30. svetovni dan bolnikov

11. februar 2022
Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1992 dal pobudo za svetovni dan bolnikov, ki ga obhajamo vsako leto 11. februarja, ko je v koledarju katoliške Cerkve bogoslužni spomin Lurške Matere Božje. Vsakoletno obhajanje ima po besedah svetega očeta namen zbujati čut Božjega ljudstva in celotne človeške družbe, da bi si v vseh zdravstvenih ustanovah prizadevali za čim boljšo oskrbo bolnikov ter da bi upoštevali človeško in večnostno razsežnost trpljenja. Za prvi svetovni dan je sv. Janez Pavel II. napisal poslanico V obličju bolnega brata prepoznati obličje Kristusa, v kateri najprej razloži, zakaj je svetovni dan bolnikov uvedel prav na praznik Lurške Matere Božje in zakaj ga bodo prvič slovesno obhajali v njenem svetišču v Lurdu.

Svetišče Lurške Device Marije pod vznožjem Pirenejev je postalo svetišče človeškega trpljenja. Približujemo se, kot je storila ona na Kalvariji, križem bolečine in osamljenosti tolikih bratov in sester.« Z Marijo pod križem je »zaznamovano tudi trpljenje vsakega človeka«. Množice bolnikov se v Lurdu Mariji priporočajo za zdravje in jo prosijo, da bi mogli vdano prenašati križ bolezni. Tudi nasledniki papeža Janeza Pavla II. vsako leto pripravljajo poslanico z vodilno mislijo ter določijo kraj, kjer bo osrednje prizorišče svetovnega dneva bolnikov. Srečanja so bila že na vseh celinah (Lurd, Rim, Čenstohova, Guadalupe, Sydney, Harissa, Washington, Kalkuta, Yaounde, Nazaret, Loreto ...). Letošnje jubilejno srečanje bi morali slovesno obhajati v mestu Arequipa v Andih (Peru), vendar bo zaradi pandemije slovesnost v baziliki sv. Petra v Vatikanu.

BODITE USMILJENI, KAKOR JE USMILJEN TUDI VAŠ OČE
Letošnja poslanica nosi naslov Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. V njej papež pohvali 30-letno prizadevanje Cerkve, hkrati pa opozori, da ni čas, ko bi lahko zaspali na lovorikah, saj je treba prehoditi še dolgo pot. V nerazvitih državah mnogi še danes potrebujejo dostop do osnovne zdravstvene oskrbe. V razvitih državah pa je treba dati večjo težo pastoralni skrbi za bolnika in njegove svojce.
Frančišek podčrtuje dejstvo, da »Bog na svoje otroke vedno gleda z Očetovo ljubeznijo, tudi kadar se oddaljijo od njega«. Usmiljenje je najodličnejše Božje ime, kar je v stiski ob bolezni pomembno – da si bolezni nisem »prislužil« sam (s svojimi grehi).
Pri bolezni ni obremenjeno le telo, ampak tudi srce. Poveča se strah, »pomnožijo se vprašanja, vprašanje smisla vsega, kar se zgodi, postane še bolj nujno«. Zato je tu poudarek na skrbi za bolne v podobi velikodušnih zdravstvenih delavcev in ljubezni najdražjih. Tudi tako se ljudje kažemo kot »priče Božje ljubezni, ki po zgledu Jezusa, ki je Očetovo usmiljenje, na rane bolnikov vlivajo olje tolažbe in vino upanja«. Pozornost pri komunikaciji z bolnimi mora biti usmerjena višje. »Tudi kadar ni mogoče ozdraviti, lahko tolažimo. Vedno lahko damo začutiti bližino, ki bolj kaže zanimanje za človeka kot za njegovo patologijo.«
Papež nam ponuja izziv. Skrb za bolnike je priložnost, da bo v nas »Kristusova ljubezen postala bolj verodostojna«. »Ne ukvarjajmo se toliko s tem, kaj naj rečemo (rakavemu) bolniku,« je nekoč dejal Aleš Čerin, »enostavno bodi ob njem, z njim.« Papež zelo poudarja tudi pomen katoliških in drugih zdravstvenih ustanov, kjer »je bolnik z njegovimi domačimi v središču pozornosti. V času kulture odmetavanja ni vedno priznano, da je življenje zmeraj vredno sprejeti in ga živeti. Zato so take ustanove »domovi usmiljenja in zgled pri varovanju in skrbi za vsako bivanje od začetka do naravnega konca«.
Na koncu je še spodbuda vsem vernikom: Koliko bolnih in starih ljudi živi doma in čaka na obisk! Služba tolažbe je naloga vsakega krščenega, ki se spominja Jezusove besede: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36).

