SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Giovanni Antonio Scopoli
Giovanni Antonio Scopoli je ime, ki zbudi predvsem asociacijo na botaniko. Pa je vendar veliko več kot to. Tirolec, čigar 300. obletnico rojstva praznujemo v letošnjem letu, velja za naravoslovnega polihistorja.
Zasluga, da Scopolija tako dobro poznamo, gre Nadi Praprotnik, ki se je izčrpno ukvarjala z zgodovino botaničnih raziskovanj na Slovenskem. Temeljito je raziskala njegovo življenje in delo, na njene zapise se naslanjamo tudi v tokratni prilogi.
KAKO DEDIŠČINO VELIKEGA NARAVOSLOVCA OHRANJAMO IN ŽIVIMO SLOVENCI?
Poleg botaničnih je postavil tudi temelje medicine dela, zoologije, metalurgije, kemije, mineralogije, geologije in veterine na Slovenskem. Je bil splet okoliščin ali Božji načrt tisti, ki je tega razgledanega naravoslovca po opravljeni zdravniški licenci pripeljal v odročno Idrijo, čeprav se je nadejal službovanja v Linzu?
- Zasluga, da Scopolija tako dobro poznamo, gre Nadi Praprotnik, ki se je izčrpno ukvarjala z zgodovino botaničnih raziskovanj na Slovenskem. Temeljito je raziskala njegovo življenje in delo, na njene zapise se naslanjamo tudi v tokratni prilogi.
Kakorkoli že, Scopoli je leta 1754 sprejel ponudbo uprave rudnika, ki je iskala stalnega zdravnika, in se naselil v odročnem kraju. Idrijo, v kateri je deloval dobrih 15 let, je primerjal z ječo, uteho pa zato iskal v naravoslovju. Bo že držalo, da je navdih mogoče najti v trpljenju, saj se je lotil podrobnega popisa rastlin in žuželk na Kranjskem ter ga tudi uspešno zaključil. A pojdimo lepo po vrsti.
DOGAJA SE!
Giovanni Antonio Scopoli si resnično zasluži svoje leto. Zaradi njegovega prispevka k medicini, geologiji, botaniki in zoologiji na naših tleh je tedanja Kranjska postala evropsko pomembna znanstvena velesila. Objavil je 21 del s področja botanike, zoologije (predvsem entomologije), mineralogije s kristalografijo, metalurgije in kemije ter drugih naravoslovnih in uporabnih ved. Mnogim naravoslovnim področjem je pri nas postavil temelj, na nas pa je, da na tem temelju gradimo naprej. In seveda avtorju tega temelja namenimo zaslužen spomin ter občudujemo njegova dognanja. Veliko se je že zgodilo ob praznovanju 300. obletnice njegovega rojstva, do oktobra pa se bo še veliko dogajalo. Pobudniki za vse to vrvenje so v Botaničnem vrtu Ljubljana. Sodelujejo z Občino Idrija, Centrom za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, Prirodoslovnim muzejem Slovenije, Muzejskim društvom Idrija, Gimnazijo Jurija Vege Idrija in drugimi.
Do 2. junija je bila v Mestni knjižnici in čitalnici Idrija na ogled razstava Scopoli in njegov čas, v istem mesecu pa bodo še novinarska konferenca ob začetku praznovanja 300. rojstnega dne Joannesa Antoniusa Scopolija (v Botaničnem vrtu UL), slavnostno odkritje njegovega kipa v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, likovna razstava Scopolijeve naravoslovne dediščine, mednarodni strokovni posvet o Scopoliju, voden ogled razstave Rafaela Terpina v razstavišču Flora Carniolica in Scopolijevega spominskega vrta v Idriji. V juliju bo v Botaničnem vrtu predstavitev Scopolijeve monografije in njemu posvečene učne poti, septembra bo njegovim rastlinskim vrstam namenjena Noč raziskovalcev, oktobra pa bo odprtje njemu posvečene razstave v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.
Vsi dogodki, posvečeni Scopoliju, so zbrani v zloženki.
