem izziv, ki ga je to pomenilo za Cerkev, poklicano, da se upre proti grozeči nevarnosti z novimi oblikami pastorale, odprte za večjo navzočnost laikov.« Na poti iz Belgije nazaj v Rim se je ustavil v Arsu in se poklonil sv. Janezu M. Vianneyu. »Zlasti me je globoko prevzemalo njegovo junaško služenje v spovednici. Temu ponižnemu duhovniku je uspelo, da je v težkem zgodovinskem času sprožil neke vrste duhovno revolucijo v Franciji, pa ne samo v Franciji.« Doktorsko tezo je obranil v Angeliku v začetku julija 1948, potem pa je takoj šel nazaj na Poljsko. »Ko sem se vračal, nisem prinesel s seboj le večjega kovčka teološke literature, temveč tudi utrditev svojega duhovništva in poglobitev svojega gledanja na Cerkev.« V Krakovu ga je čakal prvi ‘delovni nalog’: nadškof ga je poslal za kaplana v oddaljeno župnijo Niegovič k svetniškemu župniku. »Tako sem začel pastoralno delo v svoji prvi župniji. Trajalo je eno leto in v tem času sem opravljal običajne dolžnosti kaplana in učitelja verouka.« Ljudje so ga brž vzljubili: čeprav je učen, so rekli, je tako preprost in prijazen. Po enem letu je bil premeščen v župnijo sv. Florijana v Krakovu, kjer mu je župnik zaupal katehezo v višjih razredih liceja in pastoralno skrb za univerzitetne študente. Konference za študente je imel vsak četrtek in so se nanašale na temeljna vprašanja glede obstoja Boga in duhovnosti človeške duše, kar so bile posebno pomembne teme v okolju bojevitega ateizma v komunističnem režimu. Kmalu je uvidel, da so predavanja premalo, mladina ga potrebuje pogosteje in bližje, zato je mlade začel voditi na izlete, toda ni si prisvajal vloge vodje ali tehničnega organizatorja, držal se je ob strani kot nekakšen ‘stric’. To je nadaljeval tudi potem, ko se je po dveh letih delovanja v župniji na željo svojega nadškofa posvetil znanstvenemu delu in je začel predavati na Inštitutu z etiko na katoliški univerzi v Lublinu (1956).

PISMO JUDOVSKEMU PRIJATELJU
Italijanski časnikar-vatikanist Gian Franco Svidercoschi je leta 1977 po vrnitvi iz Poljske v Rimu osebno spoznal Jerzyja Klugerja, inženirja judovskega rodu. Ta ga je vprašal, če je morda kje srečal njegovega sošolca Karola Wojtyła. Ko je bil krakovski nadškof izvoljen za papeža, je časnikar nemudoma obiskal Klugerja, ki je po dolgem prigovarjanju pristal na intervju. Pripovedoval mu je o Wojtyłovi mladosti, o njunem prijateljstvu; govoril pa mu je tudi o svojem življenju, o strašnem koncu svoje matere, sestre in babice v koncentracijskem taborišču. Sam je grozo hololokavsta preživel in od leta 1954 živi v Rimu. Iz njunega pogovora je nastala knjiga Pismo judovskemu prijatelju. V njej Kluger in Wojtyła drug drugemu pravita Jurek in Lolek. Kot prijatelja in sošolca sta se zadnjikrat videla po maturi maja leta 1938. Jurek (Kluger) je šel študirat v Varšavo, Lolek (Wojtyła) pa v Krakov. Njegovo življenjsko in duhovniško pot smo na teh straneh spremljali do leta 1956. Prijatelja sta se ponovno srečala novembra leta 1965 v Rimu. V Klugerjevo pisarno je vstopil eden sodelavcev in mu iz časopisa prebral vest: “Na cerkvenem zboru je včeraj govoril krakovski nadškof Karol Wojtyła … Ali ti to ime kaj pove?” Dobili so telefonsko zvezo s Poljskim zavodom, kjer je bival nadškof, ki je kmalu poklical nazaj ter presenečenemu Jureku dejal, naj takoj pride k njemu. Zanj je bil Kluger še vedno Jurek, ta pa je nadškofu težko rekel Lolek. »Sedemindvajset let se nisva videla. Kje si bil vsa ta leta?« je Lolek začel sproščen pogovor. Knjigi je dalo naslov pismo, ki ga je papež Janez Pavel II. poslal Jureku 30. marca 1989, v katerem ga je spodbudil, da se udeleži odkritja spominske plošče Judom iz Wadowic na kraju, kjer je stala sinagoga, ki so jo nacisti septembra 1939 razstrelili. »Povej vsem, ki bodo tam zbrani, da se skupaj z njimi tudi jaz spominjam njihovih sonarodnjakov in bratov po veri in tega kraja molitve, ki so ga zavojevalci porušili. Čutim globoko spoštovanje do vsega tega in do vseh tistih, katerih spomin boste počastili 9. maja v Wadowicah.«

ČUK, Silvester. Sv. Janez Pavel II. živi sto let po rojstvu. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str 50-57.