Škof Anton Mahnič

»Tu je treba zaklicati: Fiat lux! Več luči! – Kje so načela? Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita. Usoda krščanskega načela je usoda Onega, iz katerega to načelo izhaja, Jezusa Kristusa. Načelo vodi po poti zatajevanja in trpljenja, po poti križa. Kristus ni iskal trenutnega uspeha, oznanjal je resnico, bodi všeč ali ne, grajal, bičal je napake, dasi je videl, da bo moral radi tega v smrt – a njegov evangelij je končno vendar prodrl in si pokoril svet. Tako moramo tudi mi, bodi umestno ali neumestno, všeč ali nevšeč, predvsem izpovedati pravo krščansko načelo, z njim moramo zvesto vztrajati, tudi ko bi ne dosegli najmanjšega uspeha. A uspeh ne izostane; krščansko načelo je božje načelo, je božja moč, zato zmaga, počasi sicer, a gotovo, kakor je gotov Bog, njegov izvor. To je zmaga, ki premaga svet, vera naša – načelo naše.« S temi znamenitimi besedami je Anton Mahnič označil svojo neomajno zvestobo resnici pa tudi svojo zvesto hojo za Kristusom, ki mu je služil vse življenje. Tega velikega Slovenca predstavljamo kot Božjega služabnika, hrvaškega svetniškega kandidata, ob 170-letnici rojstva in stoletnici smrti.

“NEVIHTA S KRASA”
Tako je kritika svoje poezije označil Simon Gregorčič. Anton Mahnič je bil v svojem boju za resnico neomajen kot skala, silovit kot nevihta, ki je razpihala meglo na Slovenskem in povzročila ločitev duhov. Rodil se je 14. septembra 1850 v vasi Kobdilj, župnija Štanjel na Krasu kot prvi od devetih otrok očeta Antona in matere Jožefe roj. Jerič. Oče je umrl leta 1891, mati pa ga je, škofa, še spremljala na Krk, kjer je leta 1906 končala tek zemeljskega življenja. Sin Anton očeta Antona v svojem pisanju komaj omenja, večkrat pa se s hvaležnostjo spominja matere. »Tvoja slika, draga mati, mi je bila vedno pred očmi, ko sem hodil po svoji duhovniški poti, polni odgovornosti.« V svojih satiričnih spisih prikazuje sebe kot otroka brez smisla za praktične stvari. Po ljudski šoli v Štanjelu se je leta 1863 vpisal v prvi razred državne gimnazije v Gorici. Že naslednje leto je skupaj s sošolci ustanovil literarni listič Vrt. Njegov gimnazijski sošolec je bil Anton Gregorčič, poznejši duhovnik in vodilni politik na Goriškem, vsa leta sta bila tekmeca. Po maturi leta 1871 je vstopil v goriško bogoslovje, v katerem je bilo takrat okoli 100 bogoslovcev iz vseh škofij goriške metropolije. 30. avgusta 1874 je bil posvečen v duhovnika, naslednje leto je končal bogoslovne študije in nadškof ga je imenoval za prefekta v dijaškem semenišču. Začelo se je njegovo goriško obdobje, ki je bilo razpeto med vzgojno delo v semenišču, pisanje in uredniška opravila. Ob vsem tem je leta 1881 na dunajski univerzi dosegel doktorat iz teologije s tezo o peklu. Postal je profesor svetopisemskih ved v goriškem bogoslovju in v latinsko pisanem škofijskem listu Follium periodicum je izšel niz njegovih vzgojnih sestavkov. V tem času je posegel tudi v osrednji slovenski prostor s članki v časopisu Slovenec v obliki pogovorov (1884) in jih je leta 1887 objavil v Gorici v knjigi Dvanajst večerov. Leta 1888 je začel izhajati Rimski katolik, list, ki “naj služi razodeti resnici”. Mahnič je bil njegov urednik, lastnik in glavni sodelavec. Zaradi te vsestranske zaposlenosti je najbolj trpelo vzgojno delo v semenišču, zato se je odločil za odhod. »Skozi dvajset let sem imel priliko v neposredni bližini, občujoč vsak dan z dijaki, opazovati duha in smer novodobne liberalne vzgoje, okušati sad, ki ga poraja.« Za prvo nalogo si je postavil, da bi svojim gojencem pomagal do žive vere v Jezusa Kristusa in ljubezni do katoliške Cerkve ter tako do močne krščanske zavesti. Vse življenje v zavodu je spremljal nekako iz ozadja: za svoje fante bi dal vse, razen tistega, kar je pri vzgoji najpomembnejše: dati sebe mladim ljudem. Tega preprosto ni mogel, ker se je razdajal na vse strani. Bolj jih je vzgajal s tem, kar je bil. Gojenci so čutili in slutili, da se za trdo človeško skorjo skriva božji mož.

