Beneška Slovenija in njeni Čedermaci

»Dragi duhovljani! Morda vam danes zadnjič govorim s tega mesta. Morda, pravim. V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Jezus je bil zapodil kupce iz templja, a danes so kupci zapodili Jezusa. (…) Prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! (…) Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne! Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. (…) Toda Božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok. Drugi pa bodo zaznamovani kakor hudodelci, preklinjali jih bodo otroci in vnukov vnuki, amen!« Tako se je od svojih vernikov poslovil kaplan Martin Čedermac, naslovni junak Bevkovega roman, ker so ga preganjali fašisti, ki so v Slovenski Benečiji prepovedali slovenski jezik pri bogoslužju in verouku. Priimek Čedermac simbolizira duhovnike, ki so se upirali ukazom oblasti in odločno branili jezik ljudstva. V prilogi (naslov je vzet po knjigi Mire Cenčič – TIGR, Škofije 2008) gremo na obisk k Beneškim Slovencem, ki so se pred 150 leti (21. oktobra 1866) plebiscitno odločili za Italijo, a jim je ta postala kruta mačeha.

DEŽELICA TREH DOLIN
Beneška Slovenija (ime Beneška je dobila, ker je 400 let spadala pod Beneško republiko) je najskrajnejši zahodni del slovenskega ozemlja; do nastopa fašizma so jo Italijani imenovali Slavia veneta, Slavia italiana, tudi Slavia friulana. Geografi računajo, da njena površina meri okoli 516 km2, nekakih 500 km2 naj bi poseljevalo slovensko prebivalstvo. Po zemljepisnih in podnebnih značilnostih je ta svet podoben Posočju. Beneške vasi so raztresene po dolinah in terasah na višini do 460 metrov. Beneška Slovenija je dežela treh rek/rečic: Nadiže, Tera in Rezije in po teh njene prebivalce ločimo na nadiške ali špetrske Slovence, terske in rezijanske Slovence. Zaradi težko prehodnega hribovitega ozemlja niso bili med seboj povezani, razvili so vsak svoje narečje in navade, povezovala jih je edino skupna zgodovinska usoda. Nekaj posebnega so s svojim težko razumljivim starinskim jezikom Rezijani, prebivalci Rezije, katere središče je Ravenca (Prato di Resia), ki sega do pobočja Kanina. Severno od Rezije je Kanalska dolina, kjer tudi še žive Slovenci, a jih ne prištevamo k Beneškim Slovencem.
Nadiški Slovenci živijo po hribih in dolinah Nadiže in njenih pritokov pod Matajurjem in Kolovratom tja do Goriških brd. Središče te pokrajine je Špeter (S. Pietro al Natisone), nekdaj Špeter Slovenov (S. Pietro degli Slavi). Nadiški Slovenci so najbolj podobni posoškim in briškim in se zanje največkrat uporablja kar širše ime Beneški Slovenci. Nadiški Slovenci živijo v treh dolinah: Nadiški, Šentlenartski ali Podutanski in Sovodenjski, ki se cepijo v stranske dolinice. Po njih so razmetane vasice s preprostimi hišami, le Špeter je večje naselje. Vse to področje je bilo nekaj desetletij nazaj strnjeno slovensko. Stoletja so bili vsi Beneški Slovenci enega stanu – kmetje svobodnjaki. Imeli so manjša posestva, na katerih so pridelovali skoraj vse, kar je bilo potrebno za preživetje. Drugo so si priskrbeli na tržnici v Čedadu. Trše življenje so imeli prebivalci Terske doline in Rezije, kjer je svet hribovit in je zemlja bolj skopa. Tam so se ukvarjali z živinorejo (ovce, koze). Za to področje je bilo že od nekdaj značilno izseljevanje, najprej začasno kot krošnjarstvo, pozneje pa tudi težaško delo po evropskih gozdovih in premogovnikih. Nov val izseljevanja je sprožil potres leta 1976; številne po potresu obnovljene hiše so prazne.
V več kot štiristo vaseh in petnajstih dolinah nad furlansko ravnino so našli domove Slovenci z naše zahodne meje. Leta 1866 jih je v Benečiji in Reziji živelo okrog 30.000, leta 1881 so jih našteli več kot 36.000, ob koncu 19. stoletja jih je bilo okrog 40.000. Tik pred prvo svetovno vojno je leta 1914 izšel Statistični letopis, ki navaja tudi število Slovencev po posameznih okrajih: v Čedadu jih je bilo 32.317, v Tarčentu 12.892, v Tolmeču 4.671 in Huminu 2.123, skupaj torej kar 50.003. Po ocenah naj bi bilo v začetku 70 let 20. stoletja v občinah Videmske pokrajine kakih 40.000 Slovencev.

