SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Blagor čistim v srcu
V čem je sreča, ki izvira iz čistega srca? Če izhajamo iz seznama zlih stvari, ki naredijo človeka nečistega, kot jih je naštel Jezus, vidimo, da to vprašanje zadeva predvsem področje naših odnosov. Vsak od nas se mora naučiti ločevati to, kar more ‘onesnažiti’ srce, si oblikovati zdravo in občutljivo vest, ki je sposobna “razločevati, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno” (Rim 12,2). Če moramo pozorno varovati stvarstvo, čistost zraka, vode in hrane, moramo toliko bolj varovati to, kar je najdragocenejše: svoja srca in svoje odnose. Ta ‘človeška ekologija’ nam bo pomagala, da bomo dihali čist zrak, ki izvira iz lepih stvari, iz prave ljubezni, iz svetosti. (papež Frančišek)
Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
(France Avčin)
- ZGODBI
Dva meniha in lepo dekle
Dva meniha sta prišla do reke. Ni bilo mostu in treba jo je bilo prebresti. Na bregu reke je bilo tudi lepo dekle, ki jo je bilo strah, da bi šla sama čez. Starejši menih ji je rekel: »Pridi, pomagal ti bom!« Vzel jo je v naročje in jo prenesel na drugo stran. Mlajši menih je molčal, dokler nista prišla do svetišča. Tam se ni mogel več premagati: »Menihi ne ogovarjamo žensk, še posebej ne, če so mlade in lepe. Zakaj si to naredil?« »Jaz sem pustil dekle tam, na bregu – odgovori starejši menih – ti pa jo še vedno nosiš v naročju.«
Daljnogled
Učenec je vprašal učitelja za nasvet, kako ostati čist. Modrec mu je izročil daljnogled in mu naročil, naj ves mesec dan in noč pozorno opazuje obzorje. »Na koncu meseca boš razumel, kako postati čist,« mu je dejal od slovesu. Mesec je bil kmalu okoli in učenec se je vrnil k učitelju. »Preiskal sem obzorje, toda ničesar takega nisem našel,« je žalosten dejal. »Ali si prepričan, da si res dobro opazoval obzorje?« je vprašal učitelj. »Seveda,« je odvrnil mladenič. »In kaj si storil, ko ti je prah ali dež umazal leče?«
»Nehal sem gledati in jih očistil.« »To je odgovor, ki si ga iskal,« je z nasmehom odvrnil učitelj. »Delaj kar hočeš, preišči vsako misel in vsak delček svojega življenja, toda nikdar ne pozabi očistiti leč svojega srca. Vedno, kadar te dež in prah življenja ovirata, da bi razločno videl sebe in druge.
“Vojna se rojeva v nas.”
Etty Hillesum je bila vzgojena v duhu judovskega izročila, v Amsterdamu je študirala pravo, slovanske jezike, kasneje tudi psihologijo. Ko se je začela vojna je najprej je delala na uradu za deportirance, kasneje pa se je prostovoljno pridružila Judom, ki so jih nacisti odpeljali v prehodno taborišče Westerbork, kjer je delala v bolnišnici. Čutila je, da bo njeno življenje dobilo smisel šele tedaj, če bo svoje moči porabila za pomoč tistim, ki nimajo nobene možnosti. Njena pisma iz Westwerborka razodevajo izjemno ljubezen do življenja in ljudi, ki jo je izžarevala, izjemno povezanost z Bogom, ki ji je vlivala gotovost in dajala njenemu življenju smisel. Ostala je neustrašna priča uresničevanja nacističnega scenarija za uničenje Judov. Leta 1943 so tudi njo in njeno družino odpeljali v Auschwitz, kjer so z njo umrli tudi starši in dva brata. Pred smrtjo je iz taborišča poslala v svet presenetljive besede tolažbe: »Vsaj kdo bi moral preživeti, da bi lahko pričeval, da je Bog živel tudi v našem času. In zakaj ne bi bila ta priča jaz?« To ‘predrzno zaupanje’ v Boga (njen izraz, ki odkriva njeno otroško srce) jo je vedno spremljalo.
