Poteši ž/Živa voda izpod s/Skale

Ob vseh zgodbah za življenje, ki jih lahko vsak mesec prebirate v Ognjišču, vam bom v uvod zapisal pripetljaj – zgodbo, ki mi je podarila spoznanje. Obiskal sem domače. In ker prav najbližjim najbolj kažemo/izrazimo svojo doživljajsko resničnost, sem jim prav kmalu zatežil. Moja sestra, ki prav dobro ve, da težim, ko me kaj teži (to velja seveda tudi zate), se je v nekem trenutku zazrla vame in mi predlagala: »Če te kaj bremeni in bi mi to rad zaupal, povej; če pa si zopet samo preobremenjen, potem pa ... saj si duhovnik; kaj naj ti jaz povem, kje in kako se lahko umiriš in okrepiš?«

Verjamem, da so tudi zate tile dnevi naporni – ne le zaradi preveč obveznosti ob zaključevanju ocen, opravljanju izpitov ...; prav tako teži, če ne najdeš prave zaposlitve, če te morijo skrbi in negotovosti ... Da zmoremo toliko vsega, kar bremeni, se je treba redno krepiti. Ob zunanji je potrebna tudi notranja kondicija. Zanjo pa tisti čas, ko se ob našemu srcu najbližjih ne dogaja nič posebnega, pa se vendarle v njihovi sočutni bližini med nami pretaka moč ljubeče naklonjenosti in smo zato v sebi krepkejši – za življenjske izzive močnejši.

Kako pomembno je skrbeti za M/moč srca. Najprej za tisto Moč, ki nas duhovno okrepi, da lahko pristopamo drug drugemu in se podarjamo iz polnosti in ne v praznini, v kateri si notranje nepotešeni 'pijemo kri'. (Zakaj se tako velike ljubezni tolikokrat sprevržejo v 'zajedanje'?) Duhovna potešenost – ravnovesje je temeljni pogoj čustvenega ravnovesja in celostne potešitve/umiritve. V srčiki našega jaza je hotenje po 'božanskem dodatku'. Tudi, ko imamo vse stvari, tudi, ko smo ljubljeni in ljubimo ... kljub vsemu, kar nam je podarjeno navzven in v naše srce, smo nekje globoko v sebi brez 'pametnega' razloga vznemirjeni; v nas je še vedno neko hotenje in hrepenenje. Pascal pravi: »Spoznaj torej, kakšno protislovje si sam sebi. Človek neskončno presega človeka.« Samo človek je človeku premalo! V sebi hrepenimo po dotiku Božje ljubezni. Samo ta nas v najglobljem umiri/poteši, da lahko drug drugega odrešeno ljubimo.

Zaradi naše stvarnosti potrebujemo Boga v stvarni prisotnosti. Ne zadostuje nam le kot informacija, niti ne kot le duhovno izkustvo. Na Sveto Rešnje Telo in Kri smo praznovali in se zahvaljevali za pretresljivost božje ljubezni, ki Boga 'primora', da se nam približuje na dotik, kot otipljiva prisotnost v evharistiji. Po zunanjih podobah se pretakajo v nas svete moči (ko objame starš otroka, gre za zakramentalen dotik, po katerem se krepijo srčne moči, po evharistiji se pretočijo vame Svete moči). Jezus želi biti naša notranja moč in opora (Judje so pojmovali telo kot moč in oporo); Jezus nas želi potešiti s svojo ljubeznijo (kri so pojmovali kot nositeljico duše – kot ljubezen samo). On je tista živa voda, ki odžeja.

Vem, mnogi, ki sprejemajo Jezusa, se spotikajo ob Cerkev. Kljub njeni nebogljenosti (ki se meri z mojo – jaz sem Cerkev), je pač tako, da poteši najbolj ž/Živa voda izpod s/Skale. V realnosti časa in prostora je lahko rekel Jezus le konkretnemu Petru (goduje 29. junija): »Ti si Peter – Skala in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18).

Da bi ob vseh naporih zajeli v božanski izvir in se potešili, umirili – okrepili, ...

Karel Gržan