V kopalkah po štiridesetem

Guba tu, guba tam, trebuh, porisan s strijami, siv las ali dva. Po štiridesetem se telo intenzivno spreminja. Družba nam vsiljuje popolnost, a Bog nas je ustvaril unikatne po svoji najunikatnejši podobi. Odriniti na globoko danes pomeni sprejeti svoje telo – da bomo sproščeni na zasluženem dopustu. Predvsem pa zaradi vzgoje: bodimo srečni v svojih telesih, pa bodo tudi naši otroci imeli dober temelj za svojo samopodobo.

Hodimo po muzejih in občudujemo dela velikih mojstrov. Med njimi so kipi – sama lepa telesa. In slike, na katerih so upodobljene podobe gospode v različnih zgodovinskih obdobjih. Ko sem bila študentka, sem se s prijateljem zgodovinarjem sprehajala med slikami, na katerih so bile upodobljene gospe z baročnimi oblinami in mi je rekel: »Vidiš, od nekdaj so bila lepa vsa ženska telesa. Ve se pa sedaj tako zelo obremenjujete za vsak gram, za katerega mislite, da ga imate preveč. Pa saj ženska, ki želi biti mama, ne more imeti nikoli nobenega kilograma preveč.« Vse življenje sem mu hvaležna za te besede, čeprav na nas gleda že iz nebes in gotovo tam še bolj jasno vidi, kako nesmiselna je današnja propaganda popolnih in suhljatih teles. Tako ženskih kot moških. 
Po zadnjih raziskavah narašča odstotek trpečih zaradi motenj hranjenja pri obeh spolih. Zakaj? Raziskovalci pravijo, da zato, ker smo podvrženi hudim medijskim pritiskom, ki izrisujejo podobe popolnih suhljatih ali pa mišičastih teles.
Pisali smo že o varni navezanosti, zaradi katere se v odnosih čutimo brezpogojno ljubljeni, objeti, sprejeti. Če otrok (in najstnik) te brezpogojne ljubljenosti in sprejetosti s strani mame in očeta ne doživlja, tudi ne ponotranji notranjega občutka ljubljenosti in sprejetosti, ampak je hitro lahko nagnjen k presojanju sebe, svojega videza in telesa s strani drugih. Pritiski virtualnega sveta na mlade so danes izjemni. Vsi smo bili zgroženi ob kroženju posnetkov medvrstniškega nasilja v Celju. Vendar pa starši pogosto spregledamo, koliko neprimernih opazk dobijo mladi fantje in dekleta v zvezi s svojim videzom in telesom v medsebojnih odnosih v živo ali po medmrežju.

BESEDE IMAJO MOČ
»A ti imaš pa samo te tri majice, ki jih nosiš?« je lahko povsem nedolžno vprašanje sošolke. »Uau, kolk imaš ti špeha na trebuhu,« komentar druge sošolke. In najhujši: »Kolk si pa ti debela, glej, da boš shujšala, če hočeš fanta dobit,« komentar dobronamernega očeta odraščajoči hčerki. Vse tri izjave zarežejo v dušo mladih deklet in res se moramo pred vsako izjavo vprašati, ali je spoštljiva ali ne. Spoštovanje do telesa drugih ne pomeni samo, da se delov telesa drugih ne dotikamo: ne trepljamo mladih odraščajočih po zadnji plati, jim ne stiskamo ličk in podobno. Spoštovanje telesa odraščajočih mladih pomeni tudi, da o njihovih telesih vedno govorimo lepo in spoštljivo. Ne uporabljamo besed: debel/a, zamaščen/a, okrogel/okrogla, zalit/a, špehnat/a ... To mladega odraslega žali, ponižuje, razvrednoti. In ko enkrat v sebi nosi ta sram, se ga težko otrese tudi v zrelejših letih.
»Kam greste pa vi letos na dopust?« – »V gore.« – »O, lepo. Letos pa nič na morje?« – »Ne, poglej, kako zelo sem se zredila. Zamaščena sem kot šunka.«
Pogovor je resnična zgodba mame treh otrok, ki ji je njena mama kar naravnost povedala, da tako debela pa letos res ne sme v kopalke, saj bo naredila sramoto sebi pa tudi za moža ne bo več lepa …
Drage bralke in bralci – ne dovolimo si tega! Telo te mame, sveto in od Boga dano telo, je nosilo, donosilo in rodilo tri čudovite otroke. To edino sveto, od Boga dano telo je v vseh nosečnostih doživljalo hormonski tornado. To edino sveto in od Boga dano telo je dojilo te otroke. Telo ženske iz telesa najstnice preoblikovalo v telo mame. Bogu hvala za ta dar in čudež! Hvala vsaki mami, ki je pripravljena sprejeti vse te telesne spremembe, zato da se lahko rodi otrok. Ni lahko. Ni preprosto. In ni samo po sebi umevno. Ženska se odloči, da bo izpolnila svoje materinsko poslanstvo s svojim telesom. Spoštujmo to! Zato je prav vsako žensko telo še posebej sveto in blagoslovljeno. In vsaka mama lahko s ponosom obleče kopalke in skoči po nekaj sprostitve v morje, jezero, reko, bazen ... Ni prostora za sram. Zamenja naj ga zavest o pogumni zavestni odločitvi za dar materinstva. Zakaj? Ker si mame zaslužimo dopust in ker smo s tem tudi zgled spoštovanja in ljubezni do svojega telesa svojim otrokom. Igrajmo se z njimi, uživajmo ob malčkih in divjajmo z najstniki – v kopalkah! V svojem čudovitem materinskem telesu.

