Križev pot

Včasih na svoji poti naletim na kak majhen križ.
In če res ni prevelik, ga poberem. Včasih.
Pospravim ga v žep ali pa si ga, če sem pri volji, obesim okoli vratu. Da ga še drugi lahko vidijo. In občudujejo. Ali pa se zgražajo. Odvisno pač, ali so si s križem navzkriž ali ne.
A teh malih, drobnih križev je ob poti vse polno. Tako se moji žepi napolnijo in vrat je okinčan z njimi kot izložba prodajalne s spominki in nabožnimi predmeti ob kaki romarski cerkvi.
Teh malih, drobnih križev je ob poti toliko, da se jim začnem izogibati. Pretvarjam se, da jih ne vidim. Naučim se jih spregledati. Konec koncev se tudi navadim nanje in sčasoma jih res še opazim ne več, predvsem pa jih nimam za mar.

Včasih na svoji poti naletim na kak večji križ.
Poberem ga. Sploh, če je ravno prav velik, da ga lahko uporabim kot pohodno palico in mi je v pomoč. Še lažje in bolj varno lahko stopam. Z njim lažje dosežem, kaj kar mi je previsoko ali predaleč … Približam si, potegnem k sebi ali pa potisnem od sebe stran.
Tak križ lahko uporabim tudi kot orožje: obranim se ali pa odpodim od sebe, če se kaj zapodi vame in me oblaja. Pa tudi sam lahko zagrozim ali celo udarim. O, križ je močno orožje …
Tudi teh večjih križev je ob poti kar nekaj, a več kot enega težko prenašam s sabo. V napoto mi je in v spotiko. Dobro no, morda si vzamem še enega, največ dva … za rezervo, če se kaj polomi … Več pa res ne!

A včasih na svoji poti naletim na res velik križ.
Pravi križ. Križ, vreden svojega imena. In vreden človeka.
Zbojim se ga. Prestrašim se ga. Premlad sem. Prestar. Preveč bolan. Prezaposlen. Preveč srečen. Poročen. Sam in osamljen. Nepripravljen. Neveren. Prepobožen. Preponosen. Žejen. Lačen. Utrujen. Zadnje, kar v tem trenutku potrebujem, je ta ogromna prekrižana gmota.
In zato grem mimo. Zaobidem tudi drugega. Še pri tretjem se morda lahko pretvarjam, da ga ne vidim. Četrti pa leži povprek na moji poti in hočeš nočeš se ga moram dotakniti. Če že zaradi drugega ne, že zato, da ga umaknem. Da grem lahko naprej.

Približam se mu torej … Premerim ga z očmi in ga, takole v mislih najprej, potežkam.
Težek je … Že na pogled je težek …
Sklonim se … Se ga dotaknem …
Primem ga … Ga objamem …
Dvignem ga … in si ga naložim na rame …
Kot da je ustvarjen prav zame …
Najprej me pritisne k tlom. Preseka me in mi vzame sapo. Globoko vdihnem in zberem vse svoje moči. Premaknem se, naredim prvi korak. Pa še enega. In še enega. Saj gre …
Pazim na ravnotežje. Pazim, da mi križ ne zdrsne z ramen … iz rok …
Grem. Počasneje kot prej. S preudarkom in premislekom. Izbiram samo prave poti.
Težko je in naporno. Samotno. Redko srečam kakega Simona ali Veroniko.
Sploh vzponi so zahtevni. A grem. Zmorem tudi zadnji klanec, ko na gori – vsem na očem – odložim križ. Domišljal sem si, da bom brez bremena kar poletel … pa se le zgrudim. In ležem na križ.
In nisem več sam svoj.
Noge mi povlečejo navzdol, v globino … k zemlji, iz katere sem izšel. Nad mojo glavo je napis, ki se norčuje iz mene. Priča o tem, kako me vidi svet. In je resničen le na pol.
Roke mi potegnejo levo in desno. Do skrajnih mej. Da začutim svoje telo, sebe samega, razpetega med zlo in svetost.
Na sredi pa je moje ubogo srce. Prav tam, kjer se stranici križa prekrižata … kjer se srečata.

In kakor sem v začetku objel križ … in ga nosil... čutim, kako me zdaj križ objame. In me drži.
Gregor Čušin

Ognjišče (2017) 03, str. 3