Nadškof Alojzij Šuštar

ob obletnici rojstva

“Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu."

»Zahvaljen Bog za vse njegovo življenje. Bilo je kot velik pšenični klas, iz katerega se na vse strani vsipajo zrna za novo rast. (…) Spremljanje setve in žetve, obenem pa evangeljsko oznanilo: “Če pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu” je narekovalo izbiro škofovskega grba in njegovo temeljno življenjsko usmeritev. Bogato klasje, ki je raslo iz družine, njegove osebne nadarjenosti, odlične šole Škofovih zavodov in akademskega študija v Rimu, je omogočilo zgodnjo in obilno sejanje klenega zrnja v širok prostor Švice in evropske skupnosti,« je nadškof Alojz Uran ob smrti nadškofa Alojzija Šuštarja 29. junija 2007 na kratko povzel njegovo življenjsko setev. Zadnjih trideset let je sejal na domačih tleh: kot ljubljanski nadškof metropolit in prvi pastir Cerkve na Slovenskem je v prizadevanju za duhovno in pastoralno prenovo prinesel evropskega duha. Bil je odprt za drugače misleče, poudarjal je dostojanstvo vsake človeške osebe. Kot eden od očetov slovenske samostojnosti se je zavzemal za spravo znotraj slovenskega naroda in za navzočnost Cerkve v javnem življenju.

“TO JE FANT BLAGEGA ZNAČAJA”
Svojo bogato in dolgo življenjsko pot je nastopil 14. novembra 1920 kot prvi od desetih otrok kmeta Alojzija Šuštarja in matere Marije roj. Kukenberger v zaselku Grmada, ki sedaj spada pod župnijo Trebnje, takrat pa še pod župnijo Dobrnič, zato je bil Alojzij krščen pri istem krstnem kamnu kot naš svetniški kandidat misijonski škof Friderik Baraga. »Nikoli ne bom Bogu dovolj hvaležen, da sem bil rojen v zelo verni družini.« Oče je bil dokaj razgledan in je veliko bral. Še lepši so bili njegovi spomini na mater, ki je imela vse otroke enako rada. Pet razredov ljudske šole je končal v Trebnjem. »V šolo sem rad hodil, učil sem se z lahkoto.« Izredno nadarjeni Lojze je z dvanajstimi leti prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je osem let obiskoval klasično gimnazijo. Njegov tedanji prefekt (vzgojitelj) Janez Jenko, poznejši koprski škof, je o njem kot osmošolcu (1939) zapisal: »To je fant blagega značaja, pri katerem so dokaj harmonično razvite vse duhovne sile: um, srce in volja. Smatram, da je najboljši fant v srednji šoli. Je zelo delaven, pozoren za stiske in potrebe tovarišev in skuša jim pomagati. Je res dober in mnogo obeta.« Lahko rečemo: preroške besede! Dijaki šentviške gimnazije so bili ponosni Slovenci. »Slovenstvo nam je pomenilo pripadnost svojemu narodu, zavest, da imamo svoj jezik, svojo kulturo, da smo bili v zgodovini vedno pod pritiskom, a smo vendar obstali.« Ko so bili dijaki pred maturo, so morali napisati, kaj bo kdo študiral. »Zanimali so me različni poklici. V šestem ali sedmem razredu mi je postajalo vse bolj jasno, da bom postal duhovnik … Srečeval sem vesele, dobre duhovnike, pa se mi je zdelo, da bom tudi sam zmogel.«

