SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov
ZGODOVINSKI OKVIR POLITIČNEGA ORGANIZIRANJA KRISTJANOV
Anton Korošec govori na shodu ob 30-letnici Kmečke zveze 7. avgusta 1938 na Brezjah (iz knjige: Andrej Rahten, Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba 2020).
(ob obletnici J. Ev. Kreka) Leta 2022 je minilo 130 let od ustanovitve Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je na slovenskem političnem prizorišču prevladovala vse do druge svetovne vojne. Po tradiciji namreč prvi slovenski katoliški shod leta 1892 hkrati predstavlja tudi ustanovni zbor stranke, ki je povezala slovenske krščanske demokrate. Lani umrli zadnji načelnik historične SLS Marko Kremžar je leta 1992 poudaril: »Kot veste, obhaja SLS letos stoletnico svojega obstoja. Na pobudo prvega Slovenskega katoliškega shoda je bila ustanovljena na podlagi cerkvenega socialnega nauka. 
Rojstna hiša Antona Korošca s spominsko ploščo v Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici. - Zborovalci na shodu ob 30-letnici Kmečke zveze 7. avgusta 1938 na Brezjah pozdravljajo Antona Korošca (iz knjige: Andrej Rahten, Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba 2020).
Od takrat naprej je SLS vzdrževala svojo temeljno strukturo in izvoljeno vodstvo skozi vsa obdobja preganjanj, okupacije, revolucije in zdomstva.« V tem prispevku bo predstavljen zgodovinski okvir njenega delovanja. Povod zanj pa predstavlja še ena okrogla obletnica: leeta 2022 smo obeležili 150 let, odkar se je v Sv. Juriju ob Ščavnici rodil duhovnik in politik Anton Korošec, ki je kot dolgoletni prvak SLS usodno vplival na slovensko narodno zgodovino med obema vojnama.
Janez Evangelist Krek - Marko Kremžar, zadnji načelnik zgodovinske SLS.
SLS je bila sploh prva masovna stranka na Slovenskem 
in je bila kot taka v prvi polovici 20. stoletja povsem primerljiva s sorodnimi krščanskodemokratskimi strankami v (srednji) Evropi. Sprva se je stranka sicer večinoma še imenovala konservativna, sredi devetdesetih let 19. stoletja pa se je zanjo uveljavil naziv Katoliška narodna stranka (KNS). Odbor ljubljanskega Katoliškega političnega društva, ki je bilo ustanovljeno že 26. januarja 1890, 
je še nekaj let deloval vzporedno in je neformalno tvoril tudi vodstvo KNS. Za njen vzpon so bile zaslužne močne politične osebnosti Karla Kluna, Ivana Šusteršiča, Janeza Evangelista Kreka, Evgena Lampeta in Andreja Kalana. Od vsega začetka so z izjemo odvetnika Šusteršiča elito KNS predstavljali duhovniki, ki so bili večinoma kmečkega porekla.To je pomenilo dvoje. Prvič, da so bili voditelji in ideologi te stranke že zaradi svojega izvora posebno občutljivi ravno za socialne probleme kmečkega stanu. In drugič, katoliški misleci so prišli do spoznanja, da se je treba v boju proti glavnim ideološkim sovražnikom – liberalcem in socialdemokratom – nasloniti na široke ljudske sloje, kmete in delavce. Katoliški shodi, ki so se vrstili po letu 1892 vsakih nekaj let, pa so pokazali, da se je v krilu stranke razvil tudi močan sloj laičnega razumništva. Ali kot je ob stoti obletnici prvega shoda v uvodniku za Duhovno življenje zapisal eden od njenih kronistov:
- PRVI POVOJNI ZAČETKI
Po letu 1945 je v Sloveniji ostala le peščica krščanske inteligence, družbeni angažma pa prepovedan. Partija je z lahkoto obračunala s socialdemokrati in liberalci (večinoma jih je posrkala vase), medtem ko je bil spopad s krščanstvom dosti zahtevnejši: komunizem je v njem prepoznal svojega najnevarnejšega sovražnika. Možnosti za krščansko formacijo sta ponujala le ozek cerkveni in družinski prostor. Ti katakombi sta postali način življenja povojnih slovenskih kristjanov, zato jih je svoboda našla v marsikaterem oziru premalo pripravljene. Toda že leta 1966 je majhna skupinica, v kateri je izstopal kasnejši prvi povojni demokratično izvoljeni ljubljanski župan Jože Strgar, v Ljubljani prirejala t. i. velikonočne konference. Jože Strgar ima tudi neprecenljive zasluge za nastanek skupine angažiranih katoliških izobražencev in Medškofijskega odbora za izobražence. S Teološkim tečajem je leta 1967 začel p. Miha Žužek, njegovo delo sta nadaljevala dr. Rudi Koncilija in dr. Janez Gril. Pomembno vlogo je imel Medškofijski odbor za študente, a tudi drugod po Sloveniji so v koncilskem duhu začeli z zbiranjem mladih, npr. Vinko Kobal na Primorskem. Leta 1969 je Društvo 2000 začelo izdajati revijo, ob kateri so se prvič po vojni zbirali mladi kristjani, ki so hoteli čas anonimnosti izkoristiti za študij krščanske socialne misli. Iz tega kroga je izšel tudi Lojze Peterle. Zanimivo je, da se tisti del slovenske inteligence, ki je izšel iz generacije otrok revolucionarjev, tako rekoč sploh ni zanimal za krščansko inteligenco. O specifičnih političnih pritiskih prav na kristjane so drugi oporečniki vedeli malo. (Leon Marc)
