16. april

LETA 1812 ROJEN JURAJ DOBRILA

DUHOVNIK, POREŠKO-PULJSKI IN TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, PO NARODNI PRIPADNOSTI HRVAT († 1882)

»Škof Juraj Dobrila je stal visoko vzravnan nasproti visokemu uradniku ... Škof ta trenutek ni prav nič sličil preprostemu sinu istrskega seljaka iz Ježenja. Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi.« Tako je pisatelj Ivan Pregelj, ki je kot profesor eno leto služboval v Istri, naslikal podobo škofa Juraja Dobrile v svoji povesti Božji mejniki (1925). Druga izdaja (1926) nosi naslov Oče, budi volja tvoja! po znamenitem Dobrilovem molitveniku. Juraj Dobrila je bil istrski Hrvat, ki je bil povezan s Slovenci: v Gorici je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije, tam je študiral bogoslovje, kot duhovnik je v Trstu skrbel tudi za slovenske vernike; zadnjih sedem let pa je bil kot tržaško-koprski škof in kot tak dobri pastir Italijanov in Slovencev. Tega moža, sina takrat revne Istre, ki si je vse življenje prizadeval, da bi svoje rojake dvignil iz telesne in duhovne bede, se spominjamo danes.

več:
S. Čuk, Juraj Dobrila: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2002), 50-51.

LETA 1866 ROJEN IN LETA 1952 UMRL FRANC UŠENIČNIK

DUHOVNIK IN TEOLOG

Rodil se je v kmečkem dvorcu Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, dve leti za njim se je rodil tudi brat Aleš, njuni starši so bili skromni gostači. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom - iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894. Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

... več o njem in njegovem bratu Alešu si preberite v obletnici meseca 03_1992

njegova misel:

Ime je kakor podoba. Podobo Matere božje krasimo s cvetjem in prižigamo lučko pred Njo, ki nam jo podoba predstavlja. Prav zato pa častimo tudi ime Marijino: izgovarjamo ga s spoštovanjem, kličemo ga z zaupanjem, slavimo ga v pesmih, ker nas to ime, kakor podoba, spominja na našo Mater in Kraljico. In nobena podoba nam o naši nebeški Materi ne more toliko lepega povedati, kakor nam pove pomenljivo ime Marija.

LETA 1874 UMRL JOŽEF ROGAČ

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC (* 1834)

Po ljudski šoli v rojstnem Zagradcu je kot gojenec Alojzijevišča v Ljubljani hodil v gimnazijo in bil med gojenci zavoda, ki so obnovili rokopisni list Slovenska Daničica. Po maturi je študiral bogoslovje v Ljubljani in na Dunaju. Po mašniškem posvečenju (1857) je opravljal duhovniško službo po raznih krajih na Dolenjskem. Bil je vnet za slovenščino, pridno je pisal in prevajal. Za Mohorjevo družbo je pisal Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je izhajalo v letnih snopičih (1866–1969). Delo je nadaljeval in dokončal Matija Torkar (1870–1874).

LETA 1879 UMRL PETER KOZLER

PRAVNIK, GOSPODARSTVENIK, GEOGRAF, KARTOGRAF IN POLITIK NEMŠKEGA RODU (* 1824)

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Kozler je kot prilogo sestavil tudi knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc).

... več o njem v obletnici meseca 04_1999

LETA 1889 ROJEN CHARLIE CHAPLIN

britanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, producent, pisec scenarijev In skladatelj (†  1977)

Angleški filmski igralec Charlie Chaplin (Charles–Charlie Spencer) je v filmu prvikrat nastopil v ZDA s kratkimi šalami. Kmalu je izoblikoval lik klovna Charlieja, potepuha z veliko čustva in dobrote. Bil je tudi scenarist, režiser in skladatelj. Med njegove najbolj znane filme spadajo: Cirkus, Luči velemesta, Moderni časi, Veliki diktator.

