Goriški slavček še vedno poje

180 let od rojstva Simona Gregorčiča

15. oktobra letos bi Simon Gregorčič, »pesnik po milosti Božji«, praznoval 180 let. Četudi preprostega sloga, so njegove pesmi zaradi posebne sporočilnosti in mehke melodike vedno vzbujale veliko naklonjenost vseh Slovencev, tako da so nekatere med njimi postale celo ponarodele. Zato Gregorčiča tudi literarna kritika šteje za enega pomembnejših literarnih ustvarjalcev pri nas. Njegove pesmi so še danes, več kot sto let po nastanku, izjemno priljubljene, tako da še vedno navdihujejo nove in nove uglasbitve, recitacije in reference.

Kljub temu da so njegove pesmi na prvi pogled zelo preproste, vendarle vsebujejo poseben lirični naboj, tako značilen za romantično poezijo, po kateri se je Gregorčič odkrito zgledoval. Prav ta daje njegovim pesmim posebno težo in dragocenost, zaradi katere so mnogim še danes zelo blizu. Ta osebni, lirični značaj, ki nam Gregorčičevo poezijo postavlja v univerzalne okvire človeškega čutenja, s katero se zato zlahka poistovetimo, pa je nekaterim bralcem takratnega (in morda ponekod tudi sodobnega) časa predstavljal težavo, ker je bil Gregorčič seveda tudi duhovnik. Prav to je bilo za marsikoga (predvsem na katoliški strani) v času njegovega življenja kamen spotike in vzrok vztrajne kritike, ki je vse do današnjega časa med Slovenci zasejala nekatere nepotrjene stereotipe.

Kratek življenjepis

• 15. oktobra 1844 se je rodil na Vrsnem pri Kobaridu kot drugi od osmih otrok.
• 1852 do 1855 je obiskoval goriško normalko.
• 1855 se je šolal na goriški gimnaziji in postal odličen dijak, posebno je občudoval klasične jezike. Po maturi je bil od 1864 do 1868 v bogoslovnem semenišču v Gorici.
• 27. oktobra 1867 je pel novo mašo na Libušnjem.
• 1868 do 1873 je bil kaplan v bližnjem Kobaridu. S poklicnim in narodno-vzgojnim delom, ki ga je opravljal v kobariški čitalnici, se je zelo priljubil ljudem.
• 1872 je v Kobarid prišla za učiteljico Dragojila Milek. Med njo in pesnikom je vzklila posebna naklonjenost. Bila je njegova sorodna duša: prav tako je pesnila (pod psevdonimom Črnogorka), bila tajnica čitalnice, vodila je ženski pevski zbor in skupaj sta skrbela za kulturni razvoj vasi.
• 1873 je bil premeščen v Rihemberk (danes Branik). Tam je bil Gregorčič za kaplana od maja 1873 do konca novembra 1881. Vipavsko naravo in ljudi je novi kaplan vzljubil in se tudi sam priljubil ljudem.
• 1882 je postal vikar na Gradišču pri Prvačini in izdal prvi zvezek Poezij.
• 1887 je zaradi bolehnosti zaprosil za upokojitev in si na Gradišču kupil posestvo.
• 1888 je izšel drugi zvezek Poezij.
• 1897 do 1899 je znova prevzel gradiški vikariat.
• 1902 je izdal tretji zvezek Poezij.
• 1903 je prodal svoje posestvo in se preselil v Gorico, kjer je skrbel za Šolski dom, ki je slovensko mladino reševal pred potujčevanjem.
24. novembra 1906 je umrl zaradi pljučnice in kapi.
• 1908 posthumno so izdali četrti zvezek Poezij.

DUHOVNIK V SRCU
Prvi od njih skuša Gregorčiča predstaviti kot nekoga, ki je bil v duhovništvo prisiljen in zato v njem izrazito nesrečen. Duhovnik naj bi Simon postal zaradi goreče želje matere, da bi bil to tudi eden od njenih sinov. To mišljenje recimo izrecno ubesedi T. Kermauner: »Zavedal se je, da je njegov duhovniški poklic neskladen z nekaterimi čustvi in mislimi, ki se jim ni mogel odpovedati, pomenile so bistvo njegovega pesniškega navdiha, ker so bile najbolj intimna resnica njegovega življenja in duše.« Čeprav bi to lahko bilo res, o tem ni nikakršnega zapisa, samo domneve, ki se večinoma naslanjajo na pesnikove trpeče vzgibe v okviru njegovega poklicnega delovanja, tako pogoste za vsak, posebno duhovniški poklic.