RAZUMETI DEKLETA IN FANTE
Žensko telo se začne pripravljati na dar rojstva otrok že zelo zgodaj v najstniških letih, ko hormonske spremembe vplivajo na rast prsi, oblikovanje menstrualnega cikla, širjenje bokov. To je čas velikih telesnih in čustvenih sprememb, ko mora vsa družina, ne samo mama, ampak tudi oče in bratje, z velikim spoštovanjem sprejemati spremembe v telesu dekleta. Spoštovanje, ki ga bo dala družina odraščajoči deklici, se bo globoko usidralo vanjo in bo varen pristan v nevihtah in neurjih komentarjev nespoštljivih vrstnikov, primerjanja, pritiskov medmrežja in medijev. Enako velja za odnos do odraščanja fantov. Tudi nanje preži nevarnost pritiska suhljate ali mišičaste lepote, ki prihaja od zunaj. Spoštljiv odnos družine, očeta, mame, sester bo fantom dal samozavesti in poguma za soočanje z izzivi okolice. Ob spoštovanju družine bodo tudi fantje vedeli, da so lepi, sprejeti in ljubljeni v svojih telesih. S tem spoštovanjem do svojega telesa bodo vstopali v odnos z dekleti in bodo znali biti spoštljivi tudi do njih. 
»Ne grem v kopalke.« – »Ne razumem, zakaj ne?« – »Nimam mišic, vse punce se mi bojo smejale, ker sem taka slamica.« – »Vsi sošolci imajo radiatorčke, samo jaz ne.« Kako dragocena je očetova podpora, ko fant ubesedi svojo stisko. Kako močne so očetove besede: »Dobro izgledaš, ne primerjaj se z drugimi …« In mame: »Zame si lep, najlepši!«
Pozorni moramo biti tudi na dinamiko in komunikacijo med sorojenci. Da se sestre ne norčujejo zaradi puhka na bradi ali mozoljev po čelu. Vsaka beseda lahko zareže kot puščica v dušo in ranjeni odraščajoči fant bi kot odrasel moški branil svojo ranjeno samopodobo tako, da bo zabrusil ženi: »Zavaljena si kot ...« Ne bo ji rekel, naj ne gre v kopalke. Ne, to naredi osramočena žena; osramočen moški se bo norčeval iz ženinega telesa. Tistega telesa, ki je donosilo in rodilo skupne otroke. 