ŠTUDIJ IN NOVA MAŠA V RIMU
Po maturi, ki jo je opravil z odliko, se je jeseni 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje. Po prvem letniku študija na Teološki fakulteti v Ljubljani ga je škof Gregorij Rožman poslal v Rim. Bival je v znamenitem jezuitskem zavodu Germaniku, študij filozofije in teologije pa je obiskoval na papeški univerzi Gregoriana. Oditi je moral v treh dneh. »To je bilo precej hitro, kajti kdor je takrat šel študirat v Germanik, šest let ni mogel priti nazaj.« Od škofa je šel domov. »Poslovili smo se za šest let, čeprav jih je preteklo štiriindvajset, preden sem spet prišel domov.« V Rimu se sprva ni znašel, saj je od tujih jezikov najbolje obvladal latinščino! Prav kmalu pa je tekoče govoril vse glavne jezike. »Poleg študija smo imeli pa še življenje v skupnosti, v kolegiju, v semenišču, in to je veliko bolj pripravljalo na življenje.« Leta 1943 je končal študij filozofije, leta 1949 pa tudi študij teologije z doktorsko disertacijo Ljubezen pri apostolu Janezu. Že pred tem je bil 27. oktobra 1946 posvečen v duhovnika. »Prišel sem tja, kamor sem si toliko let želel in na kar sem se pripravljal.« Prijateljem in znancem je to sporočil s kartončkom, na katerega je zapisal: »Po usmiljenem vodstvu Božje previdnosti sem prišel do svojega cilja: na praznik Kristusa Kralja, 1. novembra 1946, bom daroval svojo prvo daritev Bogu v zahvalo. Božji blagoslov naj pride na vse, ki so me spremljali in mi pomagali na moji poti k oltarju, posebno na moje drage domače in na dobrotnike. – Lojze Šuštar, novomašnik.« Zaradi razmer v domovini se njegovi starši in sorodniki njegove nove maše niso mogli udeležiti. Na novomašne podobice je dal napisati besede iz Pisma Hebrejcem: »Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« Izpolnjevati Božjo voljo je bilo vodilo vsega njegovega življenja.

“ŠVICA JE POSTALA ZAME BLAGOSLOV”
Med študijem je resno zbolel na pljučih; bolezen so odkrili dva tedna po mašniškem posvečenju. Dobrotniki so mu omogočili, da se je šel zdravit v Švico, v Davos. Po dveh letih se je vrnil v Rim, da je končal študij, leta 1949 pa se je dokončno naselil v Švici, kjer je opravljal razne službe, vedno bolj odgovorne. Dve leti je bil kaplan v St. Moritzu, potem je postal profesor filozofije na liceju v Schwyzu blizu Luzerna. To nalogo je opravljal dvanajst let, obenem je študiral in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije (bil je eden največjih strokovnjakov na tem področju) v bogoslovnem semenišču v Churu, ki ga je tri leta vodil kot ravnatelj. Leta 1968 je postal prvi rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu. Istega leta ga je škof Johannes Vonderach imenoval za škofovega vikarja, svojega prvega pomočnika. V tej službi je s sodelavci pripravil zelo uspelo škofijsko sinodo, ki je bila vzor mnogim drugim sinodam. Leta 1971 je postal tajnik tistega leta ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki povezuje vse katoliške dežele Evrope. Naloga Sveta je obveščanje, sodelovanje, usklajevanje. Vedno je bil poudarek na tem, da škofje iz vse Evrope pridejo čim pogosteje skupaj in se med seboj seznanjajo o položaju. Prva naloga tajnika pa je bila postaviti na noge urade, stike, komisije, zborovanja – začeti je bilo treba vse na novo. Ko je postal ravnatelj semenišča, si je prizadeval, da so ustanovili skupni verski časopis za vso nemško Švico – Schweizer Kirchenzeitung, ki je dotlej veljal za baselsko škofijo, zdaj pa za vse nemške škofije v Švici. Veliko je tudi pisal. Izdal je več knjig, predvsem z moralnega področja. Bil je član uglednih znanstvenih in strokovnih združenj. Pravosodni minister ga je imenoval za člana komisije za obnovo kazenskega zakonika. V Švici je Alojzij Šuštar pognal globoke korenine in Švicarji so ga sprejeli za svojega. Od leta 1976 so se množile prošnje, da se vrne v domačo škofijo. Ko se je odločil za vrnitev, se je Švicarjem s posebnim pismom zahvalil. »Med njimi sem živel in delal 27 let. Hvaležen sem jim, da so znali moje delo tako sprejeti in ceniti.« – »Švica je postala zame v vseh pogledih izreden blagoslov. Pa ne samo zame, ampak tudi za druge,« je povedal za bralce Ognjišča leta 2004. »Zaradi zvez sem se obrnil za posredovanje pri priznanju Slovenije kot samostojne države in dobil sem res veliko pomoči.«

