‘Zaslužni papež’ Benedikt XVI. praznuje

Danes se spominjamo zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki obhaja 95 let svojega življenja. Za 'velike reči' je bil Joseph Ratzinger zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen (...) . Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Leta 1977 je 'profesor postal pastir': papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika.
V manj kot osmih letih papeževanja je 'zbral' 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto.  7. maja 2011 se je Benedikt XVI. srečal z verniki v Ogleju ob začetku drugega kroga prenovitvenih srečanj. 11. februarja 2013 je presenetil kardinale. »Potem ko sem si večkrat pred Bogom izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da zaradi napredujoče starosti nimam več dovolj moči, da bi primerno opravljal Petrovo službo. Zelo se zavedam, da te službe zaradi njenega duhovnega bistva ne smemo opravljati le z dejanji in besedami, marveč prav tako s trpljenjem in molitvijo ... Za krmarjenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija je kljub temu potrebna tako moč telesa kakor tudi duha, moč, ki je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da moram priznati, da ne zmorem več še naprej dobro opravljati zaupane mi službe. Ker se zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki mi je bila zaupana po rokah kardinalov 19. aprila 2005,

Papež Benedikt XVI. je na poseben način povezan s Cerkvijo na Slovenskem. Pri svojem prvem konzistoriju (posvetovalnem srečanju s kardinali, svojimi najožjimi sodelavci) 24. marca 2006 je v zbor kardinalov povzdignil dr. Franca Rodeta, nekdanjega ljubljanskega nadškofa, ki ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. V vseh svojih petih konzistorijih je Benedikt XVI. imenoval 90 novih kardinalov iz 37 dežel. Do začetka leta 2013 je papež Benedikt XVI. ustanovil več kot 120 novih škofij. Z njegovim odlokom so bile 7. aprila 2007 v Cerkvi na Slovenskem ustanovljene tri nove škofije: celjska, murskosoboška in novomeška, mariborska škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. Za časa papeža Benedikta XVI. se je povečalo število zvestih Jezusovih učencev, ki jim je Cerkev po strogih uradnih postopkih priznala naslov blaženih in svetnikov. Papež je odredil, da bo kandidate za blažene le potrdil, slovesno pa jih bodo v njegovem imenu razglasili izbrani kardinali in sicer v škofijah, kjer so delovali in umrli. Tako je slovenskega mučenca Lojzeta Grozdeta razglasil za blaženega kardinal Tarcisio Bertone 13. junija 2010 ob zaključku prvega slovenskega evharističnega kongresa v Celju. Drinske mučenke, med katerimi sta dve slovenski redovnici, pa je za blažene razglasil kardinal Angelo Amato 24. septembra 2011 v Sarajevu. Dve razglasitvi za blažene pa si je papež pridržal: 19. septembra 2010 je med svojim obiskom v Angliji v Birmighamu razglasil za blaženega kardinala Johna Newmana, 1. maja 2011 pa je med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega papeža Janeza Pavla II.

več o "zaslužnem papežu" Benediktu na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih razmišljanj:

Potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.

Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti božji volji.

Da bi lahko potoval v pravo smer, mora biti vsak človek usmerjen proti končnemu cilju.

Nič ni lepšega kot to, da nas doseže, preseneti evangelij, Kristus. Nič ni lepšega kot to, da ga spoznamo in drugim posredujemo prijateljstvo z njim.

Resnično veselje je v priznanju, da Gospod ostaja med nami, da je zvesti sopotnik našega potovanja.

Mladi! Kristus vam ne obljublja udobnega življenja. Kristus kaže pot k velikim rečem, k dobremu, k pristnemu človeškemu življenju.

(...)

pripravlja Marko Čuk