Nenadomestljiva zakladnica naroda

 250-letnica Narodne univerzitetne knjižnice

Nekdanji ravnatelj Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani (v nadaljevanju NUK), mag. Lenart Šetinc, je v monografiji Zakladi narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani zapisal, da je »Nacionalna knjižnica nenadomestljiva zakladnica duhovne ustvarjalnosti naroda ter pomemben simbol moderne državnosti. Na eni strani je odraz družbenega okolja, kulturne ravni, hkrati pa je subjekt, ki pomembno vpliva na izobraževanje, znanost, kulturo in s tem na razvoj vsake države.« NUK tako ni le knjižnica, ampak hram slovenske literarne in umetniške dediščine. Trenutni ravnatelj Viljem Leban je v intervjuju dodal, da ima NUK več stebrov delovanja: narodnega, univerzitetnega, digitalnega in navsezadnje tudi izobraževalnega.

Za začetek ustanovitve NUK-a se šteje leto 1774. Nekaj mesecev pred tem je bil s papeško bulo Dominus ac Redemptor Noster papeža Klementa XIV. razpuščen jezuitski red. Vladarica Marija Terezija je v skladu s takratno zunanjo politiko razpustila jezuitske kolegije na ozemlju takratnega Svetega rimskega cesarstva. Iz fonda rešenih knjig pogorelega jezuitskega kolegija se je oblikoval fond, namenjen splošni rabi. Predhodnica NUK-a je bila Licejska knjižnica, ki je stala v prostorih pozneje pogorelega liceja na Vodnikovem trgu v Ljubljani. Slednja je leta 1807 pridobila pravico do prejemanja obveznih tiskanih izvodov dežele Kranjske in tako postala narodna knjižnica. Z zasedbo Francije so v licejsko knjižnico prihajali tudi izvodi z ozemlja Ilirskih provinc. Ljubljanski licej je bil ukinjen leta 1850, knjižnica pa je takrat postala Ljubljanska študijska knjižnica, leta 1919 pa Državna študijska knjižnica. Dve leti pozneje so jo preimenovali v Državno biblioteko, dobivati pa je začela vse obvezne izvode takratne Jugoslavije. Na osnovi Zakona o univerzah in Splošne univerzitetne odredbe si je leta 1938 pridobila naziv Univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Od leta 1945 nosi ime Narodna in univerzitetna knjižnica. Viljem Leban pravi, da na svetu ni veliko knjižnic, ki bi imele dve tako pomembni, a različni funkciji.

Vojni časi in socialistično obdobje
Predhodnice NUK-a so imele svoje prostore na različnih mestih v Ljubljani, med drugim tudi v prostorih današnje poljanske gimnazije. Prostorska stiska je bila velika, takratne oblasti pa selitvi knjižnice niso bile naklonjene. Do selitve v Plečnikovo knjižnico je leta 1941 vendarle prišlo, in to celo nekaj mesecev prej, kot je bilo načrtovano. Po italijanski okupaciji so pohiteli s selitvijo, saj so se bali, da bi se v prostore naselila okupacijska uprava. V teh prostorih je takrat delovala tudi Filozofska fakulteta, ki se je izselila leta 1961. Tekom vojne novi stavbi ni bilo prizaneseno, saj je 29. januarja 1944 v zgradbo strmoglavilo italijansko poštno letalo v nemški službi. Posadka letala in en obiskovalec so izgubili življenje, uničenih je bilo okrog 50.000 knjig. Sledila je prenova in ponovno odprtje knjižnice 8. februarja 1947.
Vprašanje prejema obveznega izvoda je bilo v času vojne vprašljivo. V SFRJ-ju sicer ni obstajal noben zakon o cenzuri gradiva, kar pa ne pomeni, da nevarna gradiva niso bila zaplenjena. Duha takratnega časa najbolje ilustrira stavek, ki je zapisan v uvodu v seznam prepovedanih knjig iz leta 1945, da je »treba izločiti vsa dela, ki so nasprotna našemu gledanju na poglavitna življenjska vprašanja«. Ta gradiva so hranili v omarah direktorjeve pisarne. Posledično se to gradivo še danes imenuje fond D. Prva prepovedana slovenska knjiga je bila Slovenija včeraj, danes in jutri (1967), ki jo je napisal Ciril Žebot. Sledile so prepovedi knjig Slovenija 1968 – kam?, Nekje je luč (1978) Vinka Beličiča in Od Triglava do Andov (1978) pisatelja Janeza Hladnika. Tako kot večina zaplenjenega gradiva so tudi te nastale izven meja SFRJ-ja. Do osamosvojitve je bilo v fondu D okrog 700 knjig in 140 naslovov serijskih publikacij. V zadnjih letih bivše države je bil fond pod strogim nadzorom dostopen raziskovalcem, od osamosvojitve naprej pa ima dostop do njega širša javnost.
Helena Janežič, skrbnica zbirke fonda D, opisuje, da je gradivo prišlo v NUK preko vzdrževanja stikov s slovensko emigracijo, ki je v želji, da gradivo trajno shranjeno v slovenski nacionalki, pošiljala svoje gradivo v hrambo. Večina gradiva je v NUK prišla iz Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ), ki je let 1978 v NUK poslal tudi uslužbenko, ki je gradivo po knjižničarsko uredila in skrbela, da ni prišlo v neprave roke. 

