Lazaristi k nam - na povabilo Slomška

"Imamo se dnes za kaj novega zahvaliti - da so došli častiti bratje sv. Vincencija Pavlana med nami prebivat, novi delavci v Gospodov vinograd, nevednim v poučenje, grešnikom v posvarjenje, žalostnim v tolažbo, naši škofiji ino deželi v pomoč," je dejal lavantinski/mariborski škof bl. Anton Martin Slomšek, ko je 26. septembra 1852 pozdravil prve lazariste pri Sv. Jožefu nad Celjem.

SV. VINCENCIJ PAVELSKI IN NJEGOVI SINOVI
Lazaristi ali Misijonska družba so skupnost duhovnikov in bratov laikov apostolskega življenja, ki jo je ustanovil sv. Vincencij Pavelski. Ta mož majhne postave (1,59 m) z velikim srcem se je rodil 24. aprila 1581 v kraju Pouy (danes St. Vincent de Paul) v jugozahodni Franciji. Ko mu je bilo štirinajst let, je šel v šolo in že pri devetnajstih letih je postal duhovnik ter iskal službo, ki bi bila njemu in njegovim domačim vir dohodkov. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. Po srečanju s svetniškim duhovnikom Berullom je sprejel manjšo župnijo, v kateri je skrbel za duhovno in materialno uboge. Verne žene je zbiral v skupine "gospa krščanske ljubezni", ki so skrbele za reveže v svoji okolici. Srečal se je z ženevskim škofom sv. Frančiškom Saleškim, s katerim sta bila soglasna glede prepotrebne obnove verskega življenja. Duhovščina se mora poglobiti v znanju in pobožnosti, pridige naj bodo preproste, zasnovane na evangeliju, pot svetosti je vestno izpolnjevanje stanovskih dolžnosti. Prve sodelavce je zbral okrog sebe leta 1625 in ta letnica velja za "rojstni dan" Misijonske družbe, kakor so imenovali duhovnike ob Vincenciju, ki je organiziral misijone med ljudstvom predvsem na podeželju, skrbel pa je tudi za zunanje misijone (v poganskih deželah). S svojimi sodelavci se je naselil v samostanu sv. Lazarja v Parizu, zaradi česar se jih je prijelo ime lazaristi. Geslo družbe, izpisano (v latinščini) v uradnem pečatu, se glasi: "Poslal me je oznanjat blagovest ubogim". Vincencij je pomagal Louisi de Marillac ustanoviti usmiljenke - Hčere krščanske ljubezni (1633), ki delujejo po bolnišnicah in domovih za ostarele. Prek Gradca so prišel v Maribor leta 1843.

PRIŠLI SO K NAM NA POVABILO ŠKOFA SLOMŠKA
"Slomšek je videl usodne posledice janzenizma in jožefinizma pri nas in sklenil prenoviti svojo škofijo. Izbral je lazariste," je ob praznovanju 140-letnice lazaristov v Celju dejal mariborski škof dr. Franc Kramberger. "Dosegel je, da so se naselili tu in ustvarili prvo in najpomembnejše središče reda v Avstro-Ogrski. Od tod so odhajali po župnijah mariborske škofije in vodili ljudske misijone. Po njihovi zaslugi je škofija zacvetela, prišlo je do prave verske pomladi." Ko so bila opravljena najnujnejša dela in je bila hiša pripravljena za naselitev, je 26. septembra 1852 škof Anton Martin Slomšek sam uvedel duhovnike Misijonske družbe v njim namenjen dom. Pred velikim oltarjem je romarjem spregovoril v nemškem jeziku in v svojem govoru predstavil razloge, zakaj so se mi­sijonarji naselili pri Sv. Jožefu. "Usoden čas nam je prinesel nove naloge, katerim svetni duhovniki ob vsej dobri volji in velikem prizadevanju ne morejo biti kos. Boj proti trem velikim zlom časa je velika in težka naloga duhovnikov: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji." Slovensko pridigo pa je imel na prižnici. V njej je predstavil mesto sv. Jožefa v življenju Cerkve in kristjanov. Končal jo je z besedami: "V vseh svojih dušnih in talesnih težavah idite k sv. Jožefu." Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v Avstro-Ogrski državi. Njihov prihod so omogočili številni dobrotniki. "Če boste bi ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega," jim je v svojem pozdravnem nagovoru zagotovil škof Slomšek. Naredil je vse, da so bili lazaristi priznani kot pravna oseba ter da so postali lastniki cerkve in vseh poslopij ob njej.

