Na tretji strani

Gregor Čušin znani in priljubljeni igralec, zlasti monokomedij, je že vrsto let tudi sodelavec Ognjišča. Pisati je začel leta 2009, ko smo ga povabili, da bi za vsak mesec napisal uvodnik (Na začetku). Njegovo pisanje je bilo zelo dobro sprejeto, bralci so ga vzeli za svojega in tako je pisal uvodnike pet let. Leta 2014 je predlagal, da bi imel v Ognjišču nekoliko drugačno rubriko. Tako je nastal Razsuti tovor, rubrika, v kateri je na svoj duhovit način predstavljal nekatere življenjske resnice. Tudi to pisanje se je bralcem zelo priljubilo (veliko je bilo odzivov), vendar pa smo po enem letu Gregorja vrnili na "tretjo stran", saj so tako želeli tudi naši bralci in tudi v uredništvu menimo, da so njegova večno aktualna razmišljanja ob začetni molitvi "najboljši vstop" v listanje in branje revije.

Zaradi velikega zanimanja za njegovo pronicljivo pisanje, smo mu leta 2014 predlagali, da ta razmišljanja izdamo tudi v knjigi. Nastajala so pet let in tudi v knjigi so razvrščena v pet poglavij: Misli, Želje, Pisma, Nasveti in prošnje in Molitve. Tako so "mesečni uvodniki" ostali zapisani v knjigi, ki prinaša dragocena razmišljanja o cerkvenem letu, dogajanju v Cerkvi in družbi ... Čeprav govorijo o težkih stvareh, niso ‘zateženi’. Iskrivi in igrivi, smešni, a obenem resni, pred nas razgrinjajo sedanji trenutek slovenskega krščanstva in utrip naše utrujene kulture. Duhovna in duhovita knjiga, zabavno in obenem koristno branje.
Gregor je o svojem pisanju uvodnikov (knjige) povedal: Prvo leto sem imel težave že s tem, da to pišem, drugo in tretje leto sem se ujel, potem pa je bila težava, kako osmisliti tiste mesece, zato sem pisal bolj razmišljanja, meditacije, skoraj pesmi. Ko sem jih s časovnim zamikom v knjigi vzel v roke, sem bil sam nad sabo prevzet. Napisal sem jih, oddal in mnogokrat pozabil nanje. Ko sem jih pred izdajo prebiral, sem bil presenečen, ker imam v njih zabeleženih pet let svojega življenja, pet let svojih mesečnih razmišljanj. Ob branju sem se spomnil, kaj je sprožilo določen zapis, kako je nastajal. V besedilu se seveda tega ne opazi, jaz pa to vem.
Zelo nerad se oglašam na družbene in politične dogodke, saj pravzaprav ne vem, kaj je v ozadju. Če se že lotim te teme, potem to opravim na šaljiv način, na splošno sprejemljiv način ali pa tako, da samo jaz razumem, kaj sem hotel povedati ali koga sem imel v mislih. Zgodilo se je že, da sem nekoga imel v mislih, ta človek pa je drugim kazal članek in govoril: “Poglejte, kaj je Čušin napisal!” Jaz pa sem mislil nanj! Sicer pa bežim od teh tem, zanima me ‘večno’ aktualno.
Gregor se je odzival tudi na dogajanje v Cerkvi: "Kakor me motijo stvari pri meni, v družini, pri sosedih, v službi, v šolstvu ... Najbolj me na neki način boli odnos s svetom. Mislim, da Cerkev ne zna odreagirati. Če nas nekdo udari in odreagiramo, kakor vsi drugi, je bolje, da smo tiho. Odreagirati moramo krščansko. Cerkev premalokrat tako odreagira. ...Boli me, ker od ‘naših’ pričakuješ več. Kakor od svojih otrok pričakujem več. Ne moti me, če se sosedov otrok grdo obnaša, če se pa moj otrok grdo obnaša, mi je hudo in skušam to popraviti. Podobno je pri Cerkvi. Če se politiki gredo, kar se pač gredo, rečem, da to ni lepo . Od ‘naših’, ki verujejo v Boga in pravijo, da ljubijo svoje bližnje, pričakujem več. Tudi od sebe moram pričakovati več, ker sem tudi jaz član Cerkve.

Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

iz vsebine

(Ne)kulturni pomislek

Večina ljudi ne razlikuje med kulturo in umetnostjo. Medtem ko je, povzeto po SSKJ, umetnost »dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti«, je kultura »skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja« in tudi »lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju«. Kulture in umetnosti torej ne gre enačiti, saj je slednja le droben delček prve. Kulturni praznik torej ni praznik umetnikov, temveč umetnosti; ni družabni, temveč družbeni dogodek, ko se skupnost veseli dosežkov svojih ustvarjalcev.
Vendar tako kot je umetnost nujno prisotna v kulturi, se zdi, da je kultura vse manj prisotna v umetnosti. In če je Prešeren, ki mu umetniške genialnosti nihče ne oporeka, marsikdo pa (upravičeno) dvomi o njegovi intimni, značajski kulturi, s svojim ustvarjanjem bistveno pripomogel k obogatitvi in utrditvi širše, družbene kulture, to težko trdimo o sodobnih (slovenskih) umetnikih, ki bi si, kot vse kaže, radi podvrgli ne le umetnost (ki bi ji morali služiti), ampak tudi kulturo. In, saj vemo, kako so rekli že stari puščavniki: »Napake, ki preidejo v modo, postanejo krepost.« A če že kdo, bi morali prav kristjani znati ločevati med ljulko in pšenico.