NARODNA KNJIŽNICA
NUK je najstarejša nacionalna ustanova. Kot narodna knjižnica ima nalogo zbirati in ohraniti vse, kar proizvede določen narod, v našem primeru slovenski. Naloge narodne knjižnice so pridobivanje, obdelovanje in hranjenje pisnih dokazov slovenske duhovne ustvarjalnosti in narodove samobitnosti, kakor tudi zaščita in varovanje gradiva zaradi staranja ogrožene kulturne dediščine ter predstavitev najpomembnejših zakladov slovenstva domači in svetovni javnosti prek klasičnih in elektronskih nosilcev. Slovenika vsebuje gradivo, ki je bodisi napisano v slovenskem jeziku, bodisi so ga zapisali Slovenci ali pa govori o Slovencih in Sloveniji. Hramba naj bi bila dolgoročna.

Obvezni izvod
Obvezni izvod je zakonsko predpisan način zbiranja določenega števila publikacij istega naslova, ki so izdane, založene, izdelane, prirejene za uporabo ali pa distribuirane v Sloveniji, in jih mora zavezanec na svoje stroške v določenem roku poslati Narodni in univerzitetni knjižnici oziroma ji omogočiti njihov prevzem. Začetki obveznega izvoda segajo v Francijo, ko je kralj Franc. I. Francoski leta 1537 podpisal dokument Ordonnance de Montpellier (dekret iz Montpelliera), z željo nadzorovanja misli svojega naroda in možnosti večje cenzure. Zakon o obveznem izvodu se je počasi širil po Evropi in dosegel naše ozemlje leta 1807. Vse tiskano gradivo je moralo poslati izvod deželnim knjižnicam.
Danes so zavezanci dolžni v NUK poslati praviloma štiri obvezne izvode. Določa pa zakon tudi nekaj izjem – doktorske disertacije in dražje publikacije se zbirajo v dveh izvodih; elektronske publikacije, objavljene na spletu, pa v enem izvodu. Kadar gre za javno financirane publikacije, je treba poslati 16 obveznih izvodov, ki jih nato razpošljejo še v določene druge knjižnice v Sloveniji, drobni tisk pa vedno le v štirih izvodih. Obvezni izvod znaša dve tretjini letnega gradiva, ki prispe v NUK.