“VEDNO SEM SI ŽELEL DOMOV”
Leta 1965 je dobil švicarski potni list in začel je redno obiskovati tudi domovino. Za stalno vrnitev domov ga je nagovarjal že škof Anton Vovk. Ko je leta 1976 dobil jugoslovanski potni list, je v tem videl znamenje Božje volje, da se vrne v domačo škofijo. V Ljubljano je dospel 3. januarja 1977. »Ko sem prišel v Slovenijo, mi je bilo vse neznano in tuje. Poznal sem le nekaj starejših duhovnikov. Nisem poznal cerkvenih razmer, mišljenja in vpliva komunizma.« Nadškof Jožef Pogačnik ga je brž imenoval za stolnega kanonika. V kratkem času je nato sprejel še razne druge službe in s svojimi bogatimi izkušnjami iz Švice postal duša pastoralnega dela v ljubljanski nadškofiji in v Cerkvi na Slovenskem. Sodeloval je v pripravi na slovensko sinodo. Kot profesor-gost je na teološki fakulteti predaval izbrana poglavja iz moralne teologije, vodil je komisijo za koordinacijo verskega tiska. Kot izredni birmovalec je v treh letih prepotoval velik del ljubljanske nadškofije in se ‘v živo’ seznanil z njenimi problemi. »Ko sem spoznaval razmere v Sloveniji in jih primerjal s položajem v zahodnih deželah, sem bil stanja v Sloveniji zelo vesel,« je povedal v pogovoru z Alojzom Rebulo (v knjigi Pogovor v vinogradu). »Bilo je toliko znamenj močne in žive vere in trdne zvestobe, ko so verni ljudje vzdržali pritiske in ostali zvesti Bogu in Cerkvi ter povezanosti z vesoljno Cerkvijo. Ravno ta je bila v tistih letih, kot so mi vedno znova pripovedovali in kot sem tudi sam doživljal, izrednega pomena.« Po drugi strani pa je bil razočaran nad ozračjem v javnosti. »Prišel je iz urejene demokratične družbe, kjer je dana beseda ohranjala svojo veljavo, kjer so vsi, brez razlike, spoštovali državno zakonodajo in kjer so bili vsi državljani ne glede na njihovo veroizpoved pred zakonom enaki. (…) Zato je z velikim optimizmom pričakoval, da bo odkrit pogovor mogoč tudi s slovenskimi oblastmi« (France Dolinar). Vendar je ta stekel počasi, zelo počasi in težko.

ŠKOFOVSKO GESLO – ŽIVLJENJSKI PROGRAM
Leta 1977 je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik dopolnil 75 let in v skladu s koncilskimi priporočili se je vodstvu škofije odpovedal. Papež Pavel VI. je njegovo odpoved sprejel, vendar ga je prosil, naj jo vodi do imenovanja njegovega naslednika. Brez dvoma je nadškof Pogačnik za svojega naslednika predlagal Alojzija Šuštarja. To se je uresničilo po dveh letih. 19. februarja 1980 ga je takratni apostolski pronuncij Michele Cecchini poklical v Beograd. »Povedal mi je, da je prišlo imenovanje, in če ga sprejmem, da mu lahko takoj povem, lahko pa še premislim. A ker sem že prej vedel, da sem med kandidati, sem se že odločil, da bom v Božjem imenu sprejel, če bom potrjen. Tako sem mu takoj odgovoril.« Ljubljansko nadškofijo je prevzel v kanonično posest 13. marca 1980 na izrecno željo nadškofa Pogačnika, ki je 25. marca umrl zadet od kapi. Alojzij Šuštar je škofovsko posvečenje prejel na belo nedeljo, 13. aprila 1980, v ljubljanski stolnici. Med množico, ki je napolnila stolnico do zadnjega kotička, je bila tudi njegova 85-letna mati Marija, brat in tri sestre. Njegovo škofovsko geslo je BOŽJO VOLJO SPOLNJEVATI, v njegovem grbu pa zavzema sredino zlat pšenični klas, od katerega padajo zrna v odprto zemljo, da obrodijo sad. Po veličastnem obredu je novi nadškof nakazal temeljne smernice svojega pastoralnega programa: »Božjo voljo spolnjevati mi bo geslo in edino veljavno merilo za vse moje vodstveno in pastoralno služenje Cerkvi, za vse prizadevanje in delo za človeka ter za vse odnose do družbe in sveta. To pomeni zame odločenost in pripravljenost, da iskreno in skupaj z vsemi, ki so dobre volje in hočejo pomagati človeku, iščem Božjo voljo, tako iz evangelija in nauka Cerkve kakor iz znamenj časov in potreb ljudi. Božja volja je po pričevanju evangelija življenje in resnica, pravičnost, mir in ljubezen in zato svoboda in sreča za človeka.« Po teh programskih smernicah je svojo pastoralno dejavnost nadškofa metropolita razvijal v štirih smereh: kot najvišji pastir ljubljanske nadškofije, kot metropolit znotraj katoliške Cerkve v Sloveniji in kot predsednik Slovenske škofovske konference v odnosu do vesoljne Cerkve ter v odnosu do državnih oblasti, najprej jugoslovanskih, po osamosvojitvi pa slovenskih. Poudaril je: »Moj pogled je bolj usmerjen v prihodnost kakor v preteklost.«