ZDRAVNIK IN POZNAVALEC RUD: Z ZNANJEM O ŽIVEM SREBRU POMAGAL RUDARJEM
Scopoli je po končani srednji šoli v Trentu študiral medicino v Innsbrucku, nazadnje pa opravil zdravniški izpit na dunajski univerzi. Njegovo delovanje pri nas se je začelo v idrijskem rudniku. V njem je deloval kot zdravnik, a ker je vneto opozarjal na nezdrave razmere za delavce, pri vodstvu ni bil pretirano priljubljen. Zdravniški poklic mu ni prinašal zadovoljstva, zato se je lotil poučevanja. Ne medicine, kot bi morda kdo pričakoval, ampak kemije in metalurgije na tedaj ustanovljeni metalurško-kemijski šoli. Dokaz povezovanja medicine in geologije so njegove razprave v latinščini, zbrane v leta 1761 natisnjeni knjižici De Hydrargyro Idriensi. Tentamina Physico-Chymico-Medica. Ena od razprav je posvečena živosrebrnim rudam, druga mineralu epsomitu (vitriol, hidratiziran magnezijev sulfat s kemijsko formulo MgSO₄ · 7H₂O), tretja pa merkurializmu – zastrupitvam idrijskih rudarjev s hlapi živega srebra, in velja za temeljno delo o medicini dela na Kranjskem. Opisi kliničnih znakov zastrupitve z živim srebrom in poskusi zdravljenja so bili za tiste čase precejšnja redkost in prav po Scopolijevi zaslugi ima medicina dela med specializiranimi vejami medicine na Slovenskem eno najdaljših tradicij. Najbrž si težko predstavljamo sodobnega zdravnika, ki bi poleg svojega poklica temeljito raziskoval rude in minerale, da bi s tem dopolnil svoje strokovno znanje in si z njim pomagal pri zdravljenju ljudi. A Scopoli je počel točno to. Podrobni opisi živosrebrovih rud in njihovih nahajališč, sestave in poskusov z njimi ter razlaga njihovega nastanka kažejo na njegovo razgledanost in visoko mineraloško-petrografsko znanje.
Tega izkazujeta tudi njegova mineraloška razprava o epsomitu in opisi neorudenih kamnin, ki so tako natančni, da lahko poznavalec idrijskega rudišča brez težav ugotovi, kateri kamnini pripadajo. Scopolijevo široko znanje potrjuje tudi dopisovanje s Carlom von Linnéjem, ki navdušenja nad naravoslovcem ni skrival. V enem izmed pisem je pohvalil njegovo delo in poudaril njegovo odlikovanje v tej stroki.
Gotovo lahko zapišemo, da je bila po zaslugi Scopolija Idrija v tistih časih središče naravoslovnega življenja pri nas in da mineraloško znanje v slovenski pokrajini izhaja iz Idrije. Scopolijeve prve mineraloške razprave in opisi idrijskih kamnin so tudi pomembna nadgradnja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je zbral nekaj geoloških podatkov iz območja Kranjske, vendar še ne na taki znanstveni ravni, kot je to opravil prav Scopoli z razlago in razumevanjem, kaj je to, kar imamo pred sabo. Svoj pristop k raziskavi mineralov in kamnin je Scopoli povzel za začetku svoje prve razprave: »Tudi v knjigah naletimo na čudežna in večinoma puhla poročila o živosrebrovi rudi, ki jim nisem hotel verjeti, dokler nisem našel priložnosti, da sem z lastnimi opazovanji lahko natanko preveril njihovo resničnost. Kajti v naravoslovju se mi zdi najboljši postopek, ki z njim brez hipotez in varljive pomoči knjig raziskujemo lastnosti stvari z lastnimi očmi, tako kakor da o njih še nihče ni nič napisal« (prevod J. Pfeifer, 1989).
O Scopolijevem geološkem in mineraloškemu znanju se boste 4. oktobra, ob mednarodnem dnevu geopestrosti, lahko prepričali tudi sami, saj bosta v rudniški geološki zbirki v jašku Frančiške Centra za upravljanje z dediščino živega srebra v Idriji na ogled cinabaritna ruda in melanterit, minerala, ki ju je prvi opisal Scopoli leta 1761.
