Jedro stvari

Jezusova smrt je bila neizogibna, saj je bila kruta usmrtitev na Golgoti na neki način v središču božjega načrta. Jezus je bil rojen za to, da umrje na križu. Toda s tem ni bilo vsega konec, Jezus je tretji dan vstal. Vstajenje je dokaz, da je bil Jezus zares Kristus – Odrešenik. Brez tega bi ne bilo ne Jezusa Kristusa in ne krščanstva. Novo Jezusovo življenje zagotavlja novo življenje tudi nam.

NEIZBEŽNOST KRIŽA
Jezus je s svojim naukom spodkopal ozkosrčno vero Judov. Razkril je duhovno izprijenost voditeljev in s tem izzval njihovo zavist. Ker je imel za sabo ljudske množice, je ogrožal tedanjo oblast – rimske zavojevalce in njihove judovske pristaše. Njegova smrt je bila torej neizbežna. Poglaviten razlog za Jezusovo smrt pa je bil v tem, da je imel Bog z njo poseben namen. »Bog je namreč svet tako vzljubil, daje dal svojega edinorojenega Sina …« (Jn 3,16).

Senca
Kristusov križ je vrgel senco na celotno zgodovino sveta in človeštva. En sam dogodek je tako zelo in za tolike čase spremenil življenje neštetih ljudi na raznih koncih sveta, da si brez njega sploh ne moremo predstavljati zgodovine človeštva. Če je bil Jezus zares Božji Sin, se je med njegovim umiranjem gotovo dogajalo nekaj zelo pomembnega. Bilo je nerazumljivo, da so tako dobrega in plemenitega človeka usmrtili kot navadnega zločinca. Če se je ob križanju bolj kot kdajkoli prej razodela Božja ljubezen, se je prav tako pokazala tudi človeška izprijenost. Prvi kristjani so trdili, da je Jezusovo križanje popolnoma spremenilo njihovo življenje. Nekateri so zagotavljali, da so jim z njegovo smrtjo odpuščeni vsi grehi, drugi pa, da so našli dušni mir in spravo z Bogom. Kaj se je torej zgodilo?

Jezus je šel skozi pekel
V življenju nas najbolj prizadene trpljenje, zlasti še trpljenje nedolžnega. Če nas Bog ljubi in če je njegovo stvarstvo dobro, zakaj je potem vsepovsod toliko gorja in bede?
Odgovor ni preprost. Bolezen, krivica, trpljenje in smrt so se pojavili v življenju šele z grehom in so posledica sovraštva do Boga. Zakaj vendar Bog česa ne ukrene, tožimo ljudje. Je že storil! Ko je Jezus prišel na ta svet, se trpljenju ni izognil. Ne le to, celo pogreznil se je vanj do dna in sprejel vsa ponižanja. Kasneje nam apostol Peter postavlja Jezusovo smrt za zgled, kako naj se soočimo s krivico: »Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično« (1 Pt 2,23).

VELIKONOČNA VERA
V petek pred veliko nočjo so Jezusovo telo položili v skalnat grob. V nedeljo je izginilo. Na to presenečenje so bili učenci popolnoma nepripravljeni. Judovski velikaši so podkupili stražarje, ki so stražili grob, naj rečejo, da so zaspali in da so nekateri izmed Jezusovih učencev truplo ukradli.

So truplo ukradli učenci?
V evangeliju se srečamo z zbeganimi in prestrašenimi učenci. Grob je bil zastražen. Med učenci gotovo ni bilo nikogar, ki bi zmogel ta rop načrtovati in izpeljati.

So posredovali judovski ali rimski voditelji?
Za rimskega upravitelja je bila s smrtjo vsa zadeva končana. Toda če bi ga duhovniki lahko prepričali, naj spremeni kraj groba, mar ne bi le-ti Jezusovim učencem gotovo zaprli usta s tem, da bi jim pokazali njegove ostanke? Pa ne eni ne drugi niso vedeli, kje je truplo in to je nemara najbolj prepričljivo.

Jezus se je začel prikazovati učencem
Prva ga je videla Marija iz Magdale. Janezov evangelij pravi, da je jokala ob praznem grobu. Ko se je pred njo pojavil vstali Jezus, je najprej mislila, da skozi solze vidi vrtnarja! Če bi si nekdo to izmislil, Janez gotovo ne bi omenjal te podrobnosti in si ne bi izbral spreobrnjene prostitutke za prvo pričo vstajenja.
Istega dne, nekoliko kasneje, se je Jezus pridružil dvema svojima učencema, ki sta se vračala v domači kraj. Luka navaja več podrobnosti, ki nas vodijo k resnici. Učenca ga nista takoj spoznala, čeprav jima je postalo nenavadno toplo pri srcu, ko jima je med potjo razlagal Sveto pismo. Ko pa sta ga povabila v hišo in je pred njima razlomil kruh, so se jima odprle oči in sta spoznala, kdo je (Lk 24,13–35).

