SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Sto let Goriške Mohorjeve družbe
(ob obletnici) »Ker so nam nekateri odličnejši zastopniki goriške duhovščine sporočili, da je splošna želja, naj se ustanovi v goriški nadškofiji Družba sv. Mohorja, prošnjo z veseljem sprejemamo. … Z redno oblastjo, ki Nam pritiče, ustanavljamo s pričujočo listino pri glavnem oltarju Naše metropolitanske cerkve Družbo na čast imenovanega svetnika in izjavljamo, da je tako kanonično ustanovljena.« S temi besedami je goriški nadškof Frančišek B. Sedej 17. novembra 1923 ustanovil Goriško Mohorjevo družbo. Ob stoletnici ustanovitve »ene najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji« predstavljamo njen pomen in zgodovino.
Po prvi svetovni vojni so se Slovenci na Goriškem in vsem zahodnem delu slovenskega narodnega ozemlja znašli v novi državi. Po propadu Avstro-Ogrske je zahod Slovenije pripadel Kraljevini Italiji. Med primorskimi Slovenci je bilo precej članov Mohorjeve družbe v Celovcu. Leta 1914 je bilo na Primorskem skoraj 17.000 naročnikov redne zbirke, v goriški nadškofiji 9.684, v tržaško-koprski pa 4.908. Nova meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo je postajala iz dneva v dan bolj zaprta. Obstajala je nevarnost, da med Slovence v Italiji ne bodo mogle več prihajati Mohorjeve knjige. Italijanske oblasti ne bi dale uvoznega dovoljenja za knjige iz takratne Jugoslavije. Celovška Mohorjeva se je namreč po prvi svetovni vojni preselila najprej na Prevalje, pozneje pa v Celje.
NOVA ZALOŽBA S KRŠČANSKO USMERITVIJO
Tudi zaradi težav pri dobavi knjig iz Slovenije so v Gorici začeli izhajati časopisi in različne knjige. Od učbenikov in poljudnih knjig do takih z gospodarsko tematiko pa vse do leposlovja. Na področju izdajateljstva se je najbolj uveljavila Goriška matica. Anton Gregorčič jo je celo ustanovil, da bi kot katoliška založba nadomeščala Celovško Mohorjevo družbo. Nekateri duhovniki, združeni v organizaciji Zbor svečenikov sv. Pavla, so začeli opozarjati na nevarnost, da bi omenjena založba ne mogla jamčiti, da bo tudi v prihodnosti izdajala knjige v krščanskem duhu, saj gre za zasebno ustanovo. Najprej so predlagali, naj Goriška matica pride pod cerkveno okrilje in naj postane cerkvena bratovščina, podobno kot je to Celovška Mohorjeva. To se ni zgodilo, zato se je rodila misel, da na Primorskem ustanovijo lastno Mohorjevo družbo. Na zboru Katoliškega tiskovnega društva jo je izrekel duhovnik Virgil Šček. Zato so v okviru zbora svečenikov sv. Pavla ustanovili poseben pripravljalni odbor, ki naj pripravi pravilnik in poslovnik nove družbe.
»Pripomočki« za slovensko pesem
Pozna dvajseta leta prejšnjega stoletja veljajo za izredno temno obdobje v zgodovini primorskih Slovencev. In kakšen je bil odgovor Mohorjeve? Na občnem zboru leta 1928 so prosili skladatelja Vinka Vodopivca (na sliki), naj poskrbi za izdajo nekaj cerkvenih pesmaric. Vedeli so, da bo slovenska pesem preživela za cerkvenimi zidovi in zato so hoteli organistom in zborom ponuditi dobre pesmarice. Februarja leta 1928 je takratni urednik Mohorjeve Anton Kacin razposlal pisma številnim slovenskim skladateljem. Obvestil jih je, da bo Mohorjeva družba izdala cerkvene pesmarice. Med besedili je bilo tudi nekaj novih, ki jih je napisal Filip Terčelj. Izšle so štiri glasbene zbirke: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmice in Zdrava Marija. Strokovnjaki pravijo, da so med uglasbenimi »pesmimi tudi pravi biseri poljudne cerkvene pesmi«, je o pesmaricah zapisal Rudolf Klinec.
