Srečni čas osvoboditve

Po tisočletju pod tujo oblastjo ali ideologijo je slovenski človek končno postal gospodar na svojem in odvisen od svojih zmožnosti. V stoletjih so izginjali mnogi večji narodi, številni so izgubili svoj jezik in samostojnost. Slovencem pa se je leta 1991 odprl kos svobodnega neba, da je lahko domovina, ubranjena v vojni, postala tudi država …

Posvečen čas osamosvajanja pred 30 leti sem doživljal kot nekaj globokega, slovesnega, častnega, v stoletjih izsanjanega. Kot dar, neomadeževan in trajen. Kot srečen prelom s temačnostjo desetletij primitivnega komunističnega režima, ki je v tistih pospešeno letih propadal politično, ekonomsko, moralno in ves čas hromil duha in ustvarjalnost vseh generacij … Seveda na oblast se je povzpel s krvjo in nasiljem, ne z volitvami in voljo večine. Demokratično vrenje je spodbudil proces proti četverici leta 1988, takrat je prvič popustil strah in ljudje so si upali na ulice in javno izraziti svoje prepričanje. Začel se je veliki boj za to, da Slovenci dobimo nazaj domovino, ki nam jo je ugrabila uvožena ideologija. Režim je v desetletjih svoje represije večino potisnil v drugorazredno vlogo, sploh kristjane. Vendar, ko je šlo za svobodo in demokracijo je bila utišana slovenska krščanska katoliška večina in nihče drug, tista, ki je bila na oboje že pripravljena vas čas. Številni katoličani so stopili v ospredje in vodili proces osamosvajanja.
Stranke bivšega režima, ki so lahko nastopile na svobodnih volitvah so se le prilagajale valu demokratičnega vrenja, ki ga niso zmogle več ustaviti. 23. decembra 1990 smo na plebiscitu množično glasovali za samostojno in neodvisno državo. Demos se je o tem odločal novembra 1990 v Poljčah in stare politične sile so se morale temu podrediti, če so hotele politično preživeti. In so. Demos, kot gonilna sila politične svobode, boja za demokracije in samostojno Slovenijo je opravil svojo zgodovinsko nalogo vzorno in pošteno. Takrat mu je sledila velika večina državljanov, ko je šlo zares, v času vojne za Slovenijo tudi večina tranzicijske politike s predsednikom predsedstva vred. Bistvena za zaščito slovenske suverenosti je bila uspešna obrambna vojna, ki je v različnih elementih dejansko trajala od razorožitve TO sredi maja 1990 do odhoda zadnjega tujega vojaka iz koprske luke konec oktobra 1991.
Ko se je delil plen, je Demos že razpadel, kar je bila daleč največja napaka pomladne demokratične politike, potem ko nas je popeljala v največji dosežek v tisočletni zgodovini slovenskega naroda. Napaka, ki si jo velja zapomniti. Kot tudi okoliščino, da je bil Demos sam prestreljen z nekaterimi kadri, ki so v resnici skrbeli, da stare partijske strukture ne bi izgubile privilegijev – “da bi bilo vse tako kot je bilo prej”.
Pomladna, izvorno demokratična politika je vedno pridobivala ko se je poenotila, in zgubljala, ko je bila razcepljena in skregana. Medtem ko so, poenostavljeno rečeno, eni delali državo, so jo drugi že lastninili ali celo okradli. Stare tranzicijske strukture globoke države so brutalno izkoristile svoje privilegirane in pogosto nepošteno pridobljene prednosti v gospodarstvu, bančništvu, pravosodju, medijih … v vseh poglavitnih sferah družbe. Dovčerajšnji ‘levičarji’ in zagovorniki proletariata so se v hipu prelevili v trde kapitaliste in s pomočjo ‘prihvatiziranega’ kapitala znova utrjevali svoje strukture, ki so se omajale v letih 1990–1992 oz. 1994. V resnici niso nikoli bili demokrati in vrsto njih si niti slovenske države ni želelo. Pozneje smo videli, da je njihovo srce ostalo v propadli Jugoslaviji, polna denarnica pa v kapitalistični Sloveniji.
