Nikola Tesla, genij s tisoč patenti

* 10. julij 1856, Smiljan pri Gospiću, Lika, Avstrijsko cesarstvo (današnja Hrvaška), † 7. januar 1943, New York, New York, ZDA.

SRBSKEGA RODU, "PO NAKLJUČJU" ROJEN NA HRVAŠKEM

Ko se ob obletnici njegovega rojstva oživlja spomin na tega genialnega moža, si ga lastijo Hrvati in Srbi. Prvi se sklicujejo na njegov rojstni kraj, drugi pa trdijo, da je bil Nikola Tesla "po naključju" rojen na Hrvaškem, po narodnosti pa je Srb - in ti imajo prav, kajti Nikola Tesla se je vedno imel za člana srbskega naroda. Rodil se je 10. julija 1856 v Smiljanu pri Gospiću. Oče Milutin je bil pravoslavni duhovnik (pop), mati Djuka Mandić pa je bila hči pravoslavnega duhovnika. Nikola je bil eden od njunih petih otrok (izredno nadarjeni brat je umrl mlad, ostale so mu tri sestre). Nikola je bil rojen sredi viharne noči in babica, ki je materi Djuki pomagala pri porodu, je ob blisku in gromu dejala:"To bo otrok neurja." Mati pa je odgovorila: "Ne, to bo otrok svetlobe." Krstni boter novorojenca je bil Jovan Drenovac, častnik Vojne Krajine. Družina se je 1862 preselila v Gospić, kjer je Nikola hodil v osnovno šolo.

Šolanje je nadaljeval v Karlovcu, potem pa je odšel na tehnično šolo v Gradec. Leta 1879 je moral prekiniti študij, ker je Matica srbska iz Novega Sad zavrnila njegovo prošnjo za dodelitev štipendije. Zaposlitev je našel v Mariboru: delal je pri nekem inženirju, a je kmalu odpotoval v Prago, kjer je dokončal študij. Zatem je bil nekaj zaposlen v Budimpešti, a se je znova vrnil v Maribor. Nekateri njegovi življenjepisci trdijo, da se je tam strastno predal igram na srečo. Zaradi smrti očeta in matere je doživel živčni zlom. Umirajoča mati ga je z zadnjimi močmi pozdravila: "Prišel si, Nidžo, moj ponos." Dobro ga je poznala in vedela je, kakšne izredne darove je Bog položil vanj.

PREKO PARIZA V AMERIKO - NOVO DOMOVINO

 Mladi inženir tehnike in elektrike je leta 1882 odšel v Pariz, kjer je postal uslužbenec družbe za električno industrijo, katere ustanovitelj je bil ameriški izumitelj Thomas Alva Edison. Tesla se je v Parizu proslavil z izumom motorja na izmenični tok in to mu je leta 1884 omogočilo preselitev v Ameriko, "deželo neomejenih možnosti". Čez veliko lužo je odpotoval z nekaj drobiža v denarnici in s priporočilnim pismom svojega podpornika Charlesa Bachelorja, v katerem je bilo zapisano: "Poznam dva velika moža in vi ste eden od njiju, drugi pa je ta mladi mož." Edison ga je nemudoma sprejel v svojo družbo, najprej kot navadnega inženirja, ko pa se je izkazal s svojimi genialnimi zamislimi, mu je Edison predlagal, naj izpopolni delovanje družbe ter mu obljubil 50.000 dolarjev nagrade, če to uresniči. Tesla se je naloge resno lotil in jo tudi uspešno končal, toda Edison mu obljubljene nagrade ni izplačal, temveč mu je dejal: "Dragi Tesla, vi ne razumete ameriškega humorja!" Namesto nagrade mu je obljubil skromno plačo: 10 dolarjev na teden. Genialna izumitelja sta se kmalu razšla, pa ne toliko zaradi finančnih nesoglasij, saj Tesla nikoli ni bil "udarjen" na denar, ampak zaradi različnih pogledov na strokovno delo. Edison je vse gradil na enosmernem toku, pri katerem gredo elektroni po vodu samo v eno smer, od generatorja do porabnika in nazaj. Velika pomanjkljivost enosmernega toka je, da se mora proizvajati z napetostjo, s kakršno se uporablja. Moč, ki jo lahko pošiljaš po žici ali kablu, je odvisna od dveh stvari: od jakosti toka, ki jo merimo v amperih, in od napetosti, ki jo merimo v voltih.