DVANAJST VEČEROV — LITERARNA KRITIKA
Anton Mahnič se je odločil za odhod iz semenišča, ko je začutil, da ga mladi ne poslušajo več tako zvesto, “slišali so namreč iz posvečenih duhovniških ust, da reči pretiravam, da sem pregoreč, da sem glede načel prenatančen … Različen evangelij od mojega so gojenci slišali glede slovenskih leposlovcev tudi v šoli – pri slovenskem pouku.” Svoj umetnostni pogled na svet je Mahnič izpovedal v nizu člankov Dvanajst večerov (Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem), ki jih je objavljal v Slovencu od 7. novembra do 31. decembra 1884, leta 1887 pa so izšli v knjigi. Filozof Ivo Kerže v knjigi Mahničeva estetika in literarna kritika (Mohorjeva družba, Gorica 2019) v poglavju Mahničeva literarna kritika piše: »Po Mahniču mora umetnina vsebinsko potrjevati: 1. obstoj transcendentnega in osebnega Boga; 2. obstoj Božje previdnosti; 3. obstoj moralnega reda, ki predpostavlja bistveni razloček med dobrim in zlim ter resnico in lažjo; 4. spoznavnost tega reda človeku; 5. obstoj nesmrtne duše v človeku; 6. obstoj svobodne volje v človeku.« Potem navaja prizore, v katerih bodo tipično kršeni navedeni minimalni vsebinski pogoji (str. 125). Mahnič je v teh pogovorih proti (umetnostnemu) skepticizmu razvil svoje estetične nazore: o metafizični trojici resničnega, dobrega in lepega; da ni nič dobro, kar ni resnično, in nič lepo, kar ni resnično in dobro; da je namen umetnosti “dvigati” in “kazati višje ideje v vzornih podobah”, vsekakor pa ničesar ne izražati, kar bi bilo “krščanstvu nasprotno, ker je krščanstvo resnica” (Aleš Ušeničnik). »Najbolj znamenit in razvpit Mahničev kritiški poseg pa zadeva pesmi Simona Gregorčiča, katerih kritike objavlja v Dodatkih k Dvanajstim večerom,« piše Ivo Kerže. Mahnič je o Gregorčičevih pesmih zelo naklonjeno pisal v Šestem večeru, kjer je pohvalil njegovi pesmi Oljki in Soči. Zapisal je, da je Gregorčičevo poezijo kritiziral le zato, ker je v njej zaznal protikrščanske ideje – predvsem v pesmih Človeka nikar!, O nevihti in Ujetega ptiča tožba – in ker je videl, kako so take ideje zlasti mladini nevarne. »To mladino, Bog mi je priča, imel sem vedno pred očmi pri vsaki vrsti, ki sem jo pisal.« V prvem dodatku k Dvanajstim večerom doktor Junij (Mahnič) piše, da mu je “težko o tej reči spregovoriti odločno besedo … bojim se nemilo soditi in preveč reči, ter tako žaliti onega (tj. Gregorčiča), ki ga spoštujem in visoko cenim”. Njegova kritika je vendarle bila preostra in je z njo pesnika ranil. Kasneje, kot škof na Krku, ko je z leti postal blažji, je pesniku ponudil roko sprave, a jo je ta zavrnil.

