Janez Svetokriški

* 1647, Vipavski Križ, † 17. oktober 1714, Gorica

(* ob obletnici rojstva) Na podlagi lastnoročno napisane zaobljube Janeza Svetokriškega z datumom 21. september 1665, v kateri pravi, da "je bil sedemnajstleten sprejet v red bratov kapucinov ... in opravil leto noviciata", je povsem jasno, da je rojen leta 1647. Ta letnica rojstva je torej zanesljiva. Prav tako je zanesljiv njegov rojstni kraj: Sveti Križ, zdaj Vipavski Križ (spodobilo bi se, da bi mu vrnili prvotno ime!). V izjavi svojih prvih zaobljub na Reki leta 1665 je zapisal: »Jaz, brat Janez Krstnik od Svetega Križa ...« Skoraj gotovo je bil v Svetem Križu tudi krščen, žal pa so matične knjige ob požaru župnišča leta 1785 zgorele. To, da je Sveti Križ njegovo rojstni kraj, potrjuje kapucinska oz. splošna redovniška tradicija preimenovanja redovnikov, ki je bila v veljavi do drugega vatikanskega koncila. Kandidat je ob vstopu v red oz. preobleki dobil tudi novo ime, ki so mu ga običajno izbrali njegovi predstojniki. To je pomenilo, da prekinja s starim, svetnim življenjem in začenja novo kot nov človek z novim imenom. Zamenjava krstnega imena z redovnim, je vključevala tudi odpoved družinskemu priimku, ki ga je po navadi zamenjalo ime rojstnega kraja, župnije. Janez se je dosledno podpisoval 'Janez Krstnik od Svetega Križa'. Poleg tega je tudi njegov pisni jezik tipično gornje vipavski. Da je mladost preživel v bližini svetokriškega kapucinskega samostana, potrjuje tudi ta njegov zapis: »Jest poprej kakor sem bil kapuciner ratal, kadar sem šlišal de ob punoči so k jutarnamcam zgonili, sem sam s sabo mislil, zakaj ne molijo jutrnce podnevi, temu ponoči ... Zatoraj sem vprašal eniga paterja, zakaj ponoči jutrnce molijo inu nikar podnevi. On je meni odguvoril: 'Vsakteri zna podnevi jutrnice pejti, ali ponoči jih je malu, kateri jih znajo pejti'.

Tobija Lionelli je vstopil red bratov kapucinov septembra 1664, ko je imel sedemnajst let. Po enem letu noviciata na Reki je 21. septembra 1665 izrekel prve zaobljube. O njegovem izobraževanju pred noviciatom ni nobenih podatkov. Nedvomno je moral imeti zadostno znanje, da je lahko takoj po noviciatu začel s filozofsko-teološkim študijem. Po kapucinskih konstitucijah je študij tistih, ki so se pripravljali na duhovništvo obsegal tri leta filozofije in štiri leta teologije. V duhovnike so bili navadno posvečeni po drugem letu teologije. Janez Svetokriški je opravil študije v domači provinci: filozofijo v Zagrebu ter v Celju (1667–68), teologijo pa tudi v Celju (1668–1671/72). Lahko sklepamo, da je bil posvečen v duhovnika poleti ali jeseni 1670. Ob koncu sedemletnega študija je moral, kot vsi bratje pridigarji, opraviti zaključni izpit ter tako dobil pridigarsko licenco od vrhovnega predstojnika. Pridiganje, 'najvzišenejšo službo v Cerkvi', so smeli izvrševati le intelektualno in duhovno dobro pripravljeni bratje. Okoli leta 1700 je bilo v Štajerski kapucinski provinci že 230 pridigarjev in le 106 spovednikov!