A to je le en vidik. Slovenija se je v 30 letih vendarle spremenila in modernizirala. Nekdaj pusta in zanemarjena mesta in vasi so postala urejena in povečini v ponos prebivalcem in obiskovalcem. Ko so se strli samoupravni okovi so sicer propadla številna velika socialistična podjetja a nastala so še številčnejša nova, inovativna, uspešna, nekatera na najvišji svetovni ravni. Podobno odličnost smo Slovenci pokazali na vseh področjih življenja od znanosti, športa do kulture, naučili smo se spoštovati svojo dediščino in jo ohraniti kot vrednoto. Dosegamo odličnost v najrazličnejših obrteh in kmetijstvu, zlasti vinarstvu. A vidimo, kaj pomeni svoboda?
Po mnenju najbolj izkušenih med nami, ki so hkrati optimisti, smo na dobri poti in v ključnem trenutku, da uspešno končamo tranzicijo, to dolgo pot preizkušenj in prevar slovenske demokracije, ter zaživimo kot običajna družba zahodnega tipa, s problemi seveda, vendar ne takimi, ki imajo svoj izvor in prvotno akumulacijo kapitala v privilegijih, krvavo pridobljenih po letu 1945. V tem pogledu prijemi globoke države, njenih medijev in pravosodnih zlorab ne morejo več prevladati in zatreti drugače mislečih. Demokratični razvoj v vseh sferah družbe je ustvaril svobodne Slovence in državljane naše države. Res je medijski vtis drugačen, oglašajo se znanilci nasilja in histerije, vendar so bolj ali manj produkt medijev in njihove ujetosti v služenje starim preživelim strukturam, ki se borijo za preživetje.
Eden od razlogov napetosti v naši družbi je v tem, da nekateri glavni mediji niso svobodni, ljudje svobodo imajo, če jo le hočejo. Dejansko je od nas, vas odvisno, ali bomo obsedeli v drugorazredni klopi, morda igrali vlogo žrtve, ki smo jo (bili) vajeni in nudi izgovore, da se nič ne da, da nič ne zmoremo, da naj nekdo drug že kaj ukrene, javno izjavi, nastopi, zapiše, kandidira, skratka – se izpostavi. Taki izgovori niso več smiselni. Čas je za aktivno državljanstvo. In ob tem klic – kje si, slovenski človek, državljan, kristjan? Da izpolniš tudi sam tisto, kar globoko čutiš, da je prav, da zapolniš svojo vrzel v množici tistih, ki jim gre za to, da Slovenija ostane in utrdi svoje izročilo svobodne in demokratične domovine in države za vse državljane.
dr. Jože Možina, voditelj na TV Slovenija, avtor knjige Slovenski razkol

Janez Cigler Kralj, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Moja dežela, to je njena lepota.
Moja dežela, mi smo njeni ljudje.
Lepota dežele je sloves njen,
njeni ljudje smo njeno ime,
ponosno ime. (D. Velkaverh)
Dogodkov v času osamosvojitve se zelo dobro spomnim. Globoko so me nagovorili in zaznamovali mojo nadaljnjo življenjsko pot. Ljubezen do domovine je vela po deželi. Na vsakem koraku sem čutil ponos in samozavest naroda. Naroda, ki je stoletja čakal na ta zgodovinski trenutek. Ti občutki so zgoščeni v verzih zgoraj napisane pesmi.
V času velikih dogodkov leta 1991 sem bil v 13. letu življenja, zaključeval sem šesti razred OŠ Koroški jeklarji na Ravnah na Koroškem. Ravno v tem najstniškem obdobju so se mi številni takratni dogodki in občutki še posebej vtisnili v spomin.
Na večer, ko je bila sprejeta Deklaracija ob neodvisnosti, smo pri podružnični cerkvi sv. Križa, župnija Črneče, v okviru svečane slovesnosti posadili osamosvojitveno lipo in s tem posebej zaznamovali zgodovinsko priložnost. Nato smo ob zvokih harmonike, ki sem jo – sicer začetnik – igral, praznovali do zgodnjih jutranjih ur.