“DIALOG ZAHTEVA, DA POVEM IN POSLUŠAM”
Leta 1977, ko se je Alojzij Šuštar vrnil v Slovenijo, je Komunistična partija v celoti nadzirala dejavnost Cerkve. V predstavnikih katoliške Cerkve je videla sovražnike socialistične ureditve. Kmalu po nastopu svoje službe ljubljanskega nadškofa in prvega pastirja katoliške Cerkve na Slovenskem je nadškof Šuštar oblastnikom ponudil odkrit dialog, v katerem bi se brez predsodkov pogovorili o vseh odprtih vprašanjih odnosov med Cerkvijo in državo in jasno opredelili pravni status katoliške Cerkve v Sloveniji. Nasprotna stran pa na takšen dialog ni bila pripravljena. Bolj ali manj jasno so mu dali vedeti, je zapisal zgodovinar France Dolinar, naj ne misli, “da lahko v Sloveniji uveljavlja demokratična načela zahodne Evrope”. Marca 1981 je nadškof v pismu predsedniku Komisije za odnose z verskimi skupnostmi pereče probleme katoliške Cerkve v Sloveniji strnil v devet točk. Najprej je opozoril na to, da predstavniki oblasti v javnosti radi govorijo o dobrih odnosih med državo in Cerkvijo, na nižji ravni pa se izvaja pritisk na verujoče. »Oblast je zlasti motilo, da se je nadškof tako odločno zavzel za spoštovanje človekovih in ustavnih pravic vernih, da je tako odločno nastopil proti procesu ateizacije v šoli in za dostop Cerkve do sredstev javnega obveščanja« (France Dolinar). Vsi pogovori so se večinoma končali s praznimi obljubami, toda nadškof je vztrajal pri metodi ‘malih korakov’, ki je obrodila sadove. Tako je na primer za božič leta 1986 lahko prvič po vojni v Sloveniji po radiu prebral božično poslanico, zgrajenih je bilo nekaj novih cerkev, premikati se je začelo tudi na področju verske oskrbe v domovih za ostarele, bolnišnicah in zaporih.