Virgil Šček, ki je odigral pomembno vlogo na samem začetku Mohorjeve v Gorici, se je pozneje umaknil. Marko Tavčar, sedanji tajnik Goriške Mohorjeve družbe, sicer tudi poznavalec Ščekovega življenja, razloži Ščekovo vlogo pri Mohorjevi: »Duhovnik Virgil Šček je dal pobudo, da bi ustanovili neko novo založbo, in sicer Goriško Mohorjevo družbo. Potem so drugi ljudje prevzeli vodilna mesta pri novi ustanovi. On se je ukvarjal z drugimi stvarmi. Ne pozabimo, da je bil državni poslanec. Skrbel je za izdajo vrste časopisov. Direktno se z Mohorjevo ni ukvarjal, je pa njeno delo pozorno spremljal in zanjo prispeval nekaj molitvenikov, med katerimi so nekateri doživeli tudi več ponatisov.« O pomenu zbora svečenikov sv. Pavla pa Tavčar dodaja: »Postopoma je organizacija prerasla stanovske okvire in dobila splošno narodnoobrambno vlogo. Na prvem mestu ji je bila skrb za pastoralo. Vzporedno z njo pa je gojila skrb za ohranjanje narodne zavesti.«
Goriški nadškof Frančišek Borgija Sedej. - Lastnoročno napisan pozdrav goriškega nadškofa Sedeja. - Goriška stolnica, sedež bratovščine sv. Mohorja. - Duhovnik Virgil Šček.
NENADOMESTLJIVA VLOGA DUHOVNIKOV
Pripravljalni odbor (Josip Ličan, Venceslav Bele, Stanko Stanič, Josip Rustja) je obvestil nadškofa Sedeja, da bodo ustanovili cerkveno bratovščino, založbo Mohorjevo družbo v Gorici. Nadškof Sedej je ob branju pravil lastnoročno vnesel določbo, da mora biti društvo pod škofovim pokroviteljstvom in naj ima bratovščina sedež v goriški stolnici. 26. novembra 1923 je potrdil pravila Goriške Mohorjeve družbe in ta datum imamo lahko za začetek delovanja te pomembne kulturno-verske ustanove. Društveni poslovnik je stopil v veljavo pol leta kasneje in s tem je bila nova družba formalno ustanovljena.
Ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe je bilo veliko in pomembno dejanje. Brez nadškofa Sedeja in brez duhovnikov, povezanih v Zbor svečenikov sv. Pavla, bi do tega pomembnega koraka ne prišlo. Duhovniki so prevzeli začasno poverjeništvo. Med ljudmi so širili novico o novi družbi ter jim priporočali njene knjige. Očitno so dobro opravili svoje delo, saj je leta 1924 imela družba kar 12.000 članov.
Toda formalni administrativni ustanovitvi je sledilo trdo delo: priprava prvega knjižnega daru, prve redne zbirke, ki je izšla konec leta 1924. V njej so bili Koledar za leto 1925, Gospodarska čitanka, ki jo je uredil inženir Josip Rustja, prevod romana Na Indijo in prevod Raisovega dela Preužitkarji ter molitvenik Juraja Dobrile Zgodi se tvoja volja.
- Rudolf Klinec – pisec zgodovine Mohorjeve in njen zvesti avtor
Med pisci Goriške Mohorjeve družbe zavezama posebno mesto Rudolf Klinec (Vipolže 1912–Gorica 1977). Poleg službe na goriški nadškofiji je bil duša verskega in kulturnega dela med Slovenci na Goriškem. Vse svoje knjige je izdal pri Goriški Mohorjevi družbi, pri kateri je po letu 1965 opravljal tajniške posle: Zgodovina goriške nadškofije (1951), Marija v zgodovini Goriške (1955), Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe (1967), po njegovi smrti pa je izšla še knjiga Primorski duhovniki pod fašizmom (1979). Dolgo po njegovi smrti, že v novih časih so izšli pri Mohorjevi družbi njegovi Dnevniški zapisi v letih od 1943 do 1945. Pisal jih je sredi vojne, ko je bil župnik v Žabljah na Vipavskem. Njegovi zapiski so kritični in verodostojni. Brez olepševanja opisuje vojne razmere, zato so dragocen dokument časa. Za časa njegove tajniške službe je GMD uresničila zamisel dela, »ki bi prikazalo delovanje vidnejših primorskih ustvarjalcev na vseh področjih slovenske kulture« – to je Slovenskega primorskega biografskega leksikona.
