Blagor žalostnim

Ali je dobro žalovati in žalost blagrovati?

»Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« Kdor v življenju ni nikoli občutil žalosti, tesnobe, bolečine, ne bo nikoli spoznal moči tolažbe. Srečni so lahko tisti, ki so sposobni ganjenosti, ki v srcu čutijo bolečino, ki obstaja v njihovem življenju in življenju drugih. Ti bodo srečni! Kajti nežna roka Boga Očeta jih bo potolažila in pobožala. (papež Frančišek)

Ko slišimo te besede prvič, nas kar malce ‘zamorijo’, počutimo se negotove ... »Žalostni pa res ne morejo biti srečni!« Jezus še enkrat obrne na glavo našo miselnost in vse tisto, kar v svojem življenju doživljamo kot logično in vsakdanje. Ali je dobro žalovati in žalost blagrovati?

Podob trpljenja, bolečine, lakote in bolezni, ki se vsak dan vrstijo pred našimi očmi, ne doživljamo samo z očmi, ampak nas zadenejo v globini duše. Najti moramo način, da bomo spet sposobni jokati zaradi revščine in nesreč in biti srečni zaradi stvari, ki človeka osrečujejo. To, da pripadamo eni ali drugi strani človeštva, ni posledica naše odločitve, to nam je bilo dano. Biti na eni ali biti na drugi strani, pa je lahko stvar naše odločitve.

Obstajata dve vrsti žalosti: žalost, ki je izgubila upanje, žalost, kateri ljubezen več ne zaupa in ki od znotraj razkraja in razjeda resnico in zato tudi človeka (Judež, ki se v obupu obesi). Poznamo pa še žalost, ki prihaja iz pretresenosti zaradi resnice. Ta pripelje človeka do spreobrnitve, do upora zoper zlo (Peter, ki se zjoče in postane drug človek).

Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog. (2 Kor 1,3-4)

Jezus dobro ve, kako si na tem svetu prizadevamo kazati, da smo srečni, da nam ni treba jokati, pravzaprav nas življenjski slog sili v to, da ne smemo kazati solz ... Življenje nas žene v neprestano dokazovanje, v silni želji po namišljenemu ugledu in spoštovanju. Naša družba je družba prisiljenega nasmeha, v kateri žalost pomeni pomanjkanje ‘karakterja’, odločnosti, da bi se uprli šibkosti. Današnja družba ne prenaša solz, razen tistih, ki so vnaprej predvidene (in lažne): v raznih TV nadaljevankah. Ali ste že kdaj videli kakšno reklamo, v kateri kdo trpi, joka, je obupan? Ljudje se pogledamo v ogledalo, preden gremo od doma, da vidimo, če smo za med ljudi. Vplivni ljudje potrebujejo optimistične napovedi, ‘vip’ morajo biti vedno pripravljeni pokazati nasmeh in urejenost; dajati morajo vtis, da imajo vpliv, moč, biti v formi ...

Vsakdo se mora kazati drugačnega, kot je v resnici. Filozof Ernest Hello pravi, da “so na svetu ljudje, ki mislijo, da so solze nekaj nevrednega zanje. Ne zavedajo pa se, da jih oni niso vredni.” Znana je pripoved, da je sin cesarja Marka Avrelija začel jokati, ko je zvedel za smrt sužnja, s katerim sta bila velika prijatelja. Dvorjani so ga skušali potolažiti, njegov oče Mark Avrelij pa je rekel: »Pustite, naj bo moj sin najprej človek, potem bo lahko postal cesar.«

ŽALOST, GLOBOKO ČUSTVO

Jezus obljublja: »Žalostni bodo potolaženi.« Tisti, ki jokajo imajo prihodnost in resnično srečni so samo tisti, ki si dovolijo to ‘razkošje’, in ne ‘umorijo’ svojih čustev. Njihove solze veljajo več kot veseljačenje. Žalost je globoko čustvo, nekaj, s čimer lahko pokažemo, kdo in kakšni v resnici smo. Kaže nam pot, kako zaživeti bolj človeško, bolj polno. Žalost nam pomaga, da odkrijemo bogastvo naše nežnosti, da znamo biti občutljivi, ljubeznivi, blagi ... Trpljenje in bolečina nas naučita, da se znamo soočiti s težavami in jih reševati.

