Stane Kregar in cerkvena umetnost

(ob obletnici) »Kar se tiče odločitve za življenje, sta se v meni bojevali dve poti, pot slikarja ali pot duhovnika. Odločil sem se za duhovniško pot. Toda očitno Bog Stvarnik ni hotel, da bi bil dar ustvarjanja, ki mi ga je dal, zavržen. Poiskal je pot, po kateri mi je bilo dano oboje,« je leta 1971 v pogovoru z dr. Francem Rodetom, takratnim urednikom revije Znamenje, dejal akademski slikar Stane Kregar. Na Rodetovo vprašanje, kako je usklajeval poklic duhovnika in poklic slikarja, je Kregar odgovoril: »Ta spoj duhovnika in slikarja je motil in še vedno moti mnoge. Meni pa se je zdelo povsem razumljivo, posebno če sem se spomnil srednjeveških menihov, ki so vse življenje posvetili čudovitim inicialkam v psalterijih. Zame je to drug način oznanjevanja božje slave in evangelija.« Kot slikar je na poseben način oznanjal božjo slavo s svojo cerkveno ali sakralno umetnostjo. Njegova dela – slike, freske, barvna okna, mozaiki, sgrafitti – so posejana po slovenskih cerkvah od Prekmurja do morja. Po monografiji Stane Kregar, ki je izšla pri založbi Družina leta 2005 ob stoletnici umetnikovega rojstva in je pri njej sodelovalo več strokovnjakov, na kratko predstavljamo to ‘zapostavljeno’ področje njegovega ustvarjanja.

“ŽELJA PO BARVAH JE TIČALA V MENI OD OTROŠTVA”
Lepoto sveta je zagledal 10. novembra 1905 v Žapužah pri Dravljah. Oče je bil mizar in je znal lepo risati, mati pa je bila bolj literarno nadarjena. V družini je bilo sedem otrok. »Kljub revščini je v njej vladalo prisrčno vzdušje. Vsi smo se radi imeli, bili smo zelo navezani drug na drugega. Vrednost številnih družin je tudi v tem, da je v njih več povezanosti, več ljubezni med brati in sestrami.« Okrog njegove rojstne hiše je bilo takrat še kmečko okolje, ki ga je raziskoval. »Želja po barvah je tičala v meni ... Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki sem v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega.« Ob zgledu staršev je začutil, da je treba delati. »Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera, in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok. Vse to te kliče, da tudi ti narediš svoje.« Po štirih razredih ljudske šole je šel na škofijsko klasično gimnazijo v bližnjem Šentvidu, kjer se je začel ukvarjati z risanjem, od pete (današnje prve) gimnazije je bil ilustrator rokopisnega dijaškega glasila Domače vaje. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štiriletnem študiju teologije leta 1929 posvečen v duhovnika. Ko je leta 1930 umrl slikar duhovnik Gašper Porenta, profesor risanja na škofijski gimnaziji, so ga določili za njegovega naslednika. Odločil se je za študij slikarstva na Akademiji v Pragi in po petih letih nastopil službo profesorja risanja v Šentvidu, kjer je ostal do leta 1945, ko je bila škofijska gimnazija ukinjena. Profesor Stane Kregar je postal svoboden umetnik. Njegov umetniški razvoj obsega več stopenj: od začetne praške variante kubizma, prek surrealizma (pozna trideseta leta), poetičnega realizma (čas med vojno in po njej), lirske abstrakcije (1957–1962) vse do figuralike v zadnjem obdobju življenja. »Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe. Spreminjal sem se, ker sem neprenehoma iskal pristnost, ker sem hotel ostati zvest svoji notranji resnici.«
Proti koncu petdesetih let je začel ustvarjati za cerkve v različnih tehnikah: od slik in fresk, sgrafitov in mozaikov do barvnih oken (vitrajev). »Pomen Kregarjeve sakralne umetnosti je v velikem številu izvedenih del v cerkvah na celotnem slovenskem ozemlju, predvsem pa v tem, da je slovenski cerkveno slikarstvo dvignil na kvalitetno raven« (Andrej Doblehar). Leta 1971 je za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Pri delu je vztrajal, dokler so mu dopuščale moči, ki so mu pojemale zaradi hude bolezni. V svet večne Lepote je odšel 1. avgusta 1973. Pri pogrebni maši v župnijski cerkvi v Šentvidu se mu je nadškof Jožef Pogačnik zahvalil: »Za vse tvoje prizadevno delo za lepoto naših cerkva se ti, dragi Stane, na tem kraju, ki se mu tudi pozna tvoja umetniška roka, zahvalim. Zvest duhovnik si bil in neizmerno radodaren. Tvoje zasluge za naše cerkve bo znala oceniti šele kasnejša zgodovina.« Vstajenja čaka v družinskem grobu, katerega nagrobnik-znamenje krasi njegov mozaik Trnova krona v spomin na dva brata, ki sta bila umorjena leta 1945 v Kočevskem rogu.

