Za vsakim dežjem posije sonce

Zgodaj zjutraj se odpravljam od doma, nebo je jasno, sinjemodro in brez oblačka. Hodim počasi in gledam v nebo, občudujem božje stvarstvo, čudovito se počutim, zdi se mi, da diham s polnimi pljuči ... tedaj pa ... pohodim pasji iztrebek ... Kaj naj storim? Naj se zaradi ene 'pasje fige' odpovem tako čudovitemu pogledu? ... Ne, prav gotovo mi ta nezgoda ne bo pokvarila dne. Naj razmišljam o tem, kako se to lahko zgodi samo meni, kako nimam sreče in mi vedno kakšna stvar pokvari čudovito razpoloženje Ali to pomeni, da je bolje, če se v tem življenju mučim, si želim čim več težav, napora ... Prav gotovo ne. Mislim, da si je treba vprašanje zastaviti drugače: ali je mogoče živeti, ne da bi se srečali s težavami. Mislim, da nas tisti, ki obljublja življenje brez napora, kar pošteno 'vleče za nos'. Dovolj je že en sončni žarek, ki razblini številne sence in prežene oblake (to lahko osvojimo za življenje, če premišljujemo Sončno pesem sv. Frančiška). Ko se znajdem pred silami, ki mi na različne načine preprečujejo, da bi uspel uresničiti svoje želje in pričakovanja, takrat pomislim na ta sončni žarek. Sicer pa ima tudi sonce pege in druge omejitve, saj se mora kljub vsej svoji veličini podrediti zakonitostim vesolja: prebivalcem Zemlje se ne more pokazati, kadar bi hotelo, včasih pa je njegova frustracija lahko že navaden oblak, kajne? (Franci '97)

Ne smemo prehitro odnehati

V kitajščini besedo 'kriza' zapišejo z dvema ideografskima znakoma (risba, ki ponazarja pojem): prvi pomeni nevarnost, drugi pa priložnost. V življenju se neprestano srečuješ z večjimi ali manjšimi problemi, nevarnostmi in to so lahko tudi priložnost, da jih najprej sprejmeš in se z njimi tudi spopadeš. Tako jih moraš reševati, da ti premagane celo koristijo: ko prideš do novih izkušenj in spoznanj in iz te 'šole nekaj koristnega odneseš', kot radi rečejo starejši. Ko gredo stvari narobe in se zdi, da je tvoja življenjska pot neprestan napor, ko se hočeš smejati, pa moraš vzdihovati, ko te odgovornosti stiskajo, ... se za trenutek ustavi – toda nikoli ne odnehaj. Življenje je res čudno, polno hitrih menjav ritma, ovinkov in pogostih razočaranj, padcev in na srečo tudi vzponov ... Ko gledaš nazaj, navadno ugotoviš, da bi z večjo vztrajnostjo in odločnostjo lahko prišel do uspeha, da bi 'v življenju lahko zmagal '– pa si odnehal. Tega ne smeš več ponoviti, ne smeš se ustaviti v prizadevanjih, tudi takrat ne, ko se zdi, da je vse izgubljeno in zaman – nič ne veš, kaj te čaka za ovinkom, lahko nepričakovani 'zadetek življenja' ... Cilj (uspeh) je pogosto zelo blizu, čeprav človek, ki se bori s seboj in drugimi, nima tega občutka. In navadno omaga na prav na pragu uspeha. Moraš vedeti, da je uspeh na glavo obrnjen neuspeh, zato vztrajaj in se bori naprej. Ko te preizkušnja v življenju najbolj tepe, ko se ti zdi, da je vse izgubljeno, prav tedaj ne smeš odnehati.

Jutri ...

V koncentracijskih taboriščih so ljudje doživljali najhujše trpljenje in stiske. In vendar so celo v taboriščih smrti, kjer so ujetnike najprej skušali streti psihološko, nato pa še fizično, nekateri zmogli premagati občutek žalosti in obupa. To pesem hebrejskega dečka so našli v judovskem getu leta 1941:

Jutri bom žalosten, ne danes ...
Danes bom vesel:
kaj pomaga, če sem žalosten, komu to pomaga?
Čemu piha neprijeten veter?

Zakaj bi se moral pritoževati danes.
Morda bo jutri lepo, morda bo jutri jasno.
Morda bo jutri spet sijalo sonce.
in ne bo razloga za žalost.
Jutri bom žalosten, od jutri dalje ...
Danes bom vesel in zadovoljen.
Danes ne bom žalosten?
Danes ne ...

