SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Prešeren nekoliko drugače
Kopanjski »otok«
8. februarja, na obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna, praznujemo kulturni praznik. Tudi v Ognjišču smo že večkrat pisali o velikem pesniku. Tokrat se bomo osredotočili na njegov odnos do vere v Boga. Gradivo bomo jemali iz knjige Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika, opisuje Toma Zupana. Knjiga je izšla med obema vojnama in je že davno pošla. Ponatis knjige spominov Prešernove sestre Lenke bo izšel pri Ognjišču. Za tisk je knjigo pripravil kopanjski župnik Janez Kebe, ki je do sedaj izdal že več knjig. Največ jih opisuje krajevno zgodovino. V zadnji knjigi Sejalec seje pa nam ponuja zanimiva razmišljanja za določene nedelje in praznike. Pri naši založbi je izdal tudi obširno knjigo o Cerkniškem jezeru, saj je doma v njegovi bližini. Kmalu zatem, ko je postal župnik na Kopanju pri Grosupljem, je napisal knjigo o tej župniji.
1 Na Kopanju je Prešern preživel nekaj let kot otrok. Ko je prišel k starem stricu je dejal: »Čudno, otok je, jezera pa ni!« 2 Cerkev na Kopanju. 3 Lenka Prešern – pesnikova sestra je bila vir za knjigo Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika popisuje.
ZAKAJ KOPANJ?
In prav na Kopanju je dobil spodbudo za izpopolnjeno izdajo knjige, ki jo je po pripovedi Prešernove sestre Lenke napisal duhovnik Tomo Zupan. Kebe je tako opisal razloge za izdajo knjige: »Župnija Kopanj je močno povezana z največjim slovenskim pesnikom dr. Francetom Prešernom. Tu je kot otrok tri leta živel pri starem stricu Jožefu Prešernu, ki je bil lokalni kaplan 20 let. Njega se je pesnik spominjal kot največjega dobrotnika na zemlji. Na Kopanju je 1. avgusta 1807 umrl sorodnik devetletni Janez Nepomuk Prešeren in na njegovo mesto je tega leta prišel Ribčev Frence. Upravičeno si predstavljamo, da je pasel živino na kopanjskem griču in stricu ministriral pri sv. maši. Na Kopanju je kaplan učil svojega pranečaka, da je v ribniški šoli takoj zablestel kot najboljši učenec. Izročilo pravi, da ga je poučeval za staro kamnito mizo, ki še stoji.«
FRANCE KSAVER PREŠEREN
Že iz uvodnih besed Janeza Kebeta vidimo, da je pesnik Prešeren v sorodu s kopanjskim kaplanom. Tudi mamini trije strici so bili duhovniki. Po očetovi strani sta bila duhovnika dva pesnikova strica. Prešernov brat Jurij je bil duhovnik in blaženi škof Slomšek je bil njegov duhovni voditelj (spiritual). Prešeren je v rojstni hiši v Vrbi prejel pristno krščansko vzgojo. Mati Mina je bila globoko verna žena, cerkvena pevka in je zelo rada brala Sveto pismo.
O pesnikovem rojstvu piše sestra Lenka: »Brat Frence je bil pri Ribiču v Vrbi 3. decembra 1800 ob treh popoldan rojen. Krščen je bil na Rodinah na ime sv. Frančiška Ksaverija, ki ga praznujemo ta dan.« (V navedkih ohranjamo izvirni jezik, čeprav mestoma zveni starinsko.) Sam pa se je podpisoval Franc Ksaver Prešeren.
V ŠTEVILNIH STIKIH Z DUHOVNIKI, A SE NI ODLOČIL ZA TA POKLIC
Velik del otroštva je pesnik preživel na Kopanju pri »gospodu stricu«, h kateremu se je preselil star sedem let. »Na Kopánju ni bilo šole … Zato so stari stric Jožef Frenceta kmalu v ribniško šolo poslali. Tam je bil njihov prijatelj za dekana. Ta je bil tudi prvi njegov katehet,« razlaga Lenka. Prav ta ribniški dekan je opazil Prešernovo nadarjenost.
Lenka se pozneje ustavi še pri pesnikovem odnosu do stricev duhovnikov. Poudari, da je sicer rad prišel domov na počitnice, »ko je preteklo nekaj tednov, je pa rekel: 'Sedaj moram še k stricem.' Strice je strašno spoštoval in imel rad. Zato so ga strici tako radi imeli.« 
1 Prešernoslovec in duhovnik Tomo Zupan, ki je objavil spomine Prešernove sestre Lenke. 2 Kopanjski župnik Janez Kebe ob pesnikovem reliefu, ki je pritrjen na Prešernovo kaščo. 5 Plošča v spomin na Prešernovo bivanje na Kopanju. 3 Nagrobnik pesnikovega brata duhovnika Jurija Prešerna, ki je pokopan v Ovčji vasi (Kanalska dolina).