PRVI SLOVENSKI PARLAMENT
Naši predniki so se tod naselili proti koncu 6. stoletja. Ustavili so se pred langobardsko obrambno črto na robu Furlanije. V drugi polovici 8. stoletja so prišli pod Franke. Z uveljavitvijo fevdalizma je to ozemlje leta 1077 prišlo v last oglejskih patriarhov, ki jim je pripadala cerkvena uprava od leta 811. Leta 1420 pa se ga je polastila Beneška republika in pod njihovo upravo so Beneški Slovenci živeli do leta 1797 – skoraj 400 let. To je bila zlata doba. Pod njeno vladavino so namreč imeli poseben položaj: niso bili tlačani, niso bili obremenjeni z nobenimi dajatvami in niso služili vojaščine. Imeli so samo eno obveznost: varovati meje pred vdori tujih ljudstev ali sosedov v časih kuge ali lakote. Imeli so svojo krajevno samoupravo. Najmanjša družbena skupnost je bila sosednja ali soseska. Soseske so se ohranile iz davnine in so nadomeščale občine. Obsegale so posamezno vas ali več zaselkov. Vseh sosedenj je bilo med nadiškimi Slovenci 36. Člani sosednje so bili vsi hišni gospodarji, vsaka je imela svojega dekana (župana), ki je predsedoval skupščini pod lipo. Sosednje so se povezovale v dve veliki sosednji pod vodstvom velikega dekana. Prva velika sosednja se je imenovala Landarska in je upravljala Nadiško in Sovodenjsko dolino, druga pa Merska za Šentlenartsko dolino. Sosednje so skrbele tudi za svoje cerkve in za duhovnike, ki so jih tudi izbirale, čedajski kapitelj jih je samo potrdil. Zastopniki obeh velikih sosedenj so za reševanje skupnih zadev shajali pri cerkvici sv. Kvirina na skupnem zborovanju, ki so mu pravili velika sosednija ali parlament. Okoli kamnite mize so razpravljali o deželnih zadevah in sklepali o javnem redu. Ta parlament ob Nadiži je bil prvi slovenski parlament V okviru velikih sosedenj so imeli tudi svoja mirovna sodišča. Benečija je imela tudi svoj grb: na rdečem polju se dvigata dve gori, med katerima sije sonce. Leta 1797 je Beneška Slovenija prišla pod Avstrijo, v letih 1805–1813 so bili njeni gospodarji Francozi, nato pa do leta 1866 spet Avstrijci, ki so ukinili stoletne pravice njenih prebivalcev. Francozi so odpravili sosednje, posekali slovenske lipe in razbili kamnite mize, Avstrijci pa so namesto vaške samouprave uvedli strog birokratski aparat.

NESREČNI PLEBISCIT/REFERENDUM
V 19. stoletju, zlasti po letu 1848, so si Italijani prizadevali za osvoboditev svojega ozemlja izpod avstrijske oblasti. Leta 1859 je prišlo do vojne, v kateri je bila Avstrija poražena in izgubila je Lombardijo. Leta 1861 je bilo razglašeno kraljestvo Italija, zunaj njenih meja sta bila samo še Rim in Benečija. V novi vojni so Avstrijci 24. junija 1866 porazili Italijane v bitki pri Custozzi, 20. julija pa še v pomorski bitki pri Visu. Po dolgih pogajanjih so Avstrijci 3. oktobra podpisali mirovno pogodbo z Italijo – čeprav je ta vojno izgubila, ji je Avstrija morala odstopiti Benečijo. Tako so Beneški Slovenci prišli v novo državo. Kralj Viktor Emanuel II. je že 7. oktobra 1866 izdal odlok, da se morajo prebivalci Benečije izreči, ali hočejo pripadati Italiji ali ne. Plebiscit v mirovni pogodbi ni bil predviden, z izidom naj bi se le izpričala volja prebivalstva. V primeru beneškega plebiscita je ravno to postalo usodno za tamkajšnje Slovence: njihovo množično ›za‹ si je oblast pozneje razlagala kot prosto pot za poitaljančenje. Za plebiscit je značilno, da ljudsko glasovanje odloča o pripadnosti nekega ozemlja določeni državi, leta 1866 pa je bilo ozemlje dodeljeno že z mirovno pogodbo. Plebiscit se izvaja pod mednarodno kontrolo, ki je v Benečiji ni bilo. Pravni poznavalci sodijo, da je tu šlo bolj za referendum – potrditev volje neke oblasti.
Za glasovanje je bila določena nedelja, 21. oktobra 1866, in ponedeljek, ki ji je sledil. V vsaki občini je bil sedež komisije, v večjih občinah tudi po več, pravico do glasovanja je imel vsak moški državljan, ki je izpolnil 21. leto starosti. Na glasovnici je pisalo: »Izjavljam svojo priključitev h Kraljevini Italiji, monarhični ustavni vladavini Viktorja Emanuela II in njegovih naslednikov.« Vsak volivec je obkrožil ›da‹ ali ›ne‹. V Benečiji je bilo 144.988 glasov ›da‹ in le 36 ›ne‹. Beneški Slovenci pa so vsi razen enega glasovali ›za‹: izid je znašal 3.687 glasov proti enemu – to je bil župnik v Št. Lenartu. Zakaj so Beneški Slovenci tako soglasno obkrožili ›da‹? Najprej zato, ker so bili siti Avstrije. Ta jim je odrekla vse pravice, ki so jih imeli pod Beneško republiko. Upali so, da jim bo Kraljevina Italija te pravice povrnila. Ta je kmalu razodela svoj načrt: »Ne bomo izvajali nobenega nasilja, toda bomo uporabili naš jezik in našo kulturo, da jih poitalijančimo.« Neki politik je dejal: »Naredili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijane.« Po tem načelu je sledila nasilna preobrazba Beneških Slovencev v Italijane.

