Blagor ubogim v duhu

Blagor ubogim v duhu”, pomeni se odreči navezanosti in delati tako, da bo bogastvo, ki nam ga je Gospod dal, služilo skupnemu dobremu. To je edini način. Razširiti roke, odpreti srce, odkriti obzorje. Če pa imaš roke stisnjene v pest, imaš srce zaprto, nimaš obzorja, ne vidiš drugih, ki potrebujejo pomoč, in končal boš daleč od Boga. (papež Frančišek)

Blagri se začenjajo z blagrovanjem ubogih v duhu. To niso tisti, ki nimajo niti evra, berači, klošarji ...; lahko je to predsednik države, lahko je podjetnik, najbogatejši Slovenec ... Ubog v duhu je tisti, ki mu materialne dobrine ne pomenijo največ, ni navezan na stvari, ki jih ima, na ljudi okrog sebe, nase ... Ne zaupa bogastvu dobrin, ampak Božje ljubezni. K Bogu prihaja “z rokami, ki so odprte in razdajajo”, in “ne z rokami, ki grabijo in držijo zase”, “pripravljen je sprejeti Božjo dobroto, ki se razdaja” (Benedikt XVI.)

Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi, ki izpolnjujete njegov odlok. Iščite pravičnost, iščite ponižnost, morebiti se skrijete na dan Gospodove jeze. (Sof 2,3)

 Sprejeti samega sebe in se prepustiti Bogu

Prvi Jezusov blagor lahko prevedemo z besedami: Blagor tistim, ki odkrijejo, da je njihovo uboštvo povezano z Bogom. V življenju se vsak dan zelo trudimo, kako se rešiti neprijetnega občutka, da smo v kakšni stvari slabši od drugih: ker nismo dovolj bogati, ne moremo imeti tega, si privoščiti toliko kot prijatelji, sodelavci ... čutimo se manjvredne zaradi svojih omejenosti, resničnih in namišljenih, in to nam ne da miru ....

Tako notranje (ne)razpoloženje ima lahko dve posledici: zavračanje samega sebe ali pretvarjanje in pretirano občudovanje ... in tako smo kar naprej v začaranem krogu mask in navidezne resničnosti.

Jezus nas uči, naj mirno sprejmemo svoje nepopolnosti, saj nas Bog sprejema take kot smo. Če zaupamo v Boga in položimo svoje življenje v njegove roke, začutimo vso lepoto življenja. Biti ubogi pred Bogom pomeni sprejemati sebe take kot smo. Brez popolne predanosti Bogu, ki nas ima rad, ne bomo nikoli dosegli notranjega miru. Uboštvo je najprej religiozna drža: povezano je z vero, torej s sprejemanjem ali zavračanjem Boga: še posebej pri tistem, ki misli, da zanj ni rešitve. Biti ubogi v duhu, pomeni se zanašati na to, kar je večno, na Boga Jezusa Kristusa in ne na to, kar hočemo mi. »On se dviga od spodaj, medtem ko gredo stvari prej ali slej na dno« (Giussani).

Ne varajmo sami sebe. Naše srce je srce bogataša, ker:

• ne znamo prenašati svojih slabosti, ki se na različne načine kažejo na vseh področjih: na fizičnem, psihološkem (značajskem), ekonomskem, družbenem, cerkvenem (pastoralnem).
• imamo radi moč in bogastvo: želimo biti več kot drugi, boljši ... Zelo si prizadevamo, da bi se povsod uveljavili, pokazali svoje sposobnosti, hočemo biti pomembni, uspešni ...
• zavračamo vse kar nas pri tem ovira, nočemo se soočiti z dejstvi, se posvetovali, sprejeti pomoč, pomagati ... delamo tako, kot da zmoremo vse sami.
• le redko prisluhnemo Besedi, naše molitve so le premikanje ustnic, kot da ne bi imeli potrebe po Bogu in njegovem Duhu. Evangeljsko uboštvo, ta zaupna izročitev v Božje roke, je dar, ki ga je treba izprositi.

SRCE ubogega pa:

• se zaveda krhkosti in slabotnosti, nesposobnosti, da se sami rešimo.
• popolnoma zaupa v Boga in računa na njegovo (po)moč. Živimo v gotovosti, da more Bog v naši slabosti pokazati svojo moč.
• ima zdravo mnenje o sebi, spoznava/sprejema/razvija svoje sposobnosti in si stalno prizadeva spoznati, kaj Bog od nas pričakuje; prepričani, da smo privlačni le toliko, kolikor je božjega v nas.