Toda iz njegovega delovanja lahko zaznamo, da je, kljub svoji pogosti bolehnosti in slabemu zdravju, svoj poklic opravljal rad (glej Slovo od Rihemberka). Da je to res, se lahko razume tudi iz dejstva, da je bil, kamor koli je prišel službovat, izjemno priljubljen. Zamorjeni duhovniki, ki bi zaradi svoje življenjske odločitve trpeli, pa taki preprosto ne morejo biti, saj je priljubljenost nekega duhovnika še danes zelo odvisna od tega, če svoj poklic opravlja z veseljem in žarom.

NARODNI BUDITELJ
Druga njegova poteza, ki namiguje, da je bil za tak poklic tudi nadvse primeren, je njegov družbeni, celo narodnobuditeljski angažma, ki je bil v tistem času posebno povezan ali z učiteljskim ali duhovniškim poklicem. Njegovo zavzemanje za pestro kulturno življenje v krajih, kjer je bival, posebno v Kobaridu, povezovanje z velikimi imeni tistega časa, to samo še potrjuje. Poleg tega je nekoč sam zapisal, da je rad duhovnik. O tem priča tudi zapis njegovega prijatelja Ignacija Lebna: »Naj omenim še domnevo mnogih, češ da Gregorčič ni imel poklica za duhovniški stan in da je vstopil prisiljen v bogoslovje. Kar se tega tiče, ni rekel nikoli niti besedice, ki bi kazala, da ni srečen kot duhovnik.« Gregorčič je bil najprej kristjan, duhovnik, potem pa pesnik – ali, kot bi rekla Bruna Pertot, »duhovnik pesnik in pesnik duhovnik, eno in drugo, trdno sklenjeno in nerazdružljivo«.
Rojstna hiša na Vrsnem pri Kobaridu. - Župnijska cerkev Sv. Duha na Libušnjem, v kateri je bil pesnik krščen. - Notranjost cerkve Marijinega vnebovzetja v Kobaridu.
TRPEČI SLUŽABNIK
Res pa je, da duhovniško službo tako kot vse druge življenjske odločitve zaznamuje tudi vrsta trpljenja, ki prav do časov Gregorčiča ni prišla v javnost. Prav v njegovi izpovedi začenjamo prvič spoznavati tudi zakrito, intimno plat duhovništva, ki se poleg radosti, da je Jezusov učenec (pesem Učenec), spopada tudi z žrtvijo, ki ga ta zahteva.
V svoji izpovedni liriki tako Gregorčič izpostavi tudi bolečino, ki ga posebno v stiku z Dragojilo Milek, njemu tako zelo sorodno dušo, močno zaznamuje. Iz tega čustva gotovo izvirajo njegove nekoliko bolj ljubezenske pesmi, kot so Moč ljubezni, Slovo, Oj zbogom, ti planinski svet, Ohrani Bog te v cveti in Dekletova molitev, Moje nade, Ne tožim, V mraku, Na polju, V krčmi.

»Očita in dokazuje mi prav v osornem tonu krivoverstvo, pantheisem, in to v kakih osmih številkah. Dokaze prav sè silo izvija, kar mora nazadnje celo sam priznati, da se je moral truditi z dokazovanjem, češ, da je pantheisem skrit. Dà, dà, tako skrit, da ga nikjer nič ni – razen v možganih napadovalca. Bolí me tako dolženje, to je naravno, tembolj, ker sem duhovnik. A tolaži me pri tem zavést, da sem nekriv: tako dobro sem pravovéren kot moj sopernik; a tudi v pesnih noben pošten sodnik krivoverstva našel ne bó« (Gregorčič v odgovor kritiki Antona Mahniča).

