Kuga, človek, Bog

cusin kolumna 2019»Prva stvar, ki jo je kuga prinesla našim meščanom, je bilo pregnanstvo,« piše Albert Camus v znamenitem romanu Kuga. Kuga oziroma vsaka velika epidemija – v našem primeru epidemija virusa COVID-19 – namreč ljudi ‘prežene’ iz njihovega vsakdanjika. Ljudje se počutijo tuje, čeprav dneve epidemije preživljajo s svojimi. Ljudje se počutijo negotove, kakor da bi bili v daljni in neprijetni deželi, čeprav so ves čas doma. Konec kuge zato Camus primerja s koncem pregnanstva: povratek domov, povratek v ustaljeno, vesela zavest, kako lep je pravzaprav slehernikov vsakdanjik.
Vendar se v romanu Kuga Camus ne sprašuje le o psihologiji in sociologiji bolezni. Smrtonosna bolezen, ki se nevidno širi po mestu, posameznika izpraša o vsem in o vsem do konca. Kuga je čas globokih vprašanj o smislu življenja kot takšnega. S kugo v mestu se ogroženim naenkrat odprejo oči za vprašanja o absolutnem. Kuga je priložnost za ateizem, kuga je priložnost za vero.
Zdravnik Rieux, glavni junak Camusovega romana, se tako sreča z jezuitom Panelouxom ob postelji umirajočega otroka. Ob pogledu na otroka sta oba zaprepadena in potrta. Jezuit izjavi, da moramo včasih ljubiti nekaj, česar ne razumemo. Zdravnik se tej izjavi strastno upre. »Ne, oče,« reče, »jaz imam drugačno predstavo o ljubezni; jaz bom do smrti odklanjal stvarstvo, v katerem so mučeni otroci.«
Albert Camus na ta način bralcu pokaže temelje svojega ateizma: stvarstvo, ki muči nedolžnega otroka, ni vredno ljubezni; Bog, ki to dopušča, ni vreden vere. Z drugimi besedami: kuga je dokaz, da ni Boga.
A je res tako? Kaj če drži nasprotno? Denimo: prišla je kuga in spoznali smo Boga. Poglejmo manj znani primer iz zgodovine zgodnjega krščanstva.
Pred desetletjem preminula italijanska zgodovinarka Marta Sordi, specialistka za antični Rim, se je posebej posvečala vprašanjem odnosa Rimskega cesarstva do kristjanov. V svojih spisih se je z veliko strokovnosti in poguma lotevala manj znanih vidikov tega odnosa. Med drugim se je poglobila v pojav kuge, imenovane ‘antoninska’, v drugem stoletju. Kuga, ki je izbruhnila na Bližnjem vzhodu okrog leta 165, je dobrih deset let morila po vsem cesarstvu, s posebej veliko žrtvami v samem Rimu in na področju današnje Francije.
Marta Sordi opaža, da je po koncu te kuge nastopilo nenavadno dolgo obdobje miru za kristjane; obdobje, v katerem se je Cerkev utrdila, tiho večala, širila na nove teritorije (vključno na področje današnje Slovenije, dodajmo); obdobje, ki je trajalo vse do Decijevega preganjanja leta 250. Sordijeva postavi tezo, da gre to obdobje pripisati tudi kugi. Najprej je tu povsem naraven družbeni dejavnik, da velika nesreča ljudi poveže; verske in ideološke razlike gredo v drugi plan; tisti, ki kugo preživijo, se tega veselijo in bolj držijo skupaj.
A tu je še prav poseben dejavnik, ki je krščanska ljubezen do ubogih in bolnih. Sordijeva meni, da so se kristjani med antoninsko kugo izkazali kot dobri sosedje, kot negovalci bolnikov, kot zanesljiva pomoč, ko je najhuje. Če jih je poprej ljudski glas krivil za to ali ono nesrečo in jih postavljal pred sodnike, je njihov moralni ugled po kugi izjemno narasel. Sredi kužne vihre ni bilo težko v požrtvovalnih kristjanih zaslutiti obličja Boga, ki je ljubezen.
Camus bo rekel, da kuga, ko pobija nedolžne, dokazuje, da Boga ni. Kristjan bo s strežbo kužnim pokazal, da Bog je ter da Božja tolažba in rešitev delujeta tudi v mračnih časih človeštva.
COVID-19 nima razsežnosti kuge pokončevalke iz minulih stoletij. Ima pa moč izprašati vsakega o vsem in o tistem, kar je v njem zadnje in najgloblje. Ko nas na čuden način tudi fizično ‘prežene’ k sebi domov, nam ponuja čas za refleksijo in molitev. Da Bog je, v času sodobnih epidemij, ko imamo izdelane zdravstvene sisteme, povprečni kristjani več ne dokazujemo z neposrednim junaštvom pri strežbi bolnikom. Lahko pa v teh zmedenih časih na Boga pokažemo s svojim darom modrosti, bližine in tolažbe.v
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 3.

Zajemi vsak dan

Pokrižam se, preden sedem h kosilu, / pri delu, učenju in razvedrilu; / zvečer se pokrižam, preden zaspim, / da v novem se jutru veselo zbudim.

(Berta Golob)
Ponedeljek, 28. September 2020
Na vrh