Kristjanova osebna izkaznica (2)

Še vedno vztrajamo z Jezusom na gori, kjer pozorno sledimo njegovemu nauku o pomembnih življenjskih vprašanjih. Postava - prišel jo je dopolnit in prav notranja spreobrnitev in ne le golo zunanje izpolnjevanje predpisov, je srce Jezusovega nauka in posledično tudi pomembna točka identitete kristjana. Kdor se trudi, da bi v svojem življenju uresničil to spremembo je resničen, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Jeza in sprava - spraviti se moramo z bratom in razrešiti mračne misli in čustva, uresničiti zakon ljubezni, ki ga prinaša Jezus kot dopolnitev in je še kako zahteven. Prešuštvo - važno je razpoloženje v srcu, zato je poželjiv pogled že greh. Ni nam treba odsekati roke, iztakniti očesa - odločiti pa se moramo za to, da se bomo izogibali greha… Dekleta in žene naj gojijo čut dostojanstva in spoštovanja do osebe in telesa, ki je tempelj duha in naj s svojim oblačenjem in obnašanjem ne zapeljujejo v skušnjavo... Maščevanje - si danes nadeva "sodobne" preobleke v obliki oviranja bližnjega pri napredovanju kariere, v širjenju lažnih govoric o nekom, ki je uspešen in slabega mnenja o drugem, da bi mu škodili..., v prevarah bližnjega... Ljubezen do sovražnikov - tu se dotaknemo najgloblje točke kristjanove identitete. Jezus zahteva dejavno ljubezen, če žalitev, zamer in krivic ne moremo pozabiti in jih izbrisati iz spomina kot z računalnikovega diska, naj o njih vsaj ne razmišljamo več in naj o tem ne razpravljamo kar naprej z drugimi... Najbolj nas zanima verska praksa (miloščina, molitev, post…) - je tista povezava kristjana z Očetom, ki jo je potrebno negovati vsak trenutek in s tem tudi oblikovati svojo identiteto. Jezus nas opominja, naj verske prakse ne opravljamo zato, da bi nas ljudje občudovali in hvalili, naj molitve ne izkoriščamo za javne aplavze in vsega tega naj ne delamo samo zato, ker računamo na  nagrado, ki nam bo prinesla "stolček" v nebesih. Vsa verska praksa naj se torej dogaja iz čiste ljubezni do dobrega, vse drugo je lupina. Vera nas mora združiti z Očetom, ki nas ljubi in Jezus nam v govoru na gori tudi praktično pokaže (Mt 6,5-15), kako naj molimo.

Vsaka krščanska molitev, če naj bi bila prava, mora biti Oče naš. Prav vse namreč, kar kristjan lahko prosi Boga ali mu pove, je v njej in iz nje. Jezus je rekel: "Vi torej molite takole" (Mt 6,9) in ne "Molite lahko tudi takole" ali "Ponavljajte vedno to molitev!" In prav Oče naš v  življenju tako pogosto ponavljamo, da nam lahko postane le obrazec brez vsebine, enolično drdranje, ki ne zaposluje več ne naših možganov in še manj src. Vse to razmišljanje je zato namenjeno le temu: da bi jo znali moliti z odprtim srcem, kot posebno in edinstveno in ne le kot eno od mnogih...

"Oče naš …"

Res je, Boga ne moremo imenovati Oče, če ga imamo za nekoga , ki je zmeden in oddaljen, ki sodi in kaznuje, ki pošilja nesreče in smrt, ki uživa v trpljenju... Ne moremo ga imenovati Oče, če ga ne čutimo kot prijaznega in prijateljskega obraza, če ga ne čutimo kot očeta in mamo, ki nam je vedno blizu, da nas spremlja in nam pomaga, ki nam pušča svobodo, da delamo tudi napake, in je vedno pripravljen, da nas spet objame in nam odpre vrata svoje ljubezni. Zato ga moramo najprej prositi, da bi se nam dal čutiti tak...

Jezus je prišel na svet, da bi povedal: Oče vas ima vedno rad.  Prišel je, da bi nam pokazal, kakšno je Očetovo razpoloženje do nas. Naročil nam je, naj v svojih molitvah Boga imenujemo očka, oči... Kadar mislimo na Boga, mislimo nanj kakor na tako dobrega očka-mamo, da bolj dober ne bi mogel biti, brez pomankljivosti in napak. Zaupajmo mu. Ne bo nas razočaral. Saj imamo vendar zagotovilo (Mt 7,9.11). On nas je ustvaril za življenje in nas bo privedel v življenje, ki se ne bo nikoli končalo.