Mnogim ljudem je zato Gregorčičeva poezija vsejala drugi predsodek, da namreč zaradi mestoma erotičnega podtona poezije dvomijo v iskrenost njegovega duhovništva. Tudi otroka so mu pripisovali. Duhovništvo se namreč laičnemu očesu večinoma zdi kakor trden monolit, nanj se velikokrat gleda zelo črno-belo, torej ali je popolno ali pa ga ni. Da ta kritika ni nekaj novega, je pokazal že sam čas, v katerem je pesnik živel in v katerem so ga želeli strogo ukalupiti. Najbolj goreče se je to pokazalo v primeru pesmi Človeka nikar!, na katero se je strogo odzval Anton Mahnič, takratni profesor v goriškem bogoslovju in kasnejši škof na Krku. Kritika je Gregorčiča močno prizadela, najbolj zato, ker je s tem doživel odklon predvsem s strani svojih duhovniških kolegov.

Toda vsako življenjsko poslanstvo zahteva nenehno iskanje in preverjanje, vedno vnovično odločanje. To tehtanje se prav pri Gregorčiču razmahne v tako zelo očitno otožno hrepenenje po drugačni življenjski poti, ki pa ga ne smemo jemati kot izraz razočaranja ali obžalovanja, temveč bolj kot spopad z žrtvijo, ki jo njegov poklic zahteva – žrtvijo, ki kdaj presega človeka samega.

PLANINSKI RAJ
V takem trenutku so pesmi kakor dvogovor srca in razuma, morda tudi – kakor psalmske žalostinke – neke vrste molitev (ta je najbolj očitna v primeru pesmi Človeka nikar!), namenjene prečiščevanju, ki mu ne sledi obupana vdanost v usodo, temveč še enkrat nova odločitev, da bo vztrajal. Če pri tem pogledamo ostale njegove najbolj znane in najboljše pesmi (Izgubljeni cvet, Ujetega ptiča tožba, Nazaj v planinski raj, Naš čolnič otmimo!, Ne tožim!, Življenje ni praznik, Jeftejeva prisega, V pepelnični noči, Na bregu, Ti veselo poj, Pastir, Oljki), bomo pri tem zaznali, da bolečina nikdar ni zaprta stvar. Ob sicer zelo očitni otožnosti se vedno razvija v smer iskanja življenja.
Lahko torej rečemo, da Gregorčič skupaj z vsem človeštvom doživlja tragiko izgona iz planinskega raja, njemu tako ljube metafore za stanje nedolžno lepega in čisto svetega. Prav ta ločenost (torej ne samo v ljubezenskem, temveč kar v bivanjskem smislu) je pri Gregorčiču vir žalosti, bolečin, trpljenja. Tudi zato je to eden velikih delov njegovega življenjskega toka in poezije, čeprav po drugi strani ne moremo reči, da je prevladovalo nad radostjo življenja. Trpljenje je bilo pač pri Gregorčiču zelo razvidno, ker so pesmi, ki vsebujejo krike in vzdihe trpljenja, veliko bolj znane kot tiste radostne in ker se je v njih veliko bolj izkazal njegov veliki talent za poezijo. Bolečina je namreč največja in najboljša pesnica in pisateljica in morda je to tako, ker bolečina v človekovem srcu spočne najlepše, kakor bolečina iz maternice na svet prinese novo življenje. Verjetno nam je trpljenje tudi bližje že zaradi same narave slovenske duše, ki je bolj nagnjena k žalosti in otožnosti kot pa veseljačenju. Dokaz za to so že naše številne narodne pesmi v tonu otožnosti. V njegovi poeziji se občuti »nekakšna sublimacija slovenske ljudske duše«, pravi Zlobec. Treba pa je uvideti, da to trpljenje ni utapljanje v bedi človekovega obstajanja, temveč izpoved, ki teži k tolažbi, upanju. Lahko celo rečemo, da je izkušnja bolečine tudi pri Gregorčiču tista, ki pravzaprav edina predstavlja pravo vrednost življenja, ki še vedno rase in nastaja večno.
Učiteljica Dragojila Milekova. - Gregorčičev kip v Kobaridu (Jakob Savinšek). - Plošča o pesnikovem službovanju v Rihenberku, danes Braniku. - Zlata knjiga – Poezije (1882). -  Pesnikov kip na Gradišču nad Prvačino (2006).

