Sveta Terezija iz Kalkute

»Vi ste živa svetnica,« je dejal nekdo Materi Tereziji iz Kalkute, ustanoviteljici Misijonarjev in Misijonark ljubezni za služenje najbolj ubogim med ubogimi. »Če sem res to, kar pravite vi,« je odgovorila,
»sem samo to, kar bi po volji našega Gospoda morali biti vsi.« Glas ljudstva o njeni svetosti bo potrdil papež Frančišek, ki ji bo 4. septembra 2016 slovesno priznal to najvišjo čast. V seznam blaženih jo je vpisal papež sv. Janez Pavel II. 19. oktobra 2003. V svojem nagovoru je dejal: »Želela je biti znamenje božje ljubezni, božje navzočnosti, božjega sočutja in na ta način vse opozarjati na vrednost in dostojanstvo slehernega božjega otroka, ustvarjenega, da ljubi in je ljubljen ... Slavimo to majhno ženo, zaljubljeno v Boga, ponižno glasnico evangelija in neutrudno dobrotnico človeštva. V njej izkazujemo čast eni najpomembnejših osebnosti našega časa. Sprejmimo njeno sporočilo in posnemajmo njen zgled.« Vse nas spodbuja, da v svojem življenju vsak dan naredimo “kaj lepega za Boga”, kot nas je učila s svojim popolnim darovanjem same sebe Bogu in bližnjemu.

SEME SVETOSTI POSEJANO V DOMAČI DRUŽINI
Nova svetnica je o sebi dejala: »Po rodu sem Albanka. Po državljanstvu Indijka. Sem katoliška redovnica. Po tistem, kar delam, pripadam vsemu svetu, moje srce pa popolnoma pripada Jezusu.« Bila je najmlajša od treh otrok albanske družine Bojaxhiu iz Skopja, glavnega mesta Makedonije. Rodila se je 27. avgusta 1910 in pri krstu dobila ime Ganxhe (v albanščini /cvetni/ popek); brat Lazar je bil od nje starejši šest let, sestra Age pa dve leti. Oče Kole je bil trgovec, ki je bil strog mož, toda zelo skrben za svojo družino in odprtega srca za reveže. Albanski duhovnik Lush Gjergji v svoji knjigi o Materi Tereziji (slovenski prevod: Ognjišče 1983) navaja pričevanje sina Lazarja, da ga je oče večkrat poslal h kaki revni družini, kateri je nesel pomoč. Otroke je učil: »Morate biti dobri do vseh, kakor je Bog dober do nas.« Mali Ganxhe pa so se vtisnile v spomin njegove besede: »Hčerka moja, nikoli ne začni jesti, ne da bi prej hrano delila z drugimi.« Mati Drane je bila iz ugledne družine Bernaj iz Prizrena in z vsem srcem se je posvetila možu in otrokom. »Nikoli ne bom pozabila svoje matere,« je večkrat povedala Mati Terezija. »Cele dneve je delala, a ko se je dan prevesil v večer, se je hitro uredila za sprejem našega očeta. Takrat tega nismo razumeli. Nagajali smo ji in se smejali. Sedaj pa spoznavam, kako veliko, spoštljivo in nežno ljubezen je gojila do njega.« Po smrti moža (1919) je čutila še večjo odgovornost za svoje otroke. Bila je močna žena, globoko verna. »Mnogi revni ljudje iz Skopja in okolice so dobro poznali vrata našega doma. Nihče ni šel od nas praznih rok,« se je spominjala Mati Terezija. »Skoraj vsak dan smo imeli pri kosilu ali večerji kakšnega gosta. V začetku sem spraševala mater: “Kdo so ti ljudje?”’ Ona pa mi je odgovorila: “V sorodu smo!” Ko sem odrasla, sem razumela, da so bili to ubogi ljudje, ki niso imeli ničesar in jih je hranila naša mati.« Brat Lazar je o svoji slavni sestri povedal: »Bila je čisto navadna deklica, nekoliko zadržana. Kot šolarka je bila najboljša v razredu, vedno pripravljena pomagati drugim.« Bila je tudi dejavna v življenju župnije Srca Jezusovega, ki so jo vodili hrvaški in slovenski jezuiti. Bila je članica dekliške Marijine družbe in cerkvena pevka. Jezuiti v Skopju so bili povezani s sobrati, ki so delovali kot misijonarji v indijski pokrajini Bengaliji. Ganxhe se je kot srednješolka zelo zanimala za misijone. Vedno močneje se je njenem srcu oglašal klic, da zapusti svojo družino in svojo domovino ter se pridruži oznanjevalcem v tisti daljni deželi.

