Zaton velikega osvajalca ...

(ob obletnici) Na kratko predstavljamo tri različne vsebine, ki pa so med seboj vzročno povezane. V vseh treh, najmanj v tretji, na tak ali drugačen način nastopa francoski vojskovodja Napoleon, ki je s svojimi armadami hotel zavladati vsej Evropi. Avstriji je odvzel del ozemlja in ustanovil Ilirske province, v katere so bile vključene skoraj vse slovenske pokrajine. Obstajale so manj kot štiri leta (1809–1813). Poraženega osvajalca Napoleona so spravili na varno, na samoten otok, kjer je pred dvesto leti osamljen umrl. Zmagovalci so združili svoje moči, da Evropo vrnejo na stare tirnice. To so urejali najprej na Dunajskem kongresu (1814–1815), nadaljevali pa na kongresu Svete alianse, ki je bil pred dvesto leti v Ljubljani. (zaključna slavnostna seja 12. maja 1821)

NAPOLEON BONAPARTE – “VELIKI MALI MOŽ”
(ob obletnici) Konec osemnajstega in začetek devetnajstega stoletja je v Evropi zaznamoval francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se ga zaradi njegove majhne postave in bliskovitih vojaških in državniških uspehov drži vzdevek “veliki mali mož”. Nemški pisatelj Emil Ludwig v svojem romanu Napoleon (1925) polaga v njegova usta besede: »Še nikoli nisem videl vzvišenega sedeža, ne da bi me prijela volja, da bi sedel nanj.« Na vsak način je hotel priti na vrh, priti v zgodovino. Njegove sanje so bile združena Evropa. Ne združena Evropa svobodnih držav, ampak francoska Evropa.
Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu v Ajacciu, glavnem mestu Korzike, kjer se je rodil 15. avgusta 1769. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na Francoski vojaški akademiji. Nemirni čas francoske revolucije (1789) je dočakal v Parizu kot topniški stotnik. Zaradi svojega odločnosti in naglega ukrepanja se je dosegal presenetljive vojaške uspehe in je bliskovito napredoval. Ko je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal armadni general. Leta 1797 je porazil avstrijsko cesarsko armado, na pohodu proti Dunaju so Napoleonovi vojaki zasedli Ljubljano. Avstrijski cesar je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu. Tega leta je Napoleon zasedel papeško državo, zatem pa so papeža Pija VI. kot ujetnika odvedli v Francijo. Leta 1798 je izvedel državni udar in vzpostavil konzulat s tremi konzuli – glavni konzul je Napoleon, naslednje leto je postal prvi konzul Francije, leta 1804 se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Vse pravne odnose v državi je urejal Napoleonov civilni zakonik (Code Napoleon); vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost osebne lastnine in predstavljajo temelje meščanskega prava. Že pred letom 1800 je Napoleon s svojimi četami začel osvajalni pohod po Evropi. Po avstrijskem porazu pri Wagramu in schönnbrunskem miru je Avstrijo oslabil z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Po angleški zmagi v pomorski bitki pri Trafalgarju (1805) je Napoleon skušal Anglijo gospodarsko uničiti s celinsko zaporo, prepovedjo trgovanja evropskih držav s to najmočnejšo nasprotnico. Da bi se ta zapora spoštovala, je nadzoroval vse obale. Rusija jo je vse pogosteje kršila, zato je sklenil rusko ozemlje priključiti svoji Evropi in Rusijo kaznovati, ker mu je uničila načrte. Z armado 600.000 mož je šel leta 1812 na pohod proti Rusiji. To je bila velika napaka. Pri Borodinu blizu Moskve je sicer zmagal, toda zasedel je prazno Moskvo, v kateri je tedaj izbruhnil požar, bližala se je ruska zima. Napoleon je poražen zapustil Moskvo 19. oktobra 1812. Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu in 16. oktobra 1813 je pri Leipzigu prišlo do “bitke narodov”, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo. V Franciji se je začela restavracija, na oblast so se vrnili Burboni. Napoleon je z Elbe pobegnil in 30. marca 1815 prišel v Pariz. Pri kraju Waterloo v današnji Belgiji mu je zavezniška vojska junija 1815 zadala dokončni poraz. Po tem porazu so ga izgnali daleč proč od Evrope, na oddaljeni otok Svete Helene, kamor je prispel 17. oktobra 1815. Tam je živel zastražen nekaj manj kot šest let do svoje smrti 5. maja 1821. Ko se je oziral nazaj, je prišel do spoznanja: »Nihče razen mene ni kriv mojega padca. Bil sem svoj najhujši sovražnik in povzročitelj svoje usode.« Njegove posmrtne ostanke so leta 1840 pripeljali v Pariz in jih z veličastnim pogrebom položili v vojaško grobnico Les Invalides.