Kmalu je odjeknila realnost v obliki agresije JA na novorojeno državo. Odtlej sem, kadar se je le dalo, spremljal nacionalno televizijo in poročanje o vojni za Slovenijo. V mojem srcu so prostor pridobivali novi pogumni možje, pravi zvezdniki, danes jim lahko rečemo očetje države. Te dneve sem doživljal zelo dramatično. Nikakor nisem mogel razumeti, zakaj bi kdo napadel državo, ljudi, ki nikomur nič ne jemljejo in nikomur ne želijo nič žalega. Ob padlih žrtvah sem žaloval, čutil veliko jezo, bil sem ogorčen. Po drugi strani sem bil navdušen nad enotnostjo in odločnostjo slovenskega naroda, ki je izvirala predvsem od politikov z vizijo v okviru DEMOSa in slovenske vlade, ki ji je predsedoval Lojze Peterle.
Posebej se spomnim dni, ko so pripadniki TO, torej sedanje Slovenske vojske, z masivno barikado ustavili kolono oklepnikov pred Dravogradom. Vneli so se boji, kjer so sodelovali tudi vojaki JA v tamkajšnji vojašnici Bukovje. Razmere so bile izjemno napete. S travnika ob domači hiši sem neposredno gledal, opazoval te boje. Dih pa mi je zastal, ko sta Dravograd nekega dne preleteli dve vojaški letali JA MIG-27, eno od njiju pa je tudi odvrglo bombe. Na srečo v Dravo in brez posledic. V mislih in v duhu sem bil z vojaki na bojišču in skupaj z njimi pričakoval konec bojev. Dočakali smo jih. Rane so bile zadane, žrtve so padle, škoda povzročena. Ideje in odločitve o neodvisni državi pa napadalci niso mogli ubiti.
Danes z neopisljivo hvaležnostjo zrem na te trenutke 30 let nazaj. Ponosen, da smo trdno povezani vzdržali. In odločen, da skupaj s prijatelji delam vse, kar je v moji moči, da obujamo to povezanost, presegamo zgodovinske delitve in drug ob drugem, četudi z različnimi stališči, stopamo v prihodnost. Naša odgovornost je velika. Naslednjim rodovom smo dolžni prenesti izročilo o rojstvu države. Bog živi Slovenijo in Slovence!

Jernej Vrtovec, minister za infrastrukturo

“Slovenija, vstani!” je bil ta pomembni vzklik, ki je narod in posameznike prebudil, opolnomočil in opogumil za odločnejše korake v trenutku, ki ga ne gre zamuditi. Slovenski narod je postal nacija. Vstal je in se dvignil, odločno, kot še nikoli, pa so Slovenci izkazovali ljubezen do domovine in ponos. Osamosvojitev Slovenije je zagotovo ključni in najpomembnejši trenutek v zgodovini slovenskega naroda, ko so se uresničile tisočletne želje in sanje o lastni državi. A sanje so postale resničnost, ker so v pomembnem trenutku v ospredje stopili ljudje, ki so imeli znanje in pogum ter vedeli za cilj. Prevzeli so odgovornost in žrtvovali največ – lastno življenje. Zato jim gre večna slava in zahvala.
Klicu časa se je pomembno odzvala tudi Cerkev, na čelu katere je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar. Cerkev je v obdobju demokratizacije in osamosvajanja Slovenije prevzela velik del moralne odgovornosti, predstavljala pa je tudi vrednostno oporo tedanji novi in delno neizkušeni pomladni politiki.
