Zgodovina krške škofije

Krška/celovška škofija se je na devetstoletnico ustanovitve pripravljala s škofijsko sinodo 1970–1972. Med njenimi najbolj delavnimi člani je bil slovenski kulturni in javni delavec dr. Valentin Inzko.  Najtehtnejši dokument sinode Sožitje Nemcev in Slovencev v Koroški Cerkvi nosi tudi njegov pečat. »Dejstvo, da v škofiji Krka/Celovec stoletja žive Nemci in Slovenci, je za nas dokaz mnogovrstnosti stvarstva in živa zgodovinska danost, zato hvaležno prevzemamo nalogo kristjanov na Koroškem, da oba ta naroda vodimo k boljšemu vzajemnemu razumevanju in s tem dejansko prispevamo k sožitju v duhu krščanske bratske ljubezni,«  je dejal v pogovoru za bralce Ognjišča skoraj tri desetletja po sinodi (maja 1998).

SVETA EMA JE POLOŽILA TEMELJE
»Poromali ste v Krko, k tej častitljivi Marijini cerkvi in na grob svete Eme. Tudi Slovenci že dolgo častijo sveto Emo: mnogo slovenskih romarjev je že priromalo v Krko. To izročilo vi danes nadaljujete, ko se udeležujete šestega romanja treh dežel,« je papež sv. Janez Pavel II. 25. junija 1988 nagovoril okoli 70.000 romarjev, med katerimi je bilo nad 20.000 Slovencev iz Koroške in iz vseh slovenskih škofij, zbranih na prostranem polju ob cerkvi Žalostne Matere Božje.  Na tem mestu je koroška kneginja sveta Ema dala graditi prvo cerkev in ob njej samostan benediktink (1043), v katerem je umrla (1045). Kneginja Ema je odigrala pomembno vlogo pri urejanju cerkvenih razmer na Koroškem. Po smrti obeh sinov in moža je postala upraviteljica rodbinskih posesti v Posavju in na Koroškem, bila je ena najbogatejših žensk svojega časa. Ko je ostala sama, je razdajala svoje imetje v korist ljudstva in Cerkve. Dala je pobudo in sredstva za gradnjo podeželskih cerkva.  Njeno največje delo pa je bil samostan benediktink v Krki, ki ga je ustanovila leta 1043. Svojemu samostanu je podarila osem župnij in dala graditi Marijino cerkev.  V tem samostanu je preživela zadnja leta svojega življenja. Umrla je leta 1045. Salzburški nadškof Gebhard je leta 1070 samostan v Krki razpustil. Leta 1072 je tam ustanovil novo škofijo: nekdanji samostan je postal škofijski dvorec, Marijina cerkev pa stolnica. Edina posest nove škofije je bilo osem župnij, ki jih je bila darovala samostanu kneginja Ema. V ljudskem spominu se je zato uveljavilo prepričanje, da je bila ustanoviteljica krške škofije pravzaprav svetniška kneginja.

SALZBURŠKI NADŠKOF NAD KRŠKIM ŠKOFOM
Prvi krški škof Gunther iz Krappfelda (1072–1090) je bil imenovan že leta 1072, toda nadškof Gebhard ni izdal niti ustanovitvene listine za novo škofijo; to je na pritisk Rima storil šele njegov naslednik nadškof Thiemo (1090–1101. Pravico imenovanja krškega škofa in določanja njegovega polnomočja si je pridržal nadškof, tako da je status krških škofov bil skoraj enak nekdanjim kornim škofom pri Gospe Sveti.  Krški škofje so bili nekakšni generalni vikarji salzburškega metropolita (Jože Mlinarič). Salzburški nadškof je ozemlje osmih župnij določil šele leta 1131, leta 1218 pa so mu dodelili še dve župniji in pri tem je ostalo 500 let. Poznejši krški škofje so si prizadevali za večjo samostojnost od salzburških nadškofov, vendar so ti vztrajali pri načelu, da kot apostolski delegati sami imenujejo sufragane. Nekaj več pravic si je priboril četrti krški škof Roman I. (1131–1167). Škofijo je postavil na zdrave temelje in si pridobil ugled, tako da mu je cesar Friderik Barbarossa podelil knežji naslov. V njegovem času je bila zgrajena sedanja mogočna cerkev, njegova stolnica. Nedaleč od Krke je dal sezidati grad Strassburg,  ki je bil šest sto let rezidenca krških škofov. Leta 1775 je dobila krška škofije ozemlje okrog Millstattskega jezera, temeljito pa so se spremenile njene meje za cesarja Jožefa II., ki je uveljavil pravilo, da se meje škofij krijejo z mejami dežel. Takrat je dobila vse ozemlje koroške dežele. Leta 1787 sta se sedež škofije in stolni kapitelj preselila iz Krke v Celovec in škofija se je preimenovala v celovško, ali tudi krško/celovško.

