Sveti Pavel VI. - papež miru

Dobili smo novega papeža ‘našega’ časa, ki se mu od 14. oktobra 2018 lahko priporočamo kot svetniku. Za Janezom XXIII. (1958–1963), ki je bil poosebljena dobrota, in Janezom Pavlom II. (1978–2003), svetovnim popotnikom v službi evangelija in velikem prijateljem mladih, je bilo to najvišje, večno veljavno odlikovanje, podeljeno Pavlu VI. (1963–1978). Njegovo najpomembnejše delo je bilo nadaljevanje in zaključek drugega vatikanskega koncila. Bil je prvi papež v zgodovini katoliške Cerkve, ki je potoval z letalom, prvi, ki je romal v Jezusovo domovino, prvi, ki je obiskal ‘Novi svet’ – Ameriko. Preko Atlantika je poletel kot klicar miru. To je imel za eno svojih najpomembnejših poslanstev. »Zavedal se je, da je mir osnovni pogoj za blaginjo in vsestranski razvoj družbe. Pri nobenem papežu dvajsetega stoletja ne zasledimo tako vztrajnega in pogostega zavzemanja za mir v svetu,« je zapisal Ivan Rojnik v svoji knjigi Pavel VI. koncilski papež (Celjska Mohorjeva 2014). »Nenehno je svaril, opominjal in spodbujal k delu za mir.« Kot klicarja miru ga predstavljamo na straneh te priloge.

KRMAR CERKVE V VIHARNIH ČASIH
»Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem,« je o svojem predhodniku dejal papež Benedikt XVI. ob tridesetletnici njegove smrti (2008). Za to odgovorno nalogo ga je ‘izbral’ papež Janez XXIII., ki mu je, tedaj milanskemu nadškofu in kardinalu Montiniju, malo pred smrtjo dejal: »Priporočam vam koncil!«  Ko je bil 21. junija 1963 res izvoljen za papeža, je povedal: »Moja prva skrb bo pripeljati koncil do srečnega in uspešnega zaključka.«
Preletimo na kratko njegovo življenjsko pot, ki se je pričela 26. septembra 1897 v kraju Concesio pri Brescii.  Že v otroških letih je začutil veselje do duhovniškega poklica. Ko je bil leta 1920 posvečen v duhovnika, je želel delovati med ljudmi na župniji.  Predstojniki pa so ga poslali na papeško diplomatsko akademijo. Po končanem študiju je bil nekaj časa tajnik papeškega nuncija na Poljskem. Kmalu se je vrnil v Rim in dobil odgovorno službo v vatikanskem državnem tajništvu, kjer je ostal trideset let.  Bil je tudi glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov (FUCI), kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik vatikanskega državnega tajnika in med drugo svetovno vojno skrbel za pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII: imenoval za nadškofa v Milanu, industrijski prestolnici Italije, kjer je spoznaval probleme delavstva. Papež Janez XXIII. ga je med prvimi imenoval za kardinala. Kot papež  si je izbral ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je posnemal kot svetovni popotnik v službi evangelija; na devetih apostolskih potovanjih, ki so bila nekaj povsem novega v zgodovini papeštva, je »obletel« ves svet. Modro je vodil tri zasedanja koncila in ga 8. decembra 1965 zaključil. Kot pomoč za uresničevanje koncilskih odločitev je ustanovil škofovsko sinodo. Znašel se je med dvema ognjema: tradicionalisti so mu zamerili bogoslužno reformo, modernisti pa so mu očitali neomajnost glede cerkvenega nauka. Razlagal ga je v svojih številnih okrožnicah, pismih in poslanicah.  Največ nasprotovanj je vzbudil z okrožnico Humanae vitae (O posredovanju človeškega življenja). Papež je trdno stal in zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, temveč se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo.  On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi pobožnost križevega pota v rimskem Koloseju.  Papež Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen številnih krivičnih sodb, toda v senci križa je svetniško zorel.  Na praznik Jezusove spremenitve na gori, 6. avgusta 1978, se je njegovo življenje prelilo v poveličanje. 