Stališče Cerkve do osamosvojitve Slovenije je bilo nedvoumno, zato je že ob plebiscitu aktivno pozivala k udeležbi in odločanju za samostojno Slovenijo. Nadškof Šuštar je pred plebiscitom v posebni izjavi na nacionalni televiziji povabil ljudi, da glasujejo za samostojno in neodvisno Slovenijo ter se ne pustijo ustrahovati črnogledim napovedim, ki so jih v javnih nastopih in izjavah sejali politiki, ki so predstavljali prejšnji režim. Prav ta Šuštarjev nastop na televiziji, ko je z jasno besedo prevzel zgodovinsko odgovornost nad potekom nadaljnjih dogodkov, je ljudem vlil pogum pred ključnim odločanjem.
Nadškof Šuštar je s svojo mirnostjo, strpnostjo, a ob enem jasno besedo, z dialogom in avtoriteto narod bodril, da je njegova prihodnost v samostojni, neodvisni in demokratični državi. Zlasti njegove mednarodne povezave in poznanstva, ki si jih je pridobil že med službovanjem v tujini, so pomembno vplivale na mnoge evropske in svetovne politike, tako v času osamosvojitvene vojne, da so obsodili agresijo na Slovenijo, kot tudi kasneje, da je Slovenija postala mednarodno priznana država. Ni dvoma, da je imel Sveti sedež odločilno vlogo pri mednarodnemu priznanju Slovenije. Prav tako je papež sv. Janez Pavel II. med desetdnevno vojno nekajkrat močno “povzdignil glas” in javno posvaril jugoslovanske politike k prekinitvi ognja ter jasno zavzel stališče, da ima Slovenija pravico do samoodločbe. Nadškof Šuštar je Janeza Pavla II. osebno dobro poznal. Delila sta namreč prijateljstvo še iz časa, ko je bil nadškof Šuštar tajnik evropske škofovske konference, kjer je spoznal tudi druge vplivne kardinale in škofe, s katerimi je bil v rednem stiku med osamosvojitveno vojno. Obveščal jih je o stanju v Sloveniji, o agresiji JLA ter prosil za pomoč in posredovanje. Svoje življenjske izkušnje je Alojzij Šuštar vnovčil zelo plemenito.
Ob praznovanju tridesete obletnice Slovenije se pa le ponovno ozrimo k našim koreninam, k vrednotam, ki so nas dvignile in opolnomočile, da smo zgradili državo. Ponovimo skupaj zanos iz pred tridesetih let ter zasledujmo prihodnost in “edinost, sreča, sprava, k nam se vrnejo …”

dr. Helena Jaklitsch, ministrica brez resorja, pristojna za področje odnosov med republiko slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med republiko slovenijo in slovenci po svetu

Če sem iskrena, je moja prva misel, tista čisto necenzurirana ali olepšana, na čas pred tridesetimi leti popolnoma najstniška. Bila je nedelja, ko smo se z družino odpravljali k maši. Še vedno doma, toda že pri izhodu, smo zaslišali alarm, ki se je oglasil ob nenavadni uri. Ni trajalo dolgo, ko smo ugotovili, da naznanja nevarnost bombnega napada. Vem, da smo se otroci prvi hip razveselili, da ni bilo treba v cerkev, toda že naslednja moja misel na tisti čas je povezana s strahom, kaj bo. Spomnim se, kako smo pred televizijo nemo gledali na premikajoče se tanke in ranjene, poslušali novinarske konference iz Cankarjevega doma. Toda vsemu temu navkljub, vsaj tako je zapisano v mojem spominu, je bilo v ozračju čutiti nekaj velikega in pomembnega. Nekaj prelomnega. Trdna volja, da gremo do konca.
Ko se danes oziram na tisti čas, se v meni vedno prebudi več čustev. Najprej ponos in velika hvaležnost do vseh, ki so takrat imeli volilno pravico, da so se plebiscitarno, kljub vsem zunanjim pritiskom in grožnjam, da bomo jedli le še travo, če bomo izbrali pot samostojnosti, odločili uresničiti sen naših prednikov o svoji lastni, slovenski državi. Druga misel je, da smo v teh tridesetih letih, ko imamo svojo državo, čeprav se nam morda ne zdi, vendarle prehodili določeno pot, ki nas kot državo utrjuje. Vstop v Evropsko unijo, članstvo v Nato, uspešno prvo predsedovanje Svetu EU. To je le nekaj pomembnih mejnikov na tej poti.