“POPOLNOMA SE BOM POSVETILA BOGU”
»Bila sem še mlada, imela sem dvanajst let, živela sem v okrilju družine, ko sem prvič zaželela, da bi popolnoma pripadala Bogu. Šest let sem tako razmišljala in molila. Včasih se mi je zazdelo, da nimam poklica. Nazadnje pa sem prišla do prepričanja, da me Bog resnično kliče. Pri tej odločitvi mi je veliko pomagala Letniška Marija.« Dokončno odločitev je sprejela prav med romanjem v Letnico, ki je osrednja božja pot vernikov teh krajev, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta 1928. Bratrancu Lorencu Antoniju je zaupala: »Lorenc, pred našo ljubo Gospo sem se dokončno odločila: grem v misijone in se bom popolnoma posvetila Bogu za zveličanje duš.« Na njeno odločitev je vplival tudi svetniški skopski škof Janez Gnidovec. O njem je napisala pričevanje z lastnoročnim podpisom: »Naš škof je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem nazivom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu, blag in ponižen. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je in mi rekel: “V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo zanj živite, bodite samo njegova, samo njega ljubite. samo zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v življenju.” Prepričana sem, da prosi zame in da imam pri Jezusu zaščitnika.«
Odločila se je za Družbo loretskih sester, ki so delale kot misijonarke v Indiji. 25. septembra 1918 se je poslovila od domačih in rodnega mesta. Z vlakom se je odpeljala do Zagreba, od tam pa sta skupaj s Slovenko Elizabeto Kajnč nadaljevali pot na Irsko, do matične hiše Družbe loretskih sester. Dobili sta obleki kandidatk in redovno ime: Ganxhe je postala Marija Terezija Deteta Jezusa – na kratko Terezija – Elizabeta pa Marija Magdalena. 1. decembra sta odpluli proti Indiji, kamor sta dospeli 27. decembra. Po novem letu 1929 sta v mestu Darjeeling začeli noviciat. Terezija je pomagala medicinskim sestram v majhnem misijonskem središču in tam se je prvič srečala z bedo in revščino preprostih ljudi. Kmalu pa so jo predstojnice poslale na učiteljišče v Kalkuti. Ko je diplomirala, je postala učiteljica in to delo jo je zelo veselilo. Konec maja 1937 je izrekla večne zaobljube ter se vrnila v Kalkuto in na srednji šoli bengalska dekleta srednje stoječih družin poučevala zgodovino in zemljepis. Kmalu je postala tudi ravnateljica. Vsak dan je po ulicah srečevala brezdomce, lačne in mrtve. Začutila je: tvoj poklic je služiti ubogim!

NOV BOŽJI KLIC, KI JE BIL UKAZ
Ko se je 10. septembra 1946 z vlakom peljala na duhovne vaje v Darjeeling, je doživela drugi klic. »Bila sem prepričana, da je bil to božji glas. Gotovo me je Bog klical. Naročilo je bilo jasno: oditi moraš iz samostana in pomagati ubogim tako, da živiš z njimi. To je bila naloga, ukaz. Vedela sem, kaj moram storiti, nisem pa vedela, kako.« V družbi Misijonark ljubezni je 10. september ‘dan navdiha’ (Inspiration Day). Sestra Terezija je razmišljala, kako bi ‘navdih’ uresničila. Ko se je vrnila v Kalkuto, je prosila nadškofa za dovoljenje, da zapusti samostan. Prošnja je bila odbita, a to ji ni vzelo poguma. »Spoznala sem, da nadškof ni mogel ravnati drugače; škofje pač ne morejo kar tako sestram dovoliti, da gredo iz samostana in ustanovijo nov red, ker so dobile ukaz od Boga.« Potrpela je še eno leto, potem pa je po nadškofovem nasvetu pisala vrhovni predstojnici loretskih sester na Irsko. Odgovorila ji je: »Če te kliče Bog, pojdi za njegovim klicem.« Aprila 1948 je za korak dobila tudi dovoljenje papeža Pija XII. 8. avgusta 1948 je Terezija redovno obleko loretskih sester zamenjala z belim sarijem, oblačilom preprostih indijskih žena, z modrimi progami in z majhnim križem na levi rami – ta naj bi sestre opominjal, da prihajajo med najbolj uboge med ubogimi kot poslanke Kristusa. Novi ‘poklic v poklicu’ ji ni dal miru. Iskala je kakšno primerno hišo. Začasno zavetje je dobila pri Malih sestrah. Jeseni je ‘odprla’ svojo šolo – na prostem. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1949 se ji je pridružila Bengalka Subashini Das, ki je dobila redovno ime sestra Agnes, kmalu so prišle še druge. Terezija je sestavila pravila nove družbe. »Naše posebno poslanstvo je delati za odrešenje in posvečenje najbolj ubogih med ubogimi,« je zapisala na začetku. »Kot je bil Jezus Kristus poslan od Očeta, tako On pošilja nas, napolnjene s svojim Duhom, da oznanjamo evangelij njegove ljubezni in sočutja do najbolj ubogih med ubogimi po vsem svetu ... Imenujemo se Misijonarke ljubezni.« Belgijska jezuita, ki sta pravila prebrala in predlagala le nekaj manjših sprememb, sta soglasno potrdila: »To je duh evangelija, tu je božji prst!« 7. oktobra 1950 je kalkutski nadškof Perier v kapeli na ulici Creek Lane 14 potrdil, da ustanoviteljica in prvih enajst sester sestavljajo novo redovno ustanovo škofijskega prava. Petnajst let kasneje, 1. februarja 1965, pa je papež bl. Pavel VI. z dekretom odločil, da so Misijonarke ljubezni kongregacija papeškega prava. Takrat je Družba štela že okoli tristo sester. Pravila Misijonark ljubezni so zelo zahtevna, vendar poklicev ne manjka. »Mladi hočejo danes videti, ne poslušati. Hočejo se popolnoma darovati in narediti nekaj lepega za Boga.« Poleg treh običajnih zaobljub (uboštva, pokorščine in čistosti) imajo misijonarke ljubezni še četrto: vse svoje življenje in svoje srce posvetiti ubogim.