Demokratizacija, vključno z uveljavitvijo splošne in enake volilne pravice, je postala nujnost, če so katoliški narodnjaki hoteli prevladati na slovenski politični sceni. Moč SLS je temeljila predvsem na zadružnem gibanju, ki se je razvilo do te mere, da je Krek na predvečer prve svetovne vojne razmišljal celo o njegovi širitvi na Argentino.Tudi kar zadeva narodnopolitična vprašanja, so katoliški narodnjaki na prelomu stoletja prevzeli pobudo. Do takrat so se sicer slovenski liberalci v javnosti predstavljali kot edini zagovorniki narodnih zahtev. Ali če citiramo besede enega od vplivnejših kranjskih duhovnikov: »Naroden biti se je reklo toliko kakor biti liberalec.« Toda nastop Šusteršiča in Kreka je tudi na narodnopolitičnem področju potisnil liberalce v defenzivo, in 17. oktobra 1909 so se na združitvenem shodu v Vseslovensko ljudsko stranko povezali katoliški narodnjaki iz vseh kronovin habsburške monarhije s slovenskim prebivalstvom. Iz enega od Šusteršičevih pisem izhaja, da so bila mesta v izvršilnem odboru združene stranke razdeljena po naslednjem ključu: Kranjska je imela štiri predstavnike, Štajerska in Goriška vsaka po tri, Koroška dva ter Trst enega. Na junijskih volitvah 1911, ki so bile zadnje državnozborske v zgodovini habsburške monarhije, je omenjena strankarska koalicija osvojila 20 od skupno 24 slovenskih mandatov. K temu pa je treba prišteti še poslanca severne Istre Matka Mandića, Hrvata po rodu, a izvoljenega predvsem s slovenskimi glasovi, ki se je v državnem zboru vključil v Šusteršičev klub.Tako velikega ozemlja ni imela pod svojim političnim vplivom nobena stranka v slovenski zgodovini. Torej je tudi edina, ki se je resno približala idealu Zedinjene Slovenije.
Ob koncu prve svetovne vojne je prišlo med katoliškimi narodnjaki do razkola, iz katerega je ob podpori knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča kot zmagovalec izšel štajerski duhovnik Korošec, medtem ko se je moral kranjski deželni glavar Šusteršič zaradi svoje brezpogojne zvestobe habsburški dinastiji umakniti v tujino.Karizmatični Korošec je znal dobro izkoristiti status enega od ustanovnih očetov
- MEDNARODNE POVEZAVE SLOVENSKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
V emigraciji organizirani politiki predvojne SLS so že kmalu po vojni iskali možnosti povezav med krščanskimi strankami iz novonastalih komunističnih diktatur. Leta 1950 so tako v New Yorku soustanovili Krščanskodemokratsko zvezo srednje Evrope (Christian Democrat Union of Central Europe – CDUCE). Miha Krek iz SLS je bil v njej celo podpredsednik. Leta 1953 je bila zgodovinska SLS sprejeta v Nouvelles Equipes Internationales, predhodnico kasnejše Evropske zveze krščanskih demokratov ECDU, pozneje vključene oz. preimenovane v današnjo Evropsko ljudsko stranko – EPP. Po osamosvojitvi je članica ECDU postala SKD in leta 1996 v Ljubljani gostila jubilejni 25. kongres te organizacije, kar je bil prvi kongres kake politične internacionale v Ljubljani. SKD je takrat dobila tudi status opazovalke v EPP, kasneje sta se jim pridružila SLS in SDS. Mednarodne povezave zgodovinske SLS, ki jih je s pridom uporabila SKD, so – glede na tedanjo šibkost mednarodnih povezav drugih slovenskih političnih strank – bistveno prispevale k priznanju samostojne Slovenije. Prav posebno in v marsikaterem pogledu odločilno vlogo pa je za mednarodno priznanje imel papež sv. Janez Pavel II., ki so ga politiki iz vrst SKD večkrat obiskali. Pri tem so nemajhno vlogo odigrali Slovenci v Avstriji in Italiji. (Leon Marc)
V Koroščevi realni politiki je bila ohranitev Jugoslavije kot garanta avtonomnega razvoja slovenskega naroda stalnica. Ko je Korošec konec leta 1940 umrl, so v SLS za novega šefa stranke imenovali dotedanjega glavnega tajnika Frana Kulovca, slednjega pa je nasledil Miha Krek. Kulovec je bil ubit že ob prvem nemškem bombardiranju Beograda na začetku aprilske vojne, Krek pa se je zatekel v emigracijo, kjer je v mednarodno priznani kraljevi vladi zastopal Slovence. SLS je v dobrih treh mesecih izgubila kar dva svoja voditelja, Krek pa je bil premalo izkušen in nepripravljen na usodne dogodke. Še v veliko težjem položaju pa se je v Ljubljani znašel ban Marko Natlačen, nekoč prav tako tesen Koroščev sodelavec, ki so ga med italijansko okupacijo umorili slovenski komunisti. Slednji so do konca druge svetovne vojne prevzeli oblast, preživeli vodilni predstavniki SLS so se znašli v begunstvu v Avstriji in Italiji, nato pa so se umaknili predvsem v Združene države Amerike in Argentino.