Letošnja trideseta obletnica je zame izredna, ker lahko od blizu doživljam, kaj pomeni voditi državo, skrbeti za vsakega in ne samo za nekatere; kaj pomeni plavati proti toku. Moja naloga je, da Slovence v zamejstvu in po svetu povezujem z nevidnimi, vendar trdnimi nitmi z matično domovino. Med temi sta zagotovo slovenski jezik in kultura; pravzaprav slovenstvo v najširšem ter najžlahtnejšem pomenu besede. Razmišljam in iščem načine, kako bi se lahko tisti duh, ki je pred tridesetimi leti preveval ves slovenski svet, znova prebil na površje, predvsem tu, pri nas, v matici. Prepričana sem, da še vedno tli in živi v nas, čeprav se nam na trenutke morda zdi drugače. Opažam, da so Slovenci izven Slovenije bolje ohranili tistega duha, ki nam je prinesel svobodo, demokracijo in, kot krono, samostojno in neodvisno Slovenijo, povezano v evropske tokove. Trudim se, da bi ob 30. obletnici tudi sama dodala svoj kamenček v ta mozaik radosti, ponosa in veselja, ki bi moralo prevevati vsakega Slovenca. Samo pomislite, imamo svojo državo! Če to ni razlog za samozavest, potem pa res ne vem, kaj je.
Veseli moramo biti, da smo zdaj na Slovenskem sami svoji gospodarji. Ker smo toliko stoletji živeli pod okriljem nekoga drugega, se moramo seveda še učiti tega, da sami odločamo o sebi. Naučiti se moramo sprejemati odgovornost za naše odločitve, ki vplivajo na našo blaginjo in naš razvoj. Zavedati, da imajo naša dejanja posledice za vse nas. Trideset let kot država že zorimo. Počasi, ampak vseeno. To je pomembno. Kot država, tu mislim vse, tako politiko kot celotno družbo, moramo priti do soglasja o tem, kater so tiste bistvene vrednote, kreposti in načela , ki jih želimo kot narod in kot država živeti. Ne glede na vse. So to poštenost, podjetnost, slovenstvo ali kaj drugega. Samo to nam bo dalo tiste trdnosti in povezanosti, da se bomo lahko uspešno spopadali z izzivi, ki so pred nami.

dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof

“Očenaš, temeljna listina slovenske samostojnosti” (nadškof Šuštar)
Bogu sem hvaležen, da sem kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja od leta 1990 do 1994 mogel od blizu spremljati osamosvojitveno dogajanje. Hvaležen pa sem tudi, da sem bil lahko njegov sosed, ko se je leta 1997 upokojil, in je vse do svoje smrti, 29. junija 2007, bival v Zavodu sv. Stanislava, v “škofovih zavodih”, katerih dijak je bil nekdaj tudi sam. Takrat sva pogosto s hvaležnostjo obujala spomine na “milostne trenutke naše slovenske zgodovine”! Prav zato sem zbral nekaj misli, ki so povezane z nadškofom Šuštarjem, ki pa je skupaj z drugimi škofi, duhovniki, redovniki in redovnicami in vsemi kristjani kot Cerkev na Slovenskem, odločilno zaznamoval dogajanje v Sloveniji na poti v samostojno državo in ga zato upravičeno imenujemo za enega od “očetov slovenske samostojnosti”.
Zelo pomenljiva je bila Šuštarjeva izjava na nacionalni televiziji, 20. decembra 1990, ko je opozoril, da je prihajajoči plebiscit zgodovinski dogodek in ni primerljiv z nobenimi volitvami. Poudaril je, da imajo katoličani pravico in dolžnost sodelovati na njem. Povabil je kristjane in vse ljudi dobre volje, da se udeležijo plebiscita in glasujejo za samostojnost. Še posebej je poudaril, naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje.
