Učna ura

Peklenšček je svetu dal covid-19, Bog pa učno uro in priložnost za poboljšanje.
Peklenšček na dolgi rok ne računa toliko z dejanskim številom mrtvih zaradi covida-19 – čeprav v svojem zavistnem bistvu uživa v bolečini in smrti človeka –, kot s tem, da bo zdajšnja pandemija čimbolj razgradila skupnost. Ko govorimo o razgradnji skupnosti, so tu mišljene družinske in sosedske vezi, skupnosti vezane na delo in dobiček, majhne in velike politične skupnosti, mednarodni odnosi.
Kajti njemu, ki mu Slovenci barokizirano rečemo peklenšček, je po starodavnem ime Diàbolos; iz grških besed dia (vmes, počez) in ballo (vržem, vstavim). Se pravi, peklenšček je tisti, ki ‘vmes’, med nas, postavlja usodne prepreke in zidove nerazumevanja, predsodkov, podcenjevanja, da bi s časom dosegel stanje trajne delitve in sovraštva. Izredne razmere vojn, gospodarskih kriz in pandemij so njegova priložnost. Ljudi je strah, njihovo srce se polni z nezaupanjem, sumijo, da jim hoče kdo namerno škoditi. V strahu in nezaupanju lahko začnejo delovati sebično, v nadaljnjem razvoju hudobno, krivično; politično se organizirajo v zlobne sisteme.
Dobivamo signale, da covid-19 ponekod že vnaša razdor ali obljublja poglobitev razdora med ljudmi. Tako na politični kot na socialni ravni. Nekatere od epidemije prizadete države gojijo globoko zamero do Evropske Unije, ki se ob njihovi nesreči ni odzvala. V nekaterih deželah, denimo v Španiji in Sloveniji, se ob covidu-19 dramatično poglabljajo stare politične delitve na desno-levo. V Italiji se lahko zgodi dodatno oddaljevanje severa dežele, kjer je virus najbolj pustošil, od osrednjega in južnega dela. Tu so še obeti socialnih delitev na one, ki so v epidemiji obubožali, in one, ki so ohranili svoj ekonomski status ali ga celo okrepili. Skratka, razpoke na telesu občestva se kažejo, zank in skušnjav ne manjka.
A Bog v časih covida-19 ne stoji ob strani. Razpokam na telesu občestva nasproti stoji učna ura krščanske solidarnosti. Če so najbolj na udaru koronavirusa bila stara krščanska ljudstva, večinoma katoliška (Italijani, Španci, Francozi, Belgijci), so ravno ta ljudstva pokazala herojsko solidarnost, vztrajanje na resnici brez prikrivanja podatkov, izjemno spoštovanje do starih in bolnih, sposobnost za žrtvovanje za drugega in – kot smo videli pri zdravstvenih delavcih, ki so izgubili življenje – pripravljenost na usodna osebna tveganja, da bi le opravili svojo dolžnost. Drži, ta ljudstva znajo biti precej sekularizirana, toda humus, iz katerega še vedno rastejo in črpajo navdiha za svoja dejanja, je Kristusov. Brez krščanskega humanizma in krščanske požrtvovalnosti, tolikih naporov ne bi bila zmožna. Preko njih je Bog podal glavno smernico za naše poboljšanje.
V Ajshilovi drami Vklenjeni Prometej najdemo besede: “Vedno moraš vedeti, kdo si in se prilagoditi novim pravilom.” Kdo torej smo? Katera bodo nova pravila?
Peklenšček je podtaknil covid-19, z Božjo pomočjo smo šli skozi učno uro in povedali, kdo smo. Še vedno smo dobri, srčni, požrtvovalni. Človeštvo svoje človeške sredice ni izgubilo. Cinizem in nihilizem, drugače še kako prisotna v naši kulturi, sta v času epidemije potihnila. Ideologija smrti, ki se kaže v zagovarjanju splava in evtanazije, je ugasnila svoj propagandni stroj. Povedali smo: ljudje smo in ljubimo življenje; četudi je staro in onemoglo, ga varujemo; nikakor ne ljubimo smrti.
Nakazala pa je ta učna ura tudi, katera so nova pravila, oziroma kateri je nov način življenja, ki se od človeštva pričakuje. Na kratko: človeštvo bo moralo nehati divjati. S svojim divjim hlastanjem po več in več, ustvarja preveč škode sebi, različnim skupnostim in stvarstvu. Ne, ne zagovarjamo zaustavitve razvoja in povratek v neko stanje predindustrijske nedolžnosti. Tudi dobička ne demoniziramo. Pač pa smo se med epidemijo poučili, da bo potrebno manj norenja in več zmernosti; manj osredotočenosti na dobiček in več na človeka ter stvarstvo; manj egoizma in več skupnosti.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 3.