Dragulji narodne knjižnice so različni fondi. Med najpomembnejše sodi fond srednjeveških latinskih rokopisov, ki so v narodno zbirko prišli iz samostanov v Stični, Bistri, Kostanjevici, Gornjem Gradu, Pleterjah in Jurkloštru. Poleg množičnih pobožnih in liturgičnih zapisov najdemo med rokopisi tudi pomembne spise iz drugih takrat poznanih znanosti – cerkvenega prava, zgodovine, latinske gramatike, slovarjev, medicine, botanike, glasbe, govorništva in likovne umetnosti. NUK se lahko pohvali s pomembnimi knjižničnimi zbirkami in zapuščinami. Najpomembnejši sta Zoisova in Kopitarjeva zbirka, ki zajema tudi cirilski slovanski rokopis.
Posebno vrednost predstavlja fond inkunabul (prve natisnjene knjige), ki so se sprva hranile v Licejski knjižnici in knjižnicah samostanov tedanje dežele Kranjske. Fondi iz knjižnic dežele Štajerske se hranijo v sedanji Univerzitetni knjižnici v Gradcu. Žal se vse inkunabule niso ohranile, med ohranjenimi pa največji delež zajemajo inkunabule s področja teologije (okoli 42 %), zgodovine, filozofije, prava in liturgije. Najverjetneje najzgodnejši primerek tiska, ki ga hrani NUK, je fragment slovenske slovnice Ars minor.

UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
NUK je vlogo študijske knjižnice prevzel leta 1919, ko je bila v Ljubljani ustanovljena prva slovenska univerza. Naloga univerzitetne knjižnice je v prvi vrsti podpora študentom, profesorjem in raziskovalcem pri njihovem izobraževalnem in znanstvenem delu. Gradivo univerzitetne knjižnice mora odgovarjati potrebam sedanjega časa in se posodabljati s hitrostjo novih znanstvenih odkritij. Za univerzitetno knjižnico se spodobi, da ponuja prostore, kot so čitalnica, računalniška soba, prostor za skupinsko delo, prostor za umetniško ustvarjanje ... Plečnikov NUK ni bil zasnovan v tej smeri, na kar je nekdanji ravnatelj Jaro Dolar opozoril že v sedemdesetih letih in takratne državne oblasti pozval k prvim pogajanjem glede gradnje NUK-a II.

DIGITALIZACIJA
Naloga narodne knjižnice ni več zgolj restavriranje, konzerviranje, razkisljevanje papirja in zagotavljanje ustreznih pogojev hranjenja, temveč tudi prenos ogroženega gradiva na druge nosilce, med katere prištevamo tudi mikrofilmanje in digitalizacijo. Ravno digitalna knjižnica, ki se je razvila iz mednarodnih fondov, ki jih imenujemo norveški mehanizmi, je po besedah ravnatelja Viljema Lebana tretji steber narodne in univerzitetne knjižnice. V Sloveniji smo z njo začeli leta 1996. Cilj je prenos celotne slovenike iz analognega v digitalni svet, kar je trenutno del projekta, ki bo trajal do leta 2030. V načrtu je digitalizacija 331.895 naslovov gradiva oziroma 101.059.825 strani tega gradiva. Do sedaj je bilo digitaliziranih okoli 90.000 naslovov, torej okoli 27 % načrtovanega. Naloga vsakega naroda, tudi Slovencev, je, da sam poskrbi za ohranjanje svoje kulturne dediščine. Čeprav bi si zaposleni v NUK-u želeli, da bi digitalizacija potekala hitreje in da bi bilo za to zagotovljenih več sredstev, smo lahko ponosni na svoje dosežke, saj se nahajamo na četrtem mestu po prenosu gradiva v digitalno okolje glede na število prebivalcev. Digitalizirana je več kot tretjina gradiva.
Postopek digitalizacije gradiva poteka po vnaprej pripravljenem načrtu. Po pregledu gradiva je treba le-to popraviti in restavrirati, šele nato se ga začne skenirati. Potek skeniranja je počasen, saj se skenira ročno, vsaka stran posebej. Sledi še obdelava skeniranega gradiva in bibliografska obdelava gradiva.

Digitalna knjižnica Slovenije
Digitalna knjižnica Slovenije (dLib.si) je bila javnosti predstavljena novembra 2005. Omogoča dostop do raznovrstnih digitalnih vsebin s področja znanosti, umetnosti in kulture. Spletni informacijski vir je bistveni sestavni del sodobne infrastrukture, potrebne za izobraževalne in znanstvenoraziskovalne procese, ter eden od temeljev informacijske družbe. Portal dLib.si poleg tega omogoča trajno ohranjanje slovenske pisne kulturne dediščine v digitalni obliki, s čimer je poskrbljeno, da bo ostala dostopna tudi prihodnjim rodovom. Digitalna knjižnica Slovenije vsebuje več kot milijon objektov, pri čemer ji pomaga več kot 600 slovenskih in tujih partnerjev. Je tudi aktiven partner pri razvoju portala evropskih digitalnih knjižnic Europeana.