Ali je Jezus samo ’oživel’?
Morda pa Jezus ni nikoli zares umrl, ampak je le izgubil zavest zaradi prevelike izgube krvi? Mogoče si je v hladnem grobu toliko opomogel, da mu je uspelo priti ven?
Ta domneva ne upošteva dejstva, da so Rimljani dvakrat preverili njegovo smrt. Vojak je prebodel Jezusovo stran, da bi se prepričal, ali je res mrtev. Mar bi se surovo pretepeni in križani človek lahko toliko opomogel, da bi odrinil skalo, ki je zapirala grob, premagal stražarje in se z ranjenimi nogami odpravil na pot? Če bi mu vse to uspelo, bi bilo to že samo po sebi čudež.

So imeli učenci privide?
Vse, kar vemo o vstajenju, kaže na to, da se ga učenci niso niti najmanj nadejali. Ponovno srečanje z Jezusom je bilo prav gotovo zadnje, kar so pričakovali.
Morda pa je bila Marija iz Magdale tako zelo razburjena in je le mislila, da vidi prikazen! Toda ona ni bila edina priča. Vstalega Kristusa so videli tudi trmasti cestninar Matej, robati ribič Peter in neverni Tomaž. Ob neki drugi priložnosti je kar petsto ljudi videlo Jezusa iz Nazareta po njegovi smrti na križu, da je živ.
Jezus se ni prikazal le v za oko varljivem jutranjem svitu ali večernem somraku, temveč ob različnih urah, na različnih krajih in zelo različnim ljudem.

Jezus je vstal od mrtvih
Majhna skupina Jezusovih učencev je spoznala, da se je z Jezusom zgodilo vse kaj drugega, kot da je preživel križanje. Ko so ga spet videli, ni bil bledoličen pohabljenec, ki počasi okreva od grozljivih muk. Prikazal se je v sijaju kot zmagovalec! Vendar ni bil nejasna prikazen. Jasno so ga videli in razločno slišali. Lahko so se ga dotaknili. Tudi jedel je. Bil je to isti Jezus, ki so ga videli viseti na križu. Znamenja njegovega trpljenja je bilo še vedno moč opaziti in se jih tudi dotakniti.
Zdaj je bil nekako na drugi strani smrti. Bog je svojega Sina dvignil iz groba. Jezus ima zdaj vstalo telo; to je duhovno telo: drugačno, skrivnostno, vendar kljub temu razpoznavno.

KAJ TOREJ?
Kakšen pomen ima vstajenje za nas danes? Pove nam, da je Jezus resnično bil, kar je trdil, da je. Sveti Pavel je napisal svoje prvo pismo kristjanom v Korintu okrog leta 55 po Kr. V njem bralce spominja na to, kar jim je rekel pred nekaj leti – okrog leta 49 po Kristusu.
»Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom« (1 Kor 15,3–7).
Krščanska vera ima svoje korenine v ustnem izročilu prič, apostolov. Le nekaj let po križanju in vstajenju je Pavel skupaj z njimi skrbno pregledal vsa izročila. Potrdil je resničnost njihovih dokazov, saj je poznal stotine drugih prič, ki so še živele in bi lahko povedale isto.
Vstajenje je dokaz, da je bil Jezus zares Kristus – Odrešenik. Brez tega bi ne bilo ne Jezusa Kristusa in ne krščanstva.

Jezus nam je odprl pot k Bogu
Jezus je sprejel nase greh, ki ločuje človeka od Boga. Sveti Pavel je to povedal takole »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Novo Jezusovo življenje zagotavlja novo življenje tudi nam. Jezus ni vstal od mrtvih zato, da bi užival večnost v nedostopni osamljenosti. Svojim učencem je rekel: »Tudi vi boste tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Vstajenje se začenja tukaj in zdaj! Ker Jezus živi, smo lahko že danes deležni njegove prisotnosti. On je naš Rešitelj in Gospod v tem trenutku. Pavel je to jedrnato izrazil v enem od vzklikov: »Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev!« (1 Kor 5,17) Zase je lahko z vsem srcem zatrdil: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

ČUK, Marko. Veroučne strani, v: Ognjišče (2013) 4, str. 108.