Slovenska Jakobova pot

Med svetniki, ki jih imamo na koledarju v mesecu juliju, je po vsej Evropi in tudi pri nas najbolj češčen apostol Jakob Starejši, čigar praznik obhajamo 25. julija. Zaslovel je zaradi svojega groba v Galiciji, pokrajini na severozahodu Španije, v kraju, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela in je bil v srednjem veku (10. – 15. stol.) tretja božja pot krščanskega sveta – za Sveto deželo in Rimom. Jakob Starejši (Jezus ga je poklical pred drugim apostolom enakega imena) je bil prvi mučenec med apostoli: ob veliki noči leta 44 ga je dal usmrtiti Herod. Ko so Palestino zasedli muslimanski Arabci (7. stol.), so njegove kosti prenesli v Galicijo. Prva cerkev nad njegovim grobom je bila posvečena 25. julija 816. Kmalu so se v Kompostelo začeli zgrinjati romarji iz vseh delov stare celine po ustaljenih poteh (‘camino’). Ena od teh je bila tudi ‘hrvaška pot’, ki je vodila od Zagreba po slovenskem ozemlju do Parme v Italiji. Opisana je v Mednarodnem vodniku evropskih poti, ki je izšel leta 2002 v Parizu. To je spodbudilo slovensko Društvo prijateljev poti sv. Jakoba, da so poiskali in označili Jakobovo pot v Sloveniji. Zakonca Marjeta in Metodij Rigler, kompostelska romarja in ‘srce’ Društva, sta jo predstavila v zanesljivem vodniku Kje so tiste stezice, ki so včasih bile? (samozaložba, Ljubljana 2010).

DRUŠTVO PRIJATELJEV POTI SVETEGA JAKOBA

Zakonca Marjeta in Metodij Rigler iz Ljubljane, pravnica in diplomirani ekonomist, sta prva Slovenca, ki sta v novejšem času peš prehodila dobrih 800 kilometrov dolgo pot do Kompostele. To doživetje ju je globoko zaznamovalo in želela sta ga deliti z drugimi. »Po zgledu drugih narodov in držav v Evropi sva s prijatelji ustanovila Društvo prijateljev poti svetega Jakoba z namenom oživljanja tradicije slovenskih srednjeveških romanj in potovanj po poteh, ki vodijo v Kompostelo, in nekdanjih božjepotnih poti, spodbujanje romanj k cerkvam svetega Jakoba v Sloveniji in na tujem, ohranjevanje in utrjevanje vezi s Slovenci v zamejstvu ter ureditev poti svetega Jakoba v Sloveniji,« beremo v uvodu Vodnika, ki je glavni vir te priloge; ta želi biti povabilo, da bi se s to knjigo v roki pridružili romarjem na Slovenski Jakobovi poti. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2000 in sicer z namenom, da po zgledu drugih narodov in držav v Evropi v naši domovini oživlja tradicijo srednjeveških romanj in potovanj po poteh naših prednikov v Kompostelo. V srednjem veku je bil Camino steber povezovanja in združevanja evropskih ljudstev in držav. Največ slovenskih romarjev je v daljno Kompostelo potovalo med 10. in 15. stoletjem, o čemer pričajo pisni viri pa tudi odmev v ljudski pesmi. Svet Evrope je leta 1985 proglasil to edinstveno pot po severni Španiji za prvo kulturno pot Združene Evrope in tudi finančno podpira obnovo poti in prenočišč za romarje ob njej.

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije je leta 2007 Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji podelilo status društva, ker edino goji tradicijo romarstva in hkrati spoznavanja in popularizacije kulturnih spomenikov in naravne dediščine v Sloveniji. Jakobove poti povezujejo Slovence doma in izven naših meja. Društvo želi s slovensko Jakobovo potjo dodati kamenček v mozaik naše prisotnosti v Evropi, zato sodeluje z evropskimi Jakobovimi društvi, ki vsako leto v drugi državi organizirajo svetovne kongrese.