IZOBRAŽEVANJE
Izobraževanje je po zakonu sestavni del narodne knjižnice, medtem ko so svetovalno dejavnost prevzele osrednje območne knjižnice. V okviru izobraževalne dejavnosti je NUK v letu 2023 izvedel 11 tečajev za začetnike v stroki, 14 tečajev za vzajemno katalogizacijo, 25 tečajev iz sklopa permanentnega izobraževanja in 29 tečajev za uporabnike. Sodelovali so tudi pri izvedbi štirih izobraževanj za založnike. Nekatera izobraževanja so namenjena bibliotekarjem, spet druga pa uporabnikom, pri čemer poskušajo tudi starejše generacije naučiti uporabe digitalne knjižnice in drugih digitalnih platform, med katerimi sta tudi sistem COBBIS in PressReader. Prav tako je NUK s strani države pooblaščen za organiziranje in vodenje bibliotekarskih izpitov in pridobivanje strokovnih nazivov v bibliotekarstvu.

DRAGULJI SLOVENIKE

NUK je od Licejske knjižnice podedoval fond srednjeveških latinskih rokopisov, ki se danes v 85 kodeksih nahaja v Rokopisni zbirki. Najstarejši kodeks je iz 9. stoletja in velja za najstarejši kodeks v celotni slovenski hrambi. Gre za pergament na 126 listih in vsebuje Lathenovo eklogo moralij Gregorja Velikega. Kronološko mu sledi 19 kodeksov iz 12. stoletja, en kodeks iz 13. stoletja, 29 kodeksov iz 14. stoletja, 34 iz 15. stoletja in en kodeks iz 16. stoletja.
Stiški rokopis. - De civitate Dei.

STIŠKI ROKOPISI
Stiški rokopisi so dediščina stiškega samostana, ki je imel ugleden in dobro razvit skriptorij, v katerem so kodekse pisali, vezali in celo poslikavali. Rokopisi sodijo v območje bavarske pisne šole, pisava pa je srednjeveška minuskula, ki je postopoma prehajala iz okrogle v oglato. Poleg svetopisemskih besedil najdemo med njimi tudi besedila Avguština, Ciprijana, Hieronima, Gregorja Velikega, Izidorja in Kasijana ter celo redek rokopis škofa Gregorja iz Toursa o trpljenju apostola Andreja. V hrambi narodne knjižnice so od leta 1790.

KODEKS IZ KARTUZIJANSKEGA SAMOSTANA
Iz kartuzijanskega samostana v Bistri je leta 1782 v last sedanjega NUK-a prišla zbirka dragocenih kodeksov, v katerem je 11 primerkov iz 14. in 15. stoletja. Zapisani so na pergament, pisava je gotska ali latinska minuskula. Med najlepša in najbolj iluminirane srednjeveške spise, kar jih danes najdemo v Sloveniji, spadata razprava sv. Avguština z naslovom De civitate Dei iz leta 1347 in nekoliko starejša Summa de iure canonico.

CIRILSKI SLOVANSKI SPOMENIKI
Gre za dediščino sv. Cirila in Konstantina (pozneje imenovanega Metod) ter njunih učencev. Cirilski slovanski spomeniki so del corpus separatum tako imenovane Kopitarjeve zbirke, ki je bila leta 1845 odkupljena od Licejske knjižnice v Ljubljani. Celota obsega 30 kodeksov, med katerimi jih je 13 nastalo od 13. do 15. stoletja. Ostali so mlajši, nekaterih niti ne moremo prištevati k srednjeveškemu gradivu. Od vseh kodeksov je najzanimivejši Codex Suprasliensis, ki je bil odkrit v samostanu Supraselj na Poljskem. Večina kodeksov je nastala na področju Balkana, a izven slovenskega etničnega področja, Jernej Kopitar pa jih je dobil preko zasebnih zbiralcev, pri čemer mu je pomagal tudi Vuk S. Karadžić.