IZ KALKUTE PO INDIJI IN PO VSEM SVETU
Mati Terezija je poudarjala, daje vsako človeško življenje sveto, pri svojem delu se je posebej zavzemala za stare ljudi, ki so umirali v skrajni bedi na ulicah, in za (nerojene) otroke. Leta 1952 je v Kalkuti odprla Hišo za umirajoče Nirmal Hriday, naslednje leto pa hišo za zavržene otroke in sirote. Leta 1957 se je začelo tudi delo z gobavci, zanje je Mati Terezija ustanovila Shanti Nagar (Mesto miru). Odpirala so se nova in nova področja dela, zato je Mati Terezija v svoji Družbi ustanovila nove veje: brate Misijonarje ljubezni (1963); mednarodno združenje sodelavcev matere Terezije, v katero so vključeni ljudje različnih veroizpovedi; kontemplativno vejo sester, ki se posvečajo pretežno molitvi (1979); brate božje besede (1977), da bi lažje širili evangelij med najrevnejšimi med revnimi; gibanje Corpus Christi (Kristusovo telo), ‘mala pot svetosti’ za duhovnike. Pomen teh ustanov je mati Terezija razložila: »Smo kakor petero Jezusovih ran: na desni roki sestre, predane kontemplaciji; na levi roki bratje, predani kontemplaciji; na desni nogi misijonarke ljubezni; na levi nogi misijonarji ljubezni; na prebodeni strani naši sodelavci.«
Prvo hišo misijonark ljubezni izven Kalkute je mati Terezija odprla leta 1959, danes delujejo v vseh indijskih škofijah. Delo misijonark ljubezni je vzbudilo zanimanje in vabili so jih v razne dežele sveta. Mati Terezija je odpirala nove hiše in misijone, če so bili izpolnjeni naslednji pogoji: uradno povabilo krajevnega škofa; razne oblike bede in trpljenja; katoliški duhovnik za duhovno oskrbo misijonark ljubezni; dovolj redovnic, saj mora skupnost šteti vsaj štiri sestre. Prve hiše je ustanovila v Južni Ameriki, leta 1968 so sestre na osebno povabilo papeža bl. Pavla VI. prišle v Rim, kmalu zatem še v več drugih mest v Italiji in v mnoge države Evrope ter drugih celin. O tej rasti je mati Terezija dejala: »Lepo je, če lahko ugodimo številnim prošnjam. Odpiramo veliko hiš, vendar je zelo veliko povabil in prošenj, ki se vlečejo že leta. Duhovni poklici so velik božji dar in me hvaležno pošiljamo naše sestre povsod, kjer je dejanska potreba in ko nam je mogoče.« Središče vsake hiše sester misijonark ljubezni je kapela, v kateri je ob tabernaklju velik križ in ob njem napis Žejen sem. S tem klicem je Jezus, umirajoč na križu, izpovedal svoje hrepenenje po naši ljubezni do svojih trpečih bratov in sester. Tam sestre pri mašni daritvi in v globoki molitvi črpajo moč za svoje delo. »Kristusa vidimo pod dvema podobama,« pravi mati Terezija. »Na oltarju pod podobo kruha in vina, v barakah pa v izmučenih telesih umirajočih in zapuščenih.«