JEZIK IN KULTURNO DELOVANJE
V Beneški Sloveniji so od vedno govorili slovenska narečja, ki so bila pri ljudstvu edini razumljiv jezik. Tako kot se prebivalci dežele delijo v več skupin, se razlikuje tudi njihova govorica. V Reziji uporabljajo rezijansko narečje, ki ga jezikoslovci povezujejo s koroškimi narečji. Oddaljuje se od knjižnega jezika in je težko razumljivo. Narečje terskih Slovencev je podobno rezijanskemu, vendar ima vsaka od petih terskih dolin svoje narečje. Narečje nadiških dolin pa je podobno posoškemu in briškemu. Po odločitvi za Italijo (1866) je bilo uradovanje izključno italijansko. Slovenščina je imela svoje zavetje le v cerkvah.
Beneški Slovenci nikoli v svoji zgodovini niso imeli državnih šol v slovenskem jeziku. Mladina se je s pomočjo svojih duhovnikov sama učila brati in pisati. Peter Podreka (1822–1889) je dal mladim Benečanom v roke abecednik (1852) in katekizem (1869). Ko je Benečija prišla pod Italijo, je država vsilila v šolah izključno italijanski jezik. Leta 1878 je začelo v Špetru delovati žensko učiteljišče, kjer so vzgajali učiteljice, tudi domače, za kovače italijanstva. Krščanski nauk je bila edina šola, ki je ohranjala živo narodno zavest in jezik.
Kulturno delovanje je v Nadiških dolinah povezano s Cerkvijo in duhovniki, ki so bili edini izobraženi sloj na tem koščku zemlje. Zgodnji zapisi v slovenskem jeziku pričajo tudi o pisni rabi domačega jezika. Znani so trije beneškoslovenski rokopisi iz 15. stoletja: videmski (1458), černejski (1497) in starogorski (1492). Po letu 1848 so se tudi v Nadiških dolinah začeli oglašati narodni buditelji, zlasti že omenjeni Peter Podreka, ki je v slovenskih časopisih predstavljal razmere v teh krajih. Priključitev k Italiji je zavrla narodni in kulturni razvoj. Beneški duhovniki so poskrbeli za katekizme. Leta 1869 je Peter Podreka izdal Keršanski katoliški nauk za Slovence videmske nadškofije, ki je doživel več izdaj, zadnjo 1928 in je bil v veljavi do leta 1933, ko je fašistična oblast prepovedala ponatis in ukazala karabinerjem, naj ga plenijo po hišah in župniščih. Leta 1951 je izšel Trinkov molitvenik Naše molitve. Ivan Trinko je vzgojil več generacij narodno zavednih duhovnikov, ki so v cerkvi uporabljali slovenski jezik. Terska dolina in Rezija nista dobili v svojem narečju nobenega tiska, šele leta 1927 je Jožef Kramar na osnovi prejšnjih rokopisnih katekizmov pripravil To kristjanske učilo po rozeanskem. Terskim Slovencem pa je župnik Renato Calligaro leta 2000 dal prvo tiskano knjigo Boava besieda (Božja beseda), nedeljska berila in evangelije. Beneški Slovenci so dobili tudi periodična glasila: 1950 je začel izhajati Matajur (od leta 1973 Novi Matajur), za izseljence izhaja od leta 1952 Trinkov koledar, leta 1966 je zaživel verski list Dom. Petje je bilo v cerkvah vedno slovensko. Beneško narodno pesem je ponesel v svet anasambel Beneški fantje.