TUDI OČETOVO TELO NOSI TEŽO SEDANJEGA ČASA
Tudi očetje so lahko v času odraščanja otrok pridobili nekaj kilogramov. Pa ne zato, ker so leni in ne telovadijo dovolj. Ampak ker je življenje za marsikaterega očeta postalo boj: boj za preživetje družine. Iskanje in ohranjanje zaposlitve, službene obveznosti, položnice, zagotavljati družini vse, kar potrebuje, zidanje hiše … Vse to prispeva k stresu, zaradi katerega se razvijajo maščobna tkiva. Ni lahko.
Pogumna sta, da sta se odločila biti oče in mama. Zato letos: pogumno v kopalke in na dopust. Naj ljudje govorijo, kar hočejo. Zaslužimo si ga. 
Naj bo letošnje poletje čas za odločitev, da bomo pobožali svoja ranjena telesa, ki morda ne ustrezajo družbenim normam. Telesa, ki so jim naši bližnji v preteklosti izrekali neprimerne opazke. Naj bo poletje čas zahvale za dar očetovstva in materinstva, ki sta preoblikovali naša telesa.

C. Breznikar Ruparčič, Priloga, v: Ognjišče 7 (2023), 42-48.

OBJEMI SE!
Naše telo potrebuje nežen, sočuten in sprejemajoč objem. Ni nikogar, ki bi nam ga poklonil? Lahko ga poklonimo sami sebi. Precej čudno se tole bere, kajne? Da bi objemali sami sebe … Ampak telo se odzove z boljšim hormonskim in čustvenim počutjem, če tudi mi sami sebe nežno pobožamo po obrazu, položimo svoj obraz v svoje roke; kot takrat, ko jokamo in sami sebi rečemo: dovolj je bilo kritiziranja same/ga sebe. Utrujen/a sem od celega leta naporov. Res sem dal/a vse od sebe. Nimam niti atoma energije več. In moje telo je v tem letu garalo in če sem pridelal/a kakšen kilogram več, kako gubico na obrazu več, siv las, nič hudega. Lahko se samo pobožamo po rokah, kot ko nas zebe. Lahko res tudi sami sebe objamemo na način, da nam je prijetno. Lahko si naredimo kopel z dišečimi mili, lahko se po kopanju nežno in ljubeče obrišemo s posebej mehko brisačo, kot so nas včasih po kopanju brisale naše mame … V mehkobi te brisače damo tudi svojemu telesu nežnost. Zavedajmo se, da so to naše roke, noge, glava, trup. Bog nas je ustvaril v to telo. To telo je že marsikaj doživelo. Če je bilo kaj hudega in težkega, jokajmo. Dovolimo si jokati in dovolimo telesu, da ječi pod težo bolečine. Po tem pa ga nežno namažimo s prijetno kremo in se zavedajmo, da je to naše telo sveto. Da je morda že rodilo otroke in dojilo. Bogu hvala za to. Da ste očetje ure in ure nosili svoje otroke. Bogu hvala za to. Zdaj pa ste utrujeni. Telo je utrujeno. Marsikaj to telo že boli. Nežno pobožajmo točke bolečine in recimo sebi, kot bi rekli svoji hčerki ali sinu ali najboljši prijateljici: vse je ok. Samo boli te. Ampak vse je ok. Če boste jokali, jokajte. In naj te solze odplaknejo vso kritiko vašega telesa. Vaše telo je lepo. Čudovito. Božansko. Sveto. Samo utrujeno. Razboleno. Nekaj let starejše. Nežno si namažite roke, noge, stopala, trebuh, obraz in si oddahnite. Bodite nežni do sebe, kot ste bili do svojih majhnih otrok, ko so bili dojenčki. Če imate ob sebi koga, ki mu/ji lahko rečete, naj vas objame, ga lahko prosite za objem … Lahko je čas samo vaš. Kristin Neff, ki raziskuje sočutje do samega sebe, povzema raziskave, ki so ugotovile, da tako sočuten odnos do svojega telesa poveča oksitocin v telesu, zmanjša krvni pritisk in ima številne druge blagodejne učinke na telo. Po njenem mnenju bi vsi morali redno izvajati tudi vaje čuječnosti, v katerih z ljubečim in neobsojajočim opazovanjem spremljamo dogajanje v naših telesih. Z rednimi vajami ljudje povsem odpravijo samokritičen in obsojajoč odnos do samih sebe in svojih teles.
Za začetek pa naj pomaga vprašanje: Ali bi to, kar izrekamo kot kritiko sebi in svojemu telesu, izrekli tudi svoji najboljši prijateljici? Ne bi? Kaj pa bi ji rekli?
No, sedaj to povejmo tudi sami sebi. V podporo samim sebi pa to poletje lahko preberemo še knjigo Brene Brown: Darovi nepopolnosti.

