Roke so podaljšek srca

Kot prostovoljec sem se pred kratkim udeležil 'delovnega tabora' v Bosni. Imel sem nekaj sreče, da sem se lahko pridružil tistim, ki smo bili pripravljeni podariti nekaj dni svojega časa in moči, da bi pomagali ljudem, ki so jih prizadele poplave. Veliko je bilo povedanega o tem, kako strašno se je narava znesla nad ubogimi ljudmi, nekateri so izgubili prav vse. Rad bi mladim, najstnikom, pa tudi starejšim, povedal, da so bili to zame posebni dnevi, ki jih ne bom nikoli pozabil: to niso bile počitnice, to je bilo trdo garanje, toda imelo je svoj smisel. Sprva sem sam pri sebi razmišljal, kako bom zmogel preživeti cel teden v takih razmerah, toda ko sem videl druge fante in dekleta mojih let pa tudi starejše, kako resno so se lotili dela, sem razumel. Tudi medsebojna odprtost in pogovor sta mi pri tem veliko pomagala. Bilo je naporno in vendar tako lepo. Preden smo zvečer legli k zasluženemu počitku, smo se znali tudi nekoliko poveseliti. Tudi med dnevom smo ob srečanju z ljudmi doživeli toliko lepega, saj so nas presenetili s svojo odprtostjo, da smo kar pozabili, da je svet naokrog tako krut, da lahko z dobroto presežemo vse zlo in se jim približamo z dobroto. To res niso bile sanjske počitnice, ki jih obljublja kakšna bleščeča agencija, toda domov sem se vrnil vesel in zadovoljen, vsem bi rad pripovedoval o tem, kar sem doživel, zato vam pišem, in želim, da bi še kdo doživel podobno izkušnjo. (Jože '93)

Protislovja ljubezni

Ljubezen je najstarejše čustvo
in vendar se vsak dan rojeva znova.
Ljubezni se ne da nikoli do konca razumeti
ko pa ljubimo, razumemo več.
Ljubezen naredi vse stvari lahke,
čeprav moramo prenašati težave drugega.
Kdor ljubi, ta nikoli ne uveljavlja svoje moči;
osebe, ki so nas najbolj ljubile,
so na nas tudi najbolj vplivale.
Ljubezen je največje veselje
toda kdor ljubi, ta trpi.
Ljubezen ne pozna meja,
je torej pristna, ko sprejema meje drugih.
Ljubezen je čista,
pa zna velikokrat zabresti v blato.
Ljubezen te povezuje z drugim
in vendar osvobaja vsake prisile in strahu.
Ljubezen je najbolj duhovno čustvo,
izkazujemo pa jo z očmi, s pogledom in s kretnjami ...
Ljubezen je svoboda,
ki pa ustvarja zelo tesne vezi.
Izkazujemo si jo sedaj na tem svetu,
je pa tudi najboljša veza z večnostjo ...
Pristna ljubezen pripelje do skrajnih meja,
čeprav se kaže v drobnih dejanjih.
Največjo in najbolj plemenito ljubezen
izraža naš odnos do majhnih in slabotnih.
Je edina banka, v kateri je razsipnost naložba
in v kateri izdatki pomnožijo kapital.
Da bi bila ljubezen vedno živa,
mora umreti vsaj eden -
naš egoizem!

Največja nesreča, ki nas more doleteti, je ta,
da nismo nikomur koristni.

