Slovenci v Italiji

ob obletnici požiga Narodnega doma v Trstu

Leta 2020 smo obhajali stoletnico dveh dogodkov, ki sta bistveno vplivala na življenje Slovencev na naši zahodni narodnostni meji. Gre za požig (13. julija 1920) Narodnega doma, mogočne palače, osrednjega sedeža slovenskih ustanov in organizacij v Trstu in za sklenitev Rapalske pogodbe med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevino Italijo 12. novembra 1920. Spomniti bi se morali sicer tudi stoletnice koroškega plebiscita 10. oktobra 1920 na severni meji.
Tako Rapalska pogodba kot koroški plebiscit sta odločala o državni pripadnosti ozemelj, ki so bila od davnine poseljena s Slovenci in na katerih so se razvila kulturna, družbena, gospodarska, politična središča, ki so bila zelo pomembna za slovenski narod. Ker jih je takrat od glavnine odtrgala nova državna meja, poleg tega pa so se znašla v zelo nenaklonjenem okolju, je to negativno vplivalo na ves razvoj našega naroda.
Je pa pri tem pomembna razlika: s koroškim plebiscitom se je končalo negotovo obdobje vojaških bojev za severno mejo in različnih začasnih uprav, Rapalska pogodba pa je le potrdila stanje, ki je nastopilo s koncem prve svetovne vojne na našem koncu, 3. novembra 1918, in z italijansko zasedbo Primorske ter delov Notranjske in Gorenjske.
Požig Narodnega doma je le najvidnejši izraz tega, kar so Primorci skupaj z istrskimi Hrvati doživljali že pred uradno priključitvijo Italiji, in napoved trpljenja pod fašizmom.

ENO JE NAROD, DRUGO DRŽAVA
Ko danes razmišljamo o teh obletnicah in o položaju Slovencev v sosednjih državah, moramo vedno imeti pred očmi dejstvo, da smo vsi deli istega naroda in da je bil naš razvoj skupen do leta 1918. Izjemi sta bili dve. Beneška Slovenija je bila od leta 1420 pod Beneško republiko, po polstoletnem avstrijskem premoru pa je že od leta 1866 znotraj meja italijanske države. Slovenci v Prekmurju in Porabju pa so bili v madžarskem delu dvojne monarhije. Drugače pa smo od oblikovanja modernih narodov prek protestantske reforme, kmečkih puntov, razsvetljenstva in pomladi narodov do konca prve svetovne vojne kljub razlikam med posameznimi pokrajinami skupno rasli z istim knjižnim jezikom, z obče spoštovanimi pesniki in pisatelji, s sorodnimi verskimi, kulturnimi, socialnimi in političnimi gibanji.
Slovenci, ki živijo v državah z drugačno narodnostno večino, znajo razlikovati med narodnostjo in državljanstvom, a tudi Slovenci v nekdanji Jugoslaviji so to znali. Danes pa se pri mnogih v Republiki Sloveniji ta občutek izgublja, kot da so pravi Slovenci le njeni državljani. S tem pa le obubožamo svojo narodno skupnost, ki sega preko državnih meja (kot tudi v izseljenstvo) in se seveda tam prepleta zdaj s tem zdaj z onim sosednjim narodom, kar pa lahko bogati skupno narodovo zakladnico.
Ko prihajamo med Slovence za mejo, torej ne gremo na tuje. Z združevanjem Evrope bi moralo biti to še bolj samoumevno, saj smo prvič v skupni meddržavni zvezi. Upati je le, da bodo kmalu pozabljene zapore na meji, nezaupanje in druge ovire, ki jih je prinesla pandemija.
Državne tvorbe se spreminjajo, narodi ostajajo. Pomislimo samo na to, kolikokrat je v zadnjem stoletju spremenil ‘gospodarja’ Trst: Avstro-Ogrska, potem Italija, med vojno nemška okupacija, nato 42 dni jugoslovanske uprave, nato do leta 1954 anglo-ameriška vojaška uprava, naposled spet Italija. Če bi morala narodnost sovpadati z državo, bi jo morali v Trstu kar šestkrat spremeniti!