____________

“V SVOJIH DELIH NE BOŠ UMRL” (nadškof J. Pogačnik)
Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je v svoji študiji (Kregarjevo strmenje k nevidnim obalam) zapisal, da je bil Stane Kregar “slikar, ki ni bil povsem od tega sveta”. Ker je gledal na življenje v luči nadzemeljske perspektive, so ga zavračali kot neživljenjskega. Njegova cerkvena umetnost je ostajala v ozadju in v senci nezanimanja, “najbrž tudi zaradi nenaklonjenosti do vsega cerkvenega v časih komunistične oblasti”. Slikar Marijan Tršar (Kregarjev doprinos slovenskemu sakralnemu slikarstvu) piše, da je bilo v časih, ko je bila večina ljudi nepismenih, slikarstvo “najbolj uspešno nadomestilo za pisano besedo in umetnost podob je bila vedno zaželena in iskreno podpirana ... Cerkve niso bile le hiše molitve, temveč tudi hrami umetnosti. Ljudem, ki so bili vajeni ‘brati’ slike, je bilo všeč tisto, kar je bilo “na prvi pogled razumljivo”. Takšno gledanje “večine likovno nevzgojenih vernikov je primoralo cerkveno vodstvo, da je za bogoslužne namene povečini sprejemalo le likovna dela 'ljudskega okusa'.” Kregar je bil za mnoge ‘premoderen’ in moral se je vsaj malo prilagoditi ‘ljudskemu okusu’. »Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil vselej tako revolucionaren kot v drugih. Pred očmi moramo imeti dvoje: prvič, slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena; drugič, ker gre za kultne (obredne) podobe, je nemogoče, da ne bi bile v službi liturgije. Liturgija pa zahteva svoje.« Vsekakor drži, kar je zapisal Marijan Tršar: »Stane Kregar je v stenskem slikarstvu, kamor štejemo tehnike freske, mozaika, sgrafitta in vitraja, ustvaril umetnine, ki bodo ostale kot vrhunska dela trajno zapisane v zgodovini cerkvenega slikarstva. Še posebno ga je, zaljubljenega v barve, pritegoval vitraj.« Po letu 1960 je največ naročil dobil iz cerkvenih krogov, tako za posamezne naslikane (oltarne) podobe Kristusa, Marije in svetnikov kot predvsem za freske na svež omet, mozaike, vitraje in sgrafitte. Umetnostni zgodovinar Pavel Toplak v Kregarjevi monografiji predstavlja njegove cerkvene slike in freske (Cerkveno slikarstvo Staneta Kregarja).

SLIKE
Oltarna slika Matere Božje z Jezusom iz Sodražice (1950) je ena prvih čudovitih Kregarjevih slik, ki pa se slogovno ni veliko odmaknila od Marije z Detetom iz Dravelj (1938). Podobnost med slikama je opazna po načinu upodabljanja Marije z Jezusom in podajanja prostora. Nad Marijo je Sveti Duh v podobi goloba, ob njej pa angeli, ki jo slavijo (s cvetjem) in ji strežejo. Leta 1957 je Kregar ustvaril svojevrstno oltarno sliko za župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika v Preski pri Medvodah, na kateri se prepletajo zgodbe iz Svetega pisma stare in nove zaveze. Začenjajo se s stvarjenjem, prvim grehom in izgonom Adama in Eve iz raja. Sredi podobe je Janez Krstnik: z dvignjenim kazalcem desnice je zadnji starozavezni prerok, v levici pa kot glasnik nove zaveze drži križ in trak z napisom Ecce Agnus Dei (Glejte Jagnje Božje). Na levi strani spodaj je Oznanjenje, zgodba se zaključi s prizorom križanja. Posebnost slike je nenavaden okvir, mizarski izdelek (spomin na očeta), ki daje sliki poseben značaj. Zaradi načina podajanja vsebine se je slika (sprva) zdela premoderna. Sam je povedal, da je neki učitelj dejal župniku: »Gospod župnik, kje ste vendar staknili tega kubističnega slikarja?« Zelo mu je bila pri srcu velika oltarna slika v kapeli bogoslovnega semenišča v Ljubljani, triptih: Stvarjenje, Odrešenje, Poveličanje (1965); istega leta je ta sveti prostor dobil tudi Kregarjev križev pot (olje na lesu). Tudi oltarni nastavek za novo župnijsko cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko (1969) je triptih: v sredini je lik Križanega, na levem in desnem krilu so simboli evharistije in Kristusovega trpljenja.