Znano je, da se Prešeren ni odločil, da bi postal duhovnik, čeprav naj bi si njegova mama tega želela, a kot piše Lenka, ga v duhovništvo ni silila. Lenka pravi, da je »Frence bil toliko pri stricih, da je natančno poznal duhovske vesele, pa tudi težavne ure. Zato je o samem sebi sklepal, da ni za duhovski stan.« Meni pa tudi, da mu je stric Jožef pustil pri odločanju polno svobodo, saj mu je celo obljubil pomoč pri študiju, če bo spoznal, da ni za duhovnika. In dejansko so ga vsi strici duhovniki podpirali pri študiju.
Manj znano pa je, da je med študijem na Dunaju sam Prešeren pomislil, da bi stopil v bogoslovje. Lenka se tukaj opira na pripovedovanje Žirovčana Matija Golmajerja: »Kmalu bi nam bil Frence z Dunaja ušel. En čas ga ni bilo nič med nas druge na Dunaju. Mislili smo, kaj je to, da ga ni. Smo pa šli jaz in nekateri drugi v stanovanje nadenj. Res je tuhtal, da bi šel domu in v lemenat. Smo ga pa obstopili in mu ubranili domu.«
“NI SPREJEL PRAVDE, ČE JE BILA NAPAČNA”
France Prešeren je končal študij prava in postal »jezični dohtar«, odvetnik. Sestra pravi, da ni sprejel pravde, če je videl, da ne gre za pravično stvar: »Doktor ni sprejel pravde, če je bila napačna.« Prav tako pravi, da nikoli ni izgubil pravde ter da je marsikoga zastonj zastopal, če je videl, da ne more plačati stroškov. Prav tako je svoje sestre miril in ni želel, da bi se tožarile zaradi dediščine. Govoril jim je: »Pustite, nikar ne tožite: ni lepo, če se domači ljudje med seboj tožijo.« Sestra še dodaja, da je bil zelo radodaren in da je rad dajal vsakomur, zlasti še otrokom. Z denarjem pa ni znal ravnati, saj je bil preveč radodaren in je zato morala sestra skrbeti za gospodinjstvo.
1 Prešernova rojstna hiša v Vrbi, v kateri je bil pozneje rojen ljubljanski nadškof Anton Vovk. 2 Dunaj, mesto, kjer je pesnik študiral pravo. Cerkev sv. Marka v Vrbi, blizu pesnikove rojstne hiše. 3 Kranj. Tu je pesnik preživel zadnja leta življenja.
Seveda sestra Lenka ni mogla mimo neprijetnih stvari iz bratovega življenja. Njegov odnos do Ane Jelovškove, s katero je imel nezakonske otroke, omeni in skuša brata zagovarjati, saj pravi, da ga je gospodar nekako z besedami napeljeval v odnos z mlado Ano, ki je služila pri gospodarju. Namesto da bi ga »odvračal«, potoži. Če bi se pesnik »ognil kozarcu«, bi najbrž tudi do teh neljubih dogodkov ne prišlo, še meni Lenka. Gotovo ne moremo hvaliti Prešernovega odnosa do Ane, pa tudi njegove skrbi za otroka ne, saj naj bi ne pomagal pri njunem vzdrževanju. A o tem sestra ne piše.
- Iz Krsta pri Savici
En dan sem prašat šla po vojske sreči,
al skozi se še ni sklenila z vami;
učil ljudi je mož bogaboječi,
duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami:
kako nas vstvaril vse je Bog narveči,
kak greh prišel na svet je po Adámi,
kak se je božji sin zato učlovečil,
de bi otel naróde in osrečil.
De pravi Bog se kliče Bog ljubezni,
de ljubi vse ljudi, svoje otroke,
de zemlja, kjer vijó viharji jezni,
je skušnje kraj, de so naš dom visoke
nebesa, de trpljenje in bolezni
z veseljam vred so dar njegove rôke,
de čudno k sebi vód' otroke ljube,
de ne želi nobenega pogube.
De ustvaril je ljudi vse za nebesa,
kjer glorja njega sije brez oblaka,
oko ni vidlo, slišale ušesa
veselja, ki izvoljene tam čaka,
de spróstenim bo vseh težav telesa
se srečnim izpolnila volja vsaka,
de bodo tamkej božji sklepi mili
té, ki se tukaj ljubijo, sklenili.