ZATIRANJE RAZLIČNOSTI
Da večinoma ne razlikujeta med pripadnostjo narodu ali državi, pa je eden izmed izvirnih grehov italijanske družbe in politike. Ko se je sredi 19. stoletja rojevala Kraljevina Italija z združevanjem izredno različnih ozemelj od Sicilije in Sardinije preko Apeninskega polotoka do Alp, je pisatelj in politik Massimo d‘Azeglio (1798–1866) izjavil: “Ustvarili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijane.” To, da so namesto enakopravnosti in pluralizma dolgo prevladovali centralizem, alergičnost na različnosti, na drugačne izkušnje in jezikovne posebnosti, odklanjanje deželne in krajevne avtonomije, še danes zelo tepe Italijo.
Boleče pa je prizadelo Slovence v Benečiji in Reziji takoj od leta 1866 dalje in pa Slovence v Kanalski dolini, na Goriškem, Tržaškem in v Istri od konca prve svetovne vojne dalje. Takoj je prišla na dan težnja po asimilaciji, po brisanju prisotnosti Slovencev in Hrvatov.
Že v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske je narodnostna napetost, zlasti v Trstu in Istri, naraščala zaradi različnih političnih interesov Italijanov in Slovencev. Vodilni sloji prvih so si želeli priključitve k Italiji, medtem ko so bili Slovenci zvesti avstrijskemu cesarju; ko je čas dozorel, pa so si želeli skupnega življenja z vsemi Slovenci v zvezi južnoslovanskih narodov. Slovenska skupnost v Trstu in Gorici se je nezadržno krepila, kljub temu, da je bila diskriminirana. Zlasti šole v mestih si je morala graditi in financirati sama. Gospodarsko je rasla, kar je vzbujalo ne le tekmovalnost, temveč odkrito sovražnost, ki se je izražala v nacionalizmu in šovinizmu. Leta 1910, ko je Ljubljana štela slabih 42.000 prebivalcev, je avstrijski popis prebivalstva pokazal, da živi v tržaški občini 56.916, v mejah današnje občine Gorica pa 8.454 Slovencev.
Prva svetovna vojna in priključitev k Italiji sta povzročila usodno zarezo. V mejah Italije se je znašlo okoli 300.000 Slovencev, torej četrtina slovenskega naroda, in Italiji je bila priključena tretjina slovenskega etničnega ozemlja.
Nasilno poitalijančevanje se je pod fašizmom stopnjevalo: od spreminjanja imen, priimkov in krajevnih imen prek ukinitve vseh slovenskih šol, društev in bank do prepovedi slovenščine v javnosti, selitve javnih uslužbencev v notranjost Italije in kazenskih ukrepov proti vsem, ki so se upirali: internacija, zapor, smrtne kazni … Celo trije škofje so morali zapustiti svojo službo, ker so branili svoje vernike slovenske in hrvaške narodnosti: Andrej Karlin in Alojzij Fogar v Trstu ter Frančišek Borgia Sedej v Gorici. Skladatelja in cerkvenega zborovodja Lojzeta Bratuža iz Gorice so prisili izpiti mešanico strojnega olja z železnimi opilki in je sredi muk umrl 16. februarja 1937, uporni narodnjaki so svoje akcije plačevali z življenjem (ustrelitev štirih bazoviških junakov pred 90 leti – 6. septembra 1930, petih obsojencev na II. tržaškem procesu 15. decembra 1941 in še drugih). Iz slovenskih in hrvaških krajev pod Italijo se je med obema vojnama izselilo 100.000 ljudi, od tega 70.000 v Jugoslavijo in 22.000 v Argentino.

NARODNI DOM
Izgradnja Narodnega doma v letih 1902–1904 po načrtih arh. Maksa Fabianija je predstavljala višek narodnega vzpona tržaških Slovencev. To je bila moderna večnamenska zgradba zraven današnjega Trga Oberdan sredi mesta. V njej so domovali Tržaška hranilnica in posojilnica, gledališka dvorana, telovadnica, čitalnica, dve restavraciji, kavarna, 16 stanovanj, hotel Balkan z 62 sobami, prostori več kot dvajset društev, prva leta tudi tiskarna in uredništvo dnevnika Edinost.
Osrednji slovenski dom v Trstu je predstavljal trn v peti za nasilne nacionaliste. Med zborovanjem na Velikem trgu na nabrežju je vodja tržaških fašistov Francesco Giunta 13. julija 1920 naščuval množico z lažnimi vestmi, tako da je napadla ne samo Narodni dom, temveč tudi jugoslovansko delegacijo, tiskarno Edinosti, slovenske odvetniške pisarne, banke, trgovine in kavarne.
Oblasti napada niso preprečile in napadalci gasilcem niso pustili gasiti, tako da je od mogočne stavbe ostalo le zunanje zidovje.
Ruševine so morali Slovenci prodati, novi lastniki so jih obnovili kot hotel, kasneje pa je stavbo dobila tržaška univerza in v njej od leta 1997 predavajo sodobne jezike za tolmače in prevajalce.
Zahteve Slovencev po vrnitvi Narodnega doma so bile dolga desetletja neuspešne. Italijanski zakon o pravicah slovenske manjšine iz leta 2001 pa je nakazal možnost delnega vračanja slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov v stavbo. Univerza je kmalu dala simbolično na razpolago nekaj pritličnih prostorov in zagotovila, da se rada povsem umakne, če ji kdo priskrbi enakovredne prostore.
Odnosi med Slovenci in Italijani so se zadnja leta izboljšali, zavest o nujni popravi krivice je dozorela in novembra 2017 sta zunanja ministra Italije in Slovenije Alfano ter Erjavec podpisala sporazum, da bo Italija ob stoletnici požiga obnovljeni Narodni dom vrnila Slovencem. Za letošnji 13. julij torej vlada veliko pričakovanje v upanju, da se bo obljuba uresničila. Takrat bi se morala srečati v Trstu predsednika obeh držav, Borut Pahor in Sergio Mattarella. Načrtovane spominske slovesnosti pa so morali zaradi pandemije prenesti na kasnejši čas.