____________

SLOVENSKA JAKOBOVA POT – SLOVENSKI KAMINO
Svetemu Jakobu Starejšemu je na Slovenskem posvečenih 67 cerkva, od tega 22 župnijskih. Ustanovitelji Društva prijateljev poti svetega Jakoba so na zemljevidu Slovenije označili kraje s cerkvami zavetnika romarjev in tako so se izrisale posamezne smeri, ki bi lahko nakazale razvejanost Jakobove poti po Sloveniji. Osrednja pot, ki so jo poimenovali tudi deblo Jakobove poti, poteka od hrvaške meje pri mejnem prehodu Obrežje preko Ljubljane proti Trstu. Po njej romamo z zanesljivim Vodnikom zakoncev Rigler v roki. Gorenjska veja Jakobove poti gre iz Ljubljane in pelje preko Korenskega sedla v Avstrijo ali preko Svetih Višarij v Kanalsko dolino v Italiji in naprej proti Komposteli. Od madžarske meje proti osrednji Sloveniji tretjo smer – ogrsko vejo, nakazujejo med drugim tudi imeni nekdanjih romarskih prenočišč Špitalič pri Žički kartuziji, Špitalič v Tuhinjski dolini. Na osrednji poti srečamo 17 cerkva svetega Jakoba. Mnoge od njih so nekoč, ko so ljudje hodili peš, povezovale poljske poti in steze, zdaj pa so mnoge zarasle in ‘jakobčki’, člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba, so jih po skrbnem iskanju očistili (to iskanje je zakoncema Rigler navdihnilo naslov Vodnika Kje so tiste stezice ...)
Prvi blagoslov na začetku poti v cerkvi sv. Jakoba na Ponikvah, župnija Velika Dolina so ‘jakobčki’ prejeli 25. junija 2004, na dan državnosti, prvo društveno etapno romanje pa so zaključili 23. julija 2005 z romarsko mašo v cerkvi sv. Jakoba v Trstu. Po večletnem delu je Društvo leta 2009 trasiralo in označilo celotno slovensko Jakobovo pot od hrvaške meje do Trsta. Pot je dolga 300 kilometrov, za dobro pripravljenega romarja je predvidenih devet dni hoje.
Zakonca Štefanič iz Kočevja sta bila leta 2004 na Caminu s kolesom (860 km) in porodila se je zamisel, da ob slovenski Jakobovi pešpoti trasirata še slovenski kolesarski Camino. Kolesarska pot je dolga okoli 340 km, predvidenih je pet etap, ob poti je 12 cerkva, posvečenih sv. Jakobu. Blagoslovitev in otvoritev je bila v Jakobovem svetem letu 2010, 25. julija, v cerkvi sv. Jakoba na Ponikvah pri Veliki Dolini.

____________
SLOVENSKA JAKOBOVA POT JE OZNAČENA
Srednjeveški kompostelski romarji so navadno iz Santiaga nadaljevali pot do rta Finisterre (Konec sveta) ob atlantski obali in tam nabrali školjke, ki so si jih pritrdili na romarski plašč ali klobuk kot potrdilo, da so dosegli cilj svojega romanja. Ta školjka iz družine pokrovač je postala razpoznavni znak kompostelskega romarja in sv. Jakoba. Tudi Jakobovo pot povsod označuje rumena školjka ter rumena (smerna) puščica. Kolesarska pot ima v školjki še kolo. Oznake so nameščene navadno na drevesih, hišah, kozolcih, drogovih, tam, kjer so lastniki gozdov, hiš, gospodarskih poslopjih dali soglasje za namestitev. Društvo je vseh dvajset občin, preko katerih je speljana Jakobova pot, zaprosilo za dovoljenje označitve poti na javnem dobru in je z vztrajnostjo pridobilo soglasje vseh. Na javnih kovinskih in lesenih drogovih so lepo vidne nalepke v rumeni barvi z vrisano rjavo školjko, ki kažejo smer hoje. Na križiščih popotniku pomagajo izbrati pravo pot smerne table v dveh velikosti z napisom Jakobova pot in s stilno rumeno školjko na modri podlagi in z znakom slovenskega društva prijateljev poti sv. Jakoba in silhueto romarja s popotno palico. Romarska zavetišča, ki nudijo romarjem prenočišče, pa imajo pritrjeno večjo ročno izdelano školjko v rumeni barvi. Da bi bili Jakobovi romarji na poti čimbolj prepoznavni, imajo pešci in kolesarji Jakobove majice, kolesarji pa še dodatne znake, po katerih so razpoznavni tudi na tujem.

____________
Pisca Vodnika iz lastne dolgoletne izkušnje romarjem svetujeta, kako naj se pripravijo na pot: kakšna oblačila so potrebna, obutev naj bo uhojena, saj noge najbolj trpijo, kako je treba skrbeti za osebno higieno in seveda za zdravje. Poleg osebnih dokumentov (osebne in zdravstvene izkaznice) imajo popotniki po slovenski Jakobovi poti od leta 2010 slovenski romarski list in romarsko potrdilo, ki se dobi ali naroči na sedežu Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Ljubljani.