In še več: če rečemo Oče naš, ne moremo izključiti nikogar. Bog ne gleda na osebo in nikomur ne daje prednosti, ker smo vsi njegova stvaritev.  Pred Bogom ni državljanov in nedržavljanov (Evropske unije), ljubljenih in zapostavljenih sinov in hčera. Samo otroci smo, bratje in sestre. Na svetu seveda ni vse tako idealno? Res je nekaj! Če imenuješ Boga: "Oče naš" in če to tudi resno misliš, narediš nekaj za to, da bi svet postal vsaj malo takšen, kakršen bi moral biti...

→ Ko molimo "Oče naš", to pomeni, da nikogar ne izključujemo, tudi tistih ne, ki so oddaljeni, ki delajo napake, ki so nam antipatični... To pomeni, da sprejemamo vse kot sinove in hčere, kot brate in sestre in ni več moških in žensk, revnih in bogatih, črnih, belih in rumenih, dobrih in slabih. Nihče ni izključen. Naš Oče nima svojih otrok, ljubljenčkov in posvojencev. Noben oče ne more biti resnično dober, če nima rad vseh svojih otrok, posebno še tistih, ki so najbolj potrebni njegove ljubezni.  Očetova ljubezen je neskončna kakor nebo, globoka kakor morje, podarjena in lepa kakor let galebov. Sveto pismo nas na to nenehno opozarja: "Bog ne gleda na osebo" (Rim 2,11). Vsakič, ko zanikamo kakšnega brata ali sestro, zanikamo Božje očetovstvo. Vsakič ko rečemo ne kakšnemu bratu ali sestri, rečemo ne Očetu.

"... ki si v nebesih, ..."

"Kje je Bog?" Na to vprašanje  navadno odgovarjamo tako, da dvignemo pogled proti nebu. Tako od nekdaj delajo možje in žene, kajti zdi se jim, da je nebo neskončno, da je povsod. Pa je to le domišljijska predstava - v resnici je Bog povsod, kjer koli živi kakšno njegovo ustvarajeno bitje, pa naj bo še tako majhno in nepomembno. Zato izraz "ki si v nebesih" pomeni "ki si povsod", "vedno ob nas". In tako tudi je! Bog je povsod, vedno ob nas. Včasih ni lahko to verovati, in vendar v vsej svoji neskončnosti in lepoti, je povsod...

"V nebesih" pomeni tudi to, da je drugačen od nas, da ni vezan na čas in prostor (ljudje smo vezani na čas in prostor: ura je štiri in ne more biti osem, zdaj sem v parku in zato ne morem biti na trgu sredi mesta...)... Bog, ki je v nebesih, je drugačen od nas. Zato je lahko tukaj poleg nas, v Ameriki, v Afriki, na severnem tečaju... povsod. In zanj ni ne včerajšnjega ne jutrišnjega dne... Sveti Frančišek nas uči, da lahko Boga vidimo tudi v vsem, kar je ustvaril (v cvetlicah, pticah...) Toda nebesa niso tam gori, temveč tukaj, blizu nas. In Bog je poleg nas in se smeje s tistimi, ki so nasmejani, in se joče s tistimi, ki jočejo in sicer z vsemi - niti enega ne pozabi.

Ali je težko verovati, da je Bog ob nas v naših neznatnih vsakdanjih dogodkih? Je. In vendar je Bog v vsej svoji veličini, lepoti in dobroti tudi v teh dogodkih ob nas. Le dobro poglej in živi temu primerno!

→ Ko moliš: "ki si v nebesih", ne razmišljaj o tem, da je to tam gori, nad oblaki, med zvezdami in planeti, v črni luknji vesolja..., da je brezbrižen, oddaljen, ki se požvižga name... Verjemi, da so nebesa tam, kjer si ti, ko se smeješ in jočeš, ko se zabavaš in se mučiš, ko ti kaj uspeva in ko delaš napake... Da so nebesa tam, kjer imajo njegovi sinovi in hčere hrano ali trpijo lakoto, se drug drugemu smehljajo ali se sovražijo, se zaljubljajo ali ločujejo, si pomagajo ali se ne zmenijo drug za drugega, molijo ali preklinjajo, se ljubijo ali se pobijajo, se rojevajo ali umirajo... Nebesa z angeli, ki se spreletavajo in igrajo na violine... pustimo pesnikom, slikarjem... lepo je o njih sanjati, toda Bog ni tam doma...