DELATI DOBRO

Delati dobro pomeni dejansko pomagati bližnjemu in pri tem ne oškodovati sebe. Biti odprt za potrebe bližnjega pomeni biti na isti valovni dolžini z njim; to ni sobivanje, temveč sočutenje. Mnogi si prostovoljstvo za pomoč drugim predstavljajo napačno Nekdo je pripravljen pomagati ali kaj darovati, da izpolni svojo čustveno praznino, ali hoče na zunaj pokazati svojo širokosrčnost, se ponašati pred drugimi, spet drugi hoče s kakšnim človekoljubnim dejanjem pomiriti svojo vest, se znebiti občutka krivde ... Včasih je delo za bližnjega v bistvu sebično, ko nekdo stori dobro delo, da bi ga hvalili in bi mu bili hvaležni. Če hočemo dobro delati, moramo najprej dobro želeti. Treba je ljudem v potrebi znati prisluhniti in se jim približati z dobroto. Ne moremo razmišljati o tem, kako se nam bo to vrnilo, nagrada za naš trud je zadovoljstvo, ki ga čutimo.

 GOSPOD SREČA

Morda ste že slišali za Edwarda Dienerja z univerze v Illinoisu, ki že 30 let raziskuje, kaj dela ljudi najbolj srečne v življenju: zato ga imenujejo kar gospod Sreča. To so njegove ugotovitve: Ekonomska gotovost povečuje srečo: toda samo delno; ko zadovoljiš svoje osnovne potrebe in ugotoviš, da lahko z denarjem kupiš praktično vse, kar si želiš, to ne pomeni, da si s tem tudi najbolj srečen. Življenje je moder učitelj, ki nam pove, da si z vsem denarjem tega sveta ne moremo kupiti popolne in trajne sreče. Kaj nas bo torej rešilo? Najpomembnejši pogoj, brez katerega nič ne uspe, magična formula za srečo je ena sama: odgovorno in pošteno delati – in se včasih tudi boriti – da vzpostavimo pristne medsebojne odnose, da potem znamo videti tudi težave, potrebe, možnosti drugih, in bi skupaj ustvarjali pravilno družbo. Vsak dan bi nas morala spremljati misel: Kristusa bo ob ponovnem prihodu zanimalo samo to, ali smo videli svoje bližnje in smo jim v potrebi in stiski odprli roke in srce ...

 Potovanje z drugimi

Vse naše življenje je potovanje z drugimi.
Včasih je pot ravna
in lahko se mirno pogovarjamo.
Drugič se pot spušča, takrat se veselimo in smejemo.
Kmalu pa lahko pot postane steza:
tedaj moramo hoditi molče in drug drugega spodbujati,
da vztrajamo, ko moči pojemajo.
Če bi želeli osvojiti visoke vrhove,
nas čaka vzpon med ledom in snegom
in takrat potrebujemo zanesljivega vodnika,
stopati je treba v navezi, si med seboj pomagati
preko nevarnih mest in drug drugega varovati.
Vsaka pot zna biti zahtevna,
če pa jo prehodimo skupaj
se napor zmanjša in veselje poveča.
Skupaj hodimo v vsakem vremenu,
saj tudi žito zori v soncu in dežju.
Visoke vrhove dosežemo le skupaj.
Česar se lotevamo skupaj, nam bo uspelo,
le verjeti je treba vase in v druge.
Vse življenje je potovanje skupaj z drugimi ...

Srčni ljudje

Srčni ljudje so med nami
Srčni ljudje dajejo vedno vse, kar zmorejo
nikoli ne vprašajo kaj, nikoli ne vprašajo zakaj
Toda vse postaja svetlo in pisano,
če so med nami srčni ljudje.
Srčni ljudje prinašajo prijazno toplino
v mraz vsakdanjega življenja!

Vonj rok

Raoul Follereau, apostol gobavcev, pripoveduje kako je nekega dne prišel v naselje gobavcev in ni imel s seboj ničesar, da bi jim dal: ne denarja, ne obleke, ne zdravil ... Nekoliko v zadregi je rekel: »Bratje, nič vam nisem prinesel, toda vrnil se bom!« Tedaj je voditelj naselja brata Follereauja prosil, naj stisne roko vsakemu od njih. Tako je tudi storil. Stisk roke, to tako preprosto dejanje, je bilo vse, kar jim je lahko dal v tistem trenutku. Nekoliko nesrečen je zapuščal naselje, ker ni mogel storiti ničesar več ... Potem pa nekega dne pride pismo: »Dragi gospod Follereau, v naselju si cel teden nihče ni umil rok, ker so hoteli ohraniti vonj tvojih rok.«