Janez Svetokriški je bil leta 1679, ko je bil star 32 let, imenovan za gvardijana (samostanskega predstojnika) v Trstu. Sredi leta 1682 so ga imenovali za gvardijana v rodnem Svetem Križu. Po dveh letih je odšel v Ljubljano, kjer je dobro leto opravljal službo samostanskega predstojnika, ostal pa je v Ljubljani kot pridigar. Novi dve leti je bil spet gvardijan v Trstu, nato pa v Novem mestu, kjer je navezal prijateljske stike s proštom Friderikom Hieronimom Lanthierijem, ki mu je kot mecen omogočil izid prvega zvezka Svetega priročnika, ki je izšel v Benetkah leta 1691. Začasno je bil razrešen predstojniške službe, pred izidom drugega zvezka je bil leta 1694 spet imenovan za gvardijana, tokrat v Gorici. Po letu 1696 ga ne zasledimo več med samostanskimi predstojniki; skoraj gotovo pa je pomagal kot pridigar in spovednik. Tek svojega izjemno bogatega in ponižnega življenja je sklenil v Gorici 17. oktobra 1714, ko mu je bilo sedeminšestdeset let.

'Sveti priročnik', njegovo življenjsko delo

»Jest vejm, de veliko njih se bodo čudili, de jest sem se podstopil moje pridige drukat storiti v slovenskem jeziku, dokler dosehmal obeden nej tiga sturil, desilih veliko lepši slovenski jezik so imeli, kakor je moj vipavski,« je v uvodu 'blagovoljnega' bralca v prvem zvezku svojega Svetega priročnika nagovoril pridigar Janez Svetokriški in povedal, kaj ga je nagnilo, da je dal svoje pridige tiskati. »Večkrat ti mašniki so želeli inu prosili, da bi jim moje slovenske pridige posodil inu prepisat pustil ali pak da bi jih drukat pustil. Zatoraj jest hočem le-te moje dobre prijatele pohlevnu bugat inu tulikajn jim pomagat, kulikajn premorem.« Latinski naslov prvega zvezka se v slovenskem prevodu glasi: »Sveti priročnik pridig za posamezne nedelje v vsem letu in za slovesnejše praznike Gospoda Kristusa in B. D. Marije iz spisov Svetega pisma in svetih očetov in z zgodbami novejših avtorjev nič manj marljivo kakor obilno podprt, se na željo mnogih po prečast. očetu br. Janezu od Svetega Križa, pridigarju iz reda malih bratov kapucinov v slovenskem jeziku sestavljen, v dva dela razdeljen, na svetlo daje.« Za naslovom je posvetilo novomeškemu proštu Lanthieriju in njegov grb, nato slovenski predgovor. Drugi zvezek ima isti naslov in enako letnico 1691, čeprav je mogel iziti šele junija 1695. Posvečen je Juriju Sigismundu grofu Gallenbergu. V prvem in drugem zvezku je obdelana večina nedelj in nekaterih praznikov cerkvenega leta. Tretji zvezek, katerega sponzor je bil Franc Albert baron Pelzhover, vsebuje pridige ob godovih in praznikih svetnikov. Teh praznikov, na katere so bili takrat verniki dolžni priti k maši kakor ob nedeljah, je bilo v Janezovem času kar 36!. Iz raznih življenjepisov svetnikov je Svetokriški za pridige izbral tisto, kar se mu je v življenju svetnika zdelo koristno, poučno. Posluževal se je tudi srednjeveških legend in iz tega gradiva znal sestavljati spodbude za življenje po božjih in cerkvenih zapovedih. Četrti zvezek, ki je najbolj zanimiv in katerega mecen je Peter Anton Codelli, prinaša priložnostne pridige, ki jih bogatijo številne slikovite primere. V petem zvezku, katerega izid je podprl prior kartuzijanskega samostana v Bistri pri Vrhniki Anzelm Kimovec, so pridige za vseh 52 nedelj cerkvenega leta. Prvi zvezek je izšel v dveh delih leta 1691 v Benetkah. Drugi zvezek prav tako v Benetkah leta 1695, tretji je bil tiskan v Ljubljani leta 1698, četrti prav tako v Ljubljani leta 1700, peta pa leta 1707. Posameznim zvezkom so priloženi grbi mecenov. Vseh pet zvezkov obsega nad 2800 strani in vsebuje 233 pridig.