DVA SKORAJ ENAKA ČUDEŽA
Papeža Pavla VI. je za blaženega razglasil papež Frančišek 19. oktobra 2014 ob zaključku škofovske sinode, ki je razpravljala o družini, in sicer na podlagi čudeža, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki zaradi hudih organskih poškodb otroka pod njenim srcem svetovali terapevtski splav, kar pa je odločno zavrnila. Po nasvetu neke italijanske redovnice se je zaupno priporočila Pavlu VI. in v osmem mesecu rodila zdravega otroka. Skoraj enak čudež se je zgodil tudi za njegovo razglasitev za svetnika leta 2014 v Veroni. Nosečnost mlade žene je bila v petem mesecu tako tvegana, da je bilo v nevarnosti življenje matere in otroka. Prijateljica, znanka zdravnika, velikega častilca blaženega Pavla VI., ji je svetovala, naj roma v svetišče Matere milosti in se priporoči temu papežu. Pri naslednjih pregledih so zdravniki ugotovili, da je zarodek popolnoma zdrav. Deklica se je srečno rodila in se pri štirih letih veseli življenja.  Oba čudeža se nanašata na porajajoče se življenje, kar je ‘nadnaravna’ potrditev, kako prav je imel Pavel VI., ko je s svojo okrožnico Človeško življenje (1968), ki so ji od vseh strani nasprotovali, odločno branil krščanski pogled na posredovanje človeškega življenja.
Slovesnost kanonizacije je bila med evharističnim slavjem v nedeljo, 14. oktobra 2018, na Trgu sv. Petra, ki ga je napolnila množica vernikov z vsega sveta.  Skupaj s papežem Pavlom VI. so bili za svetnike razglašeni salvadorski nadškof Oscar Romero, mučenec v službi ubogih († 1980), ter dva italijanska škofijska duhovnika, nemška in španska redovnica in 19-letni italijanski delavec. »Vsi ti svetniki,« je rekel papež Frančišek v homiliji, »so vsak na svoj način v življenju izpolnjevali Božjo besedo, brez mlačnosti in preračunavanja, z gorečnostjo.« O svetem papežu Pavlu VI. je dejal, da je “kakor apostol Pavel, čigar ime je prevzel, posvetil življenje Kristusovemu evangeliju … Tudi v stiskah in nerazumevanju je goreče pričeval o lepoti in radosti predane hoje za Kristusom. Danes nas skupaj s koncilom, katerega modri krmar je bil, spodbuja, da živimo našo skupno poklicanost k svetosti: vesoljno poklicanost k svetosti. Ne k polovičarstvu, ampak k svetosti!” Papež je bil prepasan z vrvico, prepojeno z mučeniško krvjo nadškofa Romera, ustreljenega med mašo 24. marca 1980, v rokah pa je imel škofovsko palico s Križanim, ki jo je uporabljal sv. Pavel VI. in za njim sv. Janez Pavel II.

PRVI PAPEŽ V NOVEM SVETU
Po uničujočem viharju druge svetovne vojne je bila ustanovljena Organizacija združenih narodov (OZN), katere namen in naloga je ohranjevati svetovni mir in varnost. Za njen rojstni dan velja 24. oktober 1945. Ob dvajsetletnici je njen tedanji glavni tajnik U Tant Situ (1909–1974), po veri budist iz Burme, povabil papeža, naj bi s svojim prihodom počastil ta jubilej.  Papež Pavel VI. je njegovo povabilo sprejel. Od takrat je ves svet pričakoval trenutek, ko bo prvi papež stopil na ameriška tla – tla novega sveta. Na praznik sv. Frančiška Asiškega, velikega oznanjevalca vesoljnega bratstva, 4. oktobra 1965, se je na ulicah New Yorka zbralo nad 5 milijonov ljudi, da vidijo moža v belem. V tej množici so bili ljudje vseh veroizpovedi in ljudje brez vere, ljudje vseh slojev, vseh ras. Ves televizijski program te velike in mogočne dežele je spremljal vsak korak moža, ki ni milijonar, niti veliki državnik ali izreden znanstvenik. Na milijone ljudi v ZDA in več sto milijonov po vsem svetu, je spremljalo tistega, ki ga mi imenujemo sveti oče. Pritegnila jih je velika moralna moč človeka, ki ga je Bog postavil za vodnika svoji Cerkvi.