____________

I. SLOVENSKA VAS – KOSTANJEVICA (28,5 km)
Slovenska Jakobova pot je dolga 300 km in je razdeljena na 9 ‘etap’ različne dolžine; nekatere pa imajo več ‘odsekov’. Koliko časa rabimo za določen del poti, ni odvisno le od dolžine, ampak tudi od terena (ravnina, vzpon, spust), od vremena in telesne vzdržljivosti. Dnevna pot se zaključi v prenočišču/počivališču.
Slovenski del poti sv. Jakoba (Šentjakobska pot, Jakobova pot) se začne pri znamenju s Križanim, v Slovenski vasi, ob meji s Hrvaško, blizu mednarodnega prehoda Obrežje. Pot se nadaljuje proti vasi Ponikve do podružnične cerkve sv. Jakoba (župnija Velika Dolina). Cerkev je bila nekoč romarska, ki je privabljala predvsem romarje iz Hrvaške, ki so tukaj prespali in temu je bil namenjen prizidek – arkadno preddverje. Pod tablo, ki opozarja na bližino državne meje, je nalepka s školjko. Prvi večji kraj na poti je Podbočje, nekdaj Sveti Križ, po župnijski cerkvi sv. Križa, zgrajeni leta 1907. Ob njej je dom, ki nudi zavetje romarju. Po dobri uri hoje pridemo do Kostanjevice.

____________
II. KOSTANJEVICA – HRUŠICA (27,6 km)
Kostanjevica je eno najstarejših slovenskih mest in stoji na otoku, ki ga obliva Krka. Župnijska cerkev sv. Jakoba je iz 13. stoletja in je najstarejša ohranjena stavba v mestu. Po mostu čez Krko pridemo do nekdanjega cistercijanskega samostana Kostanjevica. Na vhodni stopnici cerkvice Marije Tolažnice v Malih Vodenicah je v kamen vdolbena Jakobova školjka. Iz Javorovice, najvišje vasi na Gorjancih, pridemo v območje kartuzije Pleterje, kar pove tabla z napisom ‘Območje tišine’. Sredi vinogradov vidimo znameniti samostan. Gotska cerkev Svete Trojice (1420) je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi. Zadnja postaja tega dne je Hrušica s cerkvijo sv. Jakoba.

____________
III. HRUŠICA – NOVO MESTO – VAVTA VAS – VRHTREBNJE (37,8 km)

Po dveh urah hoje pridemo v Novo mesto, metropolo Dolenjske, ki jo obkroža zelena Krka. Ustanovljeno je bilo 7. aprila 1365, od 7. aprila 2006 pa je sedež novoustanovljene škofije. Jakobova pot nas vodi proti Vavti vasi z župnijsko cerkvijo sv. Jakoba. Po nekaj urah hoje nas steza pripelje do vasi Dolenji, Srednji in Gorenji Globodol. Nadaljujemo vzpon in pridemo do vasi Vrhtrebnje. Skozi vas teče 15. poldnevnik in temu je posvečeno obeležje nedaleč od cerkve sv. Jakoba. Zanjo skrbita prijazna ‘jakobčka’ Tatjana in Janez Smolič. Zgrajena je bila leta 1525, pri gradnji so sodelovali vaščani Vrhtrebnjega, Repč in Grmade. V svetem Jakobovem letu 1999 na Jakobovo nedeljo je njihov rojak nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil obnovitvena dela in nova barvna okna, na katerih je slikar Marko Jerman upodobil slovenske svetniške kandidate Janeza Gnidovca, Antona Vovka, Friderika Baraga in bl. Antona Martina Slomška. Na Jakobovo nedeljo 2004 pa je blagoslovljen prenovljeni oltar sv. Jakoba. Pred cerkvijo je doprsni kip nadškofa Šuštarja. Skozi vas peljeta slovenska Jakobova pot in Baragova pot.

____________
IV. VRHTREBNJE – STIČNA (23,7 km)
Z Vrhtrebnja pridemo po asfaltni cesti v vas Grmada, kjer stoji rojstna hiša ljubljanskega nadškofa metropolita Alojzija Šuštarja (1920–2007). Naslednja znamenitost ob poti je gradič Mala vas, kjer se je rodil naš svetniški kandidat Friderik Baraga, misijonski škof med ameriškimi Indijanci. Blizu vasi Sela pri Šumberku, ki se ponaša s cerkvijo sv. Janeza Krstnika (1526), je grad Šumberk s cerkvico sv. Katarine. Prvi gospodarji so bili iz rodovine sv. Eme Krške. Od Sel pri Šumberku nas še lep kos poti skozi prijazne vasi pelje do Stične. V Ivančni Gorici pozdravimo sv. Jožefa, varuha nazareške družine, v novi cerkvi, zgrajeni leta 1992. Na desno se odpira pogled proti starodavnemu stiškemu samostanu.