Njegove pridige kot učbenik

Slovenski pridigarji so s tem njegovim delom dobili dragoceno pomoč za oznanjevanje. Po prvotnem načrtu je nameraval izdati dva dela nedeljskih pridig in nato še štiri dele: 1. pridige za praznike, 2. pridige o pripravi na dobro spoved z razlago božjih in cerkvenih zapovedi, 3. pridige za posebne prilike in potrebe ter 4. pridige proti grehom. Razlago božjih zapovedi je sprejel v drugi del nedeljskih pridig, cerkvene zapovedi pa niso obravnavane v celoti.Njegove pridige so nastajale sproti, odkar je začel delovati kot pridigar; govoril jih je na slovenskih tleh, kjer je deloval. Pridige v Svetem priročniku niso zapisane v obliki, v kateri jih je Svetokriški imel, ampak so bile za natis prirejene. Zato so po večini odpadli vsi konkretni nagovori in so nadomeščeni s splošnim N.N., odpadla so imena. Ali je Janez Svetokriški vse pridige tudi res govoril v slovenščini? Na to vprašanje/pomislek odgovarja Mirko Rupel, odličen poznavalec 'ozračja', ki je vladalo v tistem času, in misli, da je govoril v svojem materinem jeziku, ki ga je govorila in razumela večina njegovih poslušalcev.

Zunanja oblika pridig Janeza Svetokriškega je stara, sholastična in ima štiri dele: 1. tema ali 'naslov', kar je ponavadi svetopisemski citat, 2. uvod ter predstavitev snovi, 3. jedro pridige in 4. zaključek. V uvodu je rad povedal izrednega in zanimivega, da je pritegnil pozornost poslušalcev. Svojo pridigo Slovo od Ljubljane začenja z nagovorom: »Bug vam odpusti, o lubeznivi v Kristusu poslušavci moji, zakaj jest nihdar bi ne bil le-tu od njih čakal, dokler sme jih lubil kakor sam sebe inu kakor mojo lastno dušo, kateru lahku so zamogli zamerkat iz mojih pridih te tri lejta, katire sem per njih bil, dokler vse, karkuli sem vejdil, de bi moglu izveličajnu njih dušam nucat, sem jim zvejstu oznanil inu povedal.« Za uvodom je obrazložil namen pridige in je navadno poslušalce opomnil, naj prisluhnejo. Janez Svetokriški je za svoje pridige – v skladu z navodili za kapucinske pridigarje – rad zajemal snov iz Svetega pisma, zato je v njih največ zgledov in navedkov iz njega. O moči Božje besede je na svoj način poudaril ob primeru od mrtvih obujenega Lazarja. »De si lih roke, noge, inu ozhy taku terdnu suesane je imel, de si lih shtery dni mertu je leshal, inu je smerdel ... Vener je bil is groba prishal ... Ah velika mozh Boshje bessede! Lazerus je imel use glide suesane sunaj ushess, lete nej so bile savesane, de bi Boshjo besedo shlishal, katera is groba ga je klizhala prezej je bil vunkaj skozhil.« Ljudje so Svetokriškega tako radi poslušali, da so včasih cerkve bile premajhne in jim je moral govoriti na prostem. Ko se je leta 1686 po triletnem bivanju v Ljubljani poslavljal od svojih poslušalcev, jih je pohvalil, "kir v mrazu inu vročini so taku flisnu hodili poslušat to bozhjo besedo iz mojih preprostih ust". Večinoma je govoril preprostemu ljudstvu. Vsem vprašanjem javnega in zasebnega življenja se je tako posrečeno znal približati in jih reševati s preprostostjo in vedrino.

Zaključimo ta zapis z odlomkom njegove pridige o svetu in naši vlogi v življenju. »Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.«

(priloga 10_2014)