Odprimo (si) vrata k sreči

Vem, zakaj si odprl februarsko številko Ognjišča. Kot vsi, iščeš tudi ti nekaj, kar dopolnjuje in dodaja vredno v to, kar doživljaš. Človek je bitje z neustavljivim hotenjem po več. In nemirno je naše srce (celo telo ne najde dokončne potešitve in globina duha ne umiritve), dokler ne prodremo v razsežnost, ki je Presežnost. In v njej je Jezus Pot, Resnica, saj je Življenje samo. Po/v Njem je tista (po)polnost, po kateri neustavljivo težimo ... in težimo sebi in bližnjim, dokler ne najdemo in dodamo k svojemu življenju tisto V/vredno, ki se v številnih zgodbah Ž/življenja ponujajo tudi v tej številki Ognjišča.

Ker je v februarju svetovni dan bolnikov in ker nas Ognjišče že od samega začetka izhajanja vodi v njihovo družbo, bi želel v tokratnem uvodniku vzeti v premislek, kako pomembno je živeti (ob domačih) v navezi z nekom, ki živi v stiski življenja in nas k njemu pokliče L/ljubezen. Že nekaj časa izkustveno spoznavam, kako nas Bog prepleta v mrežo sočutno prebujenih navez. Nihče izmed nas ne more rešiti sveta, a so posamezniki v stiski življenja, ob katerih doživimo notranjo obvezo, da se sklonimo k njihovi stiski (ne mislim le materialne) in zastopamo Boga kot (od)rešujočo bližino.

Pred kratkim sem bil v Ljubljani. Povabili so me na snemanje oddaje o sočutju. Mimo neštetih sem hitel proti radiu. Čeprav sem imel misli usmerjene k temi pogovora, me je poklicala v pozornost gospa, ki je sredi zime sedela na mrzli klopci. "Ne, ni brezdomka," sem hitro ugotovil, pa me je vendarle nekaj (bil je Nekdo) pritegovalo, da pristopim. Klic Ljubezni sem zavrnil z izgovorom, da nimam časa. A božjega (po)klica ni mogoče zadušiti – z zavrnitvijo se zapleteš v duhamorna počutja. In potem, ko sem tam na radiu pometoval o sočutju, me je vznemirjala misel: "Ja, veliki blefer, ki naklada o sočutju, beži pa mimo konkretnih stisk, v katere je poklican." Po snemanju sem pohitel in, Bogu hvala, še ne zamudil gospe na klopci. Če bi je ne našel, bi natrgal božanske vezi Sočutja, v sebi po niti duhovnega ravnovesja. Vrata k sreči in zadovoljstvu bi ostala zaprta.

Ja, 'gospa sreča' ne more vstopiti k nam, če ne odpremo srca k trpečim, h katerim nas kliče Ljubezen. Odprto srce ji omogoči vstop v obe smeri: ljudem v stiski in k nam samim. V S/sočutju prebujena B/bližina je edina, ki (nas) notranje (po)teši in (u)miri. Niti Bog ne more (od)rešiti sebičnežev, tistih, ki pestujejo le sebe in se odvračajo od bolečine bližnjih (ne le ljudi – tudi živali, pa matere zemlje ...), h katerim so poklicani. So kot nabuhla zvezda, ki se slej ko prej sesuje sama vase in doživi osebni kolaps.

Vredno in potrebno je sestopati s piedestala lastnih ugodnosti in se sklanjati k tistim, h katerim nas priteguje Bog sam. Kako pomenljivo nam s svojimi ravnanji pričuje to papež Frančišek. Kot njegov zavetnik Frančišek Asiški stopa k ljudem v stiski, ki tavajo na rimskih cestah, v izgubljenosti Zahodne civilizacije. Nadškof Krajewski ni zanikal, da se mu papež Frančišek, oblečen v navadno duhovniško oblačilo, večkrat pridruži na nočnih obiskih revnih. Ja, papež je v L/ljubezni pogumen in iznajdljiv. – Sva tudi midva?

Karel Gržan

Zajemi vsak dan

Gospod, vodi me v svoji pravičnosti zaradi mojih sovražnikov, uravnavaj svojo pot pred mano.

(Psalm 5)
Četrtek, 2. December 2021
Na vrh