FRESKE
Prvo večje freskantsko delo Staneta Kregarja je poslikava prezbiterija župnijske cerkve sv. Petra v Pivki leta 1957. Na slavoloku pred prezbiterijem je upodobil Marijino oznanjenje. Na svodu prezbiterija je v velikem kvadratnem polju križ s simboli štirih evangelistov; svod na vsaki strani stražijo po trije kerubi. Na desni strani spodaj je Zadnja večerja, vsi drugi deli prostora so poslikani s prizori iz življenja apostola Petra. – Leta 1964 je Kregar s freskami poslikal krstilnico župnijske cerkve na Viču v Ljubljani z naslednjimi motivi: Mojzes prikliče vodo iz skale in Krst v Jordanu, Izgon Adama in Eve iz raja, Kristus Odrešenik, Angel varuh s krstno svečo, Angel varuh ob otroku pri molitvi. Simbol črnega sonca, ki ga vidimo ob prizoru izgona iz raja, se pri Kregarju pojavlja nad vsakim dramatičnim prizorom. – Apsido frančiškanske bazilike Matere Usmiljenja v Mariboru je v letih 1964–1965 obogatil s slikami štirih evangelistov, oznanjenja, zadnje večerje, križanja in večerje v Emavsu. – Osrednji prizor na poslikavi apside župnijske cerkve sv. Lovrenca v Brežicah (1966) v mandorli nad oltarjem upodobitev Kristusa Vladarja, ki sprejema mučenca diakona sv. Lovrenca. Okoli nje so prizori iz stare in nove zaveze ter razni starokrščanski simboli. – Stane Kregar je slikovno opremil novo cerkev v Dražgošah, zgrajeno po načrtih arhitekta Toneta Bitenca (1968), kot tudi njegove cerkve v Idriji (1969), Poljanah (1970) in v ljubljanskih Kosezah (1974). V središču oltarne slike v cerkvi sv. Lucije v Dražgošah je v mandorli vstali Kristus Vladar, levo nad njim je Jagnjeta, ki stoji na knjigi s sedmimi pečati. V spodnjem delu, desno od tabernaklja, je prizor mučeništva gorečih vaščanov, ki so bili med vojno izdani sovražniku v roke. Kasneje je Kregar k oltarni freski dodal še križev pot. – V freski nad vhodom v novo župnijsko cerkev sv. Jožefa Delavca v Idriji (1970) je Kregar v osrednjem delu prikazal ‘delovni dan’ svete Družine, na levi strani pa je rudar, ki koplje v jami, kmet, ki z mehanizacijo obdeluje polje ter žena s snopom, na desni je žena čipkarica in mož, ki napravlja drva. – Delavcem se je poklonil tudi z oltarno fresko v župnijski cerkvi na Cankovi (1970): nad sveto Družino lebdita dva angela, ki držita trak z napisom: Varuh Sina Božjega – vzor delavcev. – Odranci, nova župnijska cerkev Svete Trojice (arh. Janez Valentinčič), 200 kvadratnih metrov fresk na obodu cerkve je nastajalo več kot dve leti (1970-1972). Zgodba se začne z rajem in izvirnim grehom, oznanjenje, rojstvo, sledijo Jezusove pridige, prilike in čudeži, križanje, vstajenje. Kip Matere Božje, delo kiparja Franceta Kralja, je Kregar ‘vključil’ v freske tako, da je nad kipom narisal goloba, simbol miru, od katerega pada žarek nad kip, proti kateremu prihajajo z leve strani verni romarji, z desne pa svetniki. – Vse svoje freske je Stane Kregar naslikal sam, pri mozaikih in vitrajih pa so z njim sodelovale tuje delavnice. Vedno je delal zelo hitro ter tudi velike stenske ploskve končal v enem dnevu. Pri freskah so mu bili v veliko pomoč zidarji, ki so mu pripravili oder in svež omet na steni, na katero je potem prenesel motiv iz predlog, ki jih je pripravil vnaprej. Z vsemi sodelavci je znal ustvariti prisrčen stik. Njegove besede in dejanja so izžarevale veličino človeške blagohotnosti.

