Čebelji dom

Maj je čebelji mesec, zato bomo tokratno prilogo posvetili panjem, poslikanim panjskim končnicam in vsemu, kar se v čebeljih domovih dogaja. Maja bo namreč na knjižne police Ognjišča priletala slikovita knjiga, ki nosi pomenljiv naslov Biblia Carniolica.

Ko se je človek stalno naselil, ni več le ropal čebeljega medu, ampak je začel čebele načrtno gojiti. Čebelarjenje so poznali v vseh starih kulturah: predvsem v Egiptu, stari Grčiji in Rimu. Egipčani so bili spretni čebelarji, najstarejši ohranjeni zapisi o vzreji čebel v panjih v Egiptu so stari 4500 let. V antični Grčiji so za čebelje panje uporabljali glinene lonce in koše. Sveto pismo priča, da so čebele in njihove pridelke zelo cenili tudi Judje.
Naravna čebelja bivališča so bila votla drevesa in skalne razpoke. Človek je sprva posnemal njihovo naravno okolje, prvi panji so bila odrezana debla z duplom – klade, polklade, korita, podolgovate truge, iz šibja ali slame pleteni koši, sledili so različni leseni panji. Izpostavimo prepoznavnega kranjiča, od začetka 20. stoletja dalje pa Alberti-Žnideršičev panj.
V 17. stoletju se na Kranjskem pojavijo tipični čebelnjaki za shranjevanje panjev.
V panju je polno življenja. Matica nenehno izlega jajčeca, ki jih čebele delavke prenesejo v voščeno satje. Vsako jajčece položijo v svojo satno celico. Iz jajčec se po treh dneh izležejo ličinke, ki neprestano jedo, zato jih imenujemo tudi žerke. Čebele krmilke hranijo ličinke z matičnim mlečkom, kasneje pa z zmesjo cvetnega prahu in medu. Te se bodo razvile v čebele delavke. Če pa ličinko čebele krmilke ves čas hranijo zgolj z matičnim mlečkom, se iz nje razvije nova matica. Vse ličinke hitro rastejo in se medtem večkrat levijo. Nato se preobrazijo v bubo – to je stadij, v katerem se telo živali popolnoma spremeni. Čebela dobi sesalo, s katerim bo sesala medičino iz cvetov, razvijejo se ji členjene noge in krila. Iz bube se po približno 12 dneh izleže mlada čebela. Celoten cikel od ličinke do odrasle mlade čebele delavke traja 21 dni. Vse to se dogaja v vsaki čebelji hiški. Zato potrebujejo varen dom. Čebele se orientirajo tudi po barvah. So morda tudi zato ljudje poslikali njihove domove?

BARVE V SVETU ČEBEL
Čebele imajo drugačen vid kot ljudje in tudi precej drugačne oči. Na obeh straneh glave imajo sestavljeno oko, s katerim zaznavajo barve. Na temenu pa imajo še tri pikčaste oči, ki čebeli pomagajo zaznavati svetlobo in hitre spremembe v vidnem polju. Na tak način se lahko učinkovito izogne plenilcu. Če opazujemo travniško cvetje, lahko hitro ugotovimo, da prevladujejo cvetovi v rumeni, rumenkasto zeleni in modri barvi. Te barve čebele zelo dobro vidijo, ne zaznavajo pa rdeče barve. Zato ni čudno, da na travniku skoraj ni rastlin z rdečimi cvetovi. Ena izmed njih, poljski mak, pa ima drugačno prilagoditev: njegovi sicer rdeči cvetovi odbijajo UV-svetlobo, kar čebele zaznavajo kot posebno barvo.
Ko čebele najdejo pašo, s posebnim plesom v obliki osmice sporočijo še ostalim čebelam vrsto, smer in oddaljenost paše. Čebele lahko nabirajo medičino blizu panja ali tudi več kilometrov stran. A ker imajo izjemno dobro orientacijo, se ne izgubijo: z barvami in vonji ter s pomočjo lege sonca na nebu najdejo pot v domači panj. Čebelnjaki so zaradi svoje barvitosti lepa popestritev pokrajine, arhitekturna zanimivost, vsekakor pa barve, nanešene na panjske končnice, pripomorejo tudi k orientaciji čebel. A tega naši predniki verjetno še niso vedeli. Zakaj so torej slikali na panje?