____________
V. STIČNA – VELIKA DOBRAVA – POLICA – LJUBLJANA (36,1 km)
V Stični se je začelo redno samostansko življenje leta 1135; tri leta pred tem so v to dolino cistercijanski menihi iz Francije, proti koncu leta 1136 je oglejski patriarh Peregrin izdal ustanovno listino. Samostan, ki je bil dolga stoletja žarišče kulture in omike, je danes pomembno duhovno središče Cerkve na Slovenskem. Iz Stične se je leta 1602 odpravil na romanje v Kompostelo Primož Kore s priporočilnim pismom škofa Tomaža Hrena. Pot nas pelje naprej. Naslednja postaja je Velika Dobrava s cerkvijo sv. Jakoba. Ko gremo naprej, vidimo na levi Višnjo Goro, slikovito staro mestece, na katero so bili Višnjani zelo ponosni. Tukaj je bil dolga leta župnik Janez Cigler, avtor prve slovenske povesti Sreča v nesreči (1836). Skozi Dedni Dol s cerkvijo Žalostne Matere Božje se dvigamo do vasi Polica, sredi katere kraljuje župnijska cerkev sv. Jakoba. Malo naprej od Hrastja pri Grosupljem je arheološko zanimiva Magdalenska Gora s cerkvijo sv. Marije Magdalene. Po skoraj šestih urah hoje pridemo do Ljubljane. V kornih klopeh ljubljanske stolnice je relief, ki prikazuje usmrtitev apostola Jakoba Starejšega. Jakobovi romarji usmerijo svoje korake proti župnijski cerkvi sv. Jakoba na Levstikovem trgu pod Gradom. Cerkev so v letih 1613–1615 na prostoru predhodnice, poznogotske cerkve, zgradili jezuiti, ki so prišli v Ljubljano leta 1597 in so bili začetniki visokošolskega študija pri nas. Po nekaterih virih naj bi bil sv. Jakob nekaj časa celo zavetnik Ljubljane, zdaj je sv. Jurij, kateremu je posvečena kapela na Ljubljanskem gradu.

____________
VI. LJUBLJANA – BLATNA BREZOVICA – VRHNIKA – LOGATEC (40,4 km)
Iz Ljubljane teče Jakobova pot po Barju. Po skoraj štirih urah hoje pridemo skozi Vnanje, Notranje Gorice in Bevke do Blatne Brezovice s cerkvijo sv. Jakoba. Ob njej so nekdaj pokopavali menihe iz nekdanjega cistercijanskega samostana Bistra, v katerem je zdaj Tehniški muzej Slovenije. Po poldrugi uri hoje ob Ljubljanici pridemo do Cankarjeve Vrhnike. Romarska pot se vije po Klancu do cerkve Svete Trojice, ki je bila zgrajena okrog leta 1630. Z Vrhnike gremo naprej po poljski poti, ki nas popelje proti Logatcu. Z utrujenimi koraki stopamo po cesti ob Napoleonovem drevoredu. V prvem križišču zavijemo levo do cerkve sv. Nikolaja in romarskega zavetišča ob njej.

____________
VII. LOGATEC – PLANINA – STUDENO (21,4 km)
Ko se odpravimo iz Logatca naprej, korakamo skoraj štiri ure, da čez Planinsko polje pridemo do Planine pri Rakeku. Lahko pa nam jo ‘zagode’ reka Unica: če je visoka in je cesta, ki pelje v Laze, poplavljena, je treba narediti ovinek, ki pot podaljša za poldrugo uro. Ob večjem deževju se Planinsko polje spremeni v Planinsko jezero, ki je globoko pet metrov. Župnijska cerkev v Planini je posvečena sv. Marjeti. Jakobova pot nas usmeri k božjepotni cerkvi Marije, Pribežališče grešnikov na Planinski Gori nad vasjo, potem preko Strmce v Studeno. Vas s cerkvijo sv. Jakoba se omenja leta 1162, ko sta jo istrska mejna grofa Švancenburška podarila stiškemu samostanu. Leta 1703 je bila ustanovljena kuratna kaplanija v Studenem za vasi Studeno, Strmca, Belsko, Bukovje, Gorenje in Zagon.