‘Blaženi žalostni’ so ljudje, ki se kljub stiski in prizadetosti ne jezijo na Boga, se ne zapirajo vase, ne dopustijo, da bi jih trpljenje premagalo, ostajajo dosledni pri svojih izbirah in si še naprej prizadevajo za Božje kraljestvo v prepričanju, da trpljenje – tudi smrt – ni dokončno stanje, temveč sedanje prehodno obdobje (prim. Rim 8,18), ki vodi v življenje, v katerem smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več (Raz 21,4). Blaženi žalostni so svojevrstno znamenje odrešenja, ki ga je obljubil Bog svojemu ljudstvu in ga oznanil po prerokih. Mesija se sklanja nad vse človeške nesreče, da bi jih rešil, da bi prinesel olajšanje in veselje žalostnih. Ni pa se ustavil pri telesih, gre globlje, dotakne se srca in ga ozdravlja od najhujšega zla – greha. Če bomo živeli po blagrih, bodo potolaženi tudi tisti, ki še ne poznajo Kristusa in zato žalost težje prenašajo. Pravi kristjani bodo storili, kar je v njihovi moči, da jim približajo evangelij odrešilnega Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, evangelij večnega življenja, ki se začenja že tu na zemlji, če ljudje žalost spremene v sočutje, ki se kaže v ljubezni in pravičnosti. Če je naša vera pristna in hodimo za Kristusom na goro blagrov, stari in ubogi ljudje ne bodo več osamljeni, vedno jih bo kdo obiskoval.

BOG TOLAŽNIK

Jezus ima tudi tokrat prav. Kaj bi se zgodilo, če se ne bi odzivali samo z razkazovanjem svoje moči in bi imeli pogum pokazali tudi tisto, kar nas razžalosti že od otroških let; če bi se odrekli naši notranji lažni prisili, da smo vedno nad bolečino. Blagor ljudem, pravi Jezus, ki si upajo živeti na ta način. Ti se nimajo več ničesar bati, ne zavračanja, ne sramu, postajajo bolj človeški in gledajo na resničnost tako, kot je. Blizu so Bogu in Bog je blizu njim. Jezus pravi: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4). Glagol ‘potolažiti’ v grščini pomeni ‘poklicati k sebi’ in lahko si predstavljamo podobo otroka, ki joče in ga mama stisne s sebi in tolaži. In otrok neha jokati! Ti ‘žalostni ljudje’ imajo hrepenenje po Bogu in njegovem kraljestvu (tudi če se tega ne zavedajo). In to hrepenenje, to domotožje je gibalo, da začno graditi resnično dober svet dober, tak, kot ga Bog želi. Bog jih bo potolažil!«

Svet govori: veselje, sreča, zabave, to je nekaj lepega v življenju. Pozablja pa, da so na svetu tudi bolezen, bolečina v družinah. Svet noče jokati, raje se ne zmeni za boleče stanje in ga skriva. Vendar pa je samo tisti, ki vidi vse resničnosti življenja in tudi joka v svojem srcu, lahko srečen in potolažen od Gospoda in ne od sveta. (papež Frančišek)

Žalost, o kateri govori Gospod, je neprilagodljivost zlu, je način odpora zoper to, kar vsi delajo in kar se posamezniku vsiljuje kot vzorec obnašanja (Benedikt XVI.).

Kdor naredi svoje srce trdo pred bolečino, pred stisko drugega, kdor zlu ne odpre duše, marveč trpi pod njegovo silo in tako daje resnici, Bogu prav, ta odpre okno svetu, da vanj posije svetloba. (Benedikt XVI.)

Namesto da pri drugih iščeš tolažbe, raje sam druge tolaži. Pogosto se boš potem začudil, kaj se ti bo zgodilo: žalostne si potolažil, pa si pomiril svojo dušo. Hotel si dati, a si prejel (Friedrich Wilhelm Keppler).

Ne sme biti žalostnih ljudi. Vsi se moramo veseliti preprostih darov, ki se nam vsak dan in vsem darujejo (Emilijan Cevc).

Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al' spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko (Simon Jenko).

Blagor zato zbuja upanje in riše obraz pravega Jezusovega učenca. To je človek, ki pozna trpljenje tega sveta. Kljub temu sprejme bolečino, ne da bi se vdal in obupal in ne da bi jo jemal zlahka, z njo stopa pred Boga, prepričan, da ga bo Bog potolažil. Upa v Boga in je blagoslovljen. Njegov Bog je vedno na strani ubogega, takega kot je on, na strani sirote, vdove, reveža, izključenega iz družbe, za drugačnega, za katerega se odloči za Kraljestvo ... Če vzajemna pomoč bližnjemu od njega zahteva, mora biti Jezusov učenec pripravljen dati na razpolago svojo mirnost in jasnost, dokler ne sprejme v svoje srce trpljenja drugega in ne postane ‘žalosten’.