Četrtek zvečer, vojna je bila spet pred mojim oknom. Letala, protiletalska obramba, streljanje, bombe … zamolkle eksplozije. Zdelo se je, da se vse to dogaja le dva koraka od moje hiše. Razmišljala sem: “Vsak trenutek lahko drobec mine prileti v okno. Čisto mogoče je.” In kljub temu sem v sebi čutila hvaležnost in globok mir, medtem ko sem bila tam, zleknjena na postelji. In sprejemala sem, z občutkom zrelosti in ponižnosti, vse katastrofe in vse bolečine, vse hudo, ki so se mi je pripetilo. In trdno sem verjela, da bom lahko še naprej iskala lepoto življenja, povsod, kljub vsemu temu. Vse katastrofe izhajajo iz nas samih. Čemu vojna? Morda zato, ker imam jaz tolikokrat željo, da bi grdo ravnala z mojimi vrstniki in bližnjimi. Ker nimamo dovolj ljubezni v sebi, najprej jaz sama, moj bližnji, vsi … In skozi to vojno in vse njene posledice se prebijam lahko tudi tako, da polno živim ljubezen, ki je v meni, vsak dan, vsak trenutek in dajem drugim priložnost za življenje. …
Bog prebiva v nas. To je tisto, kar nam daje čudovito moč. Sploh ni pomembno, kje si, dokler si čist v srcu. On je tukaj s teboj in v tebi štiriindvajset ur na dan.
(sv. Terezija iz Kalkute)
BLAGOR ‘PROSOJNIM’
Matejev izraz ‘čisti v srcu’ je treba razumeti v slikovitem pomenu ‘srca’ v hebrejski kulturi. Srce predstavlja človekovo notranjost, osebnost, bit, čutenje, voljo, misli in občutke; srce je sedež misli, najglobljih odločitev, volje. Čistost srca se zato postavlja v najbolj notranje človekovo območje; v vest, ki jo pozna samo Bog, in kjer se rojevajo smernice, ki določajo človekove drže. V naši kulturi lahko izraz prevedemo s podobo ‘čiste vesti’, ki dela človeka prosojnega v odnosih z Bogom in z bližnjim.
Kolikor bolj je srce prosto, toliko močnejša, vrednejša, učinkovitejša, hvalevrednejša in popolnejša sta molitev in delo. Prostemu srcu je vse mogoče.
(mojster Eckhart)
TISTO, KAR PRIHAJA IZ SRCA
Čistost je pri Judih povezana s svetostjo Boga. Samo kdor je čist, lahko vstopi v stik z Bogom. Predpisov o obredni čistosti je veliko. To pomeni, da je človek neprestano v nevarnosti, da bi bil nečist, vedno kriv pred Bogom in njegovo svetostjo.
Farizeji so se imeli za ‘čiste’. Jezus jih je obtožil hinavščine, gospodovalnosti in verskega nasilja: množili so zakone Postave, gradili pretirano strogo moralo. Jezus pa je povedal, da v Božjih očeh nič ne velja izročilo, ampak oseba, posameznik, saj Bog pozna celo število las na njegovi glavi. Za Očeta ni najbolj pomembno tisto, kar nekdo naredi, ampak kako in zakaj nekaj naredi. V srcu se rojeva odločitev o zavrnitvi Boga; srce brez ljubezni je korenina vseh prestopkov in slabih želja, tudi prešuštva: “Kdor gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo”; lakomnosti, ki je malikovanje; ker “kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce”; in vseh drugih pregreh: hinavščine, dvoličnosti, prilagodljivosti (služiti dvema gospodoma); lažnivosti in dvoumnosti.
Spodbujam vas, da se uprete razširjeni težnji, ki pojmuje ljubezen kot nekaj plehkega, posebej, ko jo želi omejiti samo na njen spolni vidik in ji tako odvzame njene bistvene lastnosti: lepoto, občestvo, zvestobo in odgovornost. Dragi mladi, v kulturi začasnosti in relativizma mnogi pridigajo, da je pomembno ›uživati‹ trenutek, da se ni smiselno zavezati za vse življenje, sprejeti dokončne odločitve, ›za vedno‹, saj ne vemo, kaj nas čaka jutri. Jaz vas, nasprotno, prosim, da ste revolucionarji, da greste proti toku. Vabim vas, da se uprete kulturi začasnosti, ki je globoko v sebi prepričana, da niste sposobni sprejeti odgovornosti, in verjame, da niste sposobni resnično ljubiti. Zaupam v vas mlade in molim za vas. Bodite pogumni, da greste proti toku. In bodite pogumni biti tudi srečni. (papež Frančišek)
MODERNA DRUŽBA JE BREZ SRAMU
Konformizem in potrošništvo sta danes v našo družbo prinesla novo pregreho, pravo in resnično ‘bolezen duše’, ki se ji pravi ‘brezsramnost’. Ta se kaže ne toliko na področju spolnosti, kolikor pri odpravi tistih sten, ki ločujejo notranjost od zunanjosti. Naš čas zahteva objavljanje zasebnega. Na vsak način hoče uvesti nove navade v družbi, ljudem hoče vsiliti občutek, da nekaj pomenijo samo tedaj, če se vsem drugim ponudijo ‘na razstavi’. Vsi smo tako ‘izpostavljeni’, naša veljava je zunaj nas in v tistem, kar drugi govorijo o nas. Kdor ne kaže te želje po dokazovanju in občudovanju s strani drugih, kdor se ne postavi v izložbo, ostaja neopažen, sčasoma ne obstaja več …
Da bi bili, se je torej treba pojaviti. Kdor nima kaj pokazati na zunaj, potem ‘razstavi’ svojo notranjost. Temu cilju so podrejena različna klasična sredstva komunikacije: statistika, javno mnenje, še bolj pa razne izpovedi, čustveni izlivi, ljubezenske zgodbe, vrtanje v zasebno življenje … Potrošniška družba načelu ‘vsakemu svoje’ pridružuje ‘vsakemu moje’: da je vedno nekdo pripravljen na pogovor, javne izpovedi, odkrivanje intimnosti … za to skrbijo družbena obrežja (snapchat, instagram, facebook …).