Manj ... več

Manj se boj, več upaj. / Manj jej, več žveči.
Manj stokaj, več dihaj. / Manj govori, več povej.
Manj sovraži, več ljubi. / in vse dobre stvari bodo tvoje. (Norman Peale)

Želim se zahvaliti

Mathew Henry (1662 – 1714), je bil eden najbolj znanih angleških razlagalcev Svetega pisma. Ko se je nekoč vračal domov z univerze, kjer je predaval, so ga neznanci napadli in oropali. Tisti večer je napisal naslednjo molitev: Gospod, želim se ti zahvaliti: najprej za to, da nisem bil žrtev roparskega napada že kdaj prej. Potem se ti zahvaljujem za to, ker so mi ukradli denarnico, pustili pa so mi življenje. In končno se ti želim zahvaliti tudi za to, da sem bil jaz oropa in nisem jaz koga oropal.

Luči, ki prihaja

Tema je okrog mene,
in tudi v meni se že temni,
kako brez smisla je mesto
brez ljudi ...
Ne znam si razložiti kako je to mogoče,
to ni moje polno življenje
in te moje misli, ki stalno begajo okrog
Kje si, Gospod? Kje je tvoj glas?
Kaj bom brez tebe,
brez tvoje pomoči?
Nekoč bo veliko bolje
ob svetlobi, ki bo prišla od sonca.
Ta temna noč bo minila
tema se bo razblinila.
In v sončni svetlobi
te bom še naprej lahko iskal. (Josh Groban)

O soncu in o modrini

Želim govoriti tvojemu srcu, nežno kot pada sneg,
saj verjetno veš, da nam tudi tišina govori.
Po dežju in ledenem mrazu, onkraj zvezd in nebesnega oboka
vidim, kako se razcveta dobrota v nas,
sonce in modrina nad snežnimi prostranstvi.
Želim govoriti tvojemu srcu,
kot sveža voda, ki zemljo namoči, da spet zaživi,
tako naj bi zacvetela dobrota v nas, tudi če ti tega še ne veš.
Želim, da bi tvoja duša odsevala v modrini
tudi tiste dni, ki zate ne bodo najlepši,
jaz bom tam kot glasba,
kot sončna nedelja polna modrine.
(Giorgia, Di sole a d'azzurro – besedilo A. Fornacciari – Zucchero)

Dežela, ki je ni (Nije)

Film V iskanju dežele Nije (Finding Neverland) pripoveduje zgodbo pisatelja J. M. Barrieja (igra ga Johnny Depp) ki se čuti ujetega v ponavljajoče se vsakdanje vzorce svojega življenja. Naključno srečanje s Sylvio Llewelyn Davies, materjo petih fantov, ga spodbudi, da napiše priljubljeno pravljico o dečku, ki nikoli noče odrasti. Rodi se zgodba o Petru Panu. Pravljične igre, ki jih pripravlja Barrie s svojim bernardincem, spremenijo vse, ki pri tem sodelujejo, le verjeti je treba, da obstaja dežela Nije, kamor se lahko zatečemo. Tako kot otroci (prehitro odraščajoči), jo tudi mi lahko poiščemo v domišljiji, v tisti otroški nedolžnosti in hrepenenju: ko zmoremo verjeti v nekaj, kar je neskončno bolj privlačno od puste in nemalokrat krute vsakdanjosti. »Ne sprašuj, kako premagati strahove, zanimaj se raje, kam vodijo tvoji upi in sanje. Ne razmišljaj o svoji omejenosti, o nasprotjih med željami in zmožnostmi, o tistem, česar nisi uspel uresničiti. Ne obremenjuj se s ponesrečenimi poskusi, ampak poišči tiste možnosti, ki ti še ostanejo.«

Onstran oblakov

Vsak dan se bom potrudil, da bom lahko živel naprej sredi hrupa in ropota; vsak dan bom tako preživel nekoliko bolje, ker bom vedel, da je onkraj oblakov jasnina. In morda bom tudi jaz iz dneva v dan bolj veder, jasen in ... s sijočim pogledom v prihodnost.

Vprašaj se ...

Zakaj se v razvitih deželah tako hitro širi dolgčas med mladimi in depresija pri odraščajočih? Kaj lahko ponudi vera v takih primerih?