POSLIKANI ČEBELNJAKI
Ljudsko slikarstvo je bilo v 18. in 19. stoletju priljubljeno po vsej Evropi. Ljudje so radi poslikali pohištvo, slikali na steklo, poslikana so bila hišna pročelja, vaške kapelice. Najstarejši motivi v ljudskem slikarstvu so bili verski. Morda so se tako poklonili priprošnjikom, morda je bila to oblika zahvale ali prošnje, gotovo pa so si želeli Boga blizu, doma. Tudi prvi motivi na panjskih končnicah so bili verski simboli. Navada se je razvila, in nastajati so začele celovitejše podobe sv. Ambroža, zaščitnika čebelarjev, pa sv. Florjana, zaščitnika pred požarom, in drugih svetnikov. Za najstarejšo poslikano panjsko končnico velja tista z motivom božjepotne Marije iz leta 1758. Ljudska umetnost na panjih se je razvila v upodobitve prizorov iz Svetega pisma, potem pa tudi v povsem ljudske motive. Poslikane panjske končnice so naša posebnost, nikjer drugje jih ne najdemo.
Znanih je več kot 30 slikarjev panjskih končnic. Večinoma so bili samouki, priučeni podeželski podobarji. Najlepše panjske končnice so nastale v delavnicah z baročno tradicijo Leopolda Layerja (Kranj) in Franca Wisiaka. Največ ohranjenih pa je nastalo na Pavličevi kmetiji v Selški dolini. Na Štajerskem pa je največ ohranjenih upodobitev nastalo v delavnici Franca Grila. Ti ljudski umetniki so pri svojem delu uporabljali oljne barve in smrekove deščice dimenzij 30 x 13 cm, nekatere panjske končnice so naslikane tudi na češnjev, lipov, orehov ali hruškov les.

DEŽELA, KJER TEČETA MLEKO IN MED
»Čebelji panj spada med najbolj urejena in prijazna domovališča in delovišča na svetu. Čebelnjak predstavlja dom, ki pomirja in varuje svoje prebivalce, in predstavlja delovno mesto, ki zagotavlja prehrano in razmnoževanje. Opravilne vloge so pregledne in jasne in delovne obveznosti so do potankosti določene. Brenčeča čebela je primer vesele prizadevnosti in predanosti, ki ju goji družina, čebelji panj pa predstavlja mirno sožitje in soglasje, ki vladata v skupnosti,« v spremni besedi k Biblii Carniolici zapiše škof Jurij Bizjak. Kot bi opisoval idealno družino, kajne? Nekaj, k čemur stremimo kristjani. Res, čebele smo si ljudje od nekdaj jemali za zgled zaradi njihove delavnosti in vztrajnosti.
V Sloveniji živi več kot 500 vrst čebel. Najbolj razširjena je medonosna čebela, predvsem podvrsta kranjska čebela ali sivka (Apis mellifera carnica), ki so jo prvič zabeležili prav na Kranjskem. Prepoznamo jo po temnih obročkih na zadku, ki imajo sivkaste dlačice. V Sloveniji je dovoljeno čebelariti le s kranjsko čebelo. Ta pridela veliko medu, ni napadalna in ima dober čut za orientacijo. Zaradi vseh teh lastnosti so jo od 19. stoletja prenašali tudi v druge države po Evropi in po svetu. Danes je ena izmed bolj razširjenih podvrst medonosnih čebel.
Zaradi vseh dobrih lastnosti čebel so jim že stara ljudstva pripisovala božanske lastnosti. Stari Egipčani so verjeli, da so se rodile iz zlatih solz, ki jih je pretakal bog sonca. Svoje mesto so ta droba čudodelna bitja našla tudi v Svetem pismu. »Roji čebel so dobra prispodoba za številčno vojsko. Mojzes piše: In Amorejci so vas podili, kakor delajo čebele (5 Mz 1,44). Modri Sirah pa hvali njen med: Majhna je čebela med krilatci, njen sad pa je prvi med slaščicami! (Sir 11,3). Veliko pogosteje kakor čebelo pa Sveto pismo omenja čebelji med (več kot petdesetkrat). Med je prispodoba za blaginjo, prispodoba za najbolj zaželeno telesno in duhovno hrano, prispodoba za največje slasti in radosti. Izvoljeno ljudstvo živi v deželi, kjer teče mleko in med (2 Mz 3,8),« navaja škof Jurij Bizjak.
Kaj pa Slovenija? Ali tudi pri nas teče med (ki za razliko od mleka ni in gotovo tudi ne bo izgubil svoje slave)? Po podatkih Čebelarske zveze Slovenije smo v lanskem letu v Sloveniji pridelali 2405 ton medu. S čebelarjenjem se pri nas ukvarja več kot 11.000 čebelarjev. Pa imamo medu dovolj za naše potrebe? Odvisno od letine. Naj nam sv. Ambrož letos izprosi dobro letino in zdrave roje. Pa naj medi!