Patriarh grške pravoslavne Cerkve v Siriji Ignacij IV. († 2012) je zapisal: »Bog ni samo transcendenten (neskončno presežen) in nam ni samo “bližji kot naša vratna žila” (kot pravijo naši bratje muslimani): bližji nam je od vsakega obupa, od smrti, pekla, ker je Bog, ki trpi, ker se nam pridruži v najbolj globokem prepadu, da bi otrl vsako solzo z naših oči in nas tolažil z neskončno nežnostjo Duha Tolažnika.«

Gospod, zelo si želim,
da bi s teboj lahko delil
velikonočno veselje,
še večja pa je tvoja želja,
da bi me razveselil.
Na žalost pa sta mi tolikokrat
manjkala pogum in pripravljenost,
da bi se povezal s tvojo žalostjo.
Velikokrat sem bil žalosten,
a ne s teboj, ne zato, ker so žalili Očeta
in poniževali moje brate in sestre.
Žalosten sem bil, ker drugi
niso hoteli ravnati po moji volji.
Zapravil sem milost,
ker moja žalost ni bila prava.
In vse to se je zgodilo,
ker se nisem približal tebi.
Nisem stal zavestno pod tvojim križem.
Nisem se popolnoma predal
tvojemu usmiljenju do ljudi.
Odpusti mi. Gospod!
Pošlji nam svojega Duha,
da nas bo prenovil po kesanju in po sočutju,
ki nas bosta pripravila do tega,
da bomo živeli za bližnjega
in mu pomagali nositi
del njegovega bremena.
Kadar se ti približam pri bogoslužju
in v molitvi, naj vidim tvoje usmiljene oči,
ki gledaš z njimi množico.
Ti hočeš napolniti nas, svoje učence,
in vse ljudi s svojim sočutjem in s svojo blagostjo. Bernhard Häring

POGLOBITEV

Blagor vam
Blagor vam, ker ne pravite: “Ko je dobro meni ... takrat je dobro vsem!” ampak prevzamete odgovornost in vas zanima tudi trpljenje drugih.
Blagor vam, ki ob trpljenju bližnjega pravite: “Tudi zanj sem odgovoren!”
Blagor vam, kadar tistega, ki trpi, spodbujate: “Pogum, pomagal ti bom: Bog želi, da si tudi ti srečen!” in ne: “Potrpi, Bog tako hoče!”
Blagor vam, ki vam ni dovolj le vaše dobro počutje, prijateljstva, zdravje, ... in se trudite, da bi se tudi drugi počutili dobro kot vi.
Blagor vam, ki ne bežite pred neizogibnim trpljenjem in vsem prinašate veselje.

Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja (Edvard Kocbek).

Kristjan ni otožen. Kesanje brez ljubezni ni pristno. Spokornost, ki je ne blažita vera in vednost, ni Bogu všeč. Živeti moramo v sončnem siju tudi takrat, ko smo žalostni: v božji pričujočnosti moramo živeti (bl. John Henry Newman)

Človek je velik in ubog hkrati. Če si prizadeva uresničiti kakšno veliko misel, jo skrivi, da postane v njegovih rokah mračna, žalostna in majhna. Lahko pa rečemo tudi nasprotno: za vsem, kar dela, je neka svetla slutnja, neki oddaljeni sij, odsev nečesa velikega (Peter Lippert).

Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Célo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja. (Janez Evangelist Krek)

Drugi blagor blagruje tudi tiste, ki jočejo, ker jih preganjajo zaradi vere v Kristusa. To preganjanje je lahko nasilno vse do mučeniške smrti ali pa skrito, skorajda nevidno, a vztrajno trka na srce kristjana z vprašanjem: “Kje je tvoj Bog?” (Ps 42,4). V Cerkvi na Slovenskem imamo posebnega pričevalca vere in priprošnjika: bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

Vera v človečanstvo. / Zame je to sveta misel. / Molčeča tišina je kakor žalost. / Nisem več žalosten, / ker ne mislim nase. (Srečko Kosovel)

Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči (Irenej Friderik Baraga).

Kristjan se žalosti zato, ker so njegovi grehi obubožali svet in zmanjšali odrešenje. Če bi bil zvesto sledil milosti, bi bil lahko izžareval odrešenje, dobroto, ljubezen in radost (Bernhard Häring).