TEŽKO FAŠISTIČNO PREGANJANJE
Mlada ustanova se je že ob svojem začetku spoprijela s težavami. Italijanska država je hotela poitalijančiti Slovence in Hrvate v Julijski krajini. Stanje se je še poslabšalo z nastopom fašizma. Takrat je bil ogrožen celo obstoj Goriške Mohorjeve. Družba je prišla celo na seznam prevratnih organizacij. To je pomenilo stalno grožnjo, da bo razpuščena. V časopisih so se pojavljali strupeni članki proti slovenski manjšini in Mohorjevi družbi. Upadlo je število naročnikov knjig, ker so se zlasti državni uslužbenci bali, da bi izgubili delovna mesta. Fašizem je udaril sámo gospodarsko podstat družbe in pri tem skoval prefinjeno taktiko. Knjige, ki so bile že natisnjene in je družba zanje plačala že papir in tiskarske stroške, so zaplenili. Nastala je ogromna gospodarska škoda in družbi je grozil propad. Vendar je Mohorjeva družba delovala sicer v skrčenem obsegu tudi med fašizmom.
Leta 1923 je italijanska vlada sprejela zakon o šolski reformi (Gentilijeva reforma), ki je določal postopno odpravo pouka v slovenščini na osnovnih šolah. Tako so bili do konca šolskega leta 1927/1928 odpravljeni še zadnji razredi s poukom v slovenščini. Mohorjeva je na ta udarec odgovorila tako, da je začela izdajati vzgojna in poučna dela. Mame so lahko doma iz teh knjig učile otroke slovensko brati in moliti. Preganjanje je doletelo tudi tajnika Janka Kralja, ki so ga oblasti poslale v konfinacijo. Na njegovo mesto je odbor imenoval dr. Antona Kacina, ki je ostal tajnik družbe trideset let.
Zakoni in uredbe proti Slovencem so se kar vrstili. Tako je leta 1928 morala prenehati izhajati večina slovenskih časopisov. Tedaj je bil spet pod vprašajem obstoj Goriške Mohorjeve družbe. Toda družba ni vrgla puške v koruzo. Na tajnem rednem občnem zboru v Gorici leta 1928 so naprosili duhovnika in priljubljenega skladatelja Vinka Vodopivca, naj oskrbi nekaj cerkvenih pesmaric. Slovenska pesem se je namreč morala umakniti v zavetje cerkvenih zidov in zborom je bilo treba ponuditi primerne pesmi.
REŠEVAL JO JE CERKVENI ZNAČAJ
Skoraj enodušno mnenje zgodovinopiscev Goriške Mohorjeve družbe je, da je ta obstala zaradi svojega cerkvenega značaja. »Nadškof Sedej in vodilni pri Goriški Mohorjevi družbi so zaslutili, da je edino jamstvo, da ta ustanova preživi vse hujše pritiske, to, da dobi cerkveni status,« pravi tajnik družbe Marko Tavčar. Mohorjeva je bila cerkvena bratovščina in njen status je potrdil papež. Tavčar poudari pomen konkordata, ki sta ga podpisala Kraljevina Italija in Sveti sedež 11. februarja 1929: »Konkordat je dal pravne temelje, ki so jamčili, da fašizem ni mogel popolnoma uničiti Mohorjeve, kakor je ukinil na primer Zadružno zvezo in s tem uničil sto zadrug na Primorskem. Seveda to ne pomeni, da je fašizem ni preganjal.
Uničil pa je ni!«
Knjige Rudolfa Klinca, ki so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi.
Z odstopom goriškega nadškofa Sedeja (1931) je Goriška Mohorjeva izgubila svojega velikega zaščitnika. Njegovi nasledniki italijanske narodnosti niso imeli več takega posluha za to cerkveno bratovščino. Stanje je še poslabšal napad Kraljevine Italije na Etiopijo. Med vojno so se še bolj zaostrili varnostni ukrepi in nadzor nad vsemi dejavnostmi. Za delno izboljšanje lahko imamo leto 1937, ki je prineslo rahlo otoplitev in družba je lahko leta 1939 izdala poleg koledarja še štiri knjige.
Sledila je druga svetovna vojna in v vojnih letih Goriška Mohorjeva ni izdala nobene knjige. Leta 1943 najprej propade fašizem, nato kapitulira Italija. To za Mohorjevo pomeni nov mejnik in leta 1944 se je ponovno sestal njen odbor. Želeli so nadaljevati z izdajateljsko dejavnostjo. Prišlo je do dogovarjanj s Celjsko Mohorjevo, a to ni obrodilo velikih sadov. So pa skupaj izdali knjigo Jožeta Lavrenčiča Tri božje poti. V negotovosti so potem izdali še koledar za leto 1946, leto pozneje pa še za leto 1947.