DUHOVNIKI ČUVARJI VERE IN JEZIKA
Slovenci v Benečiji so prejeli evangeljsko oznanilo iz Ogleja, ki jim je priznaval naravno pravico, da slavijo Boga v svojem jeziku. V Reziji se je domače narečje v cerkvi do leta 1933 ohranilo samo v Osojanah po zaslugi Jožefa Kramarja. Terski Slovenci so dobili svoj vikariat že v 13. stoletju, v Nadiških dolinah pa je vikariat za Slovence zaživel leta 1607 in vzdrževali so ga sami prebivalci. Prisotnost duhovnikov, ki so znali slovenski jezik se je povsod ohranila do leta 1866, Italijani pa so takoj začeli ovirati uporabo slovenskega jezika pri bogoslužju in krščanskem nauku in do leta 1933 je slovenska beseda v cerkvi utihnila že v 23 krajih, tistega usodnega leta pa še v preostalih 29.
Najstarejša župnija v Nadiških dolinah je bil Špeter, potem Št. Lenart in nazadnje Dreka. Do rednih dohodkov so imeli pravico le župniki in čedajski kapitelj, vikarji in kurati pa so imeli le pravico do bere. Svoje duhovnike so imele tudi razne bratovščine. Slovenci so leta 1498 ustanovili svojo bratovščino na Stari Gori, kamor so romali z vseh strani in tja prinašali darove. Postopoma je po hribih Beneške Slovenije zraslo 36 cerkva, kolikor je bilo sosedenj. Ob koncu 19. stoletja je bilo v Beneški Sloveniji nad 30 duhovnikov, ki so bili vsi domačini in so dosledno uporabljali slovenski jezik. Predstavljali so edini sloj izobražencev, ki je bil narodno zaveden. Učitelji in uradniki so bili Italijani ali poitalijančeni domačini. Duhovniki so bili čuvarji vere in jezika ter nosilci kulturnega življenja. Ljudje so jih spoštovali in podpirali. Ivan Trinko, ‘oče Beneških Slovencev’, je bil 23 let njihov zastopnik v deželni skupnosti, beneška duhovščina pa ni imela svojega zastopnika v škofijski kuriji.

FAŠISTIČNO NASILJE NAD SLOVENSKIMI DUHOVNIKI
Kmalu po prvi svetovni vojni se je začelo raznarodovanje. Najprej je bila na udaru Stara Gora: kurat, ki je bil od davnine Slovenec, se je moral leta 1920 od tam umakniti in božjepotno središče Beneških Slovencev je bilo izročeno v upravo italijanskim kapucinom. Jeseni 1922 je zavladal fašizem; januarja 1923 je bila ustanovljena fašistična organizacija v Špetru in začelo se je raznovrstno nasilje nad slovenskimi duhovniki, ki niso upoštevali prefektove prepovedi rabe slovenščine v bogoslužju in pri verouku. Ivan Trinko je nadškofa Nogara, ki se je opredelil za ‘zmerno’ potujčevanje Slovencev, pisno opozoril, da je prefektov ukaz proti cerkvenim predpisom, ki zagotavljajo ljudem pravico do verskega pouka v materinem jeziku. Večine duhovnikov pritisk ni strl, zato se je fašistično nasilje stopnjevalo. Leta 1933 so beneški duhovniki sklenili, da se ponatisne slovenski katekizem, ki je bil od škofije potrjen let 1928. Na ukaz Mussolinija je bil ponatis prepovedan, prepovedana je bila tudi slovenska pridiga in bogoslužje v slovenskem jeziku. Duhovniki so se uprli in napisali izjavo, da bodo glede cerkvenih zadev poslušali le svojo vest in škofa, ki ima edini pravico odločati o tem. Toda nadškof Nogara je bil neodločen in s tem je dajal fašistom potuho, da so svoje divjanje nadaljevali. Dogajalo se je vse tisto, kar opisuje France Bevk v svojem romanu Kaplan Martin Čedermac (njegova duhovna podoba je bil Anton Kufolo, dolgoletni duhovnik v Lazah, telesno podobo pa je Bevk posnel po duhovniku Jožefu Kramarju, neustrašnem borcu za narodne pravice). Ob izidu Bevkovega romana (1938) je Kufolo zapisal v svoj dnevnik: »Kar je pisano v romanu, ni izmišljeno, ni pretirano, je le gola resnica in sicer umetno omiljena, da bi se ne zdela pretirana.« Slovenski duhovniki so zasuli nadškofa s pritožbami, prihajali so k njemu, a naleteli so na gluha ušesa. Tudi vrhovno vodstvo Cerkve (papež, Vatikan) je bilo o tem preganjanju obveščeno, toda popustilo je fašistični politiki. Ivan Trinko je pisal nadškofu: »Govori se, da so slovenski duhovniki širijo nacionalizem. To je znana pravljica o volku in jagnjetu. Ni nacionalist, kdor brani svojo narodnost, posebno če jo brani iz verskih vzrokov; nacionalist je tisti, ki po krivici napada druge.« Nekateri duhovniki kljub grožnjam niso povsem opustili slovenskega jezika pri bogoslužju in verouku. Ljudje so svoje pastirje branili. Počasi pa so se ti bojevniki za materni jezik utrudili ter se, ostareli, umikali.