Najdaljši delovni dan papeža Pavla VI., ki je trajal 30 ur, se je pričel nekaj pred peto uro zjutraj s poletom z rimskega letališča Fiumicino. Naslednje jutro (po ameriškem času) je njegovo letalo pristalo na letališču Kennedy v New Yorku.  Papež je pozdravil novi svet: »Pozdrav tebi, Amerika, prvi papež, ki stopa na tvoja tla, te blagoslavlja z vsem srcem. Ponavlja isto dejanje kot Krištof Kolumb, ki je v to blagoslovljeno zemljo zasadil križ …  Naj križ blagoslova, ki ga mi delamo nad tvojim nebom in nad tvojo zemljo, zavaruje darove, ki ti jih je Kristus dal, in naj jih ohrani zate: mir, slogo, svobodo, pravico in nad vse gledanje na življenje v upanju nesmrtnosti.«  Na 40 kilometrov dolgi poti z letališča v središče mesta so papeža pozdravljale navdušene množice. Po kratkem oddihu v rezidenci kardinala Spellmana se je romar miru v hotelu Waldorf Astoria srečal s predsednikom ZDA Lyndonom Johnsonom.  Od tam je odšel v Stekleno palačo, sedež OZN, glavni cilj tega mirovnega poslanstva.

KLIC PO MIRU IZ STEKLENE PALAČE
Glavni tajnik U Tant je vodil papeža po hodnikih skozi sobo za premišljevanje in molitev v dvorano generalne skupščine, kjer so ga čakali delegati 116 držav članic.  Po svojem pozdravu in tudi v imenu koncilskih očetov je imel dolg govor, ki so ga vsi poslušali v grobni tišini.  »Dolgo smo že na poti, za nami /Cerkvijo/ je dolga zgodovina. Prihajamo z željo po dialogu z vsem svetom, kot nam je bilo naročeno: “Pojdite in ponesite veselo oznanilo vsem narodom sveta.” Vi predstavljate vse narode sveta. Poslušajte besedo, ki je resna in slovesna … Čutimo, da smo glasniki mrtvih in živih; mrtvih, ki so padli v strašnih minulih vojnah in si želeli sloge in miru na svetu; živih, ki so te vojne preživeli in zavračajo tiste, ki bi jih skušali ponoviti; in še drugih živih, ki gledajo v prihodnost z zaupanjem, mladih sedanjega rodu, ki upravičeno sanjajo o boljšem človeštvu. Smo tudi glasniki ubogih, brezpravnih, trpečih, tistih, ki hrepenijo po pravici, po dostojanstvu življenja, po svobodi, po blaginji in napredku. Ljudstva gledajo na Združene narode kot na zadnje upanje sloge in miru.«
V nadaljevanju govora je papež nakazal pravila za uspešno delovanje svetovne organizacije: sodelovanje – eni z drugimi; enakopravnost – ne eni nad drugimi; slovesna zaobljuba – nikoli več eni proti drugim. »Obstajate in delujete, da združujete narode, da povezujete države … Ste most med ljudstvi. Lahko bi rekli, da vaša vloga na neki način odseva na svetnem področju, kar hoče biti naša katoliška Cerkev na duhovnem področju: enotna in vesoljna … Nihče se kot član vašega združenja ne se povzdigovati nad druge … Ne moremo biti bratje, če nismo ponižni … Zdaj je naša beseda dosegla višek – od nas pričakujete besedo, ki ne more biti drugačna kot nadvse resna in slovesna: nikoli več eni proti drugim, nikoli, nikoli več! Predvsem s tem namenom se je rodila Organizacija združenih narodov: proti vojni in za mir! Ni treba veliko besed, da potrdimo ta vzvišeni namen vaše ustanove. Dovolj je omeniti, da kri milijonov ljudi ter silno in nezaslišano trpljenje, nepotrebni poboji in grozovite ruševine potrjujejo pogodbo, ki vas povezuje s prisego, ki mora spremeniti prihodnjo zgodovino sveta: NE VEČ VOJNE, NE VEČ VOJNE! MIR NAJ VODI USODO NARODOV IN VSEGA ČLOVEŠTVA! … Veste da se mir gradi ne samo s politiko in z ravnotežjem moči in interesov, ampak z duhom, s pobudami, z delom za mir … Če hočete biti bratje, naj pade orožje iz vaših rok. Ni mogoče ljubiti z uničevalnim orožjem v rokah!