Goltač in onesnaževalec ter spomin na modro nebo

Prišel je neviden virus in sodček nafte v ZDA je vsaj za nekaj časa bil vreden nič. Mogočni proizvodno-porabniški stroj se je ustavil. Letala so ostala na tleh, ceste so opustele, po predmestjih smo videli sprehajati se divje živali, priobalne vode so se same po sebi očistile, nebo je bilo spet deviško modro, ljudje so se učili sami pridelovati kvas in peči kruh.
Človek, ki ga sicer skrbi prihodnost planeta, se vpraša, če ne bi bilo dobro, da bi tako ostalo. Kaj če bi občutno zmanjšali porabo nafte? Kaj če bi ustavili proizvodno-porabniški stroj, ki je postal sam sebi namen? Kaj če bi odrekli poslušnost Mamonu, bogu-denarju, in se posvetili drobnim in skromnim veseljem v naši okolici? Kaj če bi sesuli mit o nujnosti gospodarske rasti, kateremu smo vsi – levi in desni, verni in neverni, temnopolti in belopolti – enako pokorni?
Kaj že uči francoski ekonomist Serge Latouche? Kaj papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva Hvaljen, moj Gospod?
Latouche je znan kot ideolog padca gospodarske rasti (degrowth theory). Njegov nauk je preprost: za dobro človeštva in planeta ustavimo hiperprodukcijsko divjanje, nehajmo ekonomski uspeh meriti zgolj z gospodarsko rastjo, naučimo se “živeti bolje z manj”. Zdajšnji model nas namreč uči živeti z veliko, z nepotrebnim in z viški. Viški (goltanje) in gore smeti (onesnaževanje) niso stranski produkt tega modela, temveč tvorijo njegovo jedro. V intervjuju za španski časopis El País je Latouche med drugim povedal: »Eden glavnih problemov našega ekonomskega modela so viški. Trgovski center odvrže 20% hrane, ostalih 20% odvržejo gospodinjstva. Rok trajanja je eden izmed motorjev moderne družbe. Vse je programirano, da traja kratko, da bi se potem kupovalo več in več.«
Kakor je imela Partija svoj oddelek za propagando, ima proizvodno-porabniški stroj reklame. Teh je danes toliko, da so ustvarile medije, ki ne živijo od bralcev, poslušalcev in gledalcev, ampak živijo od reklam (primer: komercialne televizije). Reklame so zadolžene, da ljudi psihično preparirajo, da v zdajšnji model verjamejo in iz njega ne znajo izstopiti.
Serge Latouche, katerega knjiga Preživeti razvoj je prevedena tudi v slovenščino, vidi enega prvih korakov za nov model v obnovi ekološkega kmetijstva. Več ljudi bi se moralo vrniti k domači zemlji, meni, saj je absurdno, “da jogurt do nas potuje 9000 km”. Z vrnitvijo k zemlji bi se odprla delovna mesta, ljudje bi bili bolj povezani, jedli bi boljšo hrano, manj bi onesnaževali.
Podobno vizijo nam razpira tudi papež Frančišek v okrožnici o varovanju stvarstva. S tem, da za razliko od Latoucha, močno poudari, da ekološkega in socialnega obrata ne bo mogoče izvesti brez duhovne revolucije. Papež opozarja, da je sedanji model produkcije viškov in kulture odmetavanja tesno povezan z duhovno praznino, tipično za našo dobo. Človek je goltač in onesnaževalec, ker je izgubil notranji kompas. Ne moremo se iti vrnitve k skromnosti in reševanja ekoloških problemov, če istočasno ne rešujemo problema duhovne praznine.
Da bi nas koronavirus v korenini spremenil, ni videti. Goltač in onesnaževalec v nas komaj čaka, da nafta prevzame začasno ji odvzeti prestol ter da se proizvodno-porabniški stroj spravi nazaj na prejšnje obrate. Zgleda, da globalni ekonomski sistem ta hip nima alternative, ki bi ga lahko izpodrinila, ne da bi poškodovala demokracijo. Greta Thunberg je simbol želje po obratu, je pa tudi prikaz trhlosti vodilnih zeleno-socialnih ideologij. Slednje so večinoma ustvarjene v udobnih meščanskih laboratorijih. Na zunaj se razpečujejo kot alternativa, globoko spodaj znajo biti tiha kolaboracija.
A ne bodimo črnogledi. Goltač in onesnaževalec je bil v času koronavirusa opomnjen. Spomin na modro nebo bo v njem ostal. Karantenska izkušnja, da je malo lahko tudi več in da je poljana za domačo sosesko lahko enako lepa kot Maldivi, ne bo povsem pozabljena.v
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 3.