RIMSKI KATOLIK V SLUŽBI RAZODETE RESNICE
Kot odgovor na sovražno pisanje liberalnega lista Slovenski narod proti Cerkvi in papežu je Anton Mahnič leta 1888 začel izdajati list Rimski katolik (RK). Posvetil ga je “razodeti resnici, katere nezmotljiva učiteljica je rimska stolica”. Napovedal je, da bo branil katoliško vero slovenskega ljudstva zoper krive nauke; ker je naravno spoznanje podlaga verskemu, bo obravnaval tudi znanstvena, predvsem filozofska vprašanja, ki so kakor koli z vero povezana. Tako je začrtal delo za vso dobro izhajanja – do konca leta 1896, do Mahničevega odhoda iz Slovenije. Pisal je RK večinoma sam, ni pa presojal samo slovstva, ampak vse kulturno življenje, tudi politiko, a vedno le načelno – pod vidikom krščanskih načel. RK je v slovenskem prostoru dvignil velike oblake prahu. Od vseh strani so deževali žolčni napadi, ki se niso ustavljali niti pred Mahničevim zasebnim življenjem. Nasprotniki so dosegli, da so šolske oblasti dijakom prepovedale prejemati in brati RK. Ko razpravlja o “metafizični trojici”: pravo, dobro, lepo, se spoprijema najprej s tako imenovanimi filozofi, zatem s politiki, ki bi se morali držati naravnega in krščanskega prava, in nazadnje z umetniki. »Kako majhen, ničev je človek, ako se ne klanja resnici! Zakaj resnica je Bog. Politiki in umetniki niso bogovi – ljudje so! Ko nam je torej soditi njih dejanja, vprašajmo, ali se zlagajo z zakoni večne resnice.«
V uvodu v Mahničev zbornik Več luči (izbrani spisi iz RK, uredil dr. Aleš Ušeničnik, Ljubljana 1912) beremo: »Rimski katolik je po slovenskem svetu zaklical: Več luči! Ta klic je započel novo dobo v zgodovini slovenskega naroda: dobo načel in zato dobo smotrnega dela; dobo katoliških shodov; dobo politične in socialne organizacije; dobo krščanskega slovenskega ljudstva. Kdo ve, kje bi bili danes, ko bi ne bil tedaj vstal dr. Anton Mahnič ter napovedal s klicem “Več luči!” neizprosnega boja breznačelnemu liberalizmu, ki je dušil vsako krepko dejanje, ki je moril vsak razvoj in napredek slovenskega krščanskega ljudstva … Bila je doba našega preporoda, doba naše krščanske renesanse. In kaj je dalo to silno življenjsko moč tej mali dobi? Načelo. Doktor Mahnič je bil glasnik načel, v teh kratkih besedah je izražen njegov veliki pomen v zgodovini slovenskega naroda« (Aleš Ušeničnik). Literarni zgodovinar Ivan Prijatelj priznava, da je Mahnič kot pogumen duh napravil konec slovenskemu miselnemu kaosu in povzročil v naši javnosti plodovito diferenciacijo in ločitev duhov. »Črednemu stanju med Slovenci je napravil dr. Mahnič konec. In v tem je sekularni pomen njegovega nastopa.«
Že v prvem letniku RK je Mahnič začel pisati o potrebnosti vseslovenskega katoliškega shoda, ki naj bi idejno in politično združil vse Slovence pod zastavo katoliških načel. Ko so ga nekateri somišljeniki prepričevali, da je potrebna previdnost in več časa, jih je navduševal in pomagal na vse strani. Prvi slovenski katoliški shod pod pokroviteljstvom škofa Jakoba Missie je zasedal v Ljubljani od 29. do 31.avgusta 1892. Anton Mahnič je že vnaprej določil njegov pomen in namen: »Poglavitna naloga slovenskega katoliškega shoda je, da slovesno proglasi katoliško načelo kot vodilno za javno življenje.« Svoje reformatorsko delo na Slovenskem je Anton Mahnič zaključil z ustanovnim občnim zborom Leonove družbe 19. novembra 1896, tri dni zatem je bil imenovan za škofa na Krku.