Če bi iz evangelija odstranili uboštvo, ne bi bilo mogoče razumeti Jezusovega sporočila. (papež Frančišek)

“Blagor ubogim v duhu”, pomeni se odreči navezanosti in delati tako, da bo bogastvo, ki nam ga je Gospod dal, služilo skupnemu dobremu. To je edini način. Razširiti roke, odpreti srce, odkriti obzorje. Če pa imaš roke stisnjene v pest, imaš srce zaprto, nimaš obzorja, ne vidiš drugih, ki potrebujejo pomoč, in končal boš daleč od Boga. (papež Frančišek)

Ponižno, krotko srce, ki čuti potrebo, da moli, da se odpre Bogu, je srce prvega blagra. Uboštvo je torej dragocena vrlina, ki odpira vrata Božje skrivnosti. Vrlina, ki pa včasih lahko primanjkuje prav tistim, ki tej skrivnosti posvetijo celo življenje. Če teologije ne študirajo na kolenih, ne bodo razumeli ničesar. Veliko bodo znali povedati, a ničesar ne bodo razumeli. Samo uboštvo je sposobno sprejeti razodetje, ki ga Oče posreduje po Jezusu. (papež Frančišek)

Nekoč privil si male na srce, / Gospod, jaz majhen spet želim postati / in spet ubog – kar ne dobe bogati, / preprostim Tvoje roke poskrbe. (Alojz Kocjančič)

 “Kjer je tvoj zaklad ...”

Kje so danes ubogi v duhu in, kako naj se drže uboštva naučimo? Ali ni vse to vse preveč poduhovljeno in neresnično za naš svet? Ozrimo se naokrog in videli bomo, da je svet prepoln bogatih, ki uživajo v svojem bogastvu in ne čutijo potrebe po Bogu. Zelo moderno je Boga ignorirati – tega ne počnejo le ateisti in neverni, ampak tudi tisti, ki živijo vero kot ‘izbirno vsebino’ življenja, za ‘hude čase’. Potem pa smo tu še kristjani, ki smo mlačni, vse preveč tiho, kot kakšni izumrli primerki svoje vrste, smo “bogati” skrbi za zdravje, za sorodnike, strahu za službo, negotovosti – zaradi tega se zapiramo vase, ne odpiramo pa se Bogu in bratom. Zdi se, kot da nočemo slišati Jezusovega namiga: »Če se hočeš v polnosti uresničiti kot človek in doživeti tisti pristen občutek sreče, se ne boj biti ubog, ne razmišljaj preveč o materialnem, ne boj se izgubiti vseh privilegijev in pravic in se pomešati med ljudi, ki se s težavo prebijajo skozi življenje.« Te Jezusove besede nikoli niso naletele na veliko razumevanje: večina ljudi je še naprej prepričanih, da zares uresničijo svoje poslanstvo in so zares srečni takrat, ko dosežejo določeno ‘čast in slavo’, ko imajo toliko denarja, da ga brez slabe vesti zapravljajo ...

Uboštvo je poleg te religiozne drže tudi nujno prepleteno z vsem tistim, kar je v človeku najbolj notranje – z njegovo duhovno umerjenostjo. Uboštvo je stanje med revščino in bogastvom. Pisec Knjige pregovorov prosi Boga: “ne dajaj mi ne revščine ne bogastva, dodeljuj mi moj kos kruha” (Prg 30,8).

Jezus ne obsoja bogastva, ampak njegovo napačno delovanje v človekovi notranjosti, ki ga sili k sebičnosti. Srce bogatega se hitro navzame malikovanja. Toda srca ni mogoče deliti, zato ne more služiti dvema gospodoma, kajti “kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce”. Jezus nas sprašuje, zakaj se vedno pustimo ujeti v kremplje denarja, dokler ga na koncu ne postavimo na mesto Boga. Nemški psiholog in filozof Erich Fromm je dejal: »Velika večina ljudi danes verjame, da potrošništvo prinaša ne le svobodo, ampak tudi veselje, srečo ... in da je edina stvar, ki ovira svobodo in srečo ta, da nimamo dovolj denarja, da bi porabili toliko, kolikor želimo zapraviti.« Bolj ko se prepustimo logiki denarja, bolj nas obremenjuje in omejuje. Dejstvo je, da nas stalno vznemirjanje in prizadevanje za stvari, ovira in ne moremo biti to, kar smo, ne moremo sproščeno živeti. Tega se je treba bati: bogastvo si počasi prilašča naše srce, da postaja vedno bolj trdo, tudi če mi tega nočemo. Psalm zatrjuje: »Človek v sijaju se ne sme uspavati, podoben je živalim, ki poginejo« (Ps 49,13). Mar ni to zelo resničen opis naše družbe?