SKROMNI BOTANIK: SPOMIN NANJ JE OSTAL V IMENIH NJEGOVIH RASTLIN
Scopolijeva vedoželjnost pa se ni ustavila zgolj pri medicini in rudah. Bil je prepričan, da je stvari najbolje raziskovati z lastnim opazovanjem, brez varljive pomoči knjig, zato ne čudi, da so ga, obdanega s slovensko pestro naravo, privlačila mnoga naravoslovna področja. Eno od njih, na katerem je pustil najvidnejši pečat, je botanika. K raziskovanju ga je poleg zanimanja iz rane mladosti morda spodbudilo tudi dejstvo, da Kranjska tedaj na naravoslovnem področju še ni bila raziskana. Odkrivanje še neodkritega človeka najbolj privlači in najbrž Scopoli pri tem ni bil nobena izjema. Svoje botanične podvige je leta 1755 začel v gorovjih in gozdovih idrijskega območja, leto zatem nadaljeval na Ljubljanskem polju in barju, nato je obiskal Nanos, okolico Škofje Loke in Kranja, Storžič in pogorje do Kokre, pokrajino med Kočevjem in Ljubljano, Grintovec, Kočno in Greben, travnike okoli Planine in Cerkniško jezero z okolico. Med letoma 1761 in 1764 je ponovno pregledal Nanos, pogorje okrog Senožeč, Kras in okolico Trsta, Gorenjsko in bohinjske gore, okolico Devina ter bližnjo morsko obalo. Poleg medicinskega, geološkega in botaničnega znanja se torej ni mogel izogniti niti izobraževanju v geografiji slovenskega prostora. Resnično vsestranski gospod tale Scopoli, ni kaj!
Panonski svišč (Gentiana pannonica), Scopoli ga je našel na pobočjih Porezna - Scopolijev trpotec (Plantago holosteum Scop.) - Triglavski svišč (Gentiana terglouensis).
Rastlin pa ni znal le dobro opazovati, ampak tudi opisovati – svoja spoznanja je strnil v odmevnem delu Flora Carniolica (Flora Kranjske). Izšlo je na Dunaju leta 1760 (dopolnjena izdaja 12 let zatem), v njem pa avtor opiše kar 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic. Čeprav je po navadi tistega časa pisal v latinščini, je nekaterim rastlinam dodal tudi kranjska (slovenska) imena, opisom zdravilnih rastlin pa kratke zapiske iz svoje zdravniške prakse. Knjiga velja za prvo znanstveno delo o naravi pri nas.
Kraljica Scopolijevih opisanih rastlin je brez dvoma kranjska bunika ali kranjski volčič, ki v latinskem imenu nosi naravoslovčevo ime: Scopolia carniolica. Prepoznali jo bomo po enostavnih jajčastih ali širokosuličastih listih in 2 cm dolgih zvonastih cvetovih rjavo vijolične barve, ki so v notranjosti rumenkasti. Cveti aprila in maja. Pripada rodu Scopolia in sodi v družino razhudnikovk, kamor uvrščamo na primer krompir, paradižnik in papriko. A pozor! V nasprotju z omenjenimi vrtninami je kranjska bunika zelo strupena rastlina! Alkaloid skopolamin, ki so ga pridobivali iz teh rastlin, povzroča izgubo spomina in halucinacije, ojača delovanje opioidov ter ustvarja percepcije novega sveta. Kljub zloveščim učinkovinam pa zna biti bunika tudi koristna: nekoč so jo uporabljali kot uspavalo ali anestetik, danes pa se uporablja proti slabosti in v oftalmologiji. Scopoli je semena te rastline poslal Carlu von Linnéju, ki jo je tudi formalno opisal. Poznamo pa tudi endemično različico kranjske bunike z rumenkastimi cvetovi, imenovano Scopolia carniolica f. hladnikiana, ki je zunaj naših meja še niso našli.
- Monografija
Monografija o Scopoliju povzema vsa področja njegovega delovanja, ki so predstavljena v luči današnjih spoznanj. Torej gre tudi za kritičen oris njegovega dela na različnih področjih. Splošna ugotovitev pa je, da večina njegovih pionirskih raziskav še vedno drži, kar pomeni da je bil genialen um, ki je znal probleme dovolj dobro videti in jih tudi reševati. Številni avtorji iz različnih fakultet Univerze v Ljubljani, Univerze na Dunaju, raziskovalnih inštitucij doma so prispevali svoje prispevke. Prav tako tudi iz nekaterih drugih inštitucij, muzejev, časopisov, izobraževalnih ustanov. Simfonijo »Scopolija smo hoteli ohraniti v dobrem orkestru, zato želimo, da to delo tudi tako beremo, kot celoto,« povedo v Botaničnem vrtu, kjer so pripravili monografijo.