V emigraciji je SLS pod vodstvom Miha Kreka uspešno obnovila svoje delovanje. Leta 1952 se je vključila v Zvezo krščanskodemokratskih strank iz Srednje Evrope. Dve leti kasneje je v New Yorku sprejela nov program, s katerim se je izrekla za pravico slovenskega naroda do samoodločbe, pri čemer naj bi bila Slovenija urejena po krščanskih in demokratičnih načelih. V programu je bilo ugotovljeno, da svetovne in evropske razmere silijo v tesnejšo povezanost narodov in držav. Po Krekovi smrti leta 1969 je bil za načelnika SLS izbran Miloš Stare, ki je deloval v Argentini. Za njim je leta 1984 krmilo stranke prevzel Marko Kremžar in jo uspešno prepeljal tudi čez dinamično obdobje konca hladne vojne.
Medtem ko je historična SLS, ki je za potrebe mednarodnega nastopanja uporabljala tudi dopolnilni naziv Krščanska demokracija, veljala za eno najstarejših strank te usmeritve tudi v evropskem in svetovnem merilu, se je krščanska demokracija v matični Sloveniji začela uveljavljati šele konec osemdesetih let 20. stoletja. Na vrednote nekdanjih prvakov SLS, pri čemer se je večinoma omenjalo ime Janeza Evangelista Kreka, so se med razgradnjo enopartijskega sistema sklicevali v dveh novonastalih političnih skupinah.Najprej je bila to Slovenska kmečka zveza (SKZ) Ivana Omana, ki je bila ustanovljena 12. maja 1988.
- PRIHODNOST KRŠČANSKE DEMOKRACIJE V SLOVENIJI
Obstoj »Omanove« SLS v Sloveniji, ki je predvsem nagovarjala kmečke volivce oz. podeželje, ter SKD, ki se ji je pridružila zgodovinska SLS, sta dolgo narekovala razmišljanja o združitvi teh dveh strank. Do tega je – morda prepozno ali prezgodaj – aprila 2000 res prišlo, in združena SLS+SKD je v Državnem zboru postala celo največja stranka, kar je omogočilo nastanek nove vlade pod vodstvom premiera dr. Andreja Bajuka. Toda različni politični pogledi in tudi osebnostne razlike so že avgusta istega leta pripeljali do odhoda dr. Andreja Bajuka in Lojzeta Peterleta iz združene stranke ter do oblikovanja stranke Nova Slovenija, v katero so se vrnili mnogi nekdanji člani SKD. Preostali del združene stranke je leto kasneje spet prevzel ime SLS. Tako se vsaj doslej ni uresničilo upanje, da bi – po zgledu nemško govorečih držav in držav Beneluksa ter seveda po zgledu predvojne SLS – krščanska demokracija v sodobni Sloveniji postala ključna politična sila. Izvirno in zanimivo je v tem kontekstu gibanje Prebudimo Slovenijo, katerega pobudnik je bil Jože Strgar. Med pobudami, ki se navdihujejo v krščanskem družbenem nauku, pa velja omeniti vsaj Socialno akademijo, Inštitut Janeza Evangelista Kreka, pobudo Resnica in sočutje ter društvo Nova slovenska zaveza. Sodobna postmoderna družba je za krščansko demokracijo (v Sloveniji in drugod) velik izziv, a tudi priložnost. (Leon Marc)
Omenjeni uspeh je bil še toliko večji, če ga postavimo v kontekst ugotovitev Staneta Grande, da je komunistična oblast po vojni z deagrarizacijo in preganjanjem duhovščine praktično zdesetkala družbene temelje predvojne SLS. Res pa je vprašanje, ali lahko v luči omenjenega dejstva govorimo o kontinuiteti SLS v slovenskem političnem prostoru. Odgovor je da, če v tovrstna razmišljanja vključujemo tudi nepretrgano delovanje historične SLS v emigraciji, kar je zlasti s pravnoformalnega stališča edino korektno. Oman je tako v intervjuju za zbornik ob 20. obletnici SKZ zatrdil, da sicer “neposredne kontinuitete” kmečkega gibanja s historično SLS ni bilo. Vendar je hkrati povedal, da je poznal zadnjega predsednika Kmečke zveze v okviru predvojne SLS Janeza Brodarja iz Hrastja. Nekoč ga je tudi obiskal v avstrijskem Špitalu ob Dravi, kamor je ta po drugi svetovni vojni emigriral. Prav tako je prijateljeval z Ivanom Dolencem, najbolj znanim “krekologom”, ki je tudi osebno poznal Janeza Evangelista, po vojni pa je menda vzdrževal stike tudi z Mihom. Zanimivo je, da je bil za ustanovni dan Omanove SKZ