ŽUPNIJA IN DOM SV. JOŽEF V CELJU
Cerkev sv. Jožefa, ki kraljuje na griču nad knežjim mesto Celjem, je bila zgrajena ob kugi, ki je tod razsajala pogosto, nazadnje leta 1680. Bila je podružnica mestne župnije sv. Danijela. Leta 1860 pa je bila podpisana pogodba, s katero je Misijonska družba dobila v svojo last cerkev z vso pripadajočo opremo, cerkveno hišo, gospodarsko poslopje, njive, vrt in prostor okoli cerkve. Hiša ob cerkvi (romarski dom, dom duhovnih vaj) je dobila sedanjo podobo leta 1902. Duhovniki misijonske družbe so po želji škofa Slomška in njegovih naslednikov vodili ljudske misijone po župnijah, pri Sv. Jožefu so imeli duhovne vaje za duhovnike in za razne stanove laikov. Ob nemški okupaciji je bila misijonska hiša zasedena, misijonarji pa pregnani. Zaradi vojnih razmer je življenje izgubilo 14 slovenskih lazaristov. Po drugi svetovni vojni so bila poslopja misijonske hiše nacionalizirana, prav.tako oba romarska domova. Za bogoslužne potrebe je ostala na voljo le cerkev in zakristija ob njej. Prva maša je bila 20. maja 1945. Marca 1948 je bila misijonska hiša skupaj s posestvom zaplenjena, duhovniki pa skoraj vsi zaprti. Zaradi nagle rasti mesta Celje sta bili leta 1960 ustanovljeni dve novi župniji: Sv. Cecilije (kapuciji) in Sv. Jožef (lazaristi). Župnija Sv. Jožefa šteje okoli 1.800 duš in njen utrip je dokaj živ. Župnijska cerkev je bila temeljito prenovljena, novo, prijazno podobo je dobil Dom sv. Jožef, ki je bil leta 1998 registriran kot zavod, prvi tako registrirani center na Slovenskem. Dom ima 60 ležišč v 35 sobah, skupna ležišča za manj zahtevne skupine, štiri dvorane, v katerih potekajo razni seminarji in tečaji, Slomškovo kapelo in še marsikaj drugega.

"UTABORILI" SO SE V LJUBLJANI IN NA MIRENSKEM GRADU
Lazaristi so prišli v Ljubljano 1. septembra 1879 na povabilo tedanjega ljubljanskega škofa Janeza Zlatousta Pogačarja, da bi vodili duhovne vaje in misijone. Naselili so se na Poljanah, kmalu pa so kupili zemljišče na Taboru, kjer je v letih 1881-1883 zrasla cerkev Srca Jezusovega, ob njej pa hiša - dom za duhovnike in bogoslovce. Leta 1905 so k misijonski hiši dogradili dijaški dom. Hiša na Taboru je provincialna hiša (leta 1919 je bila ustanovljena viceprovinca, leta 1926 samostojna jugoslovanska provinca, ki se je leta 1992 preimenovala v slovensko provinco). Tukaj je bil od leta 1926 do 1946 sedež province. Takrat je bila hiša zaplenjena: lazaristom je ostal le hodnik, ki je povezoval hišo in cerkev. Leta 1967 so lazaristi kupili večjo hišo na Maistrovi 2, nedaleč od cerkve, in tam so se naselili bogoslovci, ki so prej bivali v kaplaniji v Šmartnem ob Savi, ki je od leta 1986 samostojna župnija v upravi lazaristov. Lazaristi imajo v Ljubljani (Tabor 12) tudi študentski dom sv. Vincencija. Leta 1993 jim je slovenska vlada vrnila nacionalizirano hišo, ki je do tedaj služila kot dekliški dijaški dom Majde Vrhovnik.