Kranjska bunika pa ni edina po Scopoliju poimenovana rastlina. Njegovo ime nosi tudi Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana), rastlinica z majhnimi lističi in belimi cvetovi, ki jo je Scopoli prvi odkril na Nanosu in raste na skalnatih kraških tleh. Prav tako mu svoj sloves dolgujeta Scopolijev grint (Senecio scopolii), volnato dlakava cvetlica z rumenimi cvetovi iz družine nebinovk, in Scopolijeva črnobina (Scrophularia scopolii), rastlina z zelo drobnimi rjavozelenimi cvetovi iz družine črnobinovk. Opisal in poimenoval je tudi resasto popkoreso (Moehringia ciliata Scop.), golo (Salix glabra Scop.), sivo (Salix eleagnos Scop.), alpsko (Salix alpina Scop.) in timijanovolistno vrbo (Salix serpillifolia Scop.), rušnato zvončico (Campanula cespitosa Scop.) ter panonski svišč (Gentiana pannonica Scopoli), ki ga lahko občudujemo na priložnostnih slovenskih znamkah. V živo boste Scopolijeve vrste rastlin lahko občudovali 10. junija na vodenju po Alpskem botaničnem vrtu Juliana v Trenti, 3. in 5. avgusta pa tam spoznavali njihove zdravilne učinke.
Scopoli se je pri pisanju Flore Carniolice naslanjal na Linnéjevo klasifikacijo rastlinskih vrst (dvojno poimenovanje v latinščini), pa tudi sicer se je veliko ukvarjal s strokovnim izrazoslovjem v botaniki. Predlagal je nekatera pravila za poimenovanje, med drugim tudi to, da se za rodovna imena rastlin uporabi imena botanikov, ki so prispevali k razvoju botanike. A če ste morda pomislili, da je svojim rastlinam sam dodal svoj priimek, ste se ušteli. Ko je naravoslovec Jacquin po njem poimenoval rod volčičev (Scopolia), je Scopoli skromno pripomnil, da njegove zasluge niso tako velike, da bi lahko njegov priimek krasil ime novega rastlinskega rodu.
ZOOLOG: OD PAJKA DO METULJA
Medtem ko je Scopoli raziskoval slovensko rastlinstvo, mu je pot zagotovo kdaj prečkala tudi kakšna žival. Med njimi je bil Scopolijev lepi volkec (Pisaura mirabilis); da ne bo pomote: to ni volk, pa tudi o lepoti bi se dalo razpravljati, saj gre za precej velikega pajka vitke postave in dolgih nog.
Z njimi pograbi plen, ki ga na tleh ali nizkem rastlinju izsledi z dobrim vidom in nato v hitrem teku ulovi. No, nekaj pa le ima skupnega z volkom: dober vid in hiter tek. Pa tudi to, da na plen lahko plane iz zasede. Samec ulovljeno muho skrbno zavije v svilen omot in jo kot darilo prinese samici. Pravi kavalir, po katerem bi se lahko zgledovali možje! Samica oplojena jajčeca izleže v bel kroglast zapredek, ki ga nosi s seboj. Ko jajčeca pozno poleti dozorijo, ga nekoliko odpre in obesi med rastlinje, okrog njega pa splete gosto mrežo in nanj budno pazi. Pozoren mož in skrbna mati – idealna družinska slika, kajne?Z lepoto po človeških merilih bolj obdarjena žival, ki jo je prvi opisal Scopoli, pa je metulj Scopolijev zlatook (Lopinga achine) iz družine pisančkov in poddružine okarjev. Ko ob počitku zapre krila, se na njih pokažejo obrobljena očesca, ki prestrašijo plenilca. Tako je njegov počitek lahko resnično brezskrben! Pri nas je vrsta zavarovana, v Evropski uniji pa so jo spoznali za potrebno strogega varstva in jo uvrstili na seznam vrst Natura 2000.
LJUBLJANSKI BOTANIČNI VRT
O POMENU SCOPOLIJA NEKOČ IN DANES 
Pogovarjali smo z vodilnima botanikoma iz Botaničnega vrta Ljubljana: dr. Blanko Ravnjak in dr. Jožetom Bavconom. Oba imata rada rastline in oba navdihuje tudi Scopoli. Prav v Botaničnem vrtu so bili namreč pobudniki za vse dogajanje ob 300-letnici.
Kakšen je bil doprinos Scopolija za botaniko? Katere rastline so poimenovane po njem?