ŠKOF ZA GLAGOLJAŠE
Na splošno presenečenje ga je apostolski cesar Franc Jožef 22. novembra 1896 imenoval za krškega škofa, papež Leon XIII. je to imenovanje potrdil 3. decembra, 7. februarja 1897 je bil Anton Mahnič v goriški stolnici posvečen v škofa, 27. marca pa je bil ustoličen v stolnici na Krku. Ob njegovem nastopu je bilo v škofiji 85% Hrvatov in 15% Italijanov. Italijani so ga sprejeli z navdušenjem, saj je bila znana njegova vdanost papeškemu Rimu, Hrvatje pa so svojega novega škofa gledali z nezaupanjem. Prav v tistem času se je namreč na Krku in v otoških župnijah bila ogorčena borba za glagolsko bogoslužje. Slovenec Mahnič, s katerim je bila prekinjena vrsta škofov domačinov, naj bi “odpravil to razvado”. Krški duhovniki so mu ob škofovskem posvečenju podarili nov glagolski misal, ki je bil zgovorno darilo. Pol leta po prevzemu škofije je Mahniča obiskal vladni zastopnik iz Trsta in se pozanimal, kako je z glagolico. Škof mu je odgovoril: »Še vedno nisem uspel vsega preštudirati. Če bom ugotovil, da ima glagolica na Krku zakonito podlago, ne le, da je ne bom ukinil, temveč jo bom z vsemi močmi podprl.« Ko je nastopil kot škof na Krku, je glede glagolice veljalo, kar je določala konstitucija papeža Benedikta XIV. iz leta 1754. Staroslovansko (glagolsko) bogoslužje se dopušča tam, kjer je to običaj. Za mašo in brevir je dopuščena raba samo glagolskih knjig, tiskanih pri Kongregaciji za širjenje vere. Mahnič je natančno proučil stanje. Uvidel je, da so glagolico uvajali v bogoslužje v plemeniti želji, da bi verno ljudstvo razumelo Božjo besedo in dejavno sodelovalo pri bogoslužju, nasprotnike glagolanja pa je vodilo sovraštvo do vsega, kar je hrvaško in slovansko. Vprašanje glagolice je bilo rešeno na prvi škofijski sinodi 1901. Odloke te sinode je Sveta stolica potrdila leta 1905. Za preučevanje, negovanje in napredovanje staroslovanskega bogoslužja je leta 1902 ustanovil Staroslovansko akademijo. Istega leta je v škofijski hiši v Krku začela delovati tiskarna Kurytka (staro ime za otok Krk), ki je imela črke latinice, cirilice in glagolice. V njej so tiskali molitvenike, tiskovine za cerkve in pisarne, predvsem pa vrsto verskih in stanovskih listov. Že pred ustanovitvijo lastne tiskarne je začel leta 1899 izhajati Pučki prijatelj, list za gospodarsko in versko izobrazbo ljudstva; leta 1901 SS. Eucharistia, list za duhovnike, od leta 1912 Svečenička zajednica. Iz škofijske tiskarne je leta 1903 začela prihajati Hrvatska straža, namenjena krščanski prosveti, leta 1905 Luč, glasilo hrvatske katoliške mladine. Škof Anton Mahnič je imel veliko skrb za vzgojo mladih, tako tistih, ki bodo nekoč postali duhovniki, kakor bodočih kulturnih delavcev. Važnejše od pisanja mu je bilo ustanavljanje akademskih društev v univerzitetnih mestih, kjer so študirali mladi iz njegove škofije. Zelo si je želel, da bi Slovenci in Hrvati sodelovali na cerkvenem, kulturnem in političnem področju.

ČUTILI SO, DA IMAJO OČETA
Mahničevo delo je razdeljeno na dve razdobji, slovensko in hrvaško. Prvo je bilo v znamenju idejnega razčiščevanja, drugo pa bolj praktično usmerjeno. Po prihodu na Krk se je hitro vživel v novo okolje in se zbližal z ljudmi in oni so ga sprejeli za svojega. Čutili so, da imajo očeta, ki jih razume in jim želi dobro. Vsaka tri leta je obiskal vse svoje župnije. Vernike je poučeval s svojimi temeljitimi pastirskimi pismi; zaradi nekaterih župnij, kjer so bili Italijani v večini, so bila ta pisma dvojezična. Odločno se je boril za hrvaški jezik v šolah in pri verouku. Na škofiji se je uradovalo izključno v hrvaščini, tudi z dunajsko vlado in državnimi uradi se je dopisoval v hrvaščini. Nasprotniki so ga tožili na vse strani, vendar od svojih načel ni odstopil. Videl je tudi revščino ljudi, zato je sprožil akcijo za gospodarski in socialni dvig otokov in Istre. V vseh večjih krajih je po Krekovem zgledu ustanavljal posojilnice, kjer so ljudje dobili manjša posojila z nizkimi obrestmi. Moč je črpal iz dolgih adoracij v svoji kapeli. Škofijo je vodil bolj s svojega klečalnika kot od delovne mize. Ko se je začela prva svetovna vojna, je pokazal vso svojo človeško veličino. »Koga ne bi pretresli ti kruti dogodki?« je zapisal. »Kakor bi Bog držal duhovne vaje vsemu svetu.« Svoje prostore je dal na voljo beguncem, izdajateljsko dejavnost je skrčil na minimum in se ves posvetil lajšanju posledic vojne. Najbolj pereč problem je bila lakota. Čeprav je sam trpel pomanjkanje, je pomagal lačnim. Nikomur ni odrekel pomoči. V posebni poslanici je prosil duhovnike, naj vztrajajo pri svoji čredi in se žrtvujejo zanjo. Po italijanski zasedbi jadranskih otokov je 31. decembra 1918 poslal pariški mirovni konferenci spomenico, v kateri je protestiral proti nasilju in krivicam, ki jih morajo s strani zasedbenih oblasti trpeti njegovi duhovniki in verniki.