Na Mirenski Grad, griček, na katerem kraljuje svetišče Žalostne Matere Božje, je lazariste povabil goriški nadškof Sedej z namenom, da oskrbujejo svetišče, vodijo misijone in duhovne vaje. Prvi lazaristi so prišli spomladi 1913 in zgradili hišo, ki pa je bila med prvo svetovno vojno uničena. Po vojni so jo obnovili: v obnovljeno hišo so se naselile usmiljenke, misijonarji pa so se nastanili v manjši hiši blizu cerkve. Ob njej je zrasel Dom duhovnih vaj, poimenovan po svetniškem kandidatu lazaristu - škofu Janezu Gnidovcu.

PRIJATELJSKO SRCE ZA BOLNIKE IN INVALIDE
"Ubogi so naši gospodarji," je govoril sv. Vincencij Pavelski svojim duhovnikom in redovnicam usmiljenkam. To njegovo besedo so si vzeli k srcu tudi slovenski lazaristi, ki se posvečajo tem posebnim božjim izbrancem. Za prizadete in njihove prijatelje so pred božičem leta 1968 razposlali "božično pismo bolnikom" na osmih straneh. "Zamisel je prišla iz vrst bolnikov, bogoslovci Misijonske družbe smo v tem delu čutili naše poslanstvo. Pismo je bilo povsod z veseljem sprejeto in to je bila spodbuda, da je leta 1969 zaživel Prijatelj - list prizadetih in njihovih prijateljev. Najprej ciklostirano (kot naše Farno ognjišče). Zdaj izhaja v prikupni obleki vsaka dva meseca - šestkrat na leto. Prvi urednik je bil Janez Puhan, potem misijonar na Madagaskarju, veliko let pa ga je urejal Jože Zupančič, ki je povedal: "Misel, naj bi tudi bolniki dobili svoj list, nam je prišepnila Mimica Pust, ki smo jo poznali, ker ima brata lazarista, sama je invalidka, ki je imela zelo veliko stikov z bolnimi ljudmi, se z njimi dopisovala in tako spoznala, kako potrebno bi bilo, da bi se bolniki med seboj povezali." Ob pomoči lista Prijatelj se je razširila povezanost med bolnimi, prizadetimi in njihovimi prijatelji po načelih Krščanskega bratstva bolnikov. Namen tega bratstva je tudi ta, da med bolniki in invalidi samimi ustvarja vezi, da se povežejo osebno, z dopisovanjem, in tudi to, da ne obiskujejo samo zdravi bolne, temveč da tudi bolni obišče bolnega; prizadeti prizadetega." Sedanji urednik Prijatelja je Vlado Bizant. Ob začetku izhajanja sta bila uredništvo in uprava na Maistrovi 2, ko pa je bila obnovljena hiša na Taboru 12, sta se naselila v novih prostorih.

NA BALKANU, V KANADI IN ARGENTINI

Slovenski lazaristi so navzoči tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Na Hrvaško so prišli leta 1940 in sicer v župnijo Svetice pri Karlovcu, kjer so ostali do konca druge svetovne vojne. Leta 1957 so se lazaristi vrnili v Stenjevac in od tam v Vrapče, kjer so leta 1958 prevzeli župnijo. Tamkajšnje župnišče so preuredili za semenišče. Vrapčanska hiša je bila nekaj let (1960-1967) provincialna hiša naših lazaristov.