ČUJEČNOST ZA TRPEČE
Z vsakoletnim svetovnim dnevom bolnikov ima Cerkev namen napraviti naša občestva občutljiva za pomembnost pastoralnega služenja trpečim, ki je bistveni del njenega poslanstva. Po besedah duhovnika Mira Šlibarja, ki je odgovoren za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) in lurški kaplan, to pomeni vzbuditi »čut za probleme v času bolezni in trpljenja«. V času koronakrize se tega zavedamo še toliko bolj, saj ne zbolevajo samo starejši. Po drugi strani pa je treba poudariti tudi vlogo svojcev in skrbnikov. Pozornost in hvaležnost je treba izkazovati tudi zdravstvenim delavcem in tistim, ki se srečujejo z bolniki. Ta poseben dan je tudi priložnost za razmišljanje o skrivnosti trpljenja, ter da si v vsakdanjem hitenju vzamemo čas in se ustavimo ob bolnikih in pomoči potrebnih.

DUHOVNA OSKRBA BOLNIKOV
Delo Cerkve na področju pastorale zdravja temelji na evangeliju in tradiciji. To posebno misijonsko poslanstvo je uresničeval tudi Jezus v svojem javnem delovanju. V evangelijih vidimo, kako je bila njegova pozornost usmerjena na lajšanje in odpravljanje tegob bolnih in trpečih, ki so bili že v tistem času odrinjeni na rob družbe. Tistim, ki doživljajo tesnobo zaradi lastne krhkosti, bolečine in šibkosti, Jezus ne postavlja zakonov, ampak jim ponuja usmiljenje in tolažbo. Njegov pogled ni brezbrižen, temveč zajema ljudi v njihovi celostnosti, vsakega posameznika v njegovem zdravstvenem stanju, nikogar ne zavrže. Tudi danes želi biti Cerkev zgled in opomnik, da bi znali povezovati znanost in duhovnost. Miro Šlibar pravi, da mora »znanstveni napredek koristiti in biti skladen z duhovno oskrbo«. Medicina zdravi telesno in duševno, duhovna oskrba pa je namenjena človekovi duhovnosti.

Nobena prošnja se ne dviga iz človeških src s tako močnim glasom kakor prošnja za zdravje. V luči vere se zato prepustimo očetovskim Božjim rokam. (sv. Janez Pavel II.)

SMISEL TRPLJENJA
Namen pastoralne skrbi za bolne je v pravilnem vrednotenju bolnikovega trpljenja v humanem in krščanskem pomenu. »V soočanju s skrivnostjo bolečine krščanstvo ne vodi v obup in brezizhodnost, temveč kaže v osebi Kristusa, ki je postal človek, 'ključ' za iskanje človeškosti. Bolečina lahko predstavlja ustvarjalnost za človeka, v preizkušnjah vere ga odvrača od greha in odpira upanje v dobro,« poudarja Šlibar. Dejstvo je, da bolečina človeka osami, vendar se lahko iz te popolne zapuščenosti rodi klic in prošnja k drugemu. Jezus nas spodbuja, da se sklonimo nad telesne in duhovne rane naših bratov in sester. Pomaga nam razumeti, da z Božjo milostjo izkušnja trpljenja lahko postane šola upanja. Človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju, ne beg pred trpljenjem, ampak sposobnost trpljenje sprejeti in v njem zoreti, v njem najti smisel.
Človek ima vedno prihodnost, ne glede na njegovo stanje. Viktor Frankl vidi v vsakem trenutku življenja »nalogo, ki zmeraj obstaja«. Le-to mora človek »izpolniti v življenju in ni nikoli neizpolnljiva, zato ima življenje smisel do zadnjega diha«.

PALIATIVNA OSKRBA DAJE OBČUTEK VARNOSTI IN SPREJETOSTI
dr. Klelija Štrancar

- Bolezen prizadene tako bolnika kot tudi svojce. S katerimi stiskami se najpogosteje soočajo svojci?
Bolezen – še zlasti težka, neozdravljiva bolezen – prizadene tako bolnika kot njegove najbližje. Težko je razumeti, da se to dogaja ravno njim (nam). Ob začetku diagnoze je s strani bolnika in svojcev veliko ugibanja, dvomov, jeze, strahu, odklanjanja, doživljanja krivice, skratka, vrstijo se globoka, boleča in razburkana čustvena stanja. Če govorimo o svojcih, je poleg sotrpljenja z bolnikom najpogostejši občutek osamljenosti in »mrzlično« iskanje rešitve. Stiske, ki jih svojci občutijo in doživljajo, so v veliki meri odvisne od kakovosti komunikacije z zdravstvenimi delavci, zlasti zdravniki. Svojci potrebujejo jasne informacije o bolezni, njenem poteku, morebitnih pričakovanih zapletih ter navodila, kako ob teh zapletih ravnati. Ob jasnih informacijah se izognemo nepotrebnim prevozom bolnika v zdravstvene ustanove, še zlasti čakanju v urgentnih centrih, kjer se velikokrat izvajajo nepotrebne in za bolnika mučne preiskave.