PO 852 LETIH PRVI SLOVENSKI ŠKOF
Koroški deželni stanovi so v letih 1581–1591 v Celovcu za protestante zgradili cerkev Sv. Trojice. Leta 1604 so jo prevzeli jezuiti, ki so ob njej ustanovili semenišče, leta 1787 je po prenosu škofijskega sedeža iz Krke v Celovec, postala stolnica. Nadvojvodinja Marija Ana, hči Marije Terezije, si je za stalno bivališče izbrala Celovec. Zgradili so ji palačo  poleg samostana elizabetink. Ker je samostan gmotno podpirala, so jo pokopali v samostanski cerkvi. Njeno palačo je leta 1790 odkupil škof Franc Ksaver Salm (1782–1822),  prvi na celovškem sedežu. S svojo odpravo je 28. julija 1800 osvojil najvišji vrh Grossglocknerja (Velikega Kleka). Njegov naslednik, 55. v vrsti krških škofov, je bil Jakob Peregrin Paulitsch (1824–1827).  Nekaj časa je vodil škofijo kot kapitularni vikar, leta 1824 pa je postal škof. Bil je prvi krško/celovški škof, ki ni bil plemiškega rodu, prvi slovenske krvi. V prvem letu svoje škofovske službe je v celovški stolnici posvetil v duhovnika blaženega Antona Martina Slomška.  Napisal je molitvenik Gospod, teci mi pomagat, ki ga je kasneje izdala Mohorjeva družba. Pavličev naslednik Peter Mayr (1827–1840) je določil, da morajo slovenski bogoslovci iz njegove škofije redno obiskovati Slomškov tečaj slovenščine, medtem ko je bila udeležba za lavantinske in nemško govoreče njegove škofije prostovoljna. Škof Adalbert Lidmansky (1842–1858) ni bil naklonjen političnemu delovanju svojih duhovnikov, zato je pokaral Andreja Einspielerja. Valentin Wiery (1858–1880)  je bil prvi celovški škof, ki je prevzel dušnopastirsko skrb za celotno Koroško. Kot Slomškov učenec je obvladal slovenski jezik. Njegova največja zasluga za Slovence bila rešitev Mohorjeve družbe v Celovcu. Einspieler  je Mohorjevo kot društvo odtegnil posegom državne policije s tem, da jo je s pomočjo škofa Wieryja in papeža Pija IX. spremenil v cerkveno bratovščino.  Čas škofovanja Josepha Kahna (1887–1910)  so posebej zaznamovala socialna vprašanja in narodnostne napetosti v deželi. Slovenski duhovniki so bili v desetletju pred prvo svetovno vojno vodilni pri organizaciji zadrug. Škof Kahn se je leta 1895 zelo zavzel za uvedbo verouka za vse razrede v realni šoli. Deželni zbor je to odklonil, češ da verouk ni potreben za splošno izobrazbo! Po koncu prve svetovne vojne je Kraljevina SHS zaradi pretežno slovenskega prebivalstva zahtevala priključitev južnega dela Koroške. Večina slovenskih duhovnikov se je opredelila za SHS, prva tako ob plebiscitu oktobra 1920. V prvi avstrijski republiki je bila Koroška polna antiklerikalizma. Škof Adam Hefter (1914–1939)  je v odločnem pastirskem pismu obsodil nacionalsocializem ter se zavzel za sožitje med nemškimi in slovenskimi Korošci. Škof Andreas Rohracher (1939–1945)  se je že kot pomožni škof zavzemal za globoko verno slovensko ljudstvo. Leta 1949 je katoliško usmerjeni Joško Tischler na pobudo slovenskih duhovnikov ustanovil Narodni svet koroških Slovencev, je prišlo do napetosti med njegovim vodstvom in škofom Josephom Kostnerjem (1945–1981),  ker je bil škof proti političnemu delovanju duhovnikov. Do napetosti med krščansko usmerjenimi Slovenci je prišlo, ko je škof po uveljavitvi manjšinskega šolskega zakona (17. septembra 1959) odredil, da smejo duhovniki uporabljati slovenski jezik pri verouku le tam, kjer so učenci prijavljeni k slovenščini.