Primorski slovenski biografski leksikon
Njegovi začetki spadajo že v leto 1971, ko je Rudolf Klinec s sodelavci na seji odbora Goriške Mohorjeve predložil izdelan načrt Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL).»Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu (SBL). Obdelalo naj bi osebnosti, ki so bile važnejše v življenju primorskega človeka, in tudi tiste, ki bi zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni ne našle vstopa v SBL, a so za Primorsko zelo zaslužne.« Navezali so tudi stike z uredništvom SBL v Ljubljani. Na seji 23. februarja 1972 so sklenili, naj delo izhaja v snopičih z vsakoletnimi mohorjevkami. Prvi snopič (A–Bartol) so bralci dobili v roke leta 1974, dvajseti in zadnji snopič (Dodatek M–Ž) pa je izšel leta 1994. Rudolf Klinec je postal njegov zavzet in najodličnejši sodelavec: napisal je nad sto člankov, čeprav je umrl že na koncu 4. snopiča, veliko jih je zapustil v rokopisu. Predvsem pa je PSBL vodil s svojim ogromnim znanjem, velikim ugledom in izredno človeško toplino.
Tajnik Marko Tavčar poudarja, da gre pri leksikonu za »skupinsko delo«. Po njegovem ima leksikon še globlje korenine, saj te »segajo že v čas po drugi svetovni vojni, ko so Rudolf Klinec, prof. Kacin in Stanko Stanič začeli razmišljati, da bi kazalo izdati knjigo, v kateri bi zbrali življenjepise uglednejših primorskih ljudi. Idejo je razvil in ji dal neko bolj strukturirano obliko raziskovalec bibliotekar Marjan Brecelj, ki je bil v začetku tudi urednik leksikona. Ko se je iz različnih razlogov moral temu odpovedati, je urejevanje sprejel prof. Martin Jevnikar. Skrbel je, da je leksikon redno izhajal. Že nekaj časa se pogovarjamo, da bi kazalo zbrano gradivo vsaj posodobiti. V leksikonu so namreč opisani tudi še živeči ljudje in jasno je, da so se v toliko letih stvari spremenile bodisi glede njihovega življenja kot njihovega ustvarjanja. Zato bi kazalo pripraviti posodobitev leksikona. Mogoče bi to najprej naredili na bolj sodoben, računalniški način in morda pozneje izdali v tiskani obliki.«
NOVI IZZIVI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Po drugi svetovni vojni nastopi za Goriško Mohorjevo novo negotovo obdobje in čas novega iskanja. Leta 1947 pride do združitve večjega dela Primorske z matično domovino. Od skupno 165.000 slovenskih vernikov goriške nadškofije jih je tako prišlo pod Jugoslavijo 145.000. Pod Italijo ostane približno 20.000 slovenskih vernikov. Tržaški Slovenci živijo v drugi upravni enoti, Svobodnem tržaškem ozemlju. Število članov je v začetku vojne znašalo 11.500, po vojni pa je padlo na 1.500. Odbor Mohorjeve je v novih razmerah stopil v stik z Mohorjevo v Celovcu in predlagal sodelovanje. Sad tega je skupni Mohorjev koledar, ki je 12 let povezoval primorske in koroške Slovence. Nove razmere so pripeljale do tega, da je Goriška Mohorjeva v svoje organe sprejela tudi zastopnike s Tržaškega. Zlasti potem, ko so se znašli skupaj v eni državi. Tako so leta 1965 na izrednem občnem zboru uzakonili nove odločbe, ki so odprle vrata laikom. 
Različni koledarji Goriške Mohorjeve družbe.
Taka Mohorjeva družba je leto za letom med ljudi v zamejstvu, zdomstvu pa tudi v matični državi pošiljala knjižne darove. Pozneje pa tudi druge knjige. Lotila se je tudi nekaterih velikih projektov. Gotovo med te spada Slovenski primorski biografski leksikon. Izhajal je dvajset let in prikazal približno pet tisoč mož in žena, ki so delovali na Primorskem ali so povezani s to pokrajino.
Med večje projekte spada tudi zbirka Naše korenine. »Nastala je na pobudo zgodovinarja Branka Marušiča. V zbirki je izšlo čez trideset knjig različnih avtorjev. V njej so izredno dragoceni dokumenti, ki govorijo o primorski stvarnosti. Naj omenim samo dragocena vojna dnevnika duhovnikov Novaka in Klinca, knjigo Tragedija v Cerknem … Že prva knjiga, ki prinaša besedila predavanj o Sveti Gori, je bila v tistem času odmevna pobuda,« meni o zbirki tajnik Tavčar.