Zmnožek jakosti in napetosti nam da moč toka v vatih. Za prenos elektrike na velike razdalje je koristno, da ima čim večjo napetost, zato je gospodarno čim bolj zvišati napetost toka in zmanjšati njegovo jakost. To omogoča izmenični tok, na katerem je gradil Tesla; ta tok, ki ga proizvajajo sedanje elektrarne, menja v vodih smer velikokrat na sekundo. Potrebne spremembe pri napetosti v vodu iz enega kraja omrežja do drugega opravimo s transformatorjem. V elektrarni generator proizvaja izmenični tok z napetostjo, recimo, 11.000 voltov, visokonapetostni transformator zviša njegovo napetost na 220.000 voltov. Nadzemni vod, ki visi na jeklenih ali keramičnih izolatorjih in se razpenja od enega nosilnega stebra do drugega (daljnovod), prenaša visokonapetostni tok do nizkonapetostnega transformatorja za varno "razdelitev" električne energije med porabnike. Napetost se zniža na 250 do 110 voltov.

Končno prinaša par tankih žic veliko množino elektrike nizke napetosti v stanovanja. Največ zaslug za vse to ima Nikola Tesla, ki se je ločil od Edisona in je ustanovil lastno podjetje Tesla Electric Company. Osnovna sredstva zanj je pridobil s fizičnim delom. Znanstveni javnosti se je predstavil 16. maja 1888, ko je imel v New Yorku predavanje "Novi sistem motorjev in transformatorjev izmeničnega toka". Vzbudil je pozornost izumitelja in denarnika Georgea Westinghousa, ki je odkupil 40 Teslinih patentov. Velike vsote denarja, ki jih je s svojimi izumi (Tesla je rajši govoril o odkritjih, ker je trdil, da so vse zakonitosti "skrite" v svetu okoli nas, samo "odkriti" jih je treba), je Tesla vlagal v orjaške poskusne naprave v Coloradu Springsu in na Long Islandu pri New Yorku. "Posvetil se je predvsem študiju visokofrekvenčnih tokov z napetostjo več milijonov voltov, delal je poskuse z umetnimi strelami in s svetili brez žarilne nitke ter z brezžičnim prenosom signalov in energije na daljavo" (Sandi Sitar). On Niagarskih slapovih je Tesla dal zgraditi veliko elektrarno za proizvodnjo izmeničnega toka, ki je bila eno največjih tehničnih čudes tistega časa. Ob hidrocentrali zdaj stoji Teslov spomenik, ki je ponoči osvetljen, da bi poudarili njegovo delo, brez katerega bi nas obdajala tema.

"OKRADENI" OČE RADIOTEHNIKE

 Leta 1891 je 35-letni Nikola Tesla pridobil ameriško državljanstvo in nastanil se je v središču New Yorka, kjer je imel svoj laboratorij. Devetdeseta leta so bila obdobje njegove največje ustvarjalnosti na raznih področjih znanosti in tehnike. Čeprav je bil po značaju bolj vase zaprt in kar malo čudaški, se je v tem času kar pogosto pojavljal v javnosti, kjer je srečeval mnoge znane osebnosti. Sprejemi, ki jih je prirejal, so se ponavadi končali s predstavo v laboratoriju. Njegov redni gost je bil znani ameriški pisatelj Mark Twain (1835-1910). Na strokovnem področju je stike z mnogimi slavnimi znanstveniki, med katerimi so bili Thomas Alva Edison, George Westinghouse, William Kelvin, Albert Einstein in mnogi drugi. Med njimi je imel kar veliko občudovalcev. Mnogi od njih so pošteno priznali, da so svoje uspehe dosegli ob proučevanju dela Nikola Tesle. Nekateri drugi pa so Teslova odkritja pripisovali sebi in dosegli nezaslužena priznanja in nagrade.