SPREMEMBE PO VOJNI
Vrnimo se k času fašističnega zatiranja primorskih Slovencev. Nemogoče je na kratko opisati odpor Slovencev in Hrvatov. Primorski duhovniki so legalno in ilegalno, vendar ne nasilno, opravljali izjemno versko, vzgojno, narodno in kulturno poslanstvo. Zelo zaslužno je bilo delo politikov večinske narodnoliberalne in krščanskosocialne usmeritve, kot tudi socialdemokratske in komunistične smeri ter seveda kulturnih delavcev. Radikalna mladina je z oboroženo podtalno organizacijo TIGR uvedla prvi antifašizem v Evropi. Glavnina Primorcev se je kljub komunistični zlorabi med vojno udeležila splošne vstaje na partizanski strani, zlasti v Gorici pa ni bilo zanemarljivo obujanje slovenstva v javnosti na protikomunistični strani.
Vse struje so bile za spremembo meje in združitev Primorske z Jugoslavijo. Sad etničnih, ideoloških, političnih in diplomatskih bojev okoli Trsta in jugoslovansko-italijanske meje je bila Pariška mirovna pogodba, ki so jo podpisali 10. februarja 1947, v veljavo pa je stopila 15. septembra istega leta. Meja se je spremenila v korist Slovenije oz. Jugoslavije, a osrednja središča, na katera so gravitirali Slovenci, in njih okolice so ostali onkraj meje.
Na manjšinskem ozemlju, ki je danes v mejah italijanske države, se je po vojni zelo spremenila sestava prebivalstva in podoba teritorija. Po drugi svetovni vojni so na Tržaškem naselili okoli 50.000 v veliki večini italijanskih beguncev iz Istre, na Goriškem preko 8.000. Po povratku Italije v Trst pa se je vsaj 2.500 pretežno mladih Slovencev izselilo v Avstralijo.
Benečija je spet poglavje zase. Najbolj “mračna leta Benečije” so nastopila po drugi svetovni vojni. Splošna zapostavljenost goratih območij, brezposelnost in narodnostni pritiski so privedli do takega izseljevanja, da je število prebivalcev Nadiških in Terskih dolin ter Rezije od 24.180 (leta 1951) padlo na 7.482 v letu 2018.
Do odobritve že omenjenega zakona o pravicah slovenske manjšine iz leta 2001 se je zvrstilo več obdobij boja za narodnostne pravice. Na Tržaškem so si po mirovni pogodbi prizadevali za uresničenje Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ga je predvidevala kot samostojno državico, a je živelo pod vojaškima upravama Anglo-Američanov in Jugoslovanov. Na Goriškem in Videmskem, torej spet v Italiji po krajši zavezniški upravi, pa je šlo za odpravo protislovenskih ukrepov fašističnega režima in stvarno izpeljavo skromnih načelnih določil o manjšinah iz Mirovne pogodbe ter italijanske ustave, ki je stopila v veljavo 1. januarja 1948.
Leta 1954 so Svobodno tržaško ozemlje razdelili na podlagi Londonskega memoranduma, ki je zagotavljal ugodne manjšinske pravice. Na Tržaško se je vrnila Italija, a teh določil ni izvedla. Naslednja stopnja je bilo prizadevanje za ustanovitev avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine, ki jo je predvidevala ustava. Če sta posebna statuta Doline Aoste in Tridentinske – Južne Tirolske temelja manjšinskih pravic za francosko, nemško in ladinsko govoreče skupnosti, statut Furlanije – Julijske krajine iz leta 1963 Slovencev sploh ne omenja …
Zato so se v začetku 70. let prejšnjega stoletja politični predstavniki različnih usmeritev odločili za zahtevo po “globalnem zaščitnem zakonu”, ki naj bi odpravil stare krivice in opredelil klasične pravice ter nove potrebe manjšinske skupnosti na vseh področjih v duhu dejanske enakopravnosti. Ta zahtevna prizadevanja so torej trajala več kot 30 let. Vmes je prišlo leta 1975 do podpisa italijansko-jugoslovanskih Osimskih sporazumov, ki pa glede manjšinske zaščite niso prinesli pozitivnih novosti. Šele demokratizacija Slovenije, njena samostojnost, vstop v Evropsko zvezo, odprava mejnega nadzora, uvedba evra in pa politični potresi v Italiji po padcu Berlinskega zidu so namreč ustvarili pogoje za sprejetje zaščitnega zakona leta 2001.