SAGA NUK-A II
Zgodba o gradnji NUK-a II je že saga, država pa se je k temu večkrat zavezala. Zdi se, da bo dolgoletna želja vendarle postala resničnost. Najprej je bil to projekt Marka Mušiča, ki pa so ga leta 2010 opustili. Dve leti pozneje je bil objavljen mednarodni javni natečaj, kjer je zmagala rešitev Biroja Bevk Perović. Nova podoba NUK-a II je bistveno manjša od prve idejne zasnove in namenjena zgolj univerzitetni rabi. Narodni del knjižnice bo tako ostal v Plečnikovi stavbi. Po osemletnem zatišju je leta 2019 Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (sedaj Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije) sprejelo odločitev, da bo priskrbelo sredstva za gradnjo. Konec leta naj bi bil objavljen razpis za gradbenega izvajalca. Po mnogih letih je nekaj sredstev v javnem proračunu namenjenih gradnji NUK-a II. V letošnjem letu je za to namenjenih 3 milijone evrov, drugo leto 14 milijonov. Celotna investicija je ocenjena na 100 milijonov.
Do letošnjega poletja so predvidena dodatna arheološka izkopavanja, saj bo NUK II stal na arheološkem območju rimske Emone. NUK je prevzel izdelavo naročila za izvedbo študije po naročilu Unesca, kamor ta del Ljubljane sedaj spada. Po smernicah Unesca bo izdelana posebna študija, katere namen je ugotoviti, kako poseg nove gradnje na tem območju vpliva na umetno dediščino. Ravnatelj Leban pričakuje, da se bo po objavljeni študiji lahko začela gradnja.

250 LET KRADEMO MISLI

DEDIŠČINA PRIHODNOSTI
Ob okroglem jubileju NUK pripravlja različne dogodke, s katerimi bodo obeležili delovanje najstarejše in edine narodne knjižnice v Sloveniji. Otvoritveni dogodek je bilo mednarodno strokovno posvetovanje o obveznem izvodu in sloveniki, ki je pod naslovom Dediščina prihodnosti potekalo 4. aprila v Zbornični dvorani Univerze v Ljubljani. Glavna tema posveta je bil pregled razvoja in dostopnosti zbirke slovenike. Na dogodku so sodelovali založniki, avtorji, knjižnice, depozitarne organizacije in Ministrstvo za kulturo RS. Predstavljene so bile dobre prakse pri zbiranju patriotike v mednarodnem okolju, zgodovinski pregled zbiranja obveznega izvoda v Sloveniji in stanje pri prodaji avtorskih pravic slovenskih publikacij v tujino. Dogodek se je končal z okroglo mizo, na kateri so bila predstavljena stališča za predlog sprememb Zakona o obveznem izvodu publikacij.

SLAVNOSTNA AKADEMIJA IN RAZSTAVA
Osrednji dogodek bo predstavljala slavnostna akademija, ki bo potekala v Ljubljani konec meseca maja. Maja bo tudi otvorjena razstava, ki bo ponudila časovno kapsulo in predstavila najpomembnejše dejavnosti NUK-a. Na razstavi bo možno videti izbrane zaklade narodne knjižnice, med katere prištevajo rokopise, knjige, arhive in spise. Namen razstave je, da NUK predstavi svoje delovanje širši javnosti. Razstava bo tako zajela tudi bibliografske zapise knjig, postopke zaščite in konzerviranja gradiva, rokopisne zbirke, zbirke gradiv Slovencev v zamejstvu in po svetu ter slikovne, glasbene, kartografske in filmske zbirke.

Jeseni se pripravlja še drug mednarodni dogodek, ki bo posvečen strategiji in pogledu v prihodnost. Primerjali bodo ideje in vizije s tujimi kolegi in iskali prostor za izboljšave.

dr. U. Jeglič, Priloga, v: Ognjišče 5 (2024), 44-49.