 Med temi je tudi italijanski elektroinženir Guglielmo Marconi (1874-1937), ki uradno velja za očeta brezžičnega prenosa vesti z elektromagnetnimi valovi in je za svoje delo leta 1909 prejel Nobelovo nagrado za fiziko (skupaj z nemškim fizikom Ferdinandom Braunom). Sam Tesla je v zvezi s tem dejal: "Marconi me je okradel, ker vsi vedo, da sem nekaj let pred njim izvedel poskuse radijske povezave in demonstriral daljinsko vodenje ladij in podmornic v Madison Square Gardenu v New Yorku. To imam za svoje največje odkritje." Tesla je svoje prvenstvo na tem področju dosegel po sodni poti, vendar je bilo razglašeno šele nekaj mesecev po njegovi smrti, vseeno pa kot začetnika tovrstnih komunikacij navajajo Marconija.

GENIALNI ZNANSTVENIK BREZ NOBELOVE NAGRADE

Na vprašanje, če je jezen na Marconija, je Tesla odgovoril, da bi raje videl svoje ime na svojih patentih, kot da bi dobil sto Nobelovih nagrad. Večkrat se je govorilo o tem, da bi temu nadvse zaslužnemu iznajditelju vendarle podelili Nobelovo nagrado, vendar je ostalo le pri govoricah in ugibanjih.

Menda je bil za to najvišje priznanje uradno nominiran leta 1937, nekateri pišejo, da je bil kandidat za Nobela že leta 1912, vendar naj bi se nagradi odpovedal zato, ker mu je niso prisodili leta 1909 namesto Marconiju, kar pa je malo verjetno, saj Tesla po značaju in svojem gledanju na znanost ni bil častihlepen. Leta 1915 so nekateri ameriški časniki objavili vest, da si bosta Nobelovo nagrado za fiziko tega leta delila Nikola Tesla in Thomas A. Edison, dejansko pa sta jo prejela angleška fizika Henry in William Bragg (oče in sin). Kako je prišlo do tega? Nekateri viri trdijo, da je Tesla nagrado odklonil, ker se mu je zdelo žaljivo, da jo mora deliti prav z Edisonom, s katerim sta bila že skoraj od vsega začetka huda nasprotnika. Druga, bolj verjetna razlaga pa je, da so bile časopisne novice napačne, kar se je v preteklosti večkrat dogajalo. Že pred temi zapleti glede Nobelove nagrade je Tesla zapisal: "Bodočnost naj sodi in pokaže resnico o mojem delu in mojih dosežkih." Leta 1917 je Tesla za svoje delo prejel Edisonovo medaljo, najvišje odlikovanje ameriškega instituta elektroinženirjev. Številne univerze v ZDA in Evropi so mu podelile častni doktorat (vseh je prejel petnajst), nekateri življenjepisci so ga razglasili za "svetnika znanosti" in ga postavili ob bok Leonardu da Vinciju.

PO MATERI JE PODEDOVAL IZREDEN SPOMIN

 Nikola Tesla je leta 1919 napisal avtobiografijo z naslovom Moje iznajdbe (My Inventions), v kateri razgrinja spomine iz svojega otroštva, iz let šolanja, znanstvenega dela in podrobno opisuje večji del svojih odkritij. Tam pripoveduje tudi o svoji materi Djuki, ki je bila nepismena (ni hodila v šolo, ker je zaradi težke materine bolezni morala skrbeti za svoje brate in sestre), imela pa je izreden spomin. Na pamet je znala dolge odlomke Svetega pisma in številne pesmi. Tesla je večkrat dejal, da je prav po mami podedoval odličen spomin in tudi iznajdljivost. Bil je obdarjen s tako imenovanim "fotografskim" ali "slikovnim" spominom. Sandi Sitar v svojem zapisu o Tesli poroča, da je kot šolar reševal matematične naloge, še preden jih je učitelj do konca napisal na tablo. V optični spomin si je vtisnil celotne logaritemske tablice. V živih slikah si je predstavljal še tako abstraktne zamisli. Večino svojih načrtov in eksperimentov je naredil kar v glavi, brez papirja in tehničnih naprav. Na pamet je znal cele knjige, med njimi tudi Goethejevega Fausta. Ko je nekoč prijatelju deklamiral verze iz Fausta, ga je nenadoma zadela ideja kot strela z jasnega, takoj nato pa je s palico zarisal v pesek tehnično rešitev za motor večfazni vrtilni izmenični tok! Na podoben način je oblikoval še druge pomembne zamisli, tudi takšne, ki jih tehnično še ni bilo mogoče uresničiti ali pa to ni mogoče niti na sedanji stopnji znanstvenega razvoja. Bil je tako genialen, da so ga mnogi imeli za norega. "Ko sem leta 1896 naznanil, da sem odkril kozmične žarke, so govorili, da sem nor. Znova in znova so se norčevali iz mene, čez nekaj let pa so videli, da sem imel prav."