SGRAFITTO
To je slikarska tehnika, pri kateri nastane podoba z izpraskanjem ene ali več plasti raznobarvnih ometov. Stane Kregar se je to tehniko spoprijel leta 1967, ko je okrasil dve steni pod zvonikom cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. Na levi strani stene v pritličju sta upodobljena zavetnika cerkve sv. Ciril in Metod, slovanska apostola, ki sta mu bila zelo pri srcu, na desni pa je sv. Frančišek Asiški, obdan od najrazličnejših ‘sester’ živali. V višjem nadstropju je na desni strani sv. Klara, na levi pa sv. Krištof, patron stare bežigrajske cerkve. – Na pročelju župnišča v Idriji (v njem se zbirajo otroci k verouku) je upodobil Kristusa z otrokoma. – V krstilnici župnijske cerkve v Kranju je v tehniki sgrafitta upodobljen prizor Jezusovega krsta v Jordanu.

VITRAJI (BARVNA OKNA)
Vitraj je podoba, sestavljena iz koščkov barvnega stekla, ki so med seboj povezani s svinčenimi šivi. Stane Kregar je v zadnjih dveh desetletjih življenja zasnoval več kot 280 barvnih oken, vendar so umetnostni zgodovinarji ta bogati del njegovega opusa do sedaj obravnavali le mimogrede. V omenjeni monografiji to področje Kregarjevega ustvarjanja predstavi slikarka Veselka Šorli Puc. ki se tudi sama posveča vitraju. Kregarja, zaljubljenega v žive barve, ki naj bi govorile same po sebi, ne oziraje se na predmet, je vitraj zelo pritegnil. »To delo me veseli. Barvna okna so zelo lepa stvar, ker dajejo barvi neko gibanje. Skoznje prodira v prostor sončna svetloba in barva se spreminja vsako uro. Ljudje imajo barvna okna radi, ker naredijo prostor barvit in ga dvignejo s tega sveta.« Prva barvna okna je Kregar zasnoval leta 1958 za cerkev sv. Martina v Šmartnem v Tuhinjski dolini. V tistem času je vitraj v svetu doživljal pravo renesanso, kajti med vojno je bilo po Evropi veliko starih barvnih oken uničenih. Med vsemi mojstri vitraja je na Kregarja napravil največji vtis francoski slikar Alfred Manessier (1911–1993). V Kregarjevem opusu barvnih oken ni izrazitih slogovnih stopenj, prej bi lahko govorili o vitraju, ki je namenjen starim cerkvam, in vitraju, ki je nastajal z novimi cerkvami, kjer je bil vitraj načrtovan skupaj s prostorom in je prišlo do tesnega sodelovanja med arhitektom, slikarjem in naročnikom. V svojih oknih Kregar upodablja svetnike, angele, Marijo, v veliki meri pa so njegovi vitraji kristocentrični, zlasti je zanj značilna ikonografska rešitev, ki združuje Križanega in vstalega. Bolj kot v podobah se razživi v govorici simbolov. Za barvna okna je navadno izdelal najprej več manjših osnutkov, izvajalcu pa je izročil karton v naravni velikosti. Vsi Kregarjevi vitraji so bili izdelani v delavnici Staklo v Zagrebu. ‘Zlata doba’ nastajanja njegovih vitrajev je bila, ko je celostno opremljal nove cerkve arh. Toneta Bitenca (Dražgoše 1968, Idrija 1969, Poljane 1970, Koseze 1974). Višek Kregarjevih stvaritev v tehniki vitraja predstavlja njegovo poslednje delo – celotna oltarna stena nove cerkve v Kosezah. »Prav oltarna stena v Kosezah je dokaz, da je naš umetnik v svojem nenehnem potovanju med tradicijo in moderno doumel bistvo vitraja. Luč, ki prežarja njegova okna, govori skozi Kristusove rane in Njegovo slavo ter nas po Njem vodi k Luči, ki je Dobrota, Resnica in Lepota sama« (Veselka Šorli Puc).