BLIŽINA S KRISTUSOM
Gregorčičevo trpljenje je tolažbo, zavetje in smiselnost našlo v Jezusovem trpljenju. Jasno je, da se je zato tema trpljenja v pesmih jasno izrisala v motivih, ki so tesno povezani z Jezusovim pasijonom. Jok nad Jeruzalemom, nočna molitev (Ne tožim), kelih trpljenja, samo trpljenje od prihoda v Jeruzalem, od Getsemanija do sveže vklesanega groba, identifikacija z Jobom, čigar verze je prevedel v slovenščino, in Jeremijem ter Gospodovim trpečim služabnikom – vsi ti motivi so našli izpolnitev v Gospodovem trpljenju – kot tolažba in pomoč. Zato je bila tudi žrtev, ki jo je s tem trpljenjem vzel nase, smiselna in – lahko rečemo tudi – radostna. Ker je bila namenjena drugim.
Tako je Gregorčič prav v trpljenju spoznal, da ima le-to moč ognja, ki očiščuje in prenavlja, čeprav gre za veliko bolečino. Zato imajo pesmi, ki so napojene s trpljenjem, resda grenak in trpek okus, a v sebi nosijo večkrat prikrito iskro, ki pelje naproti odrešitvi. To je posebej vidno v motivih Kristusovega trpljenja, ki odpira in povezuje temo trpljenja z vstajenjem, odrešitvijo (Kupa življenja).

UPANJE
Res je, da se v Gregorčičevi pesmi vstajenjska, odrešitvena žilica le malokrat očitno pokaže. Toda morda daje prav to njegovim pesmim posebno mistično noto, ki iz vzdušja bolečine in trpljenja nezavedno namiguje k upanju, tako da hrepeni po rešitvi. Kot da se v vsej brezizhodnosti, ki jo občuti pesnik, vendarle svetlika nekaj še nepoznano radostnega. Zato je nedvomno potrebno, da imamo za eno temeljnih potez Gregorčičeve poezije tudi vstajenje ali odrešenje. Predstavlja namreč dokončno dopolnitev, ki je pravzaprav edina resnična uresničitev življenja: v ljubezni. Samo v njej je Gregorčičevo trpeče hrepenenje našlo svojo uteho in njegova žrtev svoj smisel.

Zato je poteza Gregorčičeve temeljne predanosti življenju predvsem tako zelo naznačena zvestoba: ne samo v posameznikovem, temveč tudi narodnem obzorju. V njej se namreč najbolj pokaže, ali življenje zmaguje nad smrtjo. Če nekdo živi v obupu ali če je odprt za upanje, ko ni lahko že samo živeti, zgolj obstajati. Zvestoba – tako v njegovi pesniški kakor tudi osebnostni, celo poklicni drži – nam brez besed pove, kakšen je v resnici Gregorčič, vsem predsodkom javnosti navkljub. Prav njegova dosmrtna zvestoba pesništvu in duhovništvu pomaga odkriti tudi Gregorčičevo pravo podobo.

DOMOVINA
Ta se morda še najbolj razkriva v njegovi globoki ljubezni do domovine. V pesmih, ki jih je posvetil svojemu narodu (Soči, Domovini, V pepelnični noči, Znamenje), najdemo neizčrpno vero v slovenstvo, ki morda še najbolj pokaže Gregorčičevo pokončno držo, kar zadeva njegove vrednote, vsajene globoko vanj že v rosnih letih. Četudi težko, četudi v preizkušnji in trpeči drži, četudi se ne splača, Simon ostaja zvest tako domovini kot tudi dani besedi. »Da je Gregorčič, čeprav duhovnik brez poklica, ostal veren katoličan, drugače od sodobnika in sobrata Antona Aškerca, je posebej žlahtna poteza na njegovem značaju« (A. Rebula).
Zelo zanimivo je namreč, da motiv trpečega naroda Goriški slavček velikokrat primerja s Kristusovim trpljenjem (Domovini). Kristus in narod imata podobno usodo in podobno trpita. Pesniku to vzbudi močno očitno in zelo pristno sočutje. Nagovor domovini je v njegovih pesmih tako mil in ljubeč, da je iz njega moč povleči drzno trditev, da je pesnikova ljubezen do domovine enaka tisti do Kristusa in staršev. »… krepostna si, vsa vredna ti, / da krona venča te kraljeva. / A trnjev le tvoj venec je, / in rod tvoj rod-mučenec je; / sovražni svet te le zatira, / prezira te in te zatira!« (Velikonočna).