BAJ, BAJ, SUPERJAZ
O popolnih poletnih fotkah
Ne, ne morem. Poskusila sem, pa ne gre. Ne morem in nočem se pogrezniti v svet nenehnega fotografiranja sebe, svoje družine, psov, hiše, vrta, dela, dopusta ... vsega svojega dosega. Ne lažem si, da je to fotkanje za spomin. Tako je bilo včasih, ko smo fotke razvili. To zdaj je nekaj drugega. Vseprisotnost pametnih mobilnih igračk s to foto-obsesijo razgalja človekov strah: strah pred nevrednostjo sebe, če nimaš za vsak trenutek česa otipljivega pokazati.
Ali imam z objavljanjem »popolnih« fotk na spletu problem? Ja, imam ga. Veliko slik je lepih in pričujejo o lepoti (družin, parov, posameznikov, dojenčkov in še vsega mogočega), toda pravijo mi tudi: »Kakšna je tvoja popolna različica? Ali je nimaš? Naredi jo, da dosežeš zapovedane norme.«
Slikajte se spet zase!

NAJSTNICA ZA VEDNO?
Povejte mi: Zakaj bi si v Kristusovih letih in kasneje želela najstniški videz? Na spletu se počutim, kot da sem spet v srednji šoli. V številkah se merijo všečki. Komentarji so najstniški (Omg, kok si hud(a)!) ali pa se komentatorji prepirajo kot otroci. Spoštljivo nestrinjanje ni zaželeno. Na ta nivo se nočem spustiti. Ustvarjanje osebnostnih kultov na spletu se mi ne zdi preveč kul. Vem, da je vse samo igra, ki pa se nadaljuje v našo resničnost. Nočem biti kul(t). To ne pelje v globino, v tisto zdravo, žareče prajedro ranljive človeške snovi. Dobro premišljen narcisoizem ne hrani duha. Vsaj ne na dolgi rok. Namesto samoreklame si želim samoresnice. O sebi, nas samih, o družbi in njenih problemih.

ZACELJENA
Na glas sem zavriskala, ko sem zagledala starejše, že zelo zgubane manekenke v Liscinih reklamah za kopalke. Pa osivelo skodrano Andie MacDowell na hollywoodski rdeči preprogi. Dragi moški, kaj je narobe s sivo žensko v zrelih letih? Zakaj si tudi vi ne utapljate las v kemiji? Generacija mojih tet preprosto noče osiveti.
Kaj pa pomaga moškemu srednjih let, da pride bolj samozavesten na plažo? Visoko cenovna sončna očala, fensi športna ura, havajska srajca, ogromen tatu na mišicah ali rebrasta spodnja majica? Ženski pomaga obleka, ki ravno prav poudari in zakrije postavo. Pa vsaj malo porjavela koža in postava v obliki peščene ure (tako se menda reče obliki postave Kim Kardashian). Če pripleše mimo kakšna huda zarjavela bejba v beli pleteni oblekici, si še vedno kdaj potegnem kiklo čez poporodne krčne žile in bela stegna. Potem pa preverim, kam gleda moj mož. Zdaj sva že toliko stara, da se ob tem na glas zasmejeva in pomisliva na Adijevo zimzeleno.
Videz je naš izraz. Vsako telo je umetnost samo po sebi. V mrzličnem sledenju mainstream-popolnosti se izčrpa – nima nič več zares svojega. Bom kmalu edina na plaži brez tatuja in s samo dvema uhanoma? Sem zato neizrazita? Bi mi piercing, zabrita glava in tatu dali občutek divjosti in svobode? Le zakaj? Divji si, ko postaneš cel. Iz svoje ranjenosti se cel-imo vsi. »Telo Kristusovo, zveličaj me,« molimo po prejemu njegovega telesa. Obljuba našega poveličanja me noro vznemirja. Kako bo izgledalo »vstajenje mesa«, ki ga izgovarjamo v apostolski veri? Do takrat skušam (vz)ljubiti in (o)hraniti to zemljo, ki je moje telo: pokrajina, ki se spreminja iz leta v leto – jaz pa v njej živim razburljivo potovanje skozi svoje letne čase.
Marta Novak