KIPAR IVAN MEŠTROVIĆ O NIKOLU TESLI

 Slavni hrvaški kipar Ivan Meštrović (1883-1962) v svojih Spominih (prvič so izšli v tujini leta 1962, slovenski prevod smo dobili leta 1971) na treh straneh pripoveduje o svojem srečanju z Nikolom Teslo ob svojem bivanju v New Yorku leta 1924. - S Teslo sem se seznanil že v prvem mesecu svojega bivanja v New Yorku. Nekajkrat sva se srečala in zdelo se mi je, da sva se tudi vzljubila. Bil je nenavadno simpatičen človek, skromnega vedenja, z nekakšnim zadržanim ponosom in malce tragičnim izrazom obraza kot kak razočaran vitez. Ni bil kaj preveč zgovoren, toda kadar je začel kak predmet pogovora, ga je gnal do konca in ni preskakoval z enega predmeta na drugega. Pri prvem srečanju mi je pripovedoval spomine na svoja prejšnja leta, o svojem študiju v Avstriji, o odhodu in bivanju v Parizu ter o prihodu v Ameriko, brez namena in želje, da bi tam ostal. Iz Pariza je odšel po pretepu s Francozom, ki ga je v besedni igri imenoval "autre chien" (Autrichien - Avstrijec, autre chien - drugi pes, prvi je Nemec). Potem je popisoval, kako se je težko znašel v Ameriki, in o svojih prvih sporih na izumiteljskem področju. Drugič je govoril o književnosti - nemški, francoski in angleški. Na pamet je znal veliko Goethejevih in Heinejevih pesmi kakor tudi pesmi Victorja Hugoja in Shakespeara. Iz naše književnosti je znal na pamet skoraj vsega Gundulića. S priznanjem je govoril o Mažuraniću in Njegošu... Nekoč mi je po večerji dolgo pripovedoval o svojih izumih kakor tudi o tem, kako sta ga okradla Edison in Marconi, končno pa še Pupin. Tukaj je bil videti kot kak junak iz grških dram. Večkrat je poudaril, da ni nikoli delal za denar, do katerega da mu ni, kako je revež in da tudi želi umreti kot revež. Njegov ideal in vsi njegovi napori so veljali temu, da bi koristil napredku človeštva. Potem je krenil v mistiko in mi pravil, kako je že od mladosti molil pred spanjem kleče na kolenih. Ko sem ga vprašal, kakšne molitve moli, mi je odgovoril: "Tiste, ki sem jih molil v otroških letih. Vendar sem tako molil tja do svojih petdesetih let. Od takrat molim drugače, vendar je to vseeno, bistvo je isto, in molim vsak dan." Potem je začel pogovor, v katerem je dokazoval, da so umetnost, pesništvo, glasba in izumi eno in isto. Njegovim primerjavam in dokazom, da je umetnost isto kot izum na področju fizike, nisem mogel slediti, in sem mu to tudi povedal. "Kako da ne razumete? Ideja je prva; tisto, čemur pravimo odkritje ali praktična uporaba ideje, pa je samo posledica ali naključje, tako kot pri glasbeniku, ko svojo glasbo izrazi z notami, ali če vi izklešete iz kamna" (Ivan Meštrović, Spomini, 233-235).

UMRL JE OSAMLJEN IN REVEN

 Življenjska pot Nikole Tesle je zgodba o hitrem uspehu v državi, ki mu je nudila možnosti za to, o štiridesetletnem vztrajanju na vrhuncu znanstvene in tehnične ustvarjalnosti ter dvajsetletnem pogrezanju v izčrpanost, hkrati z vse mračnejšim vpraševanjem lastnem početju in še bolj o tem, kam vodita človeštvo vedno bolj nenadzorovani razvoj znanosti in njene tehnične uporabe (S. Sitar). Po velikih dosežkih v elektrotehniki se je Tesla ob koncu prvega desetletja 20. stoletja usmeril v strojništvo (izumljal je vodne, parne in plinske turbine) ter v kemijo (pridobivanje ozona). Praviloma je vse delal sam, kakor da bi drugi dušili njegove ustvarjalne misli. Njegove nenavadne lastnosti so z leti postajale skoraj patološke. Ni ustanovil lastne družine niti ni imel prijateljev, s katerimi bi se lahko družil. Bal se je telesnih dotikov z ljudmi, posebej še z ženskami, ljubil pa je živali, predvsem golobe. Zaradi revščine je bival v najcenejših hotelih; z njim je bila v stanovanju bela golobica, za katero je skrbel kot za svojega otroka. Revščina ga je trla zato, ker je denar daroval v dobre namene.

