V tem času počitniških dni ...

... sedim v prijetni senci drevesa in lenobno opazujem igrivost sončnih odsevov, ki 'surfajo' na vodnih valovih, dokler ne poniknejo med kamenjem obrežja. Topel vetrič rahlo pihlja in preveva pokrajino – kakor, da tudi on v teh počitniških dneh nima ne volje in ne moči za krepkejša dejanja. Kako mi prija ta moj teden oddiha! Že nekaj let odhajam na isti kraj počitnikovanja. Vsako jutro se od hiše, kjer domujem, odpravim mimo hleva nekaj sto metrov ob potoku do mogočne skale, ob kateri so že pred leti naredili gozdarji skorjevko (preprosto gozdovniško zavetišče). Tam se zleknem v udobnost in spim in berem (tudi iz številk Ognjišča vse tisto, česar čez leto nisem utegnil prebrati, pa me je priklicalo v pozornost), predvsem pa se prepuščam v zdravilno krepčilo zvokov in vonjav in barv ... To je čas, ko je posebno edino to, da ni nič posebnega, nič obvezujočega. Preprosto ždim v svoji resničnosti v gnezdu božjega stvarstva in si privoščim dolg-čas – čas zase. To je čas brez resnih pogovorov – le sproščujoče klepečem in to predvsem z živalcami, ki me obiskujejo – npr. metulji ali pa z njihovim Stvarnikom. Misel počiva, počiva telo in se poživlja globina duha in srca.

grzan 08 2013Kolikšen privilegij imam-o, da živim-o v deželi, v kateri je vse polno počitniških kotičkov, ki se ponujajo sami po sebi brezplačno. Le odkriti jih je treba in se v osebni (pre)prostosti napotiti v (pre)prostost; povrniti se je treba k osebni naravnosti in se potem vrniti k naravi. Kako željno nas pričakuje, da postanemo z njo bližnji (sv. Frančišek bi rekel: zopet bratje in sestre). Toliko vsega nam ponuja, s tolikim, kar ozdravlja in pomirja nas želi obogatiti ... Tako osvobojen se počutiš, ko prerasteš vsiljeno nam prepričanje, da je dragoceno le to, kar je drago. Bog nam daje največ in to zastonj. Prerok Izaija v božjem imenu vabi: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja. Pridite, kupite in jejte. Pridite, kupite brez denarja ...« (Iz 55,1) On je Živa voda, ki poteši, umiri, okrepi ... v sebi (molitev, evharistija ...) in po sebi (stvarstvo ...). Sestopiti iz tolikih ujetosti nazaj k božje-naravnemu. Prav k temu nas vedno znova vabi Ognjišče. Saj ste razbrali, kako nas tako rekoč vsi prispevki v reviji, ki jo držite v rokah, vodijo k živemu odnosu, pa naj bo to z naravo, z ljudmi, z Bogom. Samo v živem stiku se lahko med nami pretakajo svete moči – to, kar nas v nas samih (v našem osebnem) prebuja dobro počutje, daje moči za napore življenja.

Nocoj bo jasna noč. Na nebu bodo kmalu zablestele zvezde. V roke vzamem Sveto pismo in ga odprem na straneh evangelijev. Od tu in tam si 'vzamem k sebi' katero od Jezusovih napotil – redko alternativno misel, ki me vedno znova osvobaja iz miselnih limanic časa in prostora, s katerimi me želijo ustavljati v nujnem preraščanju, ki se mora dogoditi. Knjigo bom počasi odložil in si pripravil ležišče. Spal bom pod milim nebom. Preden bom zatisnil oči, se bom v molitvi (tudi z mislijo nate – na bralce Ognjišča) ozrl k zvezdam v nebo. Tam bom poiskal ozvezdje Kasiopeje – tako veličastno je na nebu poletnih noči. V tem ozvezdju je izpisano Marijino ime (veliki M). Kmalu bo njen (in zato tudi moj) praznik – veliki šmaren, praznik njenega vnebovzetja. Zato bom poiskal še ozvezdje Severne krone – Marija je 'okronana' na nebu in v mojem srcu. Mati je, priprošnjica je ...

GRŽAN, Karel (Na začetku), Ognjišče, 2013, 8, str. 3.

Zajemi vsak dan

Kako majhen je človek in kako velik je Bog! Evharistija pa nam govori: Kako velik si, človek, ker je Bog zaradi tebe postal majhen!

(Jožef Smej)
Sreda, 21. August 2019
Na vrh