LETA 1898 UMRL ANDREJ VAVKEN

organist, cerkveni skladatelj in pedagog (* 1838)

Med najlepše velikonočne pesmi, ki izpovedujejo radost ob Jezusovi zmagi nad smrtjo, je pesem 'Zapoj veselo, o kristjan'. Lepo besedilo Andreja Praprotnika je doživeto uglasbil skladatelj Andrej Vavken. Njegova je tudi velikonočna pesem 'Dan presveti, dan veselja'. Njegovih je tudi veliko Marijinih in drugih cerkvenih skladb.

LETA 1909 ROJEN ANGEL KRACINA

Beneški duhovnik Angel Peter Kracina (Cracina) se je vse življenje (+ 1992) pogumno boril za pravice Slovencev. V Rimu je dosegel naslov doktorja teologije s tezo o Slovencih v Nadiški dolini. V zgodovino se je zapisal z odkritjem Svetogorskega rokopisa (15. stol) v romarski cerkvi na Stari Gori pri Čedadu: vsebuje zapis očenaša, zdravarmarije in apostolske vere. Objavil ga je v posebni knjižici leta 1974.

LETA 1927 ROJEN JOSEPH RATZINGER

NEMŠKI DUHOVNIK, TEOLOG, PISATELJ, KARDINAL IN PAPEŽ (MARKTL AM INN, BAVARSKA, NEMČIJA)

Rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan in 19389 iodšla skupaj 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je dosegel naslov doktorja teologije in predaval na univerzah v Freisingu, Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. Papež Pavel VI. ga je 25. maja 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu ... istega leta je postal tudi član kardinalskega zbora. Leta 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. 11. februarja 2013 pa je presenetil kardinale z odločitvijo, da se odpoveduje službi rimskega škofa, Petrovega naslednika. Od 1. maja 2013 je kot zaslužni papež Benedikt XVI. preživljal večer svojega življenja v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu, kjer je 24. decembra 2022 umrl.

S. Čuk, Kardinal Joseph Ratzinger - velikonočni otrok: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1998), 62-63.
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. "Odrešuje  nas ljubezen": Priloga, v: Ognjišče 6 (2005), 43-50. (ob izvolitvi za papeža)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.: Pričevanje v: Ognjišče 3 (2011), 20-21. (ob izidu knjige Luč sveta))
S. Čuk, Georg Ratzinger: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2012), 16-17. (spomini brata Georga)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2013), 14-15. (ob izidu knjige Jezus iz Nazareta)
S. Čuk, "Zaslužni papež" Benedikt XVI.: Priloga, v: Ognjišče 4 (2013), 68-75. (ob odpovedi papeški službi)

nekaj njegovih misli

• Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta.
  
• Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.
  
• Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.
  
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi.
  
• Danes Bog ne spada med nujno potrebne reči. Božje zadeve, tako ljudje mislijo in govorijo, lahko počakajo. Vendar pa je On najvažnejša resničnost.
  
• Gospod nas ne rešuje zla, ampak nam pomaga zoreti v trpljenju, v težavah, v preganjanjih.
  
• Nič ne koristi, če objokujemo trpljenje na svetu z besedami in čustvi, naše življenje pa gre naprej kot običajno.
  
• Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  
• Cerkev, ki ima v evharistiji svoje življenjsko središče, si nenehno prizadeva, da bi vsem oznanjala, da je Bog ljubezen.
  