Po Scopoliju je danes poimenovanih pet rastlinskih rodov in 90 rastlinskih vrst. Med njimi so drevesne vrste, kot so lipa, ruj, črni gaber, siva vrba, bradavičasta trdoleska, in številne zelnate rastline: beli šaš, panonski svišč, divja košeničica, rumeno milje, rušnata zvončica, gozdni šebenik … Vse te rastline je Scopoli videval med svojim raziskovanjem idrijsko-cerkljanskega območja in potem tudi širše dežele Kranjske. Mnoge vrste, ki jih je opisal, danes še vedno rastejo na tistih prvotnih nahajališčih. To tudi pomeni, da je naša biodiverziteta še vedno zelo dobro ohranjena.
Tudi v Botaničnem vrtu imamo posajene številne Scopolijeve rastline. Kot zanimivost naj poveva, da so nam leta 2010 švedski kolegi prinesli potomko rastline kranjski volčič, ki jo je Scopoli tedaj poslal slavnemu naravoslovcu Carlu Linnéju na Švedsko.
- Katere dogodke pripravljate ob 300-letnici?
Občina Idrija je na pobudo našega Botaničnega vrta, Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Muzejskega društva Idrija leto 2023 razglasila za Scopolijevo leto. To nas zelo veseli. V Botaničnem vrtu bomo pripravili številne dogodke, posvečene Scopoliju. Eden izmed njih je Scopolijeva pot. V avli bomo razstavili Scopolijeve publikacije, kot je Flora Carniolica. Poleg tega Scopolijeve vrste predstavljamo tudi na rednih vodenjih po Botaničnem vrtu, tako domačim kot tujim obiskovalcem. V letošnjem letu bo izšla tudi znanstvena monografija, ki bo predstavila Scopolijevo delo na Kranjskem in njegov pomen v današnjem času.
- Nam lahko poveste kaj več o učni poti in novem kipu?
V Botaničnem vrtu smo že pripravili Scopolijevo pot, kjer bodo z več informacijami predstavljene Scopolijeve rastlinske vrste. Scopolijeva pot bo obiskovalce vodila od ruja v skalnjaku do lipe v najstarejšem delu vrta. Tam je že postavljen spomenik Franca Hladnika, ki je ustanovitelj našega Botaničnega vrta. Poleg njega bomo letos postavili tudi bronast kip Scopolija, ki ga je oblikoval akademski kipar Lan Seušek. V Botaničnem vrtu radi poudarjamo, da so rastline močno povezane z raziskovalci in obratno.
- Kako vaju kot botanika Scopoli navdihuje pri delu?
Scopoli je vedno navdih, saj je bil tisti klasični raziskovalec, ki je hodil v naravo. To v sodobni znanosti velikokrat pozabimo. Navkljub moderni opremi in novim pristopom v znanosti ne moremo nadomestiti najbolj osnovnega laboratorija – narave. Naravo moramo znati brati. Narava je vedno vir navdiha in novih odkritij. Nikoli ne bomo vedeli vsega, vedno je še nekaj, kar ostaja, zato se ponovno vračamo v naravo.
KAKO SCOPOLIJA IN RASTLINE PRIBLIŽATI OTROKOM?
Če si želite zanimivega botaničnega doživetja za vso družino, potem si zagotovo morate ogledati Alpski botanični vrt Juliana v dolini Trente. Leži nad zaselkom Pri Cerkvi, v bližini cerkvice Sv. Marije. Je dislocirana enota Prirodoslovnega muzeja, ki prav tako sodeluje pri dogodkih ob Scopolijevem letu.
Naša sogovornica Špela Pungaršek dela kot vodja kustodiata za botaniko in vodja Alpskega botaničnega vrta Juliana.
- Kaj počnete kot vodja botaničnega vrta Juliana?
Urejam in preučujem stare herbarije, nabiram rastline na terenu, sodelujem pri pripravi naravoslovnih razstav, skrbim za pravilne določitve rastlin v Juliani, njihovo predstavitev, vodenja v vrtu ter njegovo promocijo.
- Kako v vašem botaničnem vrtu skrbite za ohranjanje vrst?