Dolžni smo, da kot pričevalci Kristusove ljubezni slišimo klic ubogih, da ne bodo prepuščeni zakonom ekonomije, ki včasih gleda na človeka samo kot na potrošnika. (papež Frančišek)

Ljubezen do nemočnega bitja, ljubezen do ubogega in do tujca – tu se začenja bratstvo ... Le zastonjska ljubezen je zrelo, popolno čustvo. (Erich Fromm)

Ne varajmo se! Naše srce je srce bogataša, ker:

• sprejemamo danes splošno razširjeno miselnost: biti sposoben, uspešen, tekmovalen, individualist .... Vse mora biti “naj”, ... Nihče noče zaostajati, biti manj kot drugi ...
• je naše življenje in bivanje zasičeno: s stvarmi, s programi, z obremenitvami, s plehkostjo, praznimi skrbmi.
• premalo časa in prostora posvečamo poslušanju: Boga, ljudi, dogodkom, svoji notranjosti ...

Da bi si privzgojili SRCE ubogega, moramo:

• odstraniti številne stvari in postaviti v središče odnose, ker je naša vera, vera živih obrazov.
• razločevati med resničnimi in neresničnimi potrebami. Srce ubogega ne tava v mlačnosti, ravnodušnosti: temveč navdušeno sprejema stvari, vendar ne dovoli, da bi ga določale.
• privzgojiti si čut za omejitve, sprejeti umerjen način življenja, si natančno določiti meje in znati presoditi in odbirati med tistim, kar nam družba ponuja. To je danes nujno, da bi preživeli na tej naši zemlji.
• si resnično prizadevati, da bi svoj poklic opravljali vestno in odgovorno, brez pretiravanja in ne tako, da bi nam bil jutrišnji dan prehudo breme, saj je vsakemu “dnevu dovolj njegova lastna teža”.

Odgovor na lakoto drugih

BLAGOR NAM
Blagor nam, če se bomo, ubogi v duhu,
znali osvoboditi
varljivega zaupanja v bogastvo
in bomo imeli ljubezen
in spoštovanje do ubogih,
kakor do svojih bratov,
živih podob Kristusa.

Blagor nam, če se bomo, vzgojeni
v blagosti močnih, znali odpovedati
pogubni sili sovraštva in maščevanja
in če bomo premogli modrost,
da se namesto za strah,
ki ga vliva orožje,
raje odločamo
za velikodušno odpuščanje,
za povezanost v svobodi in pri delu,
za osvajanje z dobroto in z mirom.

Blagor nam, če sebičnosti ne bomo
postavljali za vodilo svojega življenja
in ne uživanja za njegov smisel in cilj,
temveč bomo, nasprotno, znali odkriti
v zmernosti izvir moči,
v bolečini sredstvo odrešenja,
v žrtvi najvišjo stopnjo veličine.

Blagor nam, če bomo zatiranje
raje prenašali kot pa ga povzročali,
in če bomo čutili lakoto po pravičnosti.

Blagor nam, če bomo znali
zaradi božjega kraljestva odpuščati,
se zanj pogumno boriti,
delati in služiti, trpeti in ljubiti. Amen.
bl. Pavel VI.

Uboštvo ni samemu sebi namen, sicer bi bilo to mučenje samega sebe (mazohizem). Njegova vrednost je tolikšna, kolikor je izraz ljubezni. Solidarnost v tem, da imajo vsi pravico uživati dobre in lepe stvari. Sprejeti uboštvo pomeni odkriti, da je obilje zato, da si ga delimo.
SRCE ubogega:

• je pozorno in se odziva na ‘lakoto’ drugih (ne samo po kruhu, ampak tudi po smislu, zdravi pameti, omiki, nežnosti, duhovnosti ...). To pomeni sočustvovati in pomagati zlasti v težkih trenutkih, ob človeških slabostih, ki se prikradejo v naše družine, med sosede, na delovno mesto, med prijatelje, v Cerkev ...
• zna radostno delati zastonj; velikodušno podarja tisto, kar smo prejeli, brez zahtev ali pravic
• se je pripravljeno zavzemati za uboge: brez zavisti do bogatih, toda vedno pripravljeni poiskati odgovornost, pokazati na krivice, prevzeti dejanske obveznosti, si umazati roke, itd. To pomeni, da se v odnosih z ubogimi (ljudmi in narodi) ne omejimo samo na ‘delati dobro’, ‘dajati stvari’, ampak tudi prepoznati njihovo dostojanstvo in njihovo vrednost.