- Kakšno mesto ima tu paliativna oskrba? Kaj je njena vloga?
Namen paliativne oskrbe je v neprekinjenem spremljanju bolnika in njegovih svojcev. Družina oz. skupnost, ki že od začetka sodeluje s paliativno skupino, ima občutek varnosti in sprejetosti, kar ugodno vpliva na proces zdravljenja, medosebne družinske odnose in zaupanje. Paliativna oskrba ni osredotočena zgolj na bolezen, temveč v prvi vrsti na človeka in njegovo telesno, psihično, socialno in duhovno raven. Bolezni ne more ozdraviti, lahko pa pripomore k ozdravljenju njegove duše in hkrati blaži bolečine tistih, ki za bolnika skrbijo.

- Kako pa ravnati v primeru, ko bolnik ali morda svojci nočejo priznati bolezni in morda celo zavračajo zdravljenje in drugo pomoč?
V vsakem primeru mora odločitev za to sprejeti bolnik sam. To pomeni, da lahko predlagano skrb v obliki paliativne obravnave sprejme ali pa zavrne. Pravica prizadetega je, da sam izbere svojo pot v času neozdravljive bolezni.

- Sami imate veliko izkušenj duhovnega spremljanja. So bolniki bolj dovzetni za duhovnost in kakšni so učinki duhovnega spremljanja za bolnike in svojce?
Bolniki so v času težke bolezni bolj dovzetni za pogovore o temeljnih življenjskih vprašanjih. Celo tisti, ki so v času pred boleznijo zanikali to bistveno dimenzijo človeka. Namen duhovne oskrbe je pomoč bolnikom in njihovim svojcem pri premagovanju doživljanja občutkov nesmiselnosti, nevrednosti in nekoristnosti, ki se pojavijo v procesu soočanja z neozdravljivo boleznijo. Duhovna oskrba je nepogrešljiv del celostne oskrbe, ki si prizadeva, da obdrži človeka v njegovi celovitoti in mu zagotovi prostor ljubeče sprejetosti in dostojanstva. Duhovna podpora vključuje iskanje bolnikovih lastnih odgovorov s postavljanjem vprašanj, ki so usmerjena v iskanje pomenov in ciljev v njegovem življenju. Spremljevalec nudi bolniku pomoč pri ovrednotenju življenja s postopnim dojemanjem smiselne celote, kar daje človeku občutek preglednosti, obvladovanja, nadzora in lastne vrednosti. Duhovna oskrba je mnogim bolnikom in svojcem zadnja življenjsko pomembna opora in pomoč pri ovrednotenju in sprejemanju svojega preteklega življenja ter soočenju s sedanjim trenutkom. Žal pa moram poudariti, da so duhovne potrebe v primerjavi z drugimi vrstami potreb pogosto spregledane in neupoštevane. Najpogostejši vzroki za to so: pomanjkanje znanja in usposabljanja, neenotnost opredelitve definicije duhovnosti ter nejasnost v razlikovanju med duhovnostjo in vernostjo (religijo).

- Pravijo, da na smrtni postelji marsikdo začne verovati v Boga. Kakšne so vaše izkušnje s tem?
Moje izkušnje so različne: nekateri bolniki se zaprejo vase, drugi izrecno želijo pogovor o duhovnih temah. Slednjih je veliko. Ko oseba prebije led in zadržanost (ker je v današnjem svetu beseda duhovnost pogosto oznaka za nekaj namišljenega in neresnega, znanstveno neutemeljenega), izkuša neskončno globino svojega bitja, kar prinaša pomirjenje in sprejemanje. Ljudje, ki se v življenju ne izrekajo za verne, se zlasti v času, ko bolezen napreduje, začnejo spraševati o Bogu, o večnosti, želijo se izpovedati in slišati besede upanja in tolažbe, se pogovarjati z nekom, ki mu zaupajo. Tako ganljivo je, ko te nekdo zadržano, skoraj plašno pokliče in zašepeta: »Povejte mi kaj o Bogu!«