• Vsaka pristna kultura, ki želi resnično služiti človeku, mora biti odprta za nadnaravno, za Boga.
  več:
  

LETA 1941 ROJEN VITTORIO MESSORI

ITALIJANSKI ČASNIKAR IN DUHOVNI PISATELJ

Ko je znani italijanski časnikar in pisatelj Vittorio Messori leta 1982 napisal svojo drugo knjigo in je tipkopis oddal verski (salezijanski) založbi SEI, tistim, ki jim je bilo veliko do tega, da bi knjiga šla dobro v prodajo, ni bil všeč njen naslov Stava o smrti. Beseda "smrt" se jim je zdela preveč kruta za knjigarnarje in bralce. Vendar je knjiga brž postala uspešnica: vedno znova jo ponatiskujejo in doslej je presegla naklado 400.000 izvodov. Prevedena je bila tudi v številne jezike. Slovenski prevod, ki ga je pripravil dr. Stanis Kahne za salezijansko založbo Knjižice, je izšel februarja 1986; prva izdaja je bila razgrabljena, tako da je maja 1986 izšla druga izdaja. Skrivnost smrti, ki je v sodobni družbi "tabu", ljudem vendarle daje misliti... Messori osvetljuje to skrivnost v luči Kristusa, ki je z nami in za nas trpel, umrl in vstal, da nam pokaže prazen grob. Njemu je posvetil svojo prvo knjigo Domneva o Jezusu (1976), slovenski prevod Zgodba o Jezusu (1982).

... več o njem si preberite v pričevanju 11_2006 in pričevanju 02_2013

nekaj njegovih misli:

• Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.
  
• Novi svet, o katerem nam vera pravi, da je že med nami, daje resnično novost: ker ni bolj novega kakor življenje na tem svetu mrtvih.
  
• Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.
  
• Če je Bog umrl v toliko naših sorodnikih, ali ni bilo to tudi zato, ker so ga prikazovali bolj kot strašilo in ne kot upanje?
  
• Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega Srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.
  
• Za kristjana večna usoda ni kak 'zavoj' reči, ki jih pričakuje in upa: njegova večna usoda je Kristus sam. Kristus so nebesa za tistega, ki ga doseže; Kristus je pekel za tistega, ki ga izgubi; Kristus so vice za tistega, ki v njem zori.
  
• Verovati pomeni prav to: videti povezavo med tistim, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tistega jutra prve nedelje, in zgodovino slehernega izmed nas.
  
• Vera ti problemov ne olajša, nasprotno, še oteži jih. Vera ni antibiotik, ki ozdravi vsako bolezen, tudi ni cepivo, ki te pred boleznijo zavaruje. Evangelij s svojim oznanilom je strahovito zahteven.
  
• Če hočeš biti zares kristjan, stvari ne smeš jemati na lahko, moraš jih živeti. Živeti pa pomeni včasih plavati proti toku...
  
• Verujem, da bo kristjan potrjen v svoji veri, v svoji "eshatologiji", ko mu bo dano pogledati za zaveso življenja. Toda enako trdno verujem, da tistega dne ne bo ponižan nihče, ki je v dobri veri na kakršenkoli način veroval v Resničnost onstran zemeljske resničnosti.
  
• Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.
  
• Milijarde krščenih, ki so živeli pred nami, so prestopili prag smrti ob podpori vere, ki se nikakor ni spremenila, ki je Cerkev nikakor ni zatajila.
  
• Trpljenje in smrt ne bosta nikoli "lepa"; toda skrivnostno lahko postaneta "dobra", če ju živimo z Osebo, ki je trpela, ki je umrla, kakor mi, z nami, za nas, da nam pokaže prazen grob.
  
• Jezus evangelijev je Bog, ki z ene strani rad sprejme stol in kozarec na našem prazniku, obenem pa uči, da se je treba sebi odpovedati in vzeti vsak dan svoj križ.
  
• Če sta Jezus in Bog isto (kakor zatrjujejo evangeliji), sta tudi Jezus in človek in torej človek in Bog isto. Tako to sporočilo varuje človeka pred njegovimi bližnjimi, ko združuje v Jezusovi osebi Boga in ljudi. Človeške zadeve postanejo božje in narobe.