NAGRADE, PRIZNANJA IN ‘POGODBA Z JEZUSOM’
»Vse, kar delamo, je božje delo,« je ponavljala mati Terezija. »Brez božje pomoči ne bi mogle narediti ničesar za te uboge ljudi.« Ni iskala priznanj in nagrad. Ko so prišle, jih je bila vesela le toliko, kolikor je s tem opozorila svet na tiste množice ljudi, ki živijo v človeka nevrednih pogojih. Najprej (leta 1962) je prejela indijsko državno odlikovanje, leta 1971 ji je papež bl. Pavel VI. podelil nagrado za mir, ki nosi ime po papežu sv. Janezu XXIII. V dolgi vrsti nagrad, ki so sledile, je gotovo najpomembnejša Nobelova nagrada za mir, ki ji je bila podeljena 10. decembra 1979 v Oslu. Dobila je diplomo in 800.000 švedskih kron, ki jih porabila za svoje reveže. Vsi pošteni ljudje so bili veseli, da je nagrada prišla v prave roke. Mati Terezija je v svojem zahvalnem govoru poudarila božjo ljubezen do vsakega človeka, tudi nerojenega, in opozorila na žalostno dejstvo: »Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli.« Na vprašanje, kaj Nobelova nagrada pomeni njej in njenim sestram, je odgovorila: »Mojim sestram nič, ker se zaradi tega v naši družbi ne bo nič spremenilo. Ta nagrada in druge, ki sem jih v teh zadnjih letih prejela, so le za naše reveže. Nagrada je prišla o pravem času in dokazuje, da je svet spoznal reveže ter čuti dolžnost, da jim pomaga.« Mati Terezija ni marala fotografov, ki so se množično pojavili povsod, kamor je prišla. Temu pa se zaradi svoje popularnosti ni mogla izogniti, zato je to sprejela kot žrtev in je z Jezusom sklenila pogodbo: za vsako njeno fotografijo naj bo rešena ena duša iz vic in vzeta v nebesa. Če so fotografi vztrajali, je rekla: »Zdaj pa je dovolj. Vice so prazne!«

OBISKI V DOMOVINI IN DAN V LJUBLJANI
Mati Terezija je svoje rojstno mesto Skopje prvič obiskala julija 1978, drugič pa leta 1980 in takrat je prejela diplomo častne meščanke. Leta 1980 je tam odprla hišo misijonark ljubezni. »Srečna sem, ker sem svojemu mestu dala redovnice, ki bodo našim ljudem dale tisto nežnost in ljubezen, ki sem ju bila deležna kot otrok.« Ko se je vračala od tam, je obiskala svoje sestre v Zagrebu, ki v hrvaškem glavnem mestu delujejo od leta 1979. Na prošnjo nadškofa Alojzija Šuštarja se je 30. junija 1980 ustavila v Ljubljani. Spremljala jo je sestra Silvija, predstojnica zagrebške hiše. Nadškof Šuštar ju je pospremil na magistrat, kjer ugledno in po vsem svetu cenjeno delavko za mir sprejel ljubljanski župan. Na skromnem kosilu sta bili skupaj z redovnicami (šolskimi sestrami), ki so vodile gospodinjstvo v bogoslovnem semenišču. Ob pol štirih se je pričelo srečanje z Materjo v dvorani škofijske hiše. Po pozdravu nadškofa Šuštarja je spregovorila mati Terezija. Začela je z molitvijo, ki jo sestre molijo vsak dan po obhajilu. Dobrih dvajset minut je govorila o ubogih, ki jim ona in njene sestre smejo služiti. »Največja revščina je med narodi, kjer je uzakonjen splav. Če more danes mati uničiti svojega otroka, kaj mi potem še brani, da jaz ne uničim nekoga ali da nekdo uniči mene?« Na vprašanje, če se oblasti ne bojijo, da bi sestre s svojo misijonsko gorečnostjo spreobračale ljudi h krščanstvu, je dejala: »Nihče, niti Bog, ne more nikogar spremeniti na silo. Vsako dejanje ljubezni pa privede človeka k Bogu.« Nadškof Šuštar je pri maši v nabito polni stolnici po evangeliju dejal: »Razlago tega evangelija popolne odločitve hoditi za Kristusom, biti ubog z ubogimi – to razlago nam daje vaše življenje in delovanje. In to je bolj prepričljivo kakor vsaka beseda.« Drobna svetnica je stopila k ambonu po svetem obhajilu. Dvajsetminutni nagovor je začela z besedami: »Prosimo Mater Božjo, naj nam da svoje srce, tako leo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v kruhu življenja in mu služiti v naših bratih in sestrah, v naših ubogih ... Če vidimo drug v drugem božje obličje, ni težko ljubiti, se ni težko žrtvovati.« Po maši se je ustavila med množico na škofijskem dvorišču, kjer je odgovarjala na vprašanja in vsem položila na srce: »Prosimo Boga, da nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja od lakote po kruhu. Prosimo Boga, naj nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.« Sedem let po tem obisku – 17. julija 1987, so misijonarke ljubezni odprle svojo hišo na Ježici v Ljubljani.