BOLEZEN, IZGNANSTVO IN SMRT
Novi oblastniki so se začeli vmešavati v povsem notranje cerkvene zadeve. Škof se je temu odločno uprl. Napori pa so izčrpavali. Bližal se je sedemdesetim, kazali pa so se tudi znaki bolezni. Italijanske oblasti mu dolgo niso hotele izdati potnega dovoljenja, da bi se šel zdravit v Zagreb. Nazadnje pa so mu celo ponudili torpedovko, ki naj bi ga prepeljala do Senja, od tam pa bi potoval proti Zagrebu. Škof jim ni zaupal, zato je prosil svojega zdravnika Stanjeka in prijatelja p. Ignacija Radića, svojega spovednika, naj ga spremljata. Ko so stopili na krov ladje, so zahtevali, naj se spremljevalca izkrcata, toda škof ni pristal na to. Ko je ladja izplula, je škof vprašal, kam, in potrdili so mu, da v Senj. Čez nekaj časa je prišel do škofa kapitan in sporočil, da je v tem trenutku dobil radijski ukaz viceadmirala, da morajo odpluti v Ancono. Škof je dejal, da protestira in umolknil. Naslednje jutro so ga iz Ancone z vlakom odpeljali v Rim, njegova spremljevalca pa sta se s torpedovko vrnila na Krk, kamor sta prinesla le oguljen škofov kovček.
Škofa Antona Mahniča so odvedli v Frascati, kjer je živel v izgnanstvu od 4. aprila 1919 do 10. marca 1920. Stanoval je v pravi revščini. V opuščenem samostanu je imel dve sobi brez kurjave, zato je veliko hodil po okolici, da se je ogrel. Ljudje, ki so ga srečevali, so ga poznali kot “škofa, ki neprestano moli”.
Na Krk se je vrnil hudo bolan. Že 1. julija je prišel v Zagreb, da bi poiskal zdravja v Varaždinskih Toplicah. Nekaj časa je še upal. 25. septembra je napisal oporoko slovenskemu in hrvaškemu dijaštvu. Hotel se je vrniti na Krk, a ga je zagrebški nadškof Antun Bauer sprejel v svoj dom, kjer se je 14. decembra 1920 njegova plemenita duša preselila v kraljestvo večne Resnice in Lepote. Skrb za njegovo poslednje slovo so prevzela zagrebška katoliška društva. Po slovesni maši zadušnici v zagrebški stolnici 18. decembra so krsto z njegovimi zemeljskimi ostanki položili v grob na zagrebškem pokopališču Mirogoj.
Frančiškani tretjeredniki, njegovi zvesti sodelavci, so se leta 1925 s Krka preselili v Zagreb. Samostanski cerkvi sv. Frančiška Ksaverija so prizidali kapelo Brezmadežne in v njej pripravili grob za škofa Mahniča. Tja so njegovo krsto z Mirogoja prenesli 3. novembra 1929. Nad grobom je bil napis: Dr. Antun Mahnić, biskup krčki * 1850 + 1920. Veliko ljudi se je ustavljalo tam in se mu priporočalo v tihi molitvi. Ljudski glas o njegovem svetništvu je spodbudil krško škofijo, da so njegove zemeljske ostanke 23. decembra 2002 iz Zagreba prenesli v krško stolnico po slovesni maši v staroslovanščini. V tej stolnici je 14. decembra 2013 tedanji krški škof Valter Župan začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo in od takrat mu gre naziv Božji služabnik. Krška škofija od 14. decembra 2019 do 14. decembra 2020 proslavlja 100-letnico njegovega rojstva za nebesa. Poročila o dogodkih in vsebinah v besedi in sliki prinaša bilten Mahnićevo slovo (Mahničeva beseda), ki ga ureja postulator Saša Ilijić.

ČUK, Silvester. Škof Anton Mahnič. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 48-55.