Majhne reči

»Poglej okrog sebe in ugotovi, kaj ti ni všeč ... Domisli se kakšnega načina, kako bi spremenil svet, in za to nekaj naredi!« je učitelj Eugene na kratko razložil nalogo, ki jo je kot poseben izziv dal učencem na začetku novega šolskega leta. Enajstletni Trevor živi v revni delavski četrti Las Vegasa, z mamo Arlene, ki mora neprestano delati, da se preživljata, oče ju je zapustil ... Fantovo otroštvo ni veselo in brezskrbno, prezgodaj je moral odrasti in izkusiti krutost življenja, zato je v učiteljevih besedah našel nekaj, kar lahko verjame ... Z veliko zavzetostjo je sprejel izziv in sprožil verigo dobrih del z geslom "daj naprej". Trem osebam pomaga z uslugo, vsaka od teh pa mora uslugo narediti drugim trem, tako da se število dobrih del hitro povečuje. Po Trevorjevi zaslugi se marsikomu nenadejano nasmehne sreča in življenje postane lepše. Tudi v njegovo vsaj za hip posije žarek sonca ... iz filma Daj naprej (Pay It Forward, 2000)

Besede, ki »imajo« srce

blagosŕčnost (lastnost človeka, ki je blagega, dobrega srca);
dobrosŕčnost (ki je dobrega srca);
milosŕčnost (usmiljenost);
odkritosŕčnost (govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti);
prisŕčnost - (ki ima, kaže do ljudi odkrit, naklonjen čustven odnos);
sŕčnost (pogum, odločnost);
širokosŕčnost (do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos, zlasti na osnovi čustevnost

Besede, ki so »brez« srca

brezsrčnost - lastnost človeka, ki je brez srca, usmiljenja
trdosŕčnost - neusmiljenost
ozkosŕčnost – pri vrednotenju upošteva samo določena merila, ki ne zajemajo pojava v celoti:

 

 Misli ŠTIRIH papežev O LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA

Kar velja, ni delati velike ali majhne stvari, vidne ali ne pomembne, ampak samo ljubezen, s katero so narejene (Janez XXIII.).

Resnično ljubiti pomeni za kristjane velikokrat iti proti toku, biti pristni ljudje, ki rečejo slabemu slabo, dobremu dobro in se pogumno postavijo po robu javnemu mnenju, ki izenačuje ljubezen s spolnostjo, vrednost človeka z uspehom, pristnost z zunanjim videzom. Če hočete ljubiti tako, kot je ljubil Kristus, potem se morate pripraviti, da boste znali tudi trpeti kakor on in skupaj z njim. Ljubiti pomeni za kristjana: opreti se na Boga po Kristusovi osebi in se podarjati drugim, se jim dati na razpolago, jih sprejeti in jim pomagati. Če boste resnično ljubili, boste razumeli, kaj je kultura ljubezni, in pravilno gledanju na potrebe drugih in darovanje (sv. Janez Pavel II. mladim leta 1990)

Samo kdor zna v imenu ljubezni biti zahteven do samega sebe, sme zahtevati ljubezen drugih, kajti ljubezen je zahtevna (sv. Janez Pavel II.)

Če razmišljamo in živimo v kreposti skupnosti s Kristusom, potem se nam odprejo oči. Ne bomo več životarili in se obremenjevali sami s sabo, ampak bomo videli, kje in kako smo potrebni. Če bomo tako živeli in ravnali, bomo kmalu odkrili, da je veliko bolje biti tako koristni in biti na razpolago drugim, kot pa se obremenjevati samo z ugodnostmi, ki se nam nudijo. (Benedikt XVI. na 20. SDM v Kolnu, 21. avgusta 2005)

Človeka ne odrešuje znanost. Človek je odrešen po ljubezni. Če kdo v svojem življenju izkusi veliko ljubezen, je to trenutek "odrešenja", ki daje smisel njegovemu življenju. (papež Benedikt XVI.)

Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga. (papež Benedikt XVI.)

Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen? (papež Benedikt XVI.)

»Po zgledu našega učitelja smo tudi mi poklicani, da postanemo bližnji, da delimo življenjske razmere oseb, ki jih srečamo. Naše besede, dejanja in drže morajo izražati solidarnost, pripravljenost, da nam bolečina drugih ne ostane tuja. (...) Posnemajmo Jezusa: šel je na ulice, ni načrtoval ne revežev, ne bolnih, ne invalidov, ki so mu prekrižali pot. Zaustavil se je pri prvem, ki ga je srečal, in postal navzočnost, ki priskoči na pomoč, znamenje Božje bližine, ki je dobrota, previdnost in ljubezen.« (papež Frančišek)

Ponovno moramo odkriti pomen daru, zastonjskosti, solidarnosti. Divji kapitalizem razglaša logiko dobička za vsako ceno, logiko dajanja, da bi prejeli, izkoriščanja ne oziraje se na osebe ... Sadove vidimo v krizi, ki jo preživljamo! Ta hiša je kraj, ki vzgaja za ljubezen, je 'šola' ljubezni, ki nas uči, da gremo naproti vsaki osebi, ne zaradi dobička, ampak iz ljubezni. (papež Frančišek)

 MOLITEV

VZEMI, O GOSPOD

Vzemi, Gospod
to moje srce, ki je hladno, toda žejno ljubezni,
oblikuj ga, da bo postalo
poslušno, ljubeče in velikodušno.
Vzemi vse moje misli
da se bom naučil vedno iskati tisto,
kar je v meni in v drugih dobrega.
Vzemi moje lene noge,
ki se ne odpravijo k tistemu,
ki potrebuje prijatelja.
Vzemi moj glas,
da bom danes izrekel
spodbudno besedo tistemu,
ki je potreben tolažbe in bližine.
Sprejmi in razsvetli moj obraz,
da bo z žarki upanja osvetlil
tistega, ki ga tlači obup.

SP odlomek

Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli (Jn 6,7-11)

Čudež  PODARJENEGA

(pismo fantiču, ki je podaril pet hlebov in dve ribi)

Ne moremo se čisto primerjati s Filipom, danes so problemi večji od nas, ker odslovimo bližnjega, kot vsak sam ve in zna naj si gre kupiti potrebno. Kupovati, to je naša vsakdanja miselnost: če si želiš karkoli, si greš kupiti. Jezus pa je rekel: Dajte jim vi jesti. Tedaj je Andrej rekel: Kje naj kupimo hrane za toliko ljudi. Potrebno bi bilo preveč kruha, preveč zdravil preveč šol ... da bi se lahko spoprijeli z velikimi problemi človeštva. Strinjam se z obema učencema: ne verjamem, da bi lahko pripravili toliko sredstev, kapacitet. Problemi so vedno večji kot so naše možnosti ... Nikoli mi ne bo uspelo, zato ne bom poskušal ... Ti, dragi neznani fantič, si odprl svoj prtiček, medtem ko so drugi skrivali hrano, ki so jo morda imeli s seboj. Kot vdova v templju tudi ti nisi dal veliko. Dal si vse in to, kar si imel, si izročil v Jezusove roke. Naj nas tvoje dejanje predrami, da bomo tudi mi prebudili v sebi srce otroka, ki ni preračunljivo in zaupamo svoje sposobnosti Jezusu, odpremo naše torbe in iztegnemo roke ter bližnjemu ponudimo naš dar. Tudi drugi bodo naredili podobno in solidarnost med ljudmi se bo, čeprav po kapljicah, večala.

 iskalec in zbiralec Marko Čuk