Uboštvo nas uči solidarnosti, delitve in dejavne ljubezni ter se vedno izraža tudi v zmernosti in veselju nad bistvenim, varuje pred materialnimi maliki, ki zameglijo pravi smisel življenja. Uboštva se učimo s ponižnimi, ubogimi, bolnimi in tistimi, ki so na bivanjskem obrobju življenja. Uboštva se učimo, ko se dotikamo telesa ubogega Kristusa v ponižnih, ubogih, bolnih, otrocih. (papež Frančišek)

Uboštvo duha pomeni nenavezanost na bogastvo. Če ga imamo, je namenjeno za služenje drugim, za delitev z drugimi, za pomoč ljudem. Znamenje, da nismo ‘malikovalci’, je dajanje miloščine, dajanje tistim, ki potrebujejo. A ne površno dajanje, ampak tako, da se odpovem nečemu, kar je potrebno tudi meni. To je dobro znamenje, ki kaže, da je ljubezen do Boga večja od navezanosti na bogastvo. (papež Frančišek)

Ubogi so milega srca; ostajajo ubogi Kristusovi. Brez ljubezni uboštvo nima vrednosti, je le senca brez Luči. (brat Roger iz Taizéja)

Če želimo, da ubogi spoznajo Kristusa v nas, moramo najprej mi spoznati Kristusa v ubogih. (bl. Mati Terezija)

papež FRANČIŠEK mladim

Dragi mladi, skušajte biti svobodni do materialnih stvari. Gospod nas kliče k evangeljskemu življenjskemu slogu, ki ga zaznamuje treznost, da ne bi podlegli kulturi potrošništva. To pomeni, da iščimo bistveno in odstranimo nekoristne stvari, ki nas dušijo. Odtrgajmo se od želje po imetju in malikovanju denarja. Postavimo Jezusa na prvo mesto ...

Zaupam vam nalogo, da bi solidarnost spet prišla v srce človeške kulture. Pred starimi in novimi oblikami revščine: brezposelnostjo, migracijami in odvisnostmi vseh vrst; smo dolžni biti pozorni in čuječi, da premagamo skušnjavo brezbrižnosti. Mislimo tudi na tiste, ki nimajo upanja za prihodnost, ki si v življenju za nič več ne prizadevajo, ker so obupani, razočarani, prestrašeni. Naučiti se moramo biti z ubogimi. Ne bodimo le polni lepih besed o ubogih! Srečujmo se z njimi, poglejmo jim v oči ter jih poslušajmo. Ubogi so za nas konkretna priložnost, da srečamo Kristusa samega in se ga dotaknemo. ...

Ubogi niso samo tisti, ki jim lahko nekaj damo. Tudi oni nas lahko veliko naučijo: da se vrednost človeka ne meri po njegovem imetju, o ponižnosti in zaupanju v Boga, o tem, kako vedno ohraniti svoje dostojanstvo ... (papež Frančišek)

Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba ... Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni. (Abbé Pierre)

Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki – postati morajo naše moralno vodilo. (Abbé Pierre)

ZGLED

Asiški ubožec

Sveti Frančišek Asiški je zelo dobro razumel skrivnost blagra ‘ubogim v duhu’. Ko mu je Jezus govoril v osebi gobavca in z razpela, je Frančišek prepoznal Božjo veličino in tudi svojo majhnost. Asiški ubožec je v molitvi nenehno spraševal Gospoda: “Kdo si ti? Kdo sem jaz?” ‘Slekel’ je bogato in brezskrbno življenje, da bi se poročil z ‘sestro revščino’ ter tako posnemal Jezusa in v življenju uresničeval evangeljske besede. Frančišek je živel v posnemanju Kristusa v njegovem uboštvu in v ljubezni do ubogih. Zanj je bilo to dvoje nerazdružno ...