Proces odstranjevanja sramu je skoraj popoln; brezsramnost postaja krepost, odkritost. Tudi telo in spol postajata skupna last: nič več se ne da skriti, ničesar se ni treba sramovati. Danes nas vse navaja na to, da izgubljamo pogled na Boga in postavljamo na njegovo mesto nas same, slavne osebe, idole…
Jezus pa postavlja v središče človeka in njegovo srce. Zanj ni bilo pomembno nič drugega: ne uspeh, zunanjost, zanj ni važno, ali so si učenci umili roke pred obedom ali ne … Zanj je bilo pomembno tisto, kar je bilo globlje, v srcu vsakega človeka, čutenja in misli, ki jih je imel v sebi, so odločala; takoj je spoznal, koga ima pred seboj!
Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji je Bogu.
(Mahatma Gandhi)
KOT OTROCI
Jezus nam za zgled postavlja otroka: saj “Bog daje svoje kraljestvo tistim, ki so kakor otroci”. Seveda pa to ne pomeni, da moramo biti ‘otročji’, pomembno je “znova se roditi” (Jn 3,7). Za Jezusa so otroci podoba, kako živeti s čistim srcem in kako ponovno najti pot do pristne sreče in novega gledanja Boga, svari, ljudi … Odrasli težko razumemo, čemu naj bi se primerjali z otrokom (ki samo jè, spi in je popolnoma odvisen od drugih …), Bog pa je hotel pokazati predvsem versko razsežnost. Poglejmo nekatere lastnosti in značilnosti, ki morajo usmerjati naše življenje.
Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučen v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju. (Tomaž Kempčan)
a) Zaupanje
Otrok pričakuje vse tisto, kar potrebuje in verjame, da bo ‘vse’ tudi dobil. Nagonsko poskuša povsod iskati pozornost in sprejetost. Zaupanje, ki ga vsak otrok goji do svojega očeta in svoje matere, predstavlja natančno tisto držo, ki jo moramo po Jezusovem mnenju mi odrasli živeti v odnosu z Bogom, ki je Abba, naš očka. Vsak človek naj govori Bogu tako kot otrok svojemu očetu in materi: tako, kot mu privre iz srca, v prepričanju, da je sprejet in v vsakem trenutku in vseh okoliščinah varen.
Če človekovo srce ni dobro, potem ne more nič drugega postati dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od tistega, ki je Dobrota – Dobrota sama. (Benedikt XVI.)
- Gospod, prosim te tudi za čistost
Gospod, podeli mi sočutno ljubezen
ki me združuje s tem, kar si ti
in kar mi daje moj bližnji,
v katerem častim tvojo podobo.
Prosim te tudi za čistost,
ki dela moje telo prosojno
prav tako tudi osebo, ki jo ljubim,
zato da bi mogel obvarovati v telesih
in v vesolju prostor tvojega bivanja
in odsev tvoje slave …
Podeli mi sočutno ljubezen,
ki mi bo pomagala spoznati vsakega človeka
v tistem, po čemer je edinstven in te slaviti,
moj Bog, v tistem, kar je
v tebi enkratnega in nedosegljivega, nedoumljivega,
veličastnega in neskončno vzvišenega.
Prosim te tudi za čistost, da me naredi vrednega ljubiti,
da me notranje prenovi in mi da osnovno za življenje,
da me notranje očiščuje, in združuje
v meni dušo in telo in moje telo s teboj.