“SMRT JE NADALJEVANJE ŽIVLJENJA”
Mati Terezija ni poznala počitka, nikoli se ni ustavila. Veliko je potovala po vseh celinah sveta ter se srečevala s starimi in mladimi. Oblastnikom ni dala miru, dokler ni dosegla tistega, kar si je naložila. Zaradi krhkega zdravja (večkrat je morala iskati pomoč v bolnišnici) in starosti je večkrat izrazila željo, da bi vodstvo reda zaupala drugim: 14. januarja 1997 jo je nasledila s. Nirmala, Indijka; od leta 2009 pa je vrhovna predstojnica Misijonark ljubezni Nemka s. Mary Prema. Mati Terezije je delala do konca. Ob misli na smrt je govorila: »Smrt je nadaljevanje življenja, najlažja in najhitrejša pot, da se vrnemo k Bogu ... Moja duša se vrača k Bogu, za katerega sem živela z vsem svojim bitjem. Glede telesa pa ni važno, kje bom umrla, morda med ljudmi, katerim sem služila.« Res je svoje zemeljsko poslanstvo dopolnila med svojimi – 5. septembra 1997. »Gospod jo je hotel sprejeti k sebi na prvi petek,« je dejala zdravnica, ki ji je zadnje dni stala ob strani. »Odšla je k Njemu, ki ga je neizmerno ljubila in katero je On neizmerno ljubil.« Ob njeni smrti je njena redovna družina, ki jo sestavlja pet ‘vej’, štela 594 misijonskih hiš, leta 2010 je teh hiš bilo nad 750, sester je več kot 5.000, bratov misijonarjev ljubezni pa je okoli 500. »Če je Bogu uspelo to delo s tako revo začeti, mu ne bo težko najti nekoga, ki bo nadaljeval bolje kot jaz. To je njegovo delo.«
Vse življenje matere Terezije je bilo eno samo pričevanje veselja, ki se rodi iz ljubezni, spoštovanja dostojanstva slehernega človeškega bitja, vrednosti malih dejanj, storjenih z veliko ljubeznijo, in izrednega prijateljstva z Bogom. Obstaja pa še druga junaška podoba te velike žene, ki se je razodela šele po njeni smrti, ko so bila objavljena njena pisma. Skrita je bila vsem, celo tistim, ki so ji bili najbližji: njeno duhovno, notranje življenje je bilo zaznamovano z izkustvom globokega, bolečega in nenehnega občutka, da je od Boga ločena ali celo zavržena, hkrati pa je čutila vse večje hrepenenje po Njem. To svojo notranjo preizkušnjo je imenovala temina. ‘Bridka noč’ njene duše, ki je nastopila ob začetku njenega apostolata med ubogimi in je trajala vse življenje, je mater Terezijo privedla do še globlje povezanosti z Bogom. Po tej temini duše je skrivnostno doživljala Jezusovo žejo, njegovo bolečo in gorečo željo po ljubezni in občutila zapuščenost ubogih. Na to spominja napis Žejen sem, ki je ob križu v vseh kapelah misijonark ljubezni.
»Sveti oče, ki je tako dobro poznal mater Terezijo, želi, da bi bil ta pogrebni obred velika zahvalna molitev Bogu, da je Cerkvi in svetu dal to ženo,« je dejal kardinal Angelo Sodano, ki je kot odposlanec papeža sv. Janeza Pavla II. 13. septembra 1997 vodil veličastno pogrebno slavje na mestnem stadionu v Kalkuti. »Njen grob je postal romarsko svetišče,« je povedal p. Jože Cukale, njen dolgoletni prijatelj in sodelavec. »Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes.« To poveličanje je Cerkev potrdila z razglasitvijo za blaženo 19. oktobra 2003, od 4. septembra 2016 pa se ji v molitvi priporočamo: »Sveta Terezija iz Kalkute, prosi za nas!«

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 9, str. 58.