POSEBNA NALOGA: DATI LJUDEM ČIM VEČ POGUMA
»Moja prva naloga je bila, da bi Cerkev kot Cerkev, torej duhovniki in verniki, mogli čim bolj živeti iz vere in da bi jim duhovniki in škof nudili to, kar moremo, v oznanjevanju, v zakramentih, raznih obiskih.« Pritegnil je čim več sodelavcev, duhovnikov in laikov, z njimi je na podlagi bogatih izkušenj iz Švice uresničil zamisel pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadškofije; na njegovo pobudo sta podoben pastoralni zbor izvedli tudi mariborska in koprska škofija. Veliko skrb je posvečal vzgoji in izobrazbi duhovnikov. Po osamosvojitvi Slovenije se je zavzel za vrnitev stavbe nekdanjega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Novembra 1992 je bila izročena ljubljanski nadškofiji v posest (ne pa tudi v last). Jeseni 1993 je odprla vrata prvim dijakom novo ustanovljene Škofijske klasične gimnazije. Do razpada Jugoslavije so bili slovenski škofje člani Jugoslovanske škofovske konference, po prizadevanju nadškofa Šuštarja je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca (SPŠK), ki je 19. februarja 1993 postala samostojna Slovenska škofovska konferenca (SŠK). SPŠK si je za prednostno pastoralno nalogo zastavila novo evangelizacijo. Pri uresničitvi te naloge je nadškof Šuštar poudaril skrb za vzgojo otrok v družinah, prebujanje vernikov, pomen laikov v Cerkvi. »Prva naloga je in ostaja vedno ista: biti čim boljši ljudje, čim boljši kristjani in verniki in Slovenci. Posebna naloga pa je, da bi dali ljudem čim več poguma in jim nudili čim več možnosti za nastopanje v javnosti.« Kot človek dialoga se je nadškof Šuštar zavedal, da narod lahko uspe, če združi vse svoje moči. Zato mu je bila tako pri srcu misel o narodni spravi. Pri spravnem slavju (simboličnem pokopu žrtev bratomorne vojne) 8. julija 1990 je nadškof Šuštar dejal: »Mir vsem rajnim, odpuščanje vsem, pripravljenost za spravo med živimi in iskrena želja, da bi se nikdar več ne ponovilo to, česar smo se spominjali v Kočevskem rogu.«

“VESELIM SE SAMOSTOJNE SLOVENIJE”
Nadškof Šuštar je odločno podprl referendum o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Razglasitev Republike Slovenije za samostojno, neodvisno in suvereno državo je Slovenska škofovska konferenca pozdravila s posebno izjavo. V njej so škofje zapisali: »Ko naš narod stopa na samostojno pot, ostaja katoliška Cerkev na Slovenskem z njim povezana in solidarna … Moralna trdnost in duhovnost sta nepogrešljivo jamstvo za trajno, uspešno, srečno in blagoslovljeno prihodnost.« Nadškof Šuštar je doživel veliko razočaranje ob slavju razglasitve samostojnosti 25. junija 1991 zvečer, ko so mu pri blagoslovu lipe izključili mikrofon. Na poti domov je izrazil svojo žalost tajniku Antonu Jamniku, sedaj ljubljanskemu pomožnemu škofu: »Tone, tega pa res ne morem razumeti, pa tako sem upal, verjel, naredil vse mogoče za našo deželo.« Ko je jugoslovanska armada hotela v noči od 25. na 26. junij 1991 s silo preprečiti voljo slovenskega naroda po samostojnosti, je nadškof Šuštar obveščal svetovno javnost o nastalem položaju. Še isti dan je obvestil svoje prijatelje po Evropi, 27. junija je poslal telegram papežu Janezu Pavlu II. s prošnjo “za očetovsko besedo poguma in moči”. 29. junija je pošiljal telefakse na vse strani. Zvečer je rekel: »Zdaj pa pojdimo v kapelo, da prosimo Stvarnika zgodovine in dobrega Očeta, da po svojem Sinu Jezusu in Svetem Duhu podpre naše delo za mir.« Posebej je tisto noč slovenski narod izročil v varstvo Mariji. Predvsem po njegovi zaslugi je Vatikan 13. januarja 1992 prvi priznal Slovenijo kot neodvisno in samostojno državo, dva dni kasneje pa članice Evropske unije. Kmalu so se začela pogajanja med zastopniki vlade in Cerkve za opredelitev pravnega položaja Cerkve v novi državi Sloveniji, ki niso bila uspešna. Pred volitvami konec leta 1992 je SŠK volivce opozorila na dolžnost voliti, pri tem pa mora volivec paziti, katere stranke in kateri kandidati nam resnično zagotavljajo blaginjo.
Zaslužena ‘krona’ poslanstva nadškofa Šuštarja kot slovenskega metropolita in predsednika Slovenske škofovske konference je bil obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji od 17. do 19. maja 1996, njegovega znanca in prijatelja. »Bili smo presenečeni, da se je odločil za obisk pri nas prav ob svojem rojstni dan … Na njegov rojstni dan mu bomo zvečer pripravili slavnostni obed, zjutraj mu bodo tukaj (na škofiji) voščili otroci.« V svojem pozdravnem govoru pred mašo na hipodromu v Stožicah je nadškof Šuštar poudaril: »Posebna naloga v Cerkvi na Slovenskem in v slovenskem narodu je sprava, ki naj zaceli rane po drugi svetovni vojni, kjer je slovenski narod, podobno kakor poljski, doživel tako hude čase. V Cerkvi poudarjamo vedno znova tri pogoje za spravo: priznanje krivde, odpuščanje in prošnja za odpuščanje. Zavedamo pa se, da mora biti kot temelj tega prizadevanja za spravo resnica o vsem dogajanju, pravičnost in končno ljubezen, ki edina premaga vse ovire. Zato Vas ponovno prosimo, potrdite nas v veri, upanju in ljubezni.« Njegova goreča želja po spravi med živimi se žal (še) ni uresničila.