BOLEZEN IN Z NJO POVEZANO TRPLJENJE
Lahko bi rekli, da doživi Prešernov odnos do Boga vrhunec v bolezni. Nikakor ne bi rad Prešerna predstavil kot kakšnega pobožnjakarja, saj se je v določenem življenjskem obdobju oddaljil od Boga, toda pred smrtjo je prejel zakramente. Mnogi ne morejo verjeti, da je tako svobodoljuben človek to storil. Toda očitno se človek v soočenju s smrtjo obnaša drugače kakor sicer in mnogi odkrijejo v sebi vero, ki se je zdela prej »zakopana«. V zadnjem obdobju smo nekaj podobnega doživeli pri pisatelju Borisu Pahorju, ki je bil znan kot agnostik. Pred smrtjo je veliko razpravljal o Bogu, molil z negovalko in izrecno izrazil željo, naj ga cerkveno pokopljejo. Da, pred obličjem smrti se človek drugače obnaša. Morda bodo tudi ljudje, ki izražajo svoje začudenje ob Prešernovem in Pahorjevem ravnanju, drugače ravnali, ko se bodo sami znašli pred obličjem smrti. Tudi ne bi rad velikega pesnika predstavil kot človeka brez napak. Gotovo je tudi on, kot vsak človek, imel slabe lastnosti, a je bil očitno v globini srca veren, kar se je pokazalo prav v bolezni in smrti.
Lenka pove, da je kot bolnik bral le Sveto pismo in Tomaža Kempčana. Gre za knjigo duhovne vsebine z naslovom Hoja za Kristusom, ki je bila v preteklosti mnogim vsakodnevno duhovno branje. Sestra Katra je Lenki povedala, da je bil kot bolnik izredno potrpežljiv.
To potrjuje tudi Janez Bleiweis, ki je v Rokodelske novice leta 1849 zapisal: »Slavni slovenski pesnik dr. Frence Prešeren je 8. dan tega mesca ob osmih dopoldne v Kranju po 13 tednov dolgi bolezni na vodenici umrl v 49. letu svoje starosti. Gosp(od) tehant Dagarin, ki so ga obiskovali, ne morejo dosti dopovedati, kako potrpežljiv je bil rajnik celi čas svoje bolezni in kako lepo z Bogom spravljen da je umrl. Noter do zadnjega zdihljaja se je dobro zavedel: 'Vzdignite me, zadušiti me hoče,' so bile njegove poslednje besede, in komaj jih je izrekel – je pa ugasnil. Zjutraj malo pred smrtjo je še svoji sestri rekel: 'Kmalu bo treba pred sodbo iti.' – in zares se je zgodilo.«
PREJEM ZAKRAMENTOV ALI “PREŠEREN NA SMERTNI POSTELJI V KRANJI”
Janez Kebe je Lenkinim spominom v knjigo dodal še zapis takratnega kranjskega kaplana Alojza Koširja, ki je pesnika obhajal pred smrtjo. Košir je svoje spomine napisal na prošnjo prešernoslovca Toma Zupana. V spremnem pismu z dne 4. junija 1881 pravi, da je napisal vse tako, »kar mi dobri spomin in čista resnica dasta«.
V uvodu pisma piše, da je bil ob njegovi smrti kaplan v Kranju in se vsega »dobro spominja«. Nato nadaljuje, da se je takrat v Kranju govorilo, da bolni Prešeren ne bo prejel sv. zakramentov pred smrtjo. Te govorice je slišal tudi tedanji kranjski dekan Jožef Dagarin, ki je bil tudi njegov profesor verouka v Ljubljani. Dekan ga je sam od sebe obiskal in mu kar naravnost rekel, naj opravi spoved. Prešeren mu je odgovoril, da želi kakšno knjigo za pripravo na spoved. Dekan mu je takoj dal knjigo, ki jo je za bolnike spisal škof Slomšek. Čez nekaj dni je Prešeren poklical dekana za spoved in se mu po spovedi zahvalil za Slomškovo knjigo.