ILIRSKE PROVINCE 1809–1813
Ilirske province (Provinces illyriennes) je Napoleon ustanovil 14. oktobra 1809, ko je bila Avstrija po porazu v bitki pri Wagramu z mirom v Schönbrunnu prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino, Goriško, Trst in Istro. Že od leta 1805 pa je imela v lasti beneško Istro in Dalmacijo z Boko Kotorsko ter ozemlje nekdanje Dubrovniške republike, leta 1810 jim je bila priključena vzhodna Tirolska. Province so obsegale ozemlje okoli 55.000 km2 z 1,5 milijona narodnostno različnega prebivalstva, ki so bili ilirski državljani. Napoleon je Province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov. Avstrijo so odrezale od morja in Francija je gospodarsko nadzirala obe obali Jadranskega morja, delovale pa so tudi kot obramba Italije, ki je imela za Napoleona velik strateški pomen. Province formalno niso bile del Francoskega cesarstva, bile pa so mu povsem podrejene. Glavno mesto je bila Ljubljana, na čelu Provinc je bil generalni guverner, pod katerim so bili vojska, uprava in pravosodje. Prvi je bil na mesto generalnega guvernerja 8. oktobra 1809 imenovan maršal Marmont, eden najuglednejših vojskovodij francoskega cesarstva, ki jih je vodil do januarja 1811; 9. aprila istega leta ga je nasledil general Bertrand, ki je funkcijo opravljal do februarja 1812, ko je bil za konzula imenovan general Junot. Zadnji guverner je bil Joseph Fouche, imenovan julija 1813, ki je bil na tem mestu le en mesec. Sprva je Province sestavljalo deset intendanc, od reforme leta 1811 pa sedem provinc, podobnih francoskim departmajem: Koroška (s sedežem v Lienzu), Istra (Trst), Kranjska, civilna Hrvaška (Karlovec), vojna Hrvaška (Senj), Dalmacija (Zadar)in dubrovniško-kotorska provinca (Dubrovnik). Vsako provinco je vodil intendant, nižja enota je bil distrikt, najnižja pa občina z županom (maire), izbranim iz vrst najbolj uglednih prebivalcev občine. Od 1. januarja 1812 je moral župan voditi tudi matične knjige (rojstne, poročne in mrliške). V skladu z novimi političnimi mejami je bila preurejena tudi cerkvena teritorialna razdelitev. Ustanovljeni sta bili nadškofiji v Ljubljani in Zadru, škofije pa v Gorici, Kopru, Šibeniku, Splitu in Dubrovniku. Ljudi so zelo razburjale francoske verske reforme: uvedli so civilno poroko, francoski revolucionarni koledar, odpravili so nekatere praznike, dovolili so le štiri (vnebohod, veliki šmaren, vse svete in božič).
Francozi so v Ilirskih provincah preuredili šolstvo. Prva uredba francoskih oblasti, odlok maršala Marmonta z dne 4. julija 1810, je radikalno prekinila s starim avstrijskim šolskim sistemom. Odlok je namesto prejšnjih trojnih oblik osnovne šole (trivialke, glavne šole in normalke) uvajal enotne štirirazredne osnovne šole (ecoles primaires), iz katerih so lahko učenci direktno prestopali v poklicne šole ali pa v gimnazije. Na višji stopnji je odlok uvajal liceje. Ta ureditev šolstva je veljala le v šolskem letu 1810/11. 12. decembra 1811 je generalni guverner Bertrand podpisal odlok, po katerem naj bi se ilirsko šolstvo približalo francoskemu. Nekatere gimnazije so nadomestili s kolegiji, druge pa so degradirali v običajne primarne šole. Še pomembnejša novost pa je bila preobrazba ljubljanskih centralnih šol v akademijo, ki je vključevala pet fakultet (filozofsko, medicinsko, pravno, tehniško in teološko). Z njo smo na Slovenskem prvič dobili zametke pravega univerzitetnega študija. Slovenščina kot učni jezik se je uveljavljala le počasi. Kljub naporom Valentina Vodnika, ki je v letih francoske oblasti napisal vrsto slovenskih učbenikov, je na slovenskem ozemlju Ilirskih provinc delovalo le malo slovenskih osnovnih šol. Leta 1810 so začeli izdajati Le Telegraphe officiel, uradni list Ilirskih provinc, v katerem so razglase objavljali v francoščini, nemščini in italijanščini, načrtovane izdaje v slovenščini niso uresničili. Med letoma 1811–1813 je kot urednik deloval francoski književnik Charles Nodier.
Zaradi izrecnega Napoleonovega ukaza so se Province morale vzdrževati same, zato so bila davčna bremena zelo težka. Zaradi teh težkih davčnih bremen in uvedbe splošne vojaške obveznosti Francoska vladavina ni bila priljubljena. Trajala je samo štiri leta, zato je tudi koristne reforme izvajala nedosledno in nepopolno. Še pred znamenito “bitko narodov” pri Leipzigu oktobra 1813 so morali Francozi izprazniti ozemlje Ilirskih provinc, ki je bilo vrnjeno Avstriji. S koncem Ilirskih provinc so bili znova vsi Slovenci pod enim vladarjem. Na območju nekdanjih Ilirskih provinc so Avstrijci hitro odpravili vse tiste francoske ukrepe, ki bi lahko omajali ali ogrozili ustavni red. Na šolskem in cerkvenem področju so se vrnili v stare tirnice. Akademije v Ljubljani ni bilo več. »Na nekdanje Ilirske province je spominjalo le še Ilirsko kraljestvo, ki je bilo sestavljeno iz Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, sprva Beljaško, po letu 1825 pa cela Koroška, Čedad z okolico in zahodni predeli Hrvaške. Kraljestvo je obstajalo bolj na papirju in ne v cesarskem grbu. Bolj realen je bil naslov goriškega nadškofa kot metropolita Ilirije« (Stane Granda).