Razloži Jezusovo ravnanje v svetopisemskih odlomkih: Jezus ozdravi hromega (Mt 9,1–8); Jezus pomiri vihar (Mt 8,23–27); Jezus ozdravi mnogo ljudi (Mt 15,29–31); z učenci (Mt 17,1–8) in z ženami (Mt 28,1–8).

Ali si bil kdaj osamljen, si doživel razočaranje, neuspeh, ponižanje? Kako si to premagal? Koga si prosil za pomoč? Kaj si se naučil v takih in podobnih izkušnjah?

 MISLI TREH PAPEŽEV O UPANJU IN ŽIVLJENJSKEM OPTIMIZMU

Dragi mladi prijatelji: spremeniti morate svoje življenje in po milosti in ljubezni Kristusa se to lahko zgodi že danes. Mnogi med vami ste šli skozi dvome in zmedo, veste, kaj je žalost, morda ste doživeli hud poraz, živeli v grehu. Toda za vse vas je to pomemben trenutek vašega življenja. To je čas odločitve. To je čas, ko morate sprejeti Kristusa: sprejeti njegovo prijateljstvo in njegovo ljubezen, sprejeti resnico njegove besede in verjeti njegovim obljubam; spet morate spoznati, da vas njegov nauk lahko pripelje do sreče in končno do večnega življenja. Zdaj je čas, ko morate sprejeti Kristusa kot tistega, ki živi v svojem telesu, Cerkvi. (sv. Janez Pavel II., mladim v Aucklandu, Nova Zelandija, 22. novembra 1986)

Danes se zdi, da bi šlo vse prav tako dobro tudi brez Boga. Obenem pa obstaja tudi občutek frustracije, nezadovoljstva vseh nad vsem. Človeka ima, da bi vzkliknil: "Ni mogoče, da bi bilo življenje táko!" In res ni. (...) Pomagajte ljudem odkriti pravo zvezdo, ki nam kaže pot: Jezusa Kristusa! Mi sami se trudimo, da ga bomo vedno bolje poznali, da bi mogli bolj prepričljivo k njemu voditi tudi druge. (papež Benedikt XVI. mladim na SDM v Kolnu, 21. avgusta 2005)

»Vi in vaši prijatelji ste polni optimizma, energije in dobre volje, ki so značilni za to obdobje vašega življenja. Dovolite, da Kristus preoblikuje vaš naravni optimizem v krščansko upanje, vašo energijo v moralne kreposti, vašo dobro voljo v pristno ljubezen, ki se zna žrtvovati! To je pot, na katero ste poklicani. To je pot, da bi premagali vse, kar ogroža upanje, kreposti in ljubezen v vašem življenju in v vaši kulturi. Tako bo vaša mladost dar za Jezusa in za svet. Kot mladi kristjani, bodisi da ste delavci, študenti, ali da ste že začeli poklicno kariero, odgovorili na klic v poročenost, redovništvo ali duhovništvo, niste le del prihodnosti Cerkve; prav tako ste potreben in ljubljeni del sedanjosti Cerkve! Vi ste sedanjost Cerkve.  (papež Frančišek mladim v Južni Koreji, 17. avgusta 2014)

Novost nas vedno navdaja nekoliko s strahom, ker se počutimo bolj varne, če imamo vse pod nadzorom, če mi gradimo, načrtujemo določamo svoje življenje po svojih zamislih, svojih varnostih, svojih okusih. To se dogaja tudi v odnosu z Bogom. Pogosto hodimo za njim, ga sprejemamo, vendar do neke mere. Težko se mu prepustimo s polnim zaupanjem in dopustimo, da je Sveti Duh kot duša, vodi naše življenje v vseh izbirah. Bojimo se, da bi nas Bog vodil po novih potih, da bi nas izpeljal iz našega, pogosto tako omejenega, zaprtega, samoljubnega obzorja, da bi nas odprl za svoja obzorja. Toda v vsej odrešenjski zgodovini Bog, ko se razodeva, prinaša novost. Bog vedno prinaša novost, preoblikuje in zahteva, da mu popolnoma zaupamo. Noe zgradi barko, vsi se mu posmehujejo, in se reši. Abram zapusti svojo deželo z eno samo obljubo v roki. Mojzes se pogumno spoprime s faraonovo močjo in izpelje ljudstvo v svobodo. Apostoli, boječi in zaprti v dvorani zadnje večerje, pogumno gredo v svet oznanjat evangelij. Ne gre za novost zaradi novosti, za iskanje novega, da bi pregnali dolgčas, kakor se pogosto dogaja dandanes. Novost, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je tisto, kar nas res uresniči, kar nam prinaša pravo veselje, pravo vedrino, ker nas Bog ljubi in hoče samo naše dobro.(papež Frančišek)

Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših. (papež Frančišek)

Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje. (papež Frančišek)

Gospod , ti nočeš

Gospod Jezus, ti nočeš,
da bi se po svetu plazili
in bili prepuščeni grehu in strahu.
Hromemu si rekel: "Odpuščeni so ti grehi, vstani in hôdi!"
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi živeli v blatu,
da se bi hranili z rožiči, namenjenimi svinjam.
Sočutni oče je sprejel izgubljenega sina,
mu nadel novo obleko in mu izkazal spoštovanje in ljubezen
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi potonili v kalni vodi
kot Peter na viharnem jezeru ali tedaj, ko te je izdal.
Dovolj je bila tvoja rešilna roka in tvoj pogled,
da je bil spet človek, vreden spoštovanja.
Gospod Jezus, ti nočeš, da bi obupovali
in bi bilo naše življenje brez smisla.
Zato si prišel na svet, delil si dobrote,
ozdravljal, učil in sprejemal vse, ki so hodili za teboj.
Tudi izdajalec Juda ti je bil kot brat,
odpustil si tistim, ki so te križali,
in obljubil si večno življenje razbojniku,
ki je umiral na križu ob tebi.

SVETO PISMO

Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14,24–27)

iz Petrovega dnevnika

Noč strahu in tesnobe v nevihti sredi jezera. Čoln se le s težavo prebija skozi valove, piha močan nasprotni veter, veslati moramo in hkrati metati vodo iz čolna. Nimamo časa za to, da bi pazili na pravo smer. Toda ne smemo odnehati, vse moramo dati od sebe, smo v hudi preizkušnji, saj bi se lahko potopili. Tedaj zagledamo Gospoda, ni se prav razločno videlo: zdelo se nam je, kot da je prikazen in strah je bil še večji. Vendar to ni bila prikazen: bil je Jezus, ki je hodil po morju! Ni takoj stopil v čoln, ni ukazal, naj veter poneha, ni nas rešil iz nevarnosti, v kateri smo se znašli. Rekel je, naj bomo pogumni in njegove besede so nam pri veslanju dale novih moči. Pomislil sem: torej si ti, in če lahko hodiš po vodi, te prosim za čudež ... Toda čudež ni dovolj, da bi spodbudil vero: že sem podvomil, tako kot že tolikokrat v mojem življenju: večnim nihanjem med vero in dvomom.

Veter piha še močneje, voda vedno bolj zaliva čoln. Ko odvrnem oči od Jezusa in gledam naokrog, me naenkrat prevzame velika stiska. Začnem se potapljati, strašno neprijetno se počutim, ko me zalije voda ... nočem umreti, rad bi nazaj v čoln. Takrat nezavedno vzkliknem: Gospod, reši me. Klic umirajočega, krik strahu. In ti, Gospod, si me ujel v moji šibki veri, dovolj je bil en klic, da si me dosegel in prijel in me potegnil iz globin. Namesto, da si uperil prst v moje dvome, si stegnil roko in me rešil. In se je umirilo. Prijazno si me opomnil, toda tvoje besede so bile kot prijetni zvoki za moja ušesa.

Razumel sem, Gospod, razumel. Zdaj me ne prevzema več toliko tvoja hoja po razburkani jezerski gladini, ampak v mislih gledam tvoje prašne noge, ki gredo na Kalvarijo. Tam se je razvnel vihar sovraštva in nasilja, toda ti si ga utišal z močjo tvoje ljubezni. Zdaj ne zahtevam več čudežev: dovolj mi je moč tvoje roke, toplina tvojega objema. Morda se zdi tako, kot da bi se moral potopiti v kalne vode obupa, da bi razumel, da moram popolnoma zaupati vate. In ti pridi spet, da me rešiš iz mojih brodolomov. Pridi vedno in hodi skozi nevihte mojega življenja in uniči brezno smrti, toda ne še zdaj: pridi proti koncu noči, po dolgotrajnem boju. In moj klic postaja nujen pogoj za prisrčen objem.

 pripravlja Marko Čuk