PO SINODI POGLED V PRIHODNOST
Sinoda krške škofije je potekala v letih 1970–1972, v času, ko so bili odnosi med obema narodoma na Koroškem napeti.  Že v pripravi na sinodo so prišli do spoznanja, da je potreben iskren dialog. Prvič v zgodovini krške škofije so na sinodi sodelovali tudi laiki. Sklepe škofijske sinode je dosledno uresničeval škof Egon Kapellari (1982–2001)  z močnimi pastoralnimi, socialnimi in kulturnimi pobudami. Nemški nacionalisti so mu očitali, da je bolj naklonjen slovenski manjšini kot nemški večini. Škof Kapellari je leta 1992 v pastirskem pismu opozoril, da so katoličani soodgovorni za to, kakšni so odnosi med obema narodoma. Po zgledu škofa Kostnerja je pri liturgičnih obredih na dvojezičnem ozemlju uporabljal oba deželna jezika. Za njim je krško škofijo vodil škof Alois Schwarz (2001–2018).  Kot pokrovitelj Mohorjeve družbe ji je bil vsestransko naklonjen, zlasti pa pri zalaganju veroučnih knjig. Bil je odločen zagovornik dvojezičnosti. Po njegovem odhodu v škofijo St. Polten je bil škofijski sedež poldrugo leto prazen.
Proti koncu leta 2019 je bilo znano ime novega krškega škofa, 66. po vrsti in drugega Slovenca v zgodovini krške škofije. To je Jože Marketz,  rojen leta 1955 v Železni Kapli. Škofovsko posvečenje je prejel 2. februarja 2020 v celovški stolnici. Po novi maši leta 1982 je nadaljeval študij, nato pa opravljal razne odgovorne službe v krški škofiji, nazadnje je bil direktor koroške Karitas. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Janeza: Deus caritas est (Bog je ljubezen). To je njegov življenjski program, srce evangeljskega oznanila.

SLOVENSKE CERKVENE USTANOVE
Dušnopastirski urad
Slovenski oddelek Dušnopastirskega urada podpira fare v dvojezičnih dekanijah pri njihovih prizadevanjih na vseh področjih. Glavni trud pa velja, da bi slovenska beseda in pesem ne polagoma utihnili in izginili iz cerkvenega življenja, prav v obrobnih krajih. Tu pa je najpomembnejši medij cerkveni list Nedelja, ki že 96 let s svojimi rednimi številkami sooblikuje slovensko narodno skupnost na Koroškem.
V okviru Dušnopastirskega urada delujejo: Misijonska pisarna, Referat za župnijske svete, Referat za cerkveno glasbo, Referat za Sveto pismo in liturgijo. Zelo rodovitna je Misijonska pisarna, ki jo je ustanovil Jože Kopeinig in jo neutrudno vodi že 54 let. Referat za župnijske svete spodbuja vernike k sodelovanju v njihovi domači župniji. Referat za cerkveno glasbo skrbi za izobraževanje cerkvenih pevcev in pevk, organistov, pevovodij ter spodbuja med mlajšo generacijo zanimanje za cerkveno glasbo. V referatu za cerkveno glasbo in liturgijo poudarjajo: naša vera črpa moč iz Božje besede.
Katoliška akcija
Začetki Katoliške akcije segajo nazaj v leto 1965 na čelu z vzornikom Vinkom Zwitrom, ki je z veliko gorečnostjo znal najti pravo pot v skrbi za slovensko besedo in širjenje vere … Katoliška akcija je igrala pomembno vlogo tudi pri škofijski sinodi leta 1972.
Duhovni asistent je v okviru Katoliške akcije prvotno del vodstva. Ob njem so še predsednik oz. predsednica, tajnik oz. tajnica, ki svojo nalogo opravlja poklicno. Vloga duhovnega asistenta je dajati duhovne impulze in skupaj z vodstvo podpirati delo organizacije.
V hiši Katoliške akcije ‘stanujejo’: Katoliška prosveta, Katoliška otroška mladina,  Katoliška mladina, Referat za družine in Katoliško žensko gibanje. Katoliška prosveta je bila ustanovljena leta 1965 kot izobraževalna ustanova krške škofije. Katoliška otroška mladina je stara štirideset let, njej pripada Akcija treh kraljev. Katoliška mladina je mladinska organizacija, ki zbira in združuje mlade na župnijski in medžupnijski ravni. Naloga Referata za družine je, da spremlja družine in jim pomaga krepiti odnose. Katoliško žensko gibanje na dvojezičnem ozemlju krške škofije spodbuja žene k rasti kot ženske, kot kristjanke, kot Slovenke.

Nedelja, slovenski verski tednik krške škofije  
Ustanovljena davnega leta 1926, se na kratko predstavi: »Glavni namen lista Nedelja je pomagati ljudem, ki so dobre volje, da jim ostane sedmi dan v tednu dan Gospodov.« Poleg Nedelje škof Jože Marketz zelo poudarja moč spletnih strani: »Moramo komunicirati to, kar delamo. In naredimo res veliko.« Na koncu je predstavljena Mohorjeva ljudska šola, ki je jeseni 1989 v prostorih Slomškovega doma v Celovcu. To je zasebna dvojezična šola, v kateri se otroci uvajajo enakovredno v oba deželna jezika.

S. Čuk, 950 let krške škofije (Priloga), v: Ognjišče 5 (2022), 44-49.