LETA 1959 UMRL PIERRE L'ERMITE

FRANCOSKI DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1863)

Francoski pisatelj Pierre L'Ermite (Pierre Loutil), ki je bil vse življenje župnik v Parizu, se je ravnal po svojem geslu 'moja župnija in moje pero'. Napisal je precej knjig, ki so živa kronika življenja. V slovenskem prevodu imamo njegova dela: Velika prijateljica, Kako sem ubila svojega otroka, Deklica z odprtimi očmi, Žena z zaprtimi oči in Nobenega duhovnika med nama (zadnji dve pri založbi Ognjišče).

misel:

• Zahtevate, da bi že zdaj na zemlji razumeli božje načrte za vsakogar izmed nas! Saj moramo vendar Bogu zaupati! Ne bomo spoznali vseh zavojev, ovinkov in navideznih nesmislov poti prej, dokler ne pridemo na cilj, na vrh, kjer se bomo obrnili nazaj in bomo s svojimi očmi, razsvetljenimi po veri, pregledali vso pot.

LETA 2010 UMRL TOMAŠ ŠPIDLIK

ČEŠKI JEZUIT, DUHOVNIK IN KARDINAL (* 1919)

"Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam." To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl na današnji dan v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je takratni papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. "Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: 'Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta' (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje." Zelo visoke ovire je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. "Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in svetim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta 'zadihala z obema polovicama pljuč', kakor je rad govoril slovanski papež."

več:
S. Čuk, Tomaš Špidlik: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2000)
S. Čuk, Tomaš Špidlik: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2006)
knjiga pravljic Profesor Ulipispirus in druge zgodbe

nekaj njegovih misli:

• Duhovni ljudje si ne prizadevajo le za to, da bi se izognili grehu, ampak tudi za to, da bi očistili srce, ker more duša tako ponovno pridobiti notranji mir.
  
• Molitev je za mnoge zgolj izgovarjanje vnaprej določenih obrazcev. Pomen molitve pa je mnogo širši. Mnogi, ki ne povzdigujejo k Bogu svojega glasu, mogoče toliko bolj molijo s svojim življenjem. To so tisti, ki želijo dobro vsem in opravljajo dobra dela.
  
• Molitev je vedno uslišana. Vendar ne po naših željah (po glasu mesa), marveč po glasu Duha, ki moli v na­šem srcu in prosi za nas duhovnih dobrin, ki presegajo naše spo­znanje in naše zgolj človeške želje. Zato lahko rečemo: kdor moli, prejme to, kar želi, ali celo kaj boljšega.
  
• Knjige o kmetijstvu najbolje razume kmet, pravi sv. Bazilij, tiste o glasbi pa glasbenik. Smisel Sve­tega pisma, ki je duhovni, pa najlažje spozna duhovni človek, to­rej tisti, ki poskuša povezati to, kar bere in kar moli, z lastnim življenjem.
  
• Jasnovidnost, ki zna prebirati srca ljudi, ni čudežen, ampak je naraven dar tistih, ki so čistega srca. Bog nas je ustvaril, da bi se razumeli med seboj, greh pa je med nami posta­vil zidove. Ko se notranje očistimo, lahko prebiramo srca bližnjih kot odprto knjigo.
  
• Vsak izmed nas ima svoj raj, ki je srce, kakor ga je ustvaril Bog, in vsak izmed nas doživi izkušnjo kače, ki stopi v srce, da bi nas zapeljala. Ta kača ima obliko hudobne misli.
  
• Prva podoba Boga smo mi sami in v nas samih mora biti Bog viden. Samo tako bo ta podoba odsevala tudi v svetu.
  
• Med "notranjo" mislijo in "zunanjim" dejanjem je podobno razmerje kakor med dušo in telesom. Obraz je kakor "og­ledalo duše", vendar nikakor ne razodeva polnosti njene skrivnosti. Zato ne moremo presojati človeka zgolj po njegovih zunanjih dejanjih.
  
• Da bi bil človek lahko svoboden, mora biti božanski – in zato samo Kristus, Bog, ki se je učlovečil, lahko osvobodi človeka.
  več:
  

iskalec in zbiralec :Marko Čuk