Jean Guitton
b) Preprostost /spontanost / pristnost
Ob rojstvu smo čisti. Znotraj nas obstaja neko prvinsko območje, v katerem se vse odvija v resnici in dobroti. Potem pa so nas vzgajali: vsakdo je potegnil eno plast barve in na koncu nismo več mi sami. Tako smo se naučili biti realisti, pametni, previdni … zmagovati po pravilih družbe. Naučili so nas, da smo izgubili izpred oči Boga ali da ga vsaj ne jemljemo preveč resno. Pripadali naj bi kulturi, katere zakone upoštevamo; tudi če niso zapisani, so vendarle sveti. Verjamemo, da smo mi samostojni, svobodni, … v resnici pa nas urejajo do najmanjših podrobnosti: kako se obleči, kako se predstaviti, kako uspeti, vse urejajo splošno priznana pravila.
Morali bi se odločiti za pristnost, tudi na področju vere: odstraniti maske, ki smo jih nadeli. Tako kot je zapisal največji baročni pesnik Angel Silezij: »Človek, če bi rad na tem svetu videl Boga, se moraš najprej potruditi, da bo ogledalo tvojega srca čisto.«
Kaj pomeni biti čist? Čista voda je tista, ki ni motna. Čisto nebo je nebo brez oblakov. Čista duša je prozorna in v njej odsevajo vse stvari kot v ogledalu. Čist pogled je globok kot voda v vodnjaku. Otroci so lažje čisti kot odrasli ljudje, zaradi tega odrasli včasih nevede zavidajo otrokom. (Jean Guitton)
c) Čudenje /sanje/ hvaležnost
Za otroka je svet vedno nekoliko skrivnosten. Jezus je živel v takratnem palestinskem okolju, družbi …. govoril je božji jezik, toda iz takratnega življenja je vzel primerjave in žive izkušnje: žena, ki zamesti kruh, pastir, ki vodi svojo čredo, ptice na nebu in lilije na polju, postanejo zanj upodobitev božje dobrote in stojijo pred njim. Jezus nas je učil, da se lahko vse, tudi najbolj drzne prispodobe uresničijo, on sam je bil dokaz za to. Kot pravi Stara zaveza: »Ob koncu časov se bo zgodilo, da bom sinovom dal sanje in starim videnja.« Kakšna obljuba!
Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, kajti čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: sedaj miren, potem nemiren, danes goreč, jutri mlačen, sedaj skrben, sedaj len; sedaj resen, a potem zopet lahkomiseln. A kdor je razumen in poučen v duhovnem življenju, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je ves namen duha obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju. (Tomaž Kempčan)
- Blagor čistim v srcu …
ker se ne zastrupljajo z maščevalnimi mislimi,
ne z lažmi in ne z uničevalnimi dejanji.
Blagor čistim v srcu, ki imajo zdravo telo,
prosojen um in neomadeževanega duha.
Blagor tistim, ki so bistri kakor voda pri izviru,
ki delajo, kar govorijo, in govorijo, kar mislijo,
ki gledajo sogovornika v oči,
ker jim ni treba nič skrivati
Blagor tistim, ki znajo reči ‘Ne, hvala’ poželjivosti telesa
uspehu, ki jim buri duha
ošabnosti in pijanosti moči.
Giuliana Martirani
d) Moč šibkosti (slabosti)
Otrok prinese ob rojstvu s seboj na svet protislovje: je močan, živ in hkrati nemočen, je krepak in obenem pritegne s svojo nežnostjo. Rojstvo in križanje pokažejo tudi krhkost Boga, ubogega, ponižanega, krotkega, ki pritegne s sebi s svojo ljubeznivostjo. Božja logika presega vsako naše razmišljanje. Jezusa smo prepoznali kot “človeka, ki prihaja od Boga”, a se istočasno, od rojstva do smrti ni obnašal ‘kot bog’. Njegova vsemogočnost bo dobrota, usmiljenje, ganjenost vse do nedrji … Kot je zapisal Juan Arias: »Ljubezen je naredila mojega Boga krhkega!«
Išči v svojem srcu, kar je Bogu všeč. Srce mora biti strto na drobne koščke. Se mar bojiš, da bo umrlo, če bo strto? Na psalmistovih ustih najdeš stavek: 'Čisto srce, o Bog, mi ustvari' (Ps 51,12). Da bi nam Bog lahko ustvaril čisto srce, mora prej uničiti nečisto. Kadar grešimo, bi se morali studiti sami sebi, ker se grehi studijo Bogu. Ker ugotavljamo, da nismo brez greha, si prizadevajmo ugajati Bogu vsaj v tem, da se nam studi, kar se studi njemu. (sv. Avguštin)
Sklep: “kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8)
Gledati Božje obličje pomeni biti v njegovi navzočnosti. V stiku z Bogom, Neomadeževanim, vsak od nas je lahko očiščen. Kdor ima čisto srce ima tudi jasen pogled. Stalna prosojnost življenja daje možnost stalnega zaznavanja božje navzočnosti. Nič več ni odvisna od časov in svetih prostorov, želja človeka, da bi mogel videti Boga postaja tako vsakdanja resničnost v bivanju ‘čistih v srcu’.