Kristus, ki je bil bogat in je postal ubog, nas kliče, da delimo njegovo uboštvo, saj lahko zaradi njegovega uboštva obogatimo; da smo priče pravega obraza, Jezusa – ubogega, ponižnega in prijatelja grešnikov, tistih, ki so nemočni in zavrženi. (bl. Mati Terezija)

Starši so me naučili, da sem v tisti revščini, v kateri sem živel, spoznal in ponovno odkril stvari, ki v življenju nekaj veljajo. (Roberto Benigni)

Reven ni tisti, ki nima ničesar, ampak tisti, ki si veliko želi. Tudi bogat ni tisti, ki ima veliko bogastvo, ampak tisti, ki nima potrebe po ničemer. (sv. Janez Krizostom)

Močni naj ščiti slabega, slabi naj spoštuje močnega; bogati naj podpira ubogega, ubogi pa naj se zahvaljuje Bogu, da mu je dal človeka, ki izpolni njegovo pomanjkanje. (sv. Klemen)

ZGLED

Živeti srečno brez denarja

Anglikanski duhovnik Peter Owen Jones se je leta 2010 odločil, da bo živel po zgledu sv. Frančiška Asiškega: na pot se je odpravil ogrnjen v tuniko, s palico in nahrbtnikom, brez prebite pare (dokumentarec o njegovem življenju je posnel tudi BBC). Njegovemu zgledu je sledilo veliko ljudi in tako je v Londonu veliko skupin, ki sprejemajo umirjen življenjski slog: živijo brez denarja in so proti vsakemu potrošništvu. Pravijo jim ‘freegan’, živijo brez denarja, tuje jim je vsako zapravljanje in si prizadevajo, da bi zadovoljili potrebe ljudi na socialni in nekomercialni način. Hranijo se s hrano, ki je bila zavržena (Britanci vsako leto vržejo v smeti 6,7 milijonov ton hrane), in se trudijo, da bi v življenju spoštovali okolje in porabili čim manj. Tak način življenja so si izbrali zato, ker imajo zelo razvit družbeni čut, verjamejo v socialne vrednote in medsebojne pomoči. Vsak dan več jih je in so v družbi vedno bolj prepoznavni.

MOLITEV

Blažena (blagrovana) strogost

Blagor nam, če v svojem življenju na prvo mesto postavljamo Boga, v besedah in v delih.
Blagor nam, če se zadovoljimo s tistim, kar potrebujemo, če delamo, da bi živeli in ne živimo, da bi delali.
Blagor nam, če naš cilj ni kopičiti bogastvo ali ‘debeliti’ bančni račun.
Blagor nam, če nas grajajo, ker nosimo vedno isto obleko.
Blagor nam če se znamo odreči sodobnim modnim trendom in ne zapravljamo za draga oblačila in dodatke.
Blagor nam, če se nam posmehujejo, ker imamo majhen, star avto.
Blagor nam, če smo zadovoljni s preprostim in gostoljubnim domom.
Blagor nam, če nimamo vikenda v hribih ali počitniške hišice na morju.
Blagor nam, če pripravljamo enostavne jedi in ne kuhamo samo izbrano hrano.
Blagor nam, če nas je sram, ko smo se prenajedli ali spili preveč.
Blagor nam, če ostanke hrane ne mečemo v smeti, ampak jih uporabimo kako drugače.
Blagor nam, če se ob krstu, prvem obhajilu, birmi ali poroki ne pustili zapeljati zunanjostim.
Blagor nam, če ne zapravljamo prostega časa za draga potovanja, za užitek ali razvedrilo, ampak ga raje posvetimo Bogu in dobrim delom.

Za kristjana uboštvo ni beg in ločitev od materialnega, ni ravnodušnost do stvari. Kristjanu ne sme biti vseeno za stvari, stvarstvo ... mora skrbeti zanj in ne sme z njimi malomarno ravnati ... Ne, uboštvo ni zanemarjanje materialnega, na račun duhovnega. (papež Benedikt XVI.)

Prosimo Gospoda za milost, da bi bili svobodni od navezanosti na bogastvo; za milost, da bi gledali Njega, ki je zelo bogat v svoji ljubezni in zelo bogat v svoji velikodušnosti, v svojem usmiljenju; za milost, da bi pomagali drugim z dajanjem miloščine, in to tako, kot dela On. (papež Frančišek)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 3, str. 78.