V letih med prvo in drugo svetovno vojno so se v industrijska in rudarska mesta v Srbiji naseljevali katoliški Slovenci in Hrva­ti. Lazaristi, ki so se leta 1928 naselili v Beogradu in prevzeli duhovno vodstvo usmiljenk, so ustanavljali "podružnice" v krajih, kjer so bile večje skupine katoličanov. Ko je skopsko škofijo vodil lazarist svetniški škof Janez Gnidovec (1924-1939), so lazaristi delovali tudi Kosovu (v župniji Kosovska Mitrovica in v semenišču v Prizrenu). V Beogradu zdaj vodijo župnijo sv. Cirila in Metoda. Slovenski lazaristi so leta 1948 od francoskih sobratov prevzeli skrb za katoličane v makedonskem mestu Bitola. Ob delu za katoličane tamkajšnji župnik skrbi tudi duhovno za usmiljenke.

Neprecenljivo poslanstvo opravljajo slovenski lazaristi med našimi izseljenci v Kanadi in Argentini, kjer so se naselili zlasti po drugi svetovni vojni kot begunci pred "rdečim" terorjem. V Kanado (Toronto) so prišli prvi begunci leta 1947. Proti koncu leta 1948 je prišel v to mesto lazarist dr. Jakob Kolarič, ki je prevzel duhovno skrb za rojake. Kmalu so mu prišli na pomoč še drugi. Leta 1953 je bila v Torontu ustanovljena slovenska župnija Marije Pomagaj in ob koncu leta 1954 je dobila svojo cerkev. V zahodnem delu Toronta (New Toronto, Etobicoke), kamor so se slovenske družine začele seliti v petdesetih letih, je bila leta 1960 ustanovljena župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo, v kateri je dejavna slovenska šola in vrsta drugih organizacij. Od leta 1964 deluje v Montrealu slovenska župnija sv. Vladimira. Med našimi rojaki v Argentini obstajata slovenski župniji v Lanusu, predmestju Buenos Airesa, in v Barilochah.

MISIJONARJI V DALJNIH DEŽELAH
Po zgledu svojega ustanovitelja, ki je leta 1648 poslal prvo skupino misijonarjev na Madagaskar, tudi slovenski lazaristi delujejo v zunanjih misijonih. Misijonarjev v daljnih deželah je trenutno osem: na Madagaskarju Jože Adamič, France Buh, Pedro Opeka, Rok Gajšek in Anton Kerin; v Sibiriji (Rusija) misijonarita Lojze Letonja in Anton Ovtar, Franc Pavlič pa oznanja evangelij v Boliviji. Med temi misijonarji je najbolj znan Pedro Opeka, ki deluje med revnimi v malgaškem glavnem mestu in skupaj z njimi zanje gradi Mesto upanja. Zaradi svojega velikega srca, poguma in delavnosti je med kandidati za Nobelovo nagrado za mir. Slovenski lazaristi so med našim narodom širili misijonsko misel s tiskom. Misijonska mašna zveza je leta 1920 podarila lazaristom Groblje pri Domžalah. Tam so pred drugo svetovno vojno tiskali Misijonski koledar in revijo Katoliški misijoni. Po drugi svetovni vojni so Katoliški misijoni izhajali v Argentini, v samostojni Sloveniji pa so to revijo zamenjala Misijonska obzorja, Lazaristi so bili prvi, ki so za delo v misijonih ogreli tudi laiške sodelavce, kateri se misijonarjem pridružijo za določeno obdobje ter s strokovnim znanjem bogatijo delo misijonarjev. Pri Sv. Jožefu v Celju se zbirajo mladi kristjani, ki se zanimajo za misijonsko delo. Na teh srečanjih imajo imajo svoje delavnice in študijske dneve. Od srede devetdesetih let je v Domu sv. Jožefa vsakoletni mladinski misijonski tabor, na katerem se mladi misijonski animatorji pripravljajo na svoje poslanstvo v domači župniji ter se seznanjajo z možnostmi za sodelovanje z misijonarji. Tukaj so tudi pogosta srečanja za misijonarje, ki so na obisku ali okrevanju v domovini.

ČUK, Silvester. Lazaristi 150 let pri nas). (Priloga). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 10, str 45--56.