MOLITEV
Gospod, v Jezusovem imenu te prosim,
daj mi videti svoj obraz, daj mi spoznati svoje ime.
Ker vem, da je to možno samo,
če so moji nagibi iskreni in čisti,
če iščem samo tebe, tvoje veličastvo in
zveličanje svojih bratov in sester,
ter ponižno prosim: pošlji nam svojega Duha in prerojeni bomo.
Moje srce, moja duša in moje ustnice so lahko čiste samo,
če te ljubim iz vsega srca in z vso močjo.
Daj mi milost, da bom vedno ob Kristusu,
kajti njegova bližina me bo očistila in mi vžgala tisto ljubezen,
ki ne prenese neiskrenosti, krivih poti in zvijačnosti.
Če smo združeni ob Kristusu v pravi ljubezni,
si bomo gotovo pridobili čistost srca
in lahko bomo resnično spoznali tvoje Ime
Bernhard Häring
Potrditev iz življenja
Jezus ni prišel na svet, da bi se povzdigoval. Človeku se približa neposredno in prijateljsko. Po Jezusovem zgledu bi morali gledati z novimi očmi, da bi videli v ljudeh, ki jih srečujemo, osebe, ne pa »stopnice« za dosego svojih ciljev in svojih želja. Tudi za ceno tega, da nas svet ne bo razumel in se nam celo posmehoval, češ: »nepopravljivi romantiki«. Če je Jezus blagroval tiste, ki se ne skrivajo za maskami n hočejo biti pristni v odnosih z drugimi, mora biti to tudi naš cilj. On ni nikoli ničesar povedal kar tako. Svetuje nam, naj bomo pošteni do samih sebe in resnični do drugih, naj se ne igramo s čustvi in naj bomo do drugih spoštljivi. V našem srcu je potrebna čistost, da bi bili deležni tega blagra. Tu, kjer se poraja zvestoba, iskrenost, beseda, ki ne prikriva in ne vara, jezik, ki ne laže, nizek udarec, izdaja, zunanjost brez duše… Čisto je srce, ki sprejme čistost Boga: popolno ujemanje med tem, kar je, in tem, kar kaže na zunaj. Če bomo zmogli živeti brez nevoščljivosti, brez pohlepnosti, brez mračnih misli… bomo zadovoljni in srečni, ko bomo ugotovili, da je drugemu dobro. Čistost srca zahteva tudi sposobnost, da gledamo svet, sebe, svoje telo z očmi Boga: ustvarjene po njegovi podobi, njegov tempelj, ustvarjene zato, da bomo večno živeli z njim.
Pravi pristop do skušnjave ni v tem, da se pred njo skrijemo, ampak, da v sebi prepoznamo nagib, ki nas žene v to skušnjavo, da občutimo, kaj nam skušnjava obeta in v tem obetu prepoznamo svojo globoko notranjo potrebo, ter poskušamo najti način, da to potrebo častno in ljubeče zadovoljimo. (Alenka Rebula)
Kdor zares verjame v blagor, obljubljen tistim, ki so čistega srca, ne bo čutil potrebe po krivih potih in se ne bo zanašal na zvijačneže, ki uporabljajo nečista sredstva, čeprav za dosego poštenih namenov. (Bernhard Häring)
Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in da bi mu mogli služiti v naših ubogih. (sv.Terezija iz Kalkute)
Plemenite misli in čisto srce – to dvoje si moramo izprositi od Boga. (Johann Wolfgang Goethe)
Ohranjaj svoje oči čiste, svoja ušesa mirna in svoje srce vedro! Dihaj božji zrak. Delaj, če moreš, pod njegovim nebom. (Thomas Merton)
Kako lahko ohrani mladenič svojo pot čisto? Če bo izpolnjeval tvoje besede. (Psalm 119)
Vedi, da ti nobena reč na svetu bolj ne škoduje kakor samoljubje. Ako je tvoja ljubezen čista, preprosta in urejena, ne bo tvojega srca vezala nobena stvar. (Tomaž Kempčan)
Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 8, str. 86.