Preden je nadškof dr. Alojzij Šuštar odšel na praznovanje slovesne razglasitve samostojne Slovenije, torej 26. junija 1991, je v ljubljanski stolnici pri maši izrazil hvaležnost predhodnim in sedanjim rodovom, ki so omogočili, da smo Slovenci naposled dobili lastno državo. Poudaril pa je, da za kristjane niso temelj pravni akti, ampak Božja beseda in Božja resnica, kar je lepo povzeto v molitvi očenaš. Dejal je: »Gospodova molitev je temeljna listina svobodne države Slovenije.«
Da bomo lažje razumeli sedanje stanje, je prav, da se ozremo v leto 1991 in na konkreten primer, ki priča o tem, da bo pot v resnično demokratično, pluralno, pravno državo dolga in zahtevna. Na slavnostni prireditvi pred parlamentom na dan razglasitve slovenske samostojnosti je nadškof Šuštar slovesno blagoslovih lipo, kot simbol slovenstva. Da pa politični akt osamosvojitve Slovenije ni prinesel tudi osvoboditve miselnih ideoloških spon, je nazorno pokazal tudi naslednji dogodek.Ko je bila na programu blagoslovitev lipe, sem kot tedanji nadškofov tajnik že nekaj dni pred slovesnostjo sporočil organizatorjem, da nadškof potrebuje mikrofon, da prebere blagoslovno molitev. Toda ko je nadškof stopil pred mikrofon za pozdrav in molitev, je bil mikrofon, ki je še pred nekaj sekundami brezhibno deloval, izključen. Nadškofov pozdrav in molitev sta bila tako »utišana«, toda prav zaradi tega še toliko bolj zgovorna in jasen krik, da bo pot iz totalitarnega sistema v demokracijo dolga in zahtevna. Več poslancev prvega sklica parlamenta mi je kasneje potrdilo, kako je tedanji visoki politik pred proslavo kričal, da “Šuštarjevo blagoslavljanje lipe na tej proslavi nima kaj delati. Zato, če bo že Šuštar blagoslavljal lipo, mora biti mikrofon izključen”. Pa tudi scenarij prireditve in blagoslova lipe se je iz ure v uro spreminjal. Kot je povedala dr. Rosvita Pesek na simpoziju o nadškofu Šuštarju jeseni 2020, naj bi po prvotnem scenariju ob lipi bili prisotni vsi trije predsedniki (države, vlade in parlamenta), nadškof Šuštar pa bi jo blagoslovil, ampak se to ni zgodilo, oziroma je bilo spremenjeno. Kdo in zakaj je to zahteval, je po današnjem poznavanju že bolj retorično vprašanje?!?
Ko sva se z nadškofom peš vračala s proslave, mi je po poti dejal približno takole: »Tone, tega z mikrofonom pa res ne morem razumeti … Saj hočem samo nekaj dobrega storiti za Slovenijo … Težka in zahtevna pot je pred nami. Toda ohranjati je treba upanje, korak za korakom bo šlo …«
In kako naprej? … Izviri evangelija nas tudi danes in v prihodnje vabijo, da gojimo kulturo dialoga, da se zavzemamo za spoštovanje svobode vsakega človeka, za njegovo dostojanstvo, da ohranjamo sočutje za tiste, ki so v najtežjem položaju, ter se zavzemamo za vrednote pluralne družbe, kjer se spoštuje temeljna načela pravne države in dejavnost civilne družbe. Hvaležen in ponosen sem, da lahko živim v samostojni državi in združeni Evropi! Za našo prihodnost pa se mi zdi odločilnega pomena, da ohranjamo kulturo življenja in radosti bivanja. Ob vseh človeških prizadevanjih nikoli ne pozabimo prisluhniti »šepetanju Svetega Duha«, ki nas opogumlja, vabi k odgovornosti in razumnosti ter preudarnosti, ter podarja upanje, da se lahko nekaj spremeni!k

MOŽINA, Jože. Srečni čas osvoboditve. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 42-47.