ZADRUGA
Iskanje novih oblik delovanja spremlja Mohorjevo skozi celo stoletje. Tudi v zadnjih desetletjih je morala iskati nov način, kako prilagoditi svoje delovanje državni zakonodaji. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je postajalo vse težje finančno poslovanje, knjige pa so lahko izdajali v sodelovanju s Katoliškim tiskovnim društvom. »Ko pa se je še to zapletlo, je postalo nujno, da si zamislijo nekaj novega. In takrat se je oblikovala ideja, da je najbolj primerno, da ustanovijo zadrugo. Tako so leta 1994 ustanovili zadrugo. Člani zadruge so tržaški in goriški duhovniki ter kulturniki. Z ustanovitvijo zadruge so omogočili okvir za založniško dejavnost. Po drugi strani pa so krepili sodelovanje med Trstom in Gorico in posredno tudi Benečijo,« razloži preoblikovanje v zadrugo sedanji tajnik. V okviru Zadruge Goriška Mohorjeva družba izhaja tudi tednik Novi glas in mesečnik za otroke Pastirček.
Sedež Goriške Mohorjeve Družbe na Placuti. - Blagoslov (v latinščini) z lastnoročnim podpisom papeža Pija XI. - Dolgoletni tajnik družbe Janko Kralj. - Sedanji tajnik Marko Tavčar. - Sedanji predsednik prelat Renato Podbersič.
POGUMNO V PRIHODNOST
Vse založbe se danes srečujejo s podobnimi težavami. Zaradi novih medijev ljudje manj berejo knjige. Te in še druge težave, ki so povezane z njenim posebnim poslanstvom, tarejo Goriško Mohorjevo družbo. »Sedanji čas terja širšo zasnovo dela. Knjiga ima še vedno svoj pomen in bo ostala neka osnova založniškega dela. Naklada je v zadnjih 25 letih padla in lanska redna zbirka je imela nekaj nad 700 naročnikov. Novi časi vabijo k izkoriščanju novih medijev. Izdali smo že nekaj zgoščenk. Nekatere knjige so opremljene s QR-kodo, ki knjigo obogatijo z dodatnimi informacijami. Sodobna tehnologija omogoča tudi uvajanje tipa črk, ki so primerne za disleksike. So oblike, ki bi jih kazalo še razvijati. Mogoče tudi v obliki zvočnih knjig. Stvari čakajo na neki nov zagon. Če imamo ideje, jih lahko prej ali slej uresničimo. Le pravi ljudje morajo priti. Ter sredstva in volja,« z optimizmom zre v prihodnost tajnik Marko Tavčar.
»Ena najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji«
»Goriška Mohorjeva družba je ena najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji.« S temi besedami začenja Rudolf Klinec, velik poznavalec zgodovine GMD in njen dolgoletni sodelavec, svojo knjigo Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe, ki je izšla leta 1967. Sedanji tajnik Marko Tavčar pritrjuje njegovim besedam: »Mohorjeva družba deluje že skoraj sto let. V prvih letih svojega delovanja je odigrala temeljno vlogo pri izdajanju knjig, ki bi sicer ne zagledale belega dne. Z vsem delom, ki ga opravlja še danes, je ustanova, ki ima pomembno kulturno in duhovno vlogo. V teh desetletjih se je ta vloga drugače izražala kot v prvih letih. Zlasti od srede 90. let, ko je bila zaradi pravnih razlogov ustanovljena Zadruga Goriška Mohorjeva, se je ta dejavnost še razširila.«
»V dobi fašizma so opravljale njene knjige vse naloge, saj so bile takrat edine, ki so izhajale v Italiji. Ni bilo slovenskih šol, časopisov, še v cerkvi so fašistične oblasti ovirale slovenske pridige, če sploh niso bile prepovedane. Tam so bile mohorjevke edina slovenska beseda, ki je ljudi tolažila, plemenitila in jim vlivala poguma za boljše čase. Otroke so učile brati, kmete umnega kmetovanja, s pesmaricami so učile peti verske in posvetne pesmi, vernike so z molitveniki spremljale v cerkev in versko življenje,« pa je že ob 80-letnici GMD mojstrsko strnila njen pomen Nadja Pahor Veri.
B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 11 (2023), 44-49.
