Če Cerkev izgine

cusin kolumna 2019Sv. Viktorin Ptujski se v svoji Razlagi Razodetja loti tudi razlage odprtja sedmih pečatov (Raz 6-8). Ko Razodetje pri šestem pečatu, ki naznanja preganjanje kristjanov, zapiše “nebo se je odmaknilo, kakor če se zvije zvitek,” Viktorin to podobo razloži zelo na kratko: »Cerkev izgine.«
Nekaj let po Viktorinovem zapisu Cerkev resda skoraj izgine. Leta 303 pride namreč do velikega Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Zlasti na vzhodu Rimskega cesarstva, kjer je bilo preganjanje najhujše, so bili mnogi kristjani ali ubiti ali pregnani ali primorani v zatajitev vere. V kakšni pokrajini Cerkve ni bilo več. Denimo, mesto Eumenija v Mali Aziji je bilo vso porušeno in požgano – za kazen, ker so vsi njeni prebivalci, skupaj z županom in občinskimi svetniki, bili kristjani.
So kraji, kjer sodobna Cerkev raste, in so kraji, kjer izginja. Raste v vzhodni Indiji, na kakšnih od indonezijskih otokov, v Vietnamu, po skritih kotih Kitajske, v osrednji Afriki. Izginja pa predvsem na Bližnjem vzhodu, tam, kjer se je rodila. Nemški duhovnik Andreas Knapp nam v knjigi Poslednji kristjani, ki govori zlasti o stanju v Siriji, v poglavju Zaton krščanskega Jutrovega piše. »Sirske cerkve so izkrvavele: demografsko zaradi muslimanskih ženitnih pravil, denarno, ker so jim pili kri z glavarnino; in vedno bolj s krvavimi pokoli v dobesednem pomenu besede.« Nekaj krščanskih politikov (med njimi Putin in Trump) je vstopilo v bran bližnjevzhodnim kristjanom, večina jih gleda vstran. Če ne bo močnejše reakcije bratov in sestra z Zahoda, so lahko zdajšnji bližnjevzhodni kristjani v resnici ‘poslednji kristjani’. Cerkev lahko tam izgine.
Toda kako naj bratje in sestre z Zahoda pomagajo bratom in sestram z Vzhoda, če tudi sami počasi izginjajo? Ne izginjajo pa zaradi vsiljenih ženitnih pogodb, krivičnega verskega davka in odkritih pokolov. Izginjajo zaradi ‘tihe apostazije’, tihega osebnega odpada od vere. Kardinal Robert Sarah je leta 2013 na predavanju v Trstu dejal takole: »Tudi med krščenimi Kristusovimi učenci se danes dogaja neke vrste tiha apostazija, ki je zavračanje Boga in krščanske vere v politiki, gospodarstvu, na področju etike in morale, kakor tudi v zahodni postmoderni kulturi.« Z drugimi besedami, kristjani sami smo začeli delati politiko, kot da ni Boga; se iti gospodarstva, kot da ni Boga; sprejemati moralne odločitve, kot da ni Boga; prevzemati kulturne vzorce mišljenja, kot da ni Boga. Na koncu se nam je zgodilo, da Boga res več ni bilo – v našem srcu, kakopak.
Pešanje krščanstva v deželah stare krščanske tradicije je največja novica zadnjih tisoč let. A redki se zavedajo, kaj vse ta novica pomeni. Smo pred tisočletno spremembo v mišljenju, čutenju in delovanju, s tem pa pred veliko preobrazbo naše civilizacije v nekaj, kar se bo imenovalo post-krščanstvo. Marsikateri musliman si post-krščansko Evropo predstavlja kot islamsko Evropo. Ateistični aktivizem vse barv in sort, podprt z denarjem velikega kapitala, ki hoče uniformirano človeštvo, pa si post-krščansko Evropo predstavlja kot talilni lonec identitet in kultur. Obojim bi odgovarjalo, da Cerkev – katoliška, pravoslavna, evangeličanska – izgine.
In res! Kaj bo z evropsko Cerkvijo? Bo izginila? Bo izginila, kakor je nekoč želel Dioklecijan, da izgine? Se ji bo v prihodnjih stoletjih dogajalo, kar se zdaj dogaja s Cerkvijo na Bližnjem vzhodu?
Na ta vprašanja imamo odgovor. Ne dajeta nam ga niti islam, niti ateistični aktivizem vseh barv in sort, niti ozkogleda in dvolična politika. Odgovor si dajemo kristjani sami. Naš osnovni problem, ki napoveduje izginotje Cerkve, je naša tiha apostazija. Samo mi lahko ta tip odpada od vere ustavimo – začenši vsak pri sebi. To, kar je danes naša najbolj šibka točka, naj postane naša priložnost za zaustavitev duhovne erozije in ponovni vzpon evangelija na evropskih tleh.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 1, str. 3.

Zajemi vsak dan

Resnična ljubezen zahteva in daje vse. A prav s tem vse iztrga smrti.

(Marjan Turnšek)
Sreda, 8. April 2020
Na vrh