MOZAIKI
»V primerjavi s Kregarjevim bogatim opusom je število njegovih mozaikov razmeroma majhno,« piše v naši monografiji umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar. Mozaik velja za eno najtrpežnejših slikarskih tehnik in tudi eno najdražjih, zato se je v zgodovini umetnosti pojavljal v omejenem obsegu in v okviru najbolj cvetočih civilizacij. Z mozaiki so sprva krasili tla, nato pa tudi stene, oboke in stebre. Bistvena je dvojna narava mozaika: mozaik kot slika in mozaik kot dekorativna tehnika. Kregar je z mozaiki okrasil stranico na znamenju z družinskega nagrobnika v Šentvidu (1948), župnijsko cerkev na Ježici (1963-1975), krstilnico v cerkvi sv. Roka v Dravljah (1965), nagrobno kapelo družine Selan na Žalah (1971), avlo novega dela teološke fakultete v Ljubljani (1973); po njegovi smrti pa so izvedli še mozaika na dvorišču bazilike Marijinega oznanjenja v Nazaretu (1974) in v osrednji Slovenski hiši v Buenos Airesu (1974). Po osnutkih Staneta Kregarja je mozaike med leti 1948-1975 izdelal mozaicist Alfio Tambosso, doma iz Spilimberga v Italiji, kjer se je izšolal v šoli za mozaiciste in je po drugi svetovni vojni dalj časa živel in ustvarjal v Ljubljani. Mozaiki, ki so nastali za župnijsko cerkev na Ježici v Ljubljani, so Kregarjevo največje tovrstno delo in tudi eno njegovih najobsežnejših del nasploh. Kregar je naredil osnutke za mozaike na tabernaklju (1963), za sprednji in desni ali severni in vzhodni pas zgornjega dela sten v novem delu cerkve ter polkrožno apsido, naredil je osnutek za mozaični križev pot kot podobe nepravilnih oblik (1963). Mozaik v apsidi (1965) na sredini prikazuje Marijo kraljico sveta, ob njej so zavetniki cerkve, angel varuh s tremi otroki ter razni simboli, ki kažejo njegovo bogato poznavanje ikonografskih vprašanj. Z uporabo zlate in modrozelene barve v apsidi cerkve na Ježici se je Kregar naslonil na srednjeveške zglede, kjer ti barvi nastopata kot podoba nebeškega. – Kot zadnje delo prenove so avlo prizidka Teološke fakultete okrasili z mozaikom sv. Cirila in Metoda, imenovanim ‘Rast Cerkve’.

VEZENINE IN KNJIŽNA OPREMA
»Kregarjevi načrti za liturgična oblačila ali paramente nedvomno sodijo k manj znanemu delu njegovega opusa,« ugotavlja Veselka Šorli Puc. Prvi naj bi umetnika k ustvarjanju na tem področju spodbudil p. dr. Roman Tominec, dolgoletni predavatelj cerkvene umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani. Pri njem je naročil prve mašne plašče. K temu so ga nagovarjali tudi drugi, ki so se trudili za lepoto bogoslužja, prenovljenega na koncilu. Kregar je tudi pri oblikovanju oblačil znal srečno povezovati tradicijo z modernim tako v liturgičnem kot oblikovnem smislu. Poznal je prizadevanja arhitekta Ivana Vurnika in njegove soproge Helene, ki sta zasnovala nekaj prelepih liturgičnih vezenin. V prvem obdobju je tudi sam, tako kot onadva, ostal pri kombinaciji precej realistično upodobljenih svetnikov in ornamentike. V pokoncilskem obdobju pa se je najpogosteje prepuščal govorici simbolov. Na Kregarjevih mašnih plaščih prevladujejo evharistični in kristološki simboli: riba, pet hlebov, pa tudi drugi simboli: golob kot simbol Svetega Duha. Zelo rad se je posluževal tudi simbolne govorice rastlin (vinska trta, žito, oljka, palmove veje), ki imajo vse biblični pomen. Njegove zamisli so uresničevale šolske sestre v svojih vezilnicah v Mariboru in Radovljici.
Prvi sad drugega vatikanskega koncila je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963), ki je uvajala bogoslužje v domačem jeziku, zato je bilo treba vse bogoslužne knjige prevesti. Koncilska navodila so zahtevala, da morajo biti prevodi tudi glede opreme in tiska simboli božje lepote. Za to, da so bili slovenski lekcionarji (knjige beril in evangelijev) lepi po svoji zunanjosti, tisku in opremi, je veliko pripomogel umetnik Stane Kregar, ki mu je bilo kot duhovniku to področje domače. Najprej so prišle na vrsto knjige nedeljskih beril in evangelijev, tri knjige za delavniške maše ter ena za godove in praznike svetnikov in še za različne priložnosti. Platnice so bile v različnih barvah. Kregar je z veliko ljubeznijo poskrbel tudi za lepo podobo obrednikov za posamezne zakramente.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2015) 11, str. 56.