KULTURNI PREPOROD IN ZAŠČITNI ZAKON
Ob koncu druge svetovne vojne je med Italijo in Jugoslavijo obveljala meja, ki so jo začrtali zavezniki. Mirovna pogodba je začela veljati 15. septembra 1947. V Slovenski Benečiji so kalile mir paravojaške organizacije, ki so skušale z vsemi sredstvi onemogočiti, da bi bila slovenska manjšina priznana in zakonsko zaščitena na podlagi nove italijanske ustave. Glavna tarča njihovih napadov so bili duhovniki, ki so po padcu fašizma na novo uvedli slovenščino v cerkve. Obtožili so jih, da so komunisti, titovci. Nacionalisti so v deželnem in državnem tisku blatili Angela Kračina, župnika v Podutani. Drugo žalostno dogajanje v letih po vojni je bilo množično izseljevanje, ker doma ni bilo zaslužka. Za možmi so odšle v tujino tudi družine. Leta 1951 so izvedli prvi popis prebivalstva: v Nadiških dolinah so našteli 16.195 ljudi; deset let kasneje 14.239; leta 1991 je bilo 6.869 prebivalcev, ljudsko štetje leta 2011 pa je pokazalo, da je tam 5.805 prebivalcev. 26. junija 1954 je umrl 91-letni Ivan Trinko, ki je bil nad petdeset let voditelj slovenskih duhovnikov in njihovega boja za pravice Slovencev. Njegov zgled je spodbujal slovenske duhovnike in tudi druge ljudi k delovanju za rast narodne skupnosti. Za božič leta 1966 je izšla prva številka verskega lista Dom. Ustanovitelji in uredniki so bili duhovniki Mario Laurenčič, Emil Cenčič in Valentin Birtič. Veliko so za preporod Beneške Slovenije prispevali izseljenski krogi: Dan emigranta je z leti postal največja kulturna in politična prireditev. Študijski center Nediža v Špetru je organiziral Beneške kulturne dneve. Leta 1984 se je rodila v Špetru dvojezična italijansko-slovenska šola, ki je leta 2001 postala državna.
Leta 1973 je postal nadškof v Vidmu Alfredo Battisti in z njim se je odnos škofije do slovenskih duhovnikov in njihovega dela korenito spremenil. Leta 1977 je bil uradni govornik na Dnevu emigranta, na katerem je vse Slovence povabil, naj gojijo svoj jezik ter prosil za odpuščanje za vse krivice, ki jim jih je prizadela Cerkev. Izdal je dekret o rabi slovenskega jezika v bogoslužju in verouku z besedami spoštovanja do duhovnikov. Proticerkvena in protislovenska kampanja se je nadaljevala (leta 1995 so se orožniki spravili nad 86-letnega matajurskega župnika Paskvala Gujona, češ da skriva orožje). Potrebnih je bilo še precej let, preden je italijanski državni zakon priznal obstoj slovenske manjšine v Benečiji. Leta 1999 je parlament odobril okvirni zaščitni zakon za zgodovinske jezikovne manjšine, vključno s slovensko, v celotni Furlaniji-Julijski krajini. Boljše čase obeta padec meje med Italijo in Slovenijo, članicama Evropske unije leta 2004. Trpljenje in vztrajanje beneškoslovenskih Čedermacev je obrodilo sadove.v

S. Čuk, Beneška Slovenija in njeni Čedermaci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2016), 58-65.