Blagor žalujočim (ne žalostnim). Za žalost si je treba vzeti čas, jo spraviti iz sebe. Bolečino je treba izkričati, iztuliti. Nikoli zvečer ne zaspite z jezo in žalostjo, ker se boste zbudili še bolj žalostni in jezni. Ponoči se čustva še stopnjujejo. Zaspati je treba z dobrimi mislimi. Vsaka pretrpljena žalost in bolečina te utrdi, naredi močnejšega. Če bolečino pogledaš z dobrim pogledom, se njeno želo omehča (škof Jurij Bizjak).

ODGOVÔRI

– »Gospod, zakaj, ne narediš ničesar, da bi bilo na svetu manj trpljenja?« je veren človek vprašal Boga. Gospod mu je odgovoril: »Ni res, da ne naredim ničesar. Naredil sem tebe!« Kako ti razložiš ta odgovor?

– Ali si že kdaj bil za trenutek osamljen, si kdaj moral trpeti, občutil bolečino? Kako si se odzval? Ali si čutil, da ti je bila takrat v pomoč vera v Boga?

– Jokamo lahko zaradi bolečine, pa tudi od ganjenosti ali celo od veselja. Svetniki so prosili Boga za ‘dar solza’ in so pretakali solze kesanja, ki so se spremenile v solze začudenja. S pomočjo vzgojitelja, kateheta poskusi najti kakšen primer v življenju svetnika, blaženega ... (sv. Peter, sv. Avguštin, sv. Frančišek ... )

DEJSTVA

Dovolj je obrniti misel k Bogu, da bi znali prenašati bolečino. Ta trditev je nastala v študiji, ki je izšla v časopisu Journal of Bahavioral Medicine, in ta ‘poskus’ so izvedli na univerzi Bowling Green v ameriški državi Ohio.

Naredili so primerjavo med tehnikami sproščanja in versko meditacijo ob sodelovanju skupine prostovoljcev. Nekateri so se sproščali tako, da so 20 minut na dan dva tedna premišljevali besede »Bog je ljubezen, Bog je mir ...; drugi pa so brali besedila, ki niso bila povezana z vero: npr. jaz sem srečen, jaz sem vesel, ...; spet drugi pa so se samo sproščali. Rezultat: tisti, ki so mislili na Boga, so se spoprijeli s tegobami življenja jasno in odločno.

MOLITEV

Blagor žalostnim “zakaj potolaženi bodo”

Gospod Jezus,
izkusili smo bolečino in žalost
in občutili tvojo tolažbo.
To tolažbo želimo deliti
s tistimi, ki so sedaj žalostni.
Pomagaj nam najti način,
da pokažemo svoje sočutje
z žalostnimi, osamljenimi,
s tistimi, ki so brez vsega
in s tistimi, ki so obupani.
Pomagaj nam, da bomo občutili,
da si umrl, ker si nas ljubil.
V trdni veri, da je
tvoje vstajenje tolažba,
ki presega vsako spoznanje.
Amen. (sv. Terezija iz Kalkute)

Ta blagor zadeva vsakega človeka, saj vsakdo v svojem življenju pozna jok. Bog že v Stari zavezi obljublja, da “bo obrisal solze z vseh obrazov” (Iz 25,8), v Razodetju pa to potrjuje: “in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.” (Raz 21,3-4) Jezus sam prosi Očeta za dar Tolažnika, ki ostane pri nas vekomaj (prim. Jn 14,16).

Ni vedno lahko verjeti blagru, ki ga razglaša Gospod, čeprav je res, da bolečina vedno skriva tudi skrivnost življenja in odrešenje. Treba je sprejeti Edinega, ki rešuje, in spreminja žalost v pravo veselje. Pogumno se moramo okleniti križa in z ljubeznijo in odločno voljo slediti trpečemu Jezusu, vse do Kalvarije in do groba, kjer vzcvete vstajenje. Ta blagor trpljenja se začenja uresničevati ‘tu doli’ za tistega, ki zna trpeti s Kristusom za rešenje sveta. Deležen je tolažbe, ki spreminja človeško življenje in ima mesijansko vrednost. Jezus z blagri razglaša sam sebe, da je on tolažnik žalostnim, ki odžeja žejne in nasiti lačne, ponovno vzpostavi pravico, ljudi osvobodi greha – ker je on Tolažnik.

V svojem življenju vemo, kako je s tolažniki: ko jih nismo potrebni, jih je veliko, ko pa bi jih res potreboval, ne najdeš nikogar. Jezus je vedno navzoč, in nas tolaži ne samo na čustvenem področju, temveč globlje in temeljiteje: prinaša nam notranji mir. Tu smo pred temeljno zahtevo krščanskega izkustva: človek mora srečati Gospoda. Ko ga odkrije in sreča, lahko sprejme odrešenje in postane blažen.

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 4, str. 88.