Drugo jutro mu je kaplan Košir prinesel še sv. obhajilo in mu podelil bolniško maziljenje, kar je vse natančno opisal: »Drugo jutro sim ga še (s) sv. zakramenti umirajočih popolnoma previdil, ležal je mirno herbtoma s sklenjenima rokama. Ko sim mu desno uho še sv. oljem maziljeno zbrisal, je sam od sebe kar berž glavo obračaje levo uho za sv. maziljenje ponudil.«
Potem pravi, da je slišal od pesnikove sestre Katre, da se je bolnik v hudi žeji ponoči spominjal Kristusove žeje na križu: »Sestra dr. Prešerna je pripovedovala, da se je bolnik v svoji hudi žeji ponoči tolažil, 'saj si ti Kristus na križu še hujšo žejo trpel.' … Ko je dr. Prešeren umrl, sva njegovo truplo se svojem tovarišem (drugim kaplanom) na mestno pokopališče spremila.«
Košir je še zapisal, da je Prešeren ves čas, kar je v Kranju bival, »pozdrave duhovnikov vedno prijazno vračal«. Dodal je še, da ne držijo govorice, da Prešeren ni hodil k maši. Ob nedeljah je hodil k sv. maši, ki je bila ob 11. uri, »in tudi cerkve ni samo od zunaj poznal, za enajsto nedeljsko mašo je vsaj vedel, kakor sim ga iz okin svoje sobe zapazoval«.
Alojzij Košir še piše, da je Prešeren ob večerih rad zahajal v Jalnovo gostilno, kjer je bila gospodinja Koširjeva teta. Ta je Koširju povedala, da ko so domači zvečer kleče molili rožni venec, ni šel Prešeren domov, ampak je ostal v sobi za goste.
POŽIG POEZIJ?
Po Prešernovi smrti so se pojavile govorice in tudi očitki, da so po smrti zažgali njegove pesmi. V to naj bi bila vpletena kranjski dekan Dagarin in pesnikova sestra Katra. Takrat je Katra že umrla (1873). Lenka pa je Zupanu izjavila: »Ko bi bila Katra živa, bi vi več zvedeli.« Zupan: »Danes vas le tega vprašam, če vam je kdaj kaj Katra pravila o kakem požiganju in, ali je bila morda tudi sama česa zažgala?« Lenka: »Slišala je tudi Katra to očitanje o sebi. Meni je o tem rekla: 'Nisem takega doktorjevega spisa požgala, ki bi bil dva prsta širok.'«
1 Anton Martin Slomšek – po njegovi knjigi se je Prešern pripravil na spoved. 2 Janez Bleiweis je opisal pesnikovo umiranje in pogreb. 3 Alojz Košir je bil v času Prešernove smrti kaplan v Kranju in je pesnika mazilil in ga obhajal. 4 »Prešeren na smertni postelji v Kranji« - faksimile pisma iz leta 1881, ki ga je kaplan Alojz Košir pisal Tomu Zupanu in v katerem je opisal zadnje ure Prešernovega življenja. 5 Župnijska cerkev v Kranju, kamor je Prešern hodil k »enajsti maši«. 6 Prešernov grob.
Toda Zupan je vztrajal: »Pa pravijo, ko je bil bolan, ni imel ničesar zoper to, da je Katra kaj njegovih pesmi požgala.« Lenka: »Nič – tudi takrat ne. Doktor je bil do zadnjega brihten: za vse je vedel. Nič ni požgala.« Zupan: »A očitajo jej, da je bila po smrti pesmi požgala.« Lenka: »Katra je bila strašno nejevoljna, ko je slišala tudi to očitanje, da bi bila ona po smrti kaj požgala. Rekla mi je: 'Za pesmi so me tako bili šolarski fantje hodili prosit. Kako bi jim bila kaj dala, ko nisem nič imela. Tudi pesmi, če jih je kaj bilo, nobene reči se nisem pritaknila.'« Na koncu je Lenka na Zupanovo vprašanje, ali jo je kranjski dekan nagovoril, naj zažge pesmi, odgovorila: »Katra je bila tako modre glave ženska in tako samosvoja – še preveč samosvoja, da bi se ne bila vdala v noben tak svèt in v nobeno tako nagovarjanje nobenemu človeku, tudi tehantu Dagarinu ne na ljubo.«
POGREB S SEDMIMI DUHOVNIKI
Naj za konec dodamo še opis Prešernovega pogreba, kakor nam ga je zapustil Janez Bleiweis: »V soboto, 10. dan tega mesca je bil pogreb, kakršnega v Kranju že dolgo ni bilo. Kranjski narodni straži … gré čast in hvala, da je rajnkega z veliko slavo pokopala. Stražniki so ga nêsli; gosp. tehant (s) 7 duhovni so ga pokopali; žlahta, sila veliko Kranjcev in Krajnic, in veliko prijatlov iz Ljubljane, Radovljice, Tržiča itd. ga je spremilo na pokopališče, kjer zdaj počiva, ki nam je tako sladke pesmi pél, in katerega življenje je vendar tako grenko bilo!«
J. Kebe; B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 44-49.