Ljubi moj slovenski kristjan!
Ne vem, če veš, da slovenski jezik premore lepo besedo svetek, ki pa jo je v novejšem času nadomestila, zamenjala, premagala in popolnoma zameglila beseda: praznik. Torej: to, kar danes imenujemo praznično, je bilo svoj čas sveto, in to kar bi nam danes moralo biti sveto je postalo prazno! In ta nadomestek, ta zamenjava, ta premaga, ta megla ni naključna. Zlato tele vzgaja in vodi svoje ljudstvo po drugačnih načelih kot Jahve. S svojimi kopiti pač ne zmore držati palice, zato ponuja le krmo. Namesto, da bi nam sveti dnevi prinesli, česar si v svojih voščilih želimo, torej: miru, sreče in blagoslova, nam praznični dnevi to povečini odnesejo in ostane: praznina. In to praznino je treba z nečim zapolniti. Zato zlati teliček kapitalizma zapove: Razprodaje! Vse je ceneje! Čevlji za pet odstotkov, hlače za deset, srajca za dvajset ... Duše po polovični ceni, telo pa pod ceno ali pa celo zastonj! Dobiti, imeti, posedovati ... so glagoli, ki so zamenjali: želeti, hrepeneti, prositi ... Lonci mesa so stvarni, otipljivi, postavljeni na mizo, obljubljena dežela pa je daleč, onkraj ... Jezusovo navodilo: »Prosite in se vam bo dalo« je prezamudno in zakomplicirano, saj zlato tele da, še preden potrebujem, in še raje česar sploh ne potrebujem. Imeti, imeti, imeti, namesto: biti, biti, biti.
In ker tu ne šteje zgolj načelna odločitev, ampak je treba biti zvest v dejanju, te moram, draga sestra, dragi brat v Kristusu, vprašati: Kako preživljaš »Gospodove dneve«? Je zate nedelja petek ali svetek? Se ti toži po egiptovskih loncih mesa ali pričakuješ mane?
Prvi človek se je v rajskem vrtu, vedoč, da je grešil, skril pred Bogom, ki ga je iskal in klical. Moderni človek pa se, rekoč: da Boga ni, skriva za masko ... pred kom? Pred samim seboj? Pred sočlovekom? Ali vendarle pred Njim, za katerega trdi, da je mrtev? In ko sva že pri maskah ... Pust je eden redkih poganskih običajev, ki ga Cerkev ni pokristjanila, mu je pa v svoji modrosti pripela Pepelnico in postni čas. Priložnost torej, za naju oba, ljubi kristjan, da se zaveva, kaj sva: le prah in pepel, da snameva pogansko masko potrošniškega vsakdana, da slečeva praznično obleko starega človeka in se odločiva za svetost. V besedah in dejanju!
Tega ti iz srca želim! Gregor

FEBRUAR – NAVODILA ZA UPORABO
Pred uporabo natančno preberite navodila. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte sami s sabo, s prijatelji in bližnjimi, z duhovnim voditeljem!
1. KAJ JE FEBRUAR  IN ZAKAJ GA UPORABLJAMO
Februar ali svečan je drugi mesec v letu. Blaži posledice prekomernega uživanja praznikov, realno znižuje previsoko in preoptimistično zastavljene novoletne obljube, zaradi svoje ugodne lege sredi koledarske zime nudi obilo smučarskih užitkov, ki so običajno povezani s šolskimi počitnicami. Zaradi različnih vremenskih vplivov - hude zime ali pa zgodnje pomladi – se lahko zunanji izgled februarja spreminja, kar pa bistveno ne vpliva na samo vsebino.
2. KAJ VSEBUJE FEBRUAR
Vsak februar je sestavljen iz nedelj, navadnih dni, svečnice, Prešernovega dne in valentinovega. Letošnji pa poleg že naštetega vsebuje še pust in pepelnico, dodan pa mu je še prestopni dan. Vse sestavine lahko vsebujejo zdravilne učinke, pri čemer najbolj izstopa začetek posta oziroma pepelnica.
3. KAJ MORATE VEDETI PRED VSTOPOM V FEBRUAR
Če ste preobčutljivi ali alergični na veseljačenja ob pustu in komercializacijo valentinovega, vam svetujem, da se na omenjena dneva zadržujete doma in se izogibate stikom z ljudmi, ki v tem uživajo. Odsvetujem snemanja mask in trganje srčkov, kajti oboje lahko povzroči nepredvidljive posledice v odnosih. Ob hudih skušnjavah vam svetujem, da povečate odmerek molitve, priporočam pa tudi obisk cerkve.
Prav tako ne bo odveč, če že kar preventivno povečate dnevni odmerek molitve ob Prešernovem dnevu. Nekulturne proslave ob kulturnem prazniku so v naši deželi postale običajna praksa in se jim boste težko izognili. Ne bo škodilo, če si ta dan preberete kakšno pesem, ki vam je res pri srcu in prižgete svečo na grobu kakšnega pokojnega umetnika.
4. MOŽNI NEŽELENI UČINKI
Kot vsak mesec, ima lahko tudi februar neželene učinke, ki pa se ne pojavijo pri vseh ljudeh. Najpogosteje se pojavljata razdražljivost in nemir ob pustu in valentinovem, nekulturnost pa ob pretiravanju lahko povzroči celo čir na želodcu.
Precejšnje spremembe se lahko zgodijo tudi ob zbranem in resnem vstopu v sveti postni čas, vendar boste sčasoma opazili, da so te spremembe ne le želene in hotene, temveč celo nujne.
5. DOZIRANJE IN SHRANJEVANJE
Februar jemljite z dobro voljo in vero. Vsak dan posebej dobro prežvečite. Rok uporabe preteče zadnjega dne v mesecu, vendar februar lahko, če ga boste lepo preživeli, še dolgo hranite v spominu.

pripravlja Marko ČUK