SLOVENSKA NARODNA SKUPNOST DANES
Ta zakon se zdaj počasi uresničuje, prinesel pa je nedvomno nekaj korakov naprej pri zagotavljanju pravic Slovencev v Italiji, saj je priznal Slovence v videmski pokrajini, uredil javno finansiranje društev in ustanov, izboljšal “vidno dvojezičnost” in drugo.
Zakon namenja posebno pozornost šolstvu, ki ostaja hrbtenica narodne skupnosti. Šolski ustroj v Italiji zagotavlja Slovencem državne šole s popolnoma slovenskim učnim jezikom, izjema je Benečija z dvojezičnim poukom, a le v Špetru, kjer se je slovensko šolstvo na zasebno pobudo rodilo šele leta 1984. V Kanalski dolini pa se išče rešitev v trojezičnem pouku. Število vpisanih v slovenske šole na Tržaškem in Goriškem ter v dvojezične šole v Špetru na vseh stopnjah od otroških vrtcev do mature v tem šolskem letu znaša 4.403 mlade. Lepo število maturantov nadaljuje študij na univerzah v Sloveniji.
Ob šoli pa slovenska narodna skupnost v Italiji sloni še na drugih opornikih. Med njimi je gotovo Cerkev, čeprav je “nedeljnikov”, a tudi slovenskih dušnih pastirjev vse manj. Vsekakor s tako mrežo postojank, kot so cerkve z rednim bogoslužjem v slovenščini, ne razpolaga nobena ustanova. Bistveni so mediji v slovenskem jeziku: javna radio in televizija v Trstu, Primorski dnevnik, tednika Novi glas in Novi Matajur, štirinajstdnevnik Dom, mesečna revija Mladika, otroška mesečnika Pastirček in Galeb, založbe Goriška Mohorjeva družba, Mladika, Založništvo tržaškega tiska, beneška zadruga Most idr. Potem so tu društva in ustanove, ki gredo od krajevnih športnih in prosvetnih društev prek strokovnih združenj do osrednjih kulturnih hramov in poklicnih ustanov (Slovensko stalno gledališče, Glasbena matica, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel, Narodna in študijska knjižnica, Slovenski raziskovalni inštitut, Inštitut za slovensko kulturo). Povezujeta jih dve “krovni organizaciji”: Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza.
Izredno pomembno je delo slovenskih izvoljenih predstavnikov v občinskih svetih, v deželnem svetu, v rimskem parlamentu. Tudi na tem področju pa sta med Slovenci prisotni dve duši: če se v društvenem življenju ena sklicuje na krščanski etos, druga pa laične vrednote, je del Slovencev v politiki za samostojno nastopanje v narodni zbirni stranki (Slovenska skupnost), del pa za vključevanje v vsedržavne levičarske stranke.
Bela krizantema v zamejski gumbnici pa so tisti vrhunski književni ustvarjalci s pokojnim Alojzom Rebulo in skoraj 107-letnim Borisom Pahorjem na čelu, slikarji, glasbeniki in igralci ter znanstveniki, ki doma in v svetu delajo čast slovenskemu imenu.
Realistično pa je ob vsem tem treba povedati, da so Slovenci v Italiji zaradi dolgih bojev utrujena in zelo zdesetkana skupnost. Novi časi z globalizacijo, večinsko mešanimi zakoni, spreminjanjem narodne zavesti, občutno selitvijo mladih zaradi študija in dela ji postavljajo še dodatna težka vprašanja.
Vrnitev Narodnega doma v Trstu bi morala biti simbolni dokaz, da smo sto let po tragičnih dogodkih res obrnili stran v knjigi naše zgodovine in gremo pogumno naprej.k

JEVNIKAR, Ivo. Slovenci v Italiji - ob stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 7, str 50-57.