« je dejal z rotečim klicem. »Miru ni mogoče graditi brez doslednega spoštovanja temeljnih človekovih pravic in upoštevanja duhovnega, Božjega v človeku. Gre predvsem za človeško življenje in človeško življenje je sveto, nihče naj si ga ne drzne skruniti. Spoštovanje življenja tudi kar zadeva problem rodnosti: poskrbeti morate, da bo dovolj kruha na mizi človeštva, ne pa podpirati umetno načrtovanje rojstev, da se zmanjša število povabljenih na gostijo življenja … Ta stavba, ki jo gradite, stoji ne le na materialnih in zemeljskih temeljih. Bila bi stavba, zgrajena na pesku. Stoji predvsem na vaši vesti … Danes, v dobi tolikšnega napredka človeštva, je bolj kot kdajkoli doslej potreben poziv na moralno vest ljudi. Nevarnost ne preti ne od napredka ne od znanosti. Če ju znamo prav uporabljati, lahko pomagata reševati številne težke probleme, ki tarejo človeštvo. Resnična nevarnost je v človeku, gospodarju vedno močnejših naprav, ki lahko povzročajo uničenje ali služijo za doseganje najvišjih pridobitev.«
Svoj preroški govor je zaključil z mislijo na svetega Pavla, apostola narodov, čigar ime je nosil. »Skratka, moderna civilizacija mora sloneti na duhovnih načelih, ki jo ne samo podpirajo, ampak tudi razsvetljujejo in navdihujejo. Temelj takih načel pa seveda mora biti vera v Boga. Neznanega Boga, o katerem je razpravljal sveti Pavel z Atenci na Areopagu? Neznanega njim, ki so ga, ne da bi se zavedali, iskali in jim je bil blizu, kot se dogaja tolikim ljudem našega stoletja? … Vsekakor je za nas in za vse, ki sprejemajo, kar nam je o njem razodel Kristus, živi Bog, Oče vseh ljudi.«
Svoj ameriški dan je papež Pavel VI. zaključil s sveto mašo na stadionu Yankee skupaj s 100.000 verniki. Pol ure pred polnočjo po ameriškem času je vzletel čez Atlantik proti Rimu, kjer je pristal 5. oktobra. Ko se je vrnil v Rim, je takoj obiskal koncilsko dvorano in doživel navdušen sprejem. »Moj obisk je bil zelo kratek. Razlog, zakaj sem šel tja, je bil nadvse važen: ohranjanje miru na svetu,« je pojasnil zboru škofov z vsega sveta.

PETDESET LET SVETOVNEGA DNEVA MIRU
»Obračamo se na vse ljudi dobre volje s povabilom, da praznujemo Dan miru na dan sončnega novega leta, 1. januarja 1968. Naša želja bi bila, da bi potem vsako leto to praznovanje obnavljali kot voščilo in obljubo na začetku koledarja, ki meri in kaže pot človeškega življenja skozi čas. Rad bi, da bi mir s svojo pravičnostjo in dobrodelno usmerjenostjo vodil bodočo zgodovino.«  Tako je v svoji božični poslanici leta 1967 zapisal papež Pavel VI. Poslal jo je vsem državnim poglavarjem, “kajti predlog, da prvi dan v novem letu posvetimo miru, nam ni pred očmi kot nekaj izključno verskega, katoliškega. Radi bi, da bi se mu pridružili vsi resnični prijatelji miru, kakor da gre za njihovo pobudo.” Papežev predlog so vsi sprejeli z odobravanjem. Prvo praznovanje Svetovnega dneva miru je bilo 1. januarja 1968 – pred petdesetimi leti. Od takrat papeži vsako leto napišejo poslanico za dan miru, vsakokrat z izbranim geslom, ki kaže neko področje dela za mir. Verne ljudi (vseh verstev) vabijo tudi k molitvi za mir. Papež Pavel VI. je za prvi svetovni dan miru izbral geslo: Mir temelji na medsebojnem spoštovanju narodov, kar je poudaril že v svojem govoru na sedežu OZN 4. oktobra 1965, ko je dejal, da morajo voditelji držav v službi miru delovati ‘eni z drugimi’ in ‘eni za druge’.