KDO JE DANES BOLNIK?
Ko slišimo besedo »bolnik«, se nam najpogosteje pred očmi izriše podoba fizično hudo bolnega človeka, ki mu pešajo življenjske moči, ga mučijo različne zdravstvene tegobe in je morebiti zaradi svoje bolezni prikovan na bolniško posteljo. A to je le en obraz bolnika. Med nami živi veliko bolnih, ki trpijo za akutnimi ali kroničnimi boleznimi. Tako bolnik ni zgolj človek, ki ima diagnozo rak, možganska kap, multipla skleroza ... Med bolnike lahko prištevamo tudi ljudi s kroničnimi glavoboli, diabetesom, crohnovo boleznijo, shizofrenijo ... V teku življenja se lahko vsak človek kdaj znajde v vlogi bolnika, prav tako lahko zbolijo njegovi najbližji, ki jim mora nuditi pomoč in jih spremljati. Sv. Janez Pavel II. je ob svetovnem dnevu bolnikov leta 2003 dejal, da je bolnik vsak človek, ki je šibak in slaboten. Svetovni dan bolnikov je tako namenjen vsem ljudem, ki se soočajo s telesnimi, psihičnimi in tudi duhovnimi boleznimi, ki človeku onemogočajo normalno delovanje. Kristjani smo na poseben način poklicani, da imamo odprte oči za pomoči potrebne ljudi in da v življenju prepoznavamo bolnike ter jim po svojih najboljših močeh poskušamo pomagati.

Miro Šlibar
BOLNIKI SO POSTALI MOJI ŽUPLJANI

Ob tej priložnosti 30. letnice svetovnega dneva bolnikov smo se za nekaj misli obrnili na Mira Šlibara , ki je odgovoren za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan

- Gospod Šlibar, povejte nam kaj več o tem, kakšne so bile razmere na področju pastorale bolnikov pred tridesetimi leti. Katera znamenja časov je prepoznal papež?
Z rojstvom bolniške župnije (leta 1985) so postali bolniki moji župljani. V veliko pomoč so mi bili duhovniki, ki so to delo opravljali pred menoj (posebno Jakob Turšič in Jože Zupančič). Duhovno spremljanje bolnikov, svojcev in zdravstvenih delavcev so do osamosvojitve oteževali določeni predpisi. Bolnike sem lahko obiskoval s posebno dovolilnico, in to samo tistega, ki je to želel. Prepogosto se je dogajalo, da so duhovnika poklicali k bolniku tik pred smrtjo, češ da ne bi ob prezgodnjem obisku duhovnika bolnik umrl. Podobno prepričanje je bilo tudi na terenu (župnije, domovi za ostarele). Bolniki so bili, žal, prevečkrat odrinjeni. Zato smo bili veseli novice, da je papež Janez Pavel II. uvedel svetovni dan bolnikov.
Po uvedbi tega dne so bolniki dobili mesto, ki jim ga je dajal sam Jezus. Z njimi se je tudi istovetil: »Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov (lačnemu, žejnemu, bolniku, zaporniku), ste storili meni« (prim. Mt 25,40). Tako naj bodo ti pri srcu tudi vsakemu človeku, ki se zaveda, da s svojimi dejanji izkazuje Božjo in človeško ljubezen in tudi sam raste v njej.

- V čem vidite osnovno sporočilo svetovnega dne bolnikov?
To ne sme biti le dan, ki bi ga zabeležili v kroniko dogajanja Cerkve. V ljudeh se mora vzbuditi čut za probleme v času bolezni in trpljenja. Znanstveni napredek mora koristiti in biti skladen z duhovno oskrbo. Prav bi bilo, da bi skrb za bolne zaživela kot prostovoljstvo. Drugo sporočilo je tudi povezati škofije, župnije, redovne skupnosti in vernike pri zdravstvenopastoralnem delu.
Prav tako pa obnavljati in poudarjati pomembnost duhovne, moralne in poklicne rasti zdravstvenih delavcev in s tem vnašati novo kulturo. Vedno znova je treba poudarjati pomembnost in nujnost duhovne oskrbe in pomoči bolnikom ter pri tem buditi upanje v družinah, kjer so bolniki, in jih solidarno spremljati.