____________
VIII STUDENO – PODRAGA (31,3 km)
Iz Studenega se Jakobova pot vije skozi vasi Belsko in Bukovje do Predjame. Obiščemo znameniti Predjamski grad; zaslovel je zaradi zgodbe viteza Erazma Predjamskega, ki je živel v času turških vpadov. V Predjami je cerkev Žalostne Matere Božje, ki jo je leta 1462 posvetil tržaški škof Piccolomini, poznejši papež Pij II. Iz Predjame pridemo v Šmihel pod Nanosom, zatem v Strane v podnožju Nanosa. Vaška cerkev sv. Križa naj bi bila ena najstarejših na Postojnskem. Pred cerkvijo stoji ena najdebelejših tis v Sloveniji. Po ljudskem izročilu naj bi bila zasajena že leta 350! Tu naj bi se zaustavila sv. Ciril in Metod, ko sta leta 867 potovala v Rim. Malo naprej Jakobova pot ‘ponuja’ dve smeri: desno po pobočju Nanosa k cerkvi sv. Brikcija in do vrha Nanosa, od tam se spusti do cerkve sv. Hieronima in še nižje do cerkve sv. Nikolaja nad Podnanosom; druga smer pa poteka skozi Veliko Ubeljsko po Rebrnicah v Vipavsko dolino, do Podrage. Del podraškega župnišča je preurejen v prenočišče za Jakobove romarje in je označen z veliko rumeno Jakobovo školjko nad vrati. V župnijski zid je bila leta 1842 vgrajena kapelica. Vaščani so se odločili, da jo prenovijo in jo posvetijo sv. Jakobu, zavetniku romarjev in popotnikov. Člani Društva prijateljev poti sv. Jakob so iz hvaležnosti za vse srečne romarske korake prispevali za mozaično podobo svetnika. Mozaik sta izdelali sestri redovnici Pavla in Darinka Bajc. Obnovljena kapelica je bila blagoslovljena 26. aprila 2008.

____________
IX. PODRAGA – ŠTJAK – REPENTABOR – TRST (42,7 km)
Slovenska Jakobova pot se iz Podrage dviga do Štjaka, ki je dobil ime po župnijski cerkvi sv. Jakoba. Ta del poti je bil prvi označen in blagoslov je bil 25. julija 2008 pri kapeli sv. Jakoba v Podragi. Pokriva se z delom Otmarjeve poti, poti, ki nosi ime po Otmarju Črnilogarju (1931–1999), dolgoletnem župniku v Podragi, profesorju klasičnih jezikov, prevajalcu Svetega pisma in planincu. Pot združuje deset cerkva treh župnij (Podraga, Štjak, Vrabče). Romarji se iz Podrage vzpenjajo na Vrhe, kjer po slemenu poteka meja med Vipavsko dolino in Krasom. Že od daleč se vidi župnijska cerkev sv. Jakoba. Na pročelju, ki verjetno izvira iz gotske predhodnice sedanje cerkve, je relief s podobo sv. Jakoba. Na glavnem oltarju je slika Poklona sv. Jakoba Materi Božji, angeli nosijo svetnikove simbole. Spustimo se v dolino Raše in od tam čez kraški svet do Avberja z župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja, ki jo je poslikal Tone Kralj. Jakobova pot čez kraško gmajno vodi do Tomaja, rojstnega kraja pesnika Srečka Kosovela (1904–1926). V Krepljah je cerkev sv. Notburge, zavetnice kmečkih dekel. Iz Dola pri Vogljah se dvignemo proti Repentabru mimo nekdanjega mejnega prehoda v Italijo. Na skalnem Repentabru že od leta 1316 stoji svetišče Matere Božje. Sedanja cerkev je bila zidana leta 1750. Z Repentabra se že vidijo Opčine, kamor iz Trsta vozi znameniti openski tramvaj. Župnija Opčine, ki jo vodijo slovenski salezijanci, ima dvojezično bogoslužje v župnijski cerkvi sv. Jerneja. Zadnja postaja slovenske Jakobove poti je župnijska cerkev sv. Jakoba v Trstu. Župnija je bila ustanovljena 25. julija 1855, natanko eno leto po posvetitvi cerkve. Slovenski romarji, prijatelji poti sv. Jakoba, so v tej cerkvi prvič zaključili romanje 23. julija 2005.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 7, str. 58.