Iščeš Boga? Zelo lepo! Toda ne išči ga tam gori, nad oblaki. Bog je tam, kjer si ti. Vrzi proč daljnogled in vzemi v roko lupo.

"... posvečeno bodi tvoje ime ..."

Božje ime je Bog sam. Posvečevati ga, pomeni priznavati, da v njem ni niti najmanjše sence slabega ali grdega. V njem je vse lepo in dobro. V razgledu, ki je tako lep, da nam zastane dih, je lepota Boga. V dejanju dobrote, ki nas navda z občudovanjem, je dobrota Boga. Vse, kar je na svetu lepo in dobro, prepeva o lepoti in dobroti Boga. Na žalost je zlo prišlo na svet ravno s svobodo, z najlepšim darom, ki nam ga je podaril Bog. In zlo je pokvarilo vse. Pojavila se je sebičnost, hudobija, nasilje, krivičnost, laž, revščina in odrinjenost na rob družbe ...

Posvečevati Božje ime pomeni narediti kaj, da bi Božje ime donelo tako, kot doni ime slavnega športnika na stadionu. Navdušeno mu vzklikati, ga slaviti, klicati tako glasno in tako prepričljivo, da se ne bodo tresli samo betonski stebri, ampak griči in gore. Glasno klicati Božje ime, tudi kadar nič ne kaže, da je Bog kje blizu, tako kot je grmel stadion v Celju ob zmagi naših nogometašev z Italijani... Reči: "Posvečeno bodi tvoje ime" pomeni boriti se proti vsaki vrsti hudobije in proti vsemu, kar je grdo, tako da bi vsi lahko prepevali o lepoti in dobroti Boga, kakor nebesa, ki "pripovedujejo o Božji slavi" (Ps 19,2)

→ Kadar moliš: "Posvečeno bodi tvoje ime", se zahvaljuješ Stvarniku za travnike in cvetlice, morja in ribe, za ptice in metulje, za sonce, luno, zvezde ..., hvala ti, Stvarnik žena in mož, vseh starosti, ras in položajev, zadovoljnih z darom življenja, z darom zemlje in z darom vsega stvarstva. Posodi svojo hvalnico vsem tistim, ki ne priznavajo Stvarnika in uničujejo lepoto stvarstva ter preprečujejo drugim bitjem, da bi se veselila življenja, zemlje, vsega stvarstva...

... "Pridi k nam tvoje kraljestvo ..."

Kraljestvo. Brrr! Ta beseda vzbuja mračne misli, ob njej nas zmrazi! Na misel nam pridejo bolj ali manj nori in neusmiljeni diktatorji, ki izkoriščajo svoje podložnike. V takih primerih, kdor ukazuje, narekuje zakone, dela, kar se mu zahoče, gospoduje nad podložniki in jih stiska.

Božje kraljestvo ni takšno, ker Bog že ima vse in ne potrebuje ničesar. Lahko samo daje. Ne zavzema se za svoje dobro, temveč za naše (Jer 29,11-12). Bo to držalo? Težko nam je verovati, da je Bog tako močan in mogočen, pripravljen služiti nam. Zelo težko. Pravzaprav nemogoče. Jezus nas je hotel prepričati, da je Bog res takšen. Zato se je rodil ves majhen in ubog in zato je pokleknil pred svoje učence in jim umil noge...

→ Kadar moliš: "Pridi k nam tvoje kraljestvo", se spomni, da nekaj obljubljaš: Jaz bom prvi, ki se bom trudil in utiral pot tvojemu kraljestvu tako, da bom dober, pravičen, iskren in zvest in da bo moje življenje lepo in polno.

"... Zgodi se tvoja volja ..."