- Kako smo se na svetovni dan bolnikov odzvali pri nas?
Za nas je bila ta uvedba posebno darilo. Razveselil sem se, da imam kot bolniški župnik privilegirano mesto med duhovniki. Vse župnije dobijo ob tej priložnosti posebno pismo (prilogo Sporočil slovenskih škofij). Revija Prijatelj prinaša papeževo poslanico bolnikom. O tem pišejo katoliški in drugi mediji. Osrednje slovensko praznovanje je 11. februarja v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah, kjer je med maševanjem enega od škofov možno prejeti tudi bolniško maziljenje. Na ta dan se v novomeški škofiji pripravljajo z lurško devetdnevnico in procesijo. V času koronavirusa je za osrednje ljubljanske bolnišnice bogoslužje v cerkvi sv. Petra. V prostorih KORUS-a je ob normalnih razmerah tudi srečanje redovnikov, ki delajo z bolniki.

- Kaj pa skrb za bolne in trpeče vse druge dni v letu?
V času epidemije so vsa bogoslužna srečanja v bolnišničnih kapelah prilagojena razmeram. Zunanji obiskovalci se žal ne smejo pridružiti. Zato pa smo veseli organiziranja srečanja starejših, bolnikov in ostarelih na Brezjah, ki ga že 52 let na tretjo soboto v juniju pripravlja Ognjišče (zadnja leta skupaj s Slovensko karitas). Posebno skrb imajo župniki, ki s sodelavci redno obiskujejo bolnike na prve petke. V januarju se srečamo bolnišnični duhovniki, ki načrtujemo obhajanje svetovnega dne. Pripravimo pismo, ki ga po župnijah berejo na nedeljo, najbližjo svetovnemu dnevu.

KAKO SPREJETI BOLEZEN?
Bolezen človeka prizadene na različne načine. Nekateri se z neozdravljivo boleznijo že rodijo. Vsak človek ima svojo pot, svojo zgodbo, pa tudi bolezen ubere nekoliko drugačno pot. Ko človek zboli za resnejšo boleznijo, pa naj bo ta telesnega, psihičnega ali duhovnega izvora, si mora priznati, da je bolan in da je ta bolezen njegova, da je del njega. Ljudje se na takšne novice odzovejo na različne načine. Eni sprejmejo bolezen prej, drugi pozneje, tretji nikoli. Obstajajo tudi ljudje, ki so tako hudo bolni, da se svoje bolezni niti ne zavedajo in zato o njej ne morejo razmišljati.
Življenje z boleznijo postane lažje tedaj, ko je človek pripravljen sprejeti Božji načrt – na svoj križev pot povabiti Boga, da mu pri tem pomaga. Veliko je navdihujočih zgodb ljudi, ki so premagali težke bolezni in so Bogu hvaležni za izkušnjo, da so kljub težki bolezni v svojem življenju našli smisel. Zdravniki pravijo, da je uspešnost zdravljenja velikokrat odvisna od bolnikove volje in pripravljenosti za zdravljenje. Da pa se lahko bolnik sooči z boleznijo in izzivi, ki mu jih ta prinaša, potrebuje tudi oporo drugih ljudi – z neposrednim stikom ali z molitvijo.

MOŽNOST POSEBNEGA ODPUSTKA
Miro Šlibar pove, da lahko na svetovni dan bolnikov verniki prejmejo poseben popolni in delni odpustek. »Gre za spodbudo bolnikom in vsem, ki trpijo, da svoje trpljenje vdano darujejo in ga združujejo s Kristusovim. To je vir mnogih milosti. Popolni odpustek lahko prejmejo vsi verniki, ki se tisti dan pobožno udeležijo svete maše, opravijo zakrament sprave, prejmejo obhajilo, zmolijo apostolsko vero, očenaš in zdravamarijo po namenu svetega očeta.« Odpustek pa prejmejo »tudi vsi, ki v bolnišnicah strežejo bolnikom in se zaradi tega ne morejo udeležiti navedenih pobožnosti«. Prav tako ga lahko »prejmejo bolniki, ki ne morejo prisostvovati navedenim obredom, pod pogojem, da se v duši odpovedo grehu in grešnim nagnjenjem in da bodo, čim bo mogoče, izpolnili običajne pogoje za popolni odpustek«.

POIŠČIMO POMOČ
Spremljanje bolnika postane bistveno lažje, ko se zavemo, da na tej poti nismo sami. Delimo svojo stisko z drugimi, povežimo se z ljudmi, ki so šli v življenju skozi podobne izkušnje. Tudi Cerkev in zdravstvene organizacije ponujajo različne oblike pomoči, ki so svojcem v oporo pri spremljanju bolnikov. Dogovorite se lahko za pogovor z duhovnikom ali osebjem v hospicu in se vključite v paliativno oskrbo.

JEGLIČ, Urška. MEVEC, Janez. 30. svetovni dan bolnikov (Priloga) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 44-49.