- TIHI KRŠČANSKI DEMOKRATI
»[T]o tiho, ali bolje rečeno utišano ljudstvo [je] dobilo možnost, da spregovori. Če pravim utišano, hočem s tem naglasiti, da je bilo glas slovenskih kristjanov tudi v najbolj svinčenih letih vendarle kdaj pa kdaj razločiti, da je bil morda celo vseskozi navzoč kot tiha vest, ki človeka opominja, da bodo prišli resnobnejši časi, ko se bo treba vprašati, odkod prihajamo in kam gremo … Danes je v slovenski zgodovini napočil tak čas. Ki smo ga pomagali pripraviti tudi mi, slovenski krščanski demokrati. S svojo nevidno, ali denimo manj vidno vlogo, ki ni tako na dlani, kot je denimo sloviti proces proti četverici ali nič manj slovita disidenca okoli Nove revije. Imeli pa smo tudi mi svojo disidenco, ko so nam zapirali revije in ljudi, preprečevali naše shode, našo govorjeno in tiskano besedo. Imeli smo ‘svoje’ procese, proti katerim ni nikdar nihče protestiral, imeli smo svoje mučenike, o katerih še dandanes komajda lahko spregovorimo. Torej nam demokracija ni bila podarjena niti se v boj zanjo nismo vključili pet minut pred dvanajsto, kot bi nam nekateri radi pripisali.«
(iz: dr. Andrej Capuder v Krščanski demokrati danes, Celovški zvon, marec 1991, IX, 30)
Akronim SLS je očitno ohranil veliko simbolno moč, saj se je v času slovenske državne osamosvojitve vnel pravi boj za njegovo nasledstvo med SKZ in SKD. Proces obnove krščanske demokracije so v naslednjih letih spremljale tudi številne osebne in načelne delitve, ki pomembno vplivajo na strukturo slovenskega političnega prostora vse do danes. Ob posredovanju Kremžarjeve SLS je bila SKD hitro sprejeta v Evropsko zvezo krščanskih demokratov in Evropsko demokratsko unijo. Po drugi strani pa se je 1. februarja 1991 SKZ dokončno preimenovala v SLS. Oman je takrat izjavil, da s tem “sprejema kontinuiteto predvojne SLS, ustanovljene pred sto leti”. Historična SLS pa je na zboru zaupnikov, ki je končal glasovanje 11. maja 1992, sprejela sklep o pridružitvi SKD, pri čemer jih je med tistimi, ki so glasovali do omenjenega datuma, “za” glasovalo 85 %. Spet je pomenljivo, da je bilo glasovanje izpeljano prav na predvečer 120. obletnice Koroščevega rojstva.Tako se je naposled 16. maja 1992 SLS na II. kongresu SKD združila s Peterletovimi krščanskimi demokrati.Vrnitev SLS v domovino je bila nedvomno pomemben zgodovinski dogodek, ki so ga izseljenski politiki opisovali v čustvenih tonih, kot kaže tudi naslednji citat iz Svobodne Slovenije o njenem pomenu: »Tudi v zdomstvu ni zamrlo njeno idejno delovanje in politično prepričanje, pa tudi so še naprej skrbeli za dobro Slovenije, ohranjali krščanske in demokratske vrednote ter težko pričakovali dan, ko se bodo te spet vrnile v domovino. Nekateri tega niso dočakali, a drugi njihovi vrstniki ali otroci so le dočakali svobodo in samostojnost Slovenije.« Ugotovitev, ki tudi dobra tri desetletja po slovenski državni osamosvojitvi nedvomno da misliti. Gre namreč za dediščino, ki jo je mogoče umestiti v same temelje slovenskih prizadevanj za uresničitev narodne samoodločbe.
A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.