ALI STE VEDELI, DA ČEBELE NE NABIRAJO MEDU?
Čebele nabirajo sladke sokove: medičino in mano. Medičina (nektar) je shranjena v cvetovih, s čimer privabljajo opraševalce, mana pa so izločki žuželk, ki sesajo rastlinske sokove. Čebele s sesalom medičino ali mano posesajo in shranijo v svojem medenem želodcu. Na poti nazaj se v njem že začnejo dogajati kemijske spremembe: sladkor se razgradi na enostavnejše dele. Čebela preda sladko tekočino v obliki kapljic čebelam v panju. Te kapljico obdelajo in posušijo, tako da iz nje nastane med. Čebele med shranijo v satje in ga pokrijejo z voščenimi pokrovčki, ki so vodoodporni.
Čebelar iz panja vzame sate z medom in z njih omete čebele. S posebnimi voščenimi vilicami nato odstrani voščene pokrovčke na satju in sate vstavi v točilo. To je posebna naprava, ki z vrtenjem poskrbi, da iz satov v posodo steče med. Sledi še precejanje medu in polnitev v kozarce. Ker je med hrana čebel, ga čebelarji nadomestijo s sladkorno raztopino.
V Sloveniji sta najpogostejša cvetlični in gozdni med. Cvetlični med čebele pridelajo iz medičine različnih travniških rastlin, grmov in dreves. Gozdni med pa nastane iz mane, ki jo nekatere žuželke izločajo na iglavcih in listavcih v gozdu.
Poznamo različne vrste medu: ajdov med, lipov med, kostanjev med, akacijev med, hrastov med, smrekov med, hojev med. In seveda mešan med. Za vse pa velja: najboljši je tisti, ki ga kupite pri lokalnem čebelarju.

MEDENE ŠTEVILKE
Pašne čebele opravijo med 10 in 15 poletov na dan, pri tem lahko obiščejo tudi 500 cvetov.
Na nekaterih krajih lahko čebele naberejo do 5 kg medičine na dan, kar je 200 kg na leto.
Ena kolonija čebel na leto proizvede med 20 in 50 kg medu.
V Sloveniji imamo 3 sheme kakovosti medu, ki so zaščitene z označbo porekla: slovenski med, kraški med in kočevski gozdni med.
V Sloveniji se s čebelarstvom ukvarja več kot 11.000 čebelarjev.

K. Šoln-M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 5 (2023), 44-49.