“ZDAJ JE MOJE EDINO DELO MOLITEV”
Nadškof Šuštar si je s svojo umirjenostjo, z modro in prepričljivo besedo pridobil velike simpatije in ugled med verniki pa tudi drugače mislečimi, kar se je pokazalo zlasti ob njegovih življenjskih jubilejih. Ko je leta 1995 dopolnil 75 let, se je v skladu s smernicami drugega vatikanskega koncila ljubljanski nadškofiji odpovedal. Papež Janez Pavel II. je njegov odstop sprejel s prošnjo, da nadškofijo vodi do imenovanja svojega naslednika. 5. marca 1997 je bil za njegovega naslednika imenovan nadškof Franc Rode. Nadškof Šuštar se je 19. marca, na praznik sv. Jožefa, poslovil od duhovnikov, redovnikov, redovnic in vernikov nadškofije s kratkim pismom ter se umaknil v Zavod sv. Stanislava. Po upokojitvi je bil nekaj let še dejaven: maševal je dijakom in študentom, po župnijah je birmoval, veliko je obiskoval domove starejših in bolehnih, ki jih je nagovarjal iz lastne izkušnje. Ko je popolnoma izgubil sluh, je govoril, da je molitev še edino, kar lahko naredi za druge. Sestra Mira Rožanc, ki je bila 27 let njegova tajnica, je povedala, da je proti koncu življenja molil iz molitvenika za bolnike Ostani z nami, Gospod, bral Sveto pismo in Hojo za Kristusom. Rožni venec je bil njegov stalni spremljevalec, molil ga je podnevi in ponoči. Imel je zvezek, kamor si je zapisoval imena tistih, ki so ga prosili za molitev. Svojo zemeljsko pot je nadškof Šuštar sklenil na praznik apostolov sv. Petra in Pavla, 29. junija 2007, ob uri, ko je njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran v ljubljanski stolnici posvečeval novomašnike. Ob slovesu od Zavoda sv. Stanislava je tedanji direktor Roman Globokar dejal: »Dragi Lojze, po tvojih molitvah je na naše delo in na naša prizadevanja prihajal Božji blagoslov. Zares si živel svetniško življenje in ta tvoja svetost je nežno božala vse, ki so te srečevali na zavodskih hodnikih.« Iz Šentvida so ga pripeljali v ljubljansko stolnico. »Nepregledna množica vernih,« je zapisal Franci Petrič v knjigi Nepozabno slovo, »ki se mu je v dneh slovesa od 29. junija do 2. julija prišla poklonit, je izražala spoštovanje in hvaležnost pa tudi pokazala prepričanje, da ta veliki sin slovenske matere že gleda zarjo nebes.« Pogrebna slovesnost na Pogačarjevem trgu v ponedeljek, 2. julija 2007, je bila izpoved vere v vstajenje in zahvala za njegovo pričevanje. »Dokler ima slovenski narod v svoji sredi take osebnosti, ne bo propadel,« je leta 1990 v spremni besedi v knjigi Prehojena pot zapisal tedanji beograjski nadškof Franc Perko. »Tako nam prehojena pot ljubljanskega nadškofa vliva tudi zaupanje v prihodnost slovenskega naroda in Cerkve na Slovenskem.«

 ČUK, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 50-57.