Izpolnjevati voljo nekoga drugega, kdor koli že je, tudi če je to Bog, je sila neprijetna stvar.  Tudi On je nekdo drug. Kdove kaj hoče? In če on misli na svojo korist? Če nas tudi on hoče izkoristiti? Nič ne pomaga, če to zanikamo. Tako razmišljanje se vedno pojavlja. To dela izvirni greh, greh, ki je izvir vsega zla, ki je v naši notranjosti, v globini vsakega človeka...

Če hočeš, ti še enkrat povem, da je Bog dober, da nas ima rad!... Vedno je neki ampak..., ki prileze na dan iz kakšnega kotička naših možganov. Treba je premagati ta "ampak" in dojeti, da je ta volja v naše dobro... Nobena druga stvar in nihče drug nas ne bo uspel prepričati. To prepričanje lahko nastane samo v naši notranjosti, iz izkustva, sčasoma, z napredovanjem v zrelosti. Kakor se dogaja v odnosu med starši in otroci. Kar poskusi prepričati kakšnega otroka, da ga oče ne pusti igrati se in ga priganja k učenju ... v njegovo dobro. Dokler ne bo sam razumel, bo vedno jezno pihal.

→ Kadar moliš: "Zgodi se tvoja volja", ne pozabi, da je njegova volja volja, da bi vladali mir, ljubezen in pravičnost. Ne moreš prositi naj se uresniči njegova volja, če je nisi pripravljen uresničevati.

"... kakor v nebesih, tako na zemlji."

Nebesa so tam, kjer je vse lepo, dobro, popolno. Zemlja je tam, kjer lepo nikoli ni povsem lepo, kjer dobro ni povsem dobro in kjer popolno ne obstaja. Toda nebesa in zemlja nista ločena, odmaknjena ali celo med seboj nasprotna. Ne! Nebesa so že na zemlji. So že v nas. Tako je. Misli na to!
Naša hrepenenja po lepoti brez sence, po dobroti brez madeža, po miru brez groženj so nebesa, so v naši notranjosti. Naša vsakdanja naloga je približevati zemljo nebesom. Bolje rečeno: na zemlji delati prostor za nebesa, dokler ne bomo dosegli, da bo vsa zemlja postala nebesa. To je imel v mislih Jezus, ko nam na koncu svojega govora na gori, ki povzema vse njegovo oznanjevanje naroča: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48).

Res čudovito! Nekaj izrednega! Vsakokrat, ko naredimo kaj lepega in dobrega, vsakokrat, ko zavrnemo prostaštvo in grdost, delamo prostor nebesom.

Koliko hiš, koliko ljudi! Kaj delajo v vseh teh hišah, na ulicah? Kaj delajo na delovnih mestih, tam, kjer iščejo razvedrilo...? Novice v časopisih in televiziji nam govorijo samo o tistih, ki ubijajo, kradejo, izkoriščajo, posiljujejo, goljufajo ... Ne obstaja samo to. Več je tistih, ki tudi če samo z nasmehom, delajo prostor nebesom z dejanji dobrote in lepote. Če ne bi bilo tako, sveta že lep čas ne bi bilo več.

→ Kadar moliš: "Kakor v nebesih tako na zemlji", obljubi, da boš prinašal njegovo voljo vedno in povsod, tudi v najbolj sušne kraje in v najtežje položaje. Ravno tam je najbolj potrebna!

V knjigi Nikoli sami, ki jo je napisal Tonini Lasconi in izšla pri Ognjišču (ponatis 2008), boste našli še veliko življenjskih zgodb in razmišljanj o tem, kako molitev Oče naš približati današnjemu času. Duhovnik pater Marko se poskuša vživeti v svet mladih in jim govoriti o našem Očetu v njihovem jeziku. Skupina mladih se vključuje tudi v pogovor na svetovnem spletu, in v klepetalnici se rojevajo vedno nova vprašanja, na katera prinaša knjiga zelo življenjske in konkretne rešitve. Na koncu je mladim iz te zgodbe jasno nekaj: da Bog ni daleč od naših problemov, temveč je v našem življenju in nam je vedno blizu, pa če navijamo za svoj najljubši nogometni klub ali če smo žalostni, ker se nam zdi, da nas nihče ne razume… In vedno nam je pripravljen odpustiti napake in nam podati roko, da lahko začnemo znova. Le kako bi se lahko počutili same ob takšnem Očetu!

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 11 (2004), 94-95.