V Juliani uspeva kar 10 vrst, ki so zavarovane v evropskem merilu (vrste Natura 2000), in okoli 70 vrst, ki so zavarovane na območju Slovenije. Te si obiskovalci lahko ogledajo na enem mestu v vrtu, in jih tako ne ogrožajo na naravnih rastiščih. S tem ko te vrste ohranjamo, bi jih lahko ponovno naselili v naravo, če bi tam izumrle. Rastlinam tudi poberemo semena in jih pošljemo v Botanični vrt Univerze v Ljubljani, kjer so varno shranjena in predstavljajo slovensko semenko banko rastlin. V Juliani sicer uspeva okoli 600 vrst rastlin iz Alp, njihovega predgorja in s kraških travnikov. Med njimi so tudi nekatere endemične vrste, torej takšne, ki v naravi uspevajo samo na manjših območjih, nekatere celo samo na območju Slovenije. Zaradi bogate zbirke rastlin je vrt že od leta 1951 zavarovan kot spomenik oblikovane narave.
V primerjavi z živalmi so rastline precej manj atraktivne za otroke, saj nimajo bleščečih oči in mehkega kožuščka. Na kakšen način jih približate otrokom?
Tudi rastline so lahko mehke, bodeče, dišijo, katapultirajo semena ali se hranijo z žuželkami. Zato poskušamo rastline otrokom približati predvsem tako, da otroci ob njih aktivirajo vse svoje čute. Med vodenjem za otroke smo pozorni predvsem na rastline, ki dišijo ali smrdijo, pobožajo lahko mehke liste, imena rastlin pa povežemo tudi z zgodbami (npr. volčje rastline). Letos smo dve vodenji namenili prav družinam, ki bodo v vrtu iskale zaklad škrata Cojzka. Organiziramo tudi delavnico izdelovanja rastlin iz papirja. V vrtu otroke pričaka leseni škrat Cojzek, s katerim je povezana naša publikacija S škratom Cojzkom po Juliani, malo starejši otroci pa lahko s skeniranjem QR-kode na šestih postajah Cojzkove poti prisluhnejo zanimivostim, ki jim jih zaupa škratek.
- Kako pa jim približate Scopolijevo zgodbo?
Otrokom poskušamo razložiti, da imajo tudi rastline ime in priimek, saj smo si ljudje zaželeli red tudi v rastlinskem svetu. Botaniki so rastline najprej predstavljali z dolgimi stavki, nato pa je gospod s Švedske (Carl Linné) predlagal, da bi te rastline bolj enotno poimenovali, da bi vsi na svetu uporabljali enaka imena in priimke rastlin. Scopoli je delal kot zdravnik v Idriji (v njegovih časih so naravo raziskovali predvsem zdravniki in duhovniki, medtem ko so morali drugi večinoma trdo delati na polju, v gozdovih ali v rudnikih). Prepotoval je velik del naše dežele in rastline, glive ter živali, ki jih je opazil, predstavil v svojih knjigah. Našel je tudi nekatere rastline, ki jih svet še ni poznal, in jim nadel nova imena in priimke – poimenoval je torej nove vrste za znanost. Toliko otokom razložimo, potem pa ima vsaka rastlinska vrsta kakšno posebnost, ob kateri si morda ime vrste tudi zapomnijo.
Špela Pungaršek, Alpski botanični vrt Juliana
DOLOČANJE RASTLIN KAR S TELEFONOM?
Če ste ljubitelj botanike, si pri določanju rastlin lahko pomagate tudi s pametnim telefonom. Aplikacija Plant.net, ki so jo leta 2013 razvili francoski znanstveniki, omogoča identifikacijo različnih zelnatih rastlin in dreves. Do danes si je to aplikacijo na telefon namestilo že več kot 10 milijonov ljudi! Kako deluje? V aplikaciji najprej izberemo območje, kjer se trenutno nahajamo, npr. Evropa. Potem s telefonom fotografiramo rastlino ali njen del. Fotografijo naložimo v aplikacijo in izberemo, kaj predstavlja: celo rastlino, list, cvet, lubje, plod ... V aplikaciji se nato izpiše latinsko in slovensko ime rastline, zraven pa lahko vidimo tudi fotografije ostalih uporabnikov, ki so določali enako rastlinsko vrsto. Aplikacija Plant.net je brezplačna, uporabnikom pa je na voljo tudi v slovenščini. Seveda aplikacija ne more nadomestiti pravih določevalnih ključev, kot je knjiga Mala flora Slovenije, lahko pa je dober začetek za vstop v svet botanike.
P. Šergon - K. Šoln, Priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 42-48.