Papež sv. Pavel VI. je napisal dvanajst vsebinsko globokih poslanic, v katerih je nakazal uresničljive pobude. Preglejmo jih! 1969: Pravi mir ni mogoč, kjer ni spoštovanja človekovih pravic – Ob dvajsetletnici Splošne deklaracije človekovih pravic, ki so jo Združeni narodi sprejeli 10. decembra 1948, je papež v svoji poslanici poudaril, da je mir mogoč le tam, kjer spoštujejo, branijo in pospešujejo človekove pravice. »Mir podpira pravico, pravica podpira mir.« 1970: Sprava nas vzgaja za mir – Za spravo naj bi se trudili najprej z ljudmi, s katerimi smo v neposredni bližini, nato v življenju različnih skupnosti (družina, sosedje, delovno mesto), ob tem pa moramo vsi delati za spravo med narodi tako, da se bomo vzgajali v medsebojnem spoštovanju. 1971: Vsak človek je moj brat – To geslo kliče k zavesti enotnosti človeške družine. Izginila naj bi kakršnakoli diskriminacija med rasami, kulturami, narodnostmi, družbenimi razredi in verami. Poudaril je, da bi ta resnica kristjanom domača, saj verujemo, da je Bog oče vseh ljudi. 1972: Če hočeš mir, delaj za pravičnost – Geslo povzema misel preroka Izaija: »Delo pravičnosti bo mir« (Iz 32,17). V nepopolnem svetu, kakršen je naš, je sožitje miru in pravičnosti zelo težko uresničljivo. Boj za pravičnost namreč zahteva najprej zmago nad samim seboj, da ne jemljemo drugim, kar jim gre. 1973: Mir je mogoč, mir mora biti mogoč – »Da je mir mogoč, nas uči človeška zgodovina. Dve zadnji svetovni vojni kažeta do kakšnega strahovitega razdejanja pride, če se ljudje spustijo v krvavo obračunavanje … Spoznanje vseh ljudi po zadnji vojni je, da je mir neprecenljiva dobrina.« 1974: Mir je odvisen tudi od tebe – »Mir je mogoč,« piše papež, »če ga sleherni človek hoče imeti in ga ima rad ter vzgaja in oblikuje svojo miselnost za mir … Čeprav bo kdo rekel, da je vpliv posameznika na javno mnenje neznaten, vendarle nikdar ni prazen.« 1975: Sprava je pot do miru – K izbiri tega gesla sta Pavla VI. vodila dva razloga: najprej povezava s svetim letom, ki je razglašalo prenovo in spravo, in mir, ki je sad obojega. V poslanici je poudarjena človekova sprava z Bogom in njegova spreobrnitev. 1976: Pravo orožje miru – Prijeti je treba za pravo ‘mirovno orožje’. Sklicevati se je treba na pravico in spolnjevati sklenjene pogodbe. Podpirati moramo mednarodne ustanove za reševanje sporov, poudarjati moralna načela, ki naj usmerjajo naše življenje. 1977: Če želiš mir, brani življenje – Iz nauka papeža sv. Pavla VI. (ne samo iz te poslanice) je mogoče razbrati tri največje sovražnike človeškega življenja, ki nasprotujejo tudi miru: vojna, splav in lakota. »Življenje in mir gresta skupaj, odvisna sta drug od drugega. Mir razvija življenje, življenje pa daje miru vsebino in cilj.« 1976: Da za mir – ne za nasilje – Nasilje ogroža in uničuje človeška življenja. Prihaja lahko od posameznikov ali od skupin, ki jih vodi želja po gospodovanju. Nasilje stremi po tem, da bi omejevalo pravice drugih oseb ali skupnosti (rasizem, genocid, ekonomsko izkoriščanje). 1979: Potrebna je vzgoja za mir, da pridemo do miru – Geslo je izbral že sv. Pavel VI., ki je 6. avgusta 1978 umrl. V tej njegovi poslanici so kot v nekakšni oporoki povzete vse prejšnje. Bistveno sporočilo: mir je dejansko odvisen od človeka, človek pa je odvisen od vzgoje. Vzgajati za mir pomeni v vsakem človeku vzbujati zavest odgovornosti za mir. 

ČUK, Silvester. Sveti Pavel VI. papež miru. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str 50-57.