Doživel je dve svetovni vojni, ki sta v njem vzbudili razmišljanje o človeški razdiralnosti, nevredni kulturne ravni v 20. stoletju. Sanjal je o tem, da bi opustili delitve po narodih in bi vsi ljudje postali državljani sveta. Leta 1931, ob 75-letnici njegovega rojstva, je znana revija Time izšla z njegovo sliko na naslovnici, kar je pomenilo veliko priznanje zanj in za njegovo življenjsko delo. Zadnja leta se je vedno manj pojavljal med ljudmi, ki so pozabljali nanj. 7. januarja 1943 so ga našli mrtvega v njegovi hotelski sobi. Pri pogrebni svečanosti v cerkvi sv. Janeza Krstnika se je zbralo nad 2.000 ljudi, ki so molili ali vsaj hvaležno mislili nanj.

VSAK ELEKTRIČNI DROG JE NJEGOV SPOMENIK

 Nikola Tesla nima veliko klasičnih spomenikov, ki bi si jih s svojimi deli zaslužil. Če pomislimo, kaj bi bil naš svet brez elektrike, brez radia, brez televizije, brez interneta, brez radarjev, brez rentgenskih aparatov v medicini, ki jih napaja izmenični električni tok, potem lahko rečemo, da je vsak električni drog spomenik Nikole Tesla. Po njegovi smrti so pregledali trideset velikih paketov njegove zapuščine. Najprej so to storile ameriške tajne službe, ki so domnevale v njej načrte za "smrtne žarke", uničujoče orožje, ki naj bi s svojo strahovito močjo naredilo konec vojnam na našem planetu. Potem so zapuščino prepustili Teslovemu nečaku Savi Kosanoviću, ki jo je leta 1952 izročil tedaj ustanovljenemu Muzeju Nikole Tesle v Beogradu, ki hrani v svoji zbirki 150.000 sistematično urejenih listin in drugo gradivo s pričevanji o velikem znanstveniku. Ta dokumentacija je deloma že doživela študije in objave, potekajo pa še nove raziskave. Ob stoletnici njegovega rojstva (1956) so se znanstveniki in tehniki zbrali na Tesli posvečenem kongresu. Tedaj so na predlog slovenskih udeležencev sprejeli poimenovanje "tesla" za eno izmed elektrotehničnih enot.

Ob 150-letnici njegovega rojstva ga hočejo počastiti tako Hrvati, na katerih ozemlju se je rodil, kot tudi Srbi, ki ga po pravici imajo za sina svojega naroda. Hrvaška na državne stroške obnavlja njegovo rojstno hišo in postavitev spomenika, ki sta bila poškodovana v vojni leta 1993. Pripravljajo pa tudi številne kulturne prireditve, s katerimi bodo zaznamovali jubilej tega velikega genija. V Beogradu, kjer so leta 1957 pokopali žaro z njegovim pepelom, so ustanovili poseben odbor na državni ravni. Napovedali so, da se bo beograjsko letališče v prihodnje imenovalo Letališče Nikole Tesle. Tega velikega znanstvenika imajo za svojega sina, saj je sam vedno dokazoval svojo zvestobo "srbski grudi"; toda ni bil nacionalist in je blaginji človeštva videl uresničeno v nekakšni svetovni državi. Njegov lik in njegovo delo sta navdihovala številne umetnike: pisatelje, slikarje, filmarje. Hrvaški režiser Krsto Papić je posnel igrani film Skrivnost Nikola Tesle, v katerem nastopa znani igralec Orson Welles. Nikola Tesla je sam postavil merilo za presojo njegovega življenja: "Pustimo, da prihodnost pove resnico in vsakogar presojajmo po njegovih delih in namenih."

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2006) 7, str. 43.