Tako je domovinska poezija pri Gregorčiču še bolj kot izraz ljubezni do domovine (ki mu je seveda s tem nikakor ne odrekamo) dokaz globoke vere v Gospoda. Lahko bi celo rekli, da je v teh pesmih najti globoko zaupanje v Boga in pravo krščansko ravnanje v sočutju do naroda, svojih bratov in sester. Saj je svoje in narodovo neizmerno trpljenje, ki ga je mogel primerjati s trpljenjem svojega Gospoda, prenašal v trdnem upanju, da ni zaman, da ima svoj smisel. Kakor slovenstvo, tako mu je tudi krščanstvo in duhovništvo identiteta, tako da se v njegovi domovinski liriki izkristalizira zvestoba dani besedi.
Gregorčič je bil neke vrste trpin. Bil je Job, ki se mu je tako priličil, da ga je začel prevajati. Pravičnik, čigar naloga je bila nositi dva poklica: poklic duhovnika in pesnika. Oba težka, oba s preizkušnjami in nerazumevanjem okolja, pa je vse to nosil – ne sam, ampak skupaj z Gospodom, ki mu je bil tako zelo blizu predvsem kot trpeči na križu in ljubeči do konca vseh koncev. Navsezadnje ga je prav On edini razumel in ljubil brez meja v njegovem neznačilno človeškem čutenju.

»Morda je to ključ do njegove človeške in pesniške osebnosti: ni bil Simon apostol, bil je Simon Cirenejec. Prisiljen si je naložil križ in ga nosil do konca. Kot človek ga je nosil težko in večkrat z odporom; v urah dvomov in žalitev je omahoval, vendar je ta svoj križ nosil z zavestjo časti in odgovornosti. Ne kot človek, kot pesnik je hotel dognati svojo usodo; končno so se mu razodela nasprotja življenja in smisel trpljenja, smotrnost modrovanja in slast dvojnega življenja – življenja s srcem in življenja z umom, a bolj s srcem kakor z umom« (F. Koblar).

VSTAJENJE
Tako podoba Gregorčičevega življenja in dela, pred nami velikokrat v urah pouka književnosti prikazana kot izpoved vztrajajočega mučenika, ki si je sam kriv svojega trpljenja, nenadoma preide v pesnika, ki skozi bolečino veruje v odrešenje. Lok njegovega pesniškega izraza, ki iz mladostne nedolžnosti in brezskrbnosti pade v globino trpljenja, se dvigne do radostnega vstajenja. Take so njegove pesmi. Tak je njihov notranji ustroj. V večini so tudi zasnovane tako, da se ne utopijo v objokovanju lastne nesreče, ampak da kljub brezizhodnosti poskušajo najti nekaj novega, nekaj, za kar se v realni danosti vsakdana splača vztrajati. »Posebno zgodovinsko dejstvo je prav v tem, da so prav tiste pesmi, bodisi izpovedne bodisi alegorične, ki so jih nekdanji brambovci nravne in miselne popolnosti grajali in zavračali, najbolj odpirale pogled v človeško trpljenje ter bile pobliski v novo življenje; lajšale so težo svojega časa in budile vero v prerojenje sveta« (F. Koblar).Ilustracija pesmi Oljki (Gvidon Birolla, 1944). - Pogrebni sprevod po goriških ulicah (26. novembra 1906). - Cerkev sv. Lovrenca, ob kateri počiva pesnik. - Pesnikov grob.
ČLOVEK
Kaj torej reči o Gregorčiču in njegovi poeziji? Da je bil – najbolj očitno prav v svojih pesmih, kjer se je pokazala njegova najbolj pristna intima – človek v najžlahtnejšem pomenu te besede. Človek, ki se mora za svojo pot venomer odločati. Človek, ki sredi svojega življenja spoznava lastne omejitve. Človek, ki mora sredi svoje šibkosti najti večnostno potezo. Zato nam je Gregorčič po 180 letih še vedno tako blizu. Zato še vedno pojemo, mrmramo, recitiramo njegove pesmi: ker se skoznje rojeva tudi naša pesem, tako lepo človeška, kakršno je naše življenje. V njem se moramo tudi mi kakor Simon še enkrat odločiti za življenje.

M. Rijavec, Priloga, v: Ognjišče 10 (2024), 44-49.