LJUBLJANSKI KONGRES SVETE ALIANSE
Ljubljana, današnje slovensko glavno mesto, je bilo po svetu vse do slovenske osamosvojitve najbolj znano po znamenitem kongresu Svete alianse. Za nekaj tednov (od 26. januarja do 12. maja 1821) je bila mala Ljubljana ‘središče’ Evrope. Gostila je avstrijskega cesarja, ruskega carja ter številne kneze in diplomate, ki so krojili ponapoleonsko Evropo. Ljubljanski kongres je bil nekakšno nadaljevanje kongresa na Dunaju med novembrom 1814 in junijem 1815, kjer so se zbrale vse evropske kronane glave in diplomati z namenom, da po dveh desetletjih vojn v Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po stari celini. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Metternich in ruski car Aleksander I. Po dolgih pogajanjih so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisali dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, zmagovalni imperiji (Avstrija, Prusija, Rusija) pa so povečali svoja ozemlja. Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim dejavnostim in zunanjim sovražnikom in v ta namen septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija. Vladarji so bili prepričani, da bodo lahko dolgo mirno vladali, narodi pa so zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Povod za Ljubljanski kongres Svete alianse, ki se je začel 26. januarja 1821, je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi te krize so se predstavniki evropskih velesil srečali že oktobra 1820 v Opavi na Češkem, kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika za rešitev krize. V Ljubljani so se voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju in avstrijska vojska je že 20. naredila red. Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu ter upor proti turški vladavini v Moldaviji in Vlaški. Cilj Ljubljanskega kongresa Svete alianse in absolutistična oblast vladarjev je ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele dokončno deklaracijo. Francija in Anglija pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovali, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Niso upoštevali realne podobe takratne Evrope – prebujanja narodov, ki so se uprli v “pomladi narodov” leta 1848.
Ljubljana, ki je takrat imela dobrih 12.000 prebivalcev, je sprejela nad 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili avstrijski cesar Franc I., ruski cesar Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I: in avstrijski kancler Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Ljubljana je v dneh kongresa in že pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. ‘Obleklo’ se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Poskrbeli so za mestno razsvetljavo in obnovili gledališče. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. Niso manjkale niti cerkvene slovesnosti. Med najbolj slovesnimi je bila gotovo proslava rojstnega dneva cesarja Franca I. 12. februarja. Dopoldne je sprejemal čestitke najvišje družbe, nato je šel k maši v uršulinsko cerkev. V Filharmoniji so bili koncerti, za katere niso prodajali vstopnic, ampak pobirali le prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. V mestu so organizirali številne plese, maškarade, vojaške parade, plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med njimi tudi Kapucinski (sedanji Kongresni) trg. Javnost je bila o kongresnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga spominjata še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna Pri ruskem carju na Ježici. Svoje vtise o Ljubljanskem kongresu je Henrik Costa navdušeno izpovedal: »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživela v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.«

ČUK, Silvester. 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.