Predor/prodor v ž /Življenje

Dobrodošel v majniški številki revije s pridihom velike noči – tistega obujenega Ž/življenja, ki ga v teh dneh oznanja tudi stvarstvo v svoji rasti in razcvetu. Sicer pa ... Kaj ni sleherna številka Ognjišča velikonočna – v poslanstvu buditi/krepiti življenje? In spodbude, ki nam jih prinaša, mar niso najbolj pomembne/potrebne za temeljno poslanstvo slehernega izmed nas? Razbrati svojo poklicanost in jo živeti! Ne mislim le na poklic; mislim na temeljno poklicanost: uresničiti se kot človek v vseh razsežnostih svoje osebnosti ...

Prav k temu nas je vabil Bogdan Žorž. V naših najbolj osebnih/družinskih/družbenih doživljanjih in iskanjih nam je bil odličen svetovalec. Kot je znal pri svojih vzponih na vršace slediti znamenjem, ki vodijo na vrhove, prav tako je odlično razbiral znamenja časa in ob njih usmerjal naše (predvsem samo-vzgojne) poti k vrhovom osebnega uresničenja. Pogumno, jasno in glasno je opozarjal na stranpoti, ki so najprej z večjo lagodnostjo privlačne, a te v nadaljevanju speljejo v osebno/medosebno/družbeno strmoglavljenje. Bil je 'živa riba', ki je iz zmedenosti in zato kalnosti usmerjal k bistrinam – k izvoru. Novica, da je prestopil prag večnosti, me je dosegla v četrtek (6. marca) sredi gora naše dežele – po maši v Solčavi.

Ljudje so se razšli. Ostal sem sam. Z mislijo na Bogdana sem stopil na pokopališče, da bi na domu telesne smrti, ki bo nekoč tudi dom mojega telesa, potrdil v sebi vero, da je po vstalem Kristusu življenje močnejše od zemeljskega konca. Zdrznil sem se. Na zadnjo steno pokopališke kapele so bili prislonjeni stari odsluženi kovinski križi. Pred sedemdesetimi, osemdesetimi leti so bili postavljeni na grob ljudi, ki so danes pozabljeni – grobovi in ljudje. In še bolj sem se zdrznil ob spoznanju, da bo čez leta čas zabrisal tudi spomin name in moj grob.

Vendar pa se v teh velikonočnih dneh soočamo z grobom, ki ne bo nikoli pozabljen, njegova pomembnost se s stoletji ne zmanjšuje. Bolj ko ljudje utrujeni in razočarani strmimo v svoj križ in zemeljski konec, bolj se zaziramo v tisti grob, ki je predor/prodor v ž/Življenje. Resnična (od)rešenjska zgodovina se je pravzaprav začela nekega jutra, ob zori nedelje, ko je žena po imenu Marija Magdalena kot brez uma tekla od tistega groba in sporočila učencem: »Grob je prazen! Gospod je vstal! Videla sem ga!« Od tistega jutra je krščanstvo eno samo sporočanje. Ta novica, ta aleluja, gre od ust do ust: »Kristus je vstal! Resnično je vstal!« In novici ni in ne bo mogel nihče odvzeti verodostojnosti, saj jo potrjuje v neštetih ljudeh notranje izkustvo odrešujočega srečevanja z vstalim Jezusom. Uresničuje se njegova obljuba, da nas ne bo nikoli zapustil. Čeprav je Bog zagoneten za spoznanje, je fantastičen v izkustvu.

Grob Bogdanovega, pa tudi mojega in tvojega telesa bo kmalu pozabljen, naša življenja pa se s tem ne bodo izgubila v nič. Pesnik Edvard Kocbek je zapisal: »Več sem od pozabljenja, več od zanikanja, neskončno več od niča. Nikoli ne bom nehal biti. Nikoli.« Po Kristusu, s Kristusom, v Kristusu je predrta meja časa in prostora, smrti ni več, vstali smo v ž/Življenje! – Naj ga v vas budijo tudi razmišljanja tokratne številke Ognjišča.

Karel Gržan