Prestrašenec v času nove evangelizacije

Sv. Janez Pavel II. je tisti papež, ki je na podlagi naukov sv. Pavla VI. o oznanjujoči Cerkvi sprožil velik strateški razmislek o novi evangelizaciji. To vemo. Malokdo pa ve, da je izraz “nova evangelizacija” najprej uporabil leta 1979 med obiskom Poljske in sicer na travniku pri naselju Nowa Huta vzhodno od Krakova. Takole je dejal: »Ni mogoče ločiti križa od človekovega dela. Ni mogoče ločiti Kristusa od človekovega dela. To je bilo potrjeno v Nowi Huti. In to je začetek nove evangelizacije.«
V bližnjem novozgrajenem delavskem naselju Nowa Huta je namreč v šestdesetih in sedemdesetih potekal boj delavskega razreda zoper komunistično oblast, ki je bil boj za pravico do postavitve križa in za pravico izgradnje cerkve. V naselju, ki ga je partija hotela ateističnega, so delavci pokazali, da delo in industrijski napredek ter vera v Kristusa gredo skupaj. V srcu sivega socializma so se poljski delavci zavzeli za Kristusa na način, da se je čudil ves svet.
Kasneje je pojem nove evangelizacije dobil globlje in dodatne sopomenke, postal je velik program Cerkve ob prehodu v novo tisočletje. Delo predhodnikov danes povzema papež Frančišek, ki resda besedne zveze “nova evangelizacija” ne uporablja veliko, vendar pa v zameno veliko govori o “misijonarski preobrazbi Cerkve” in o “preroški poklicanosti” kristjanov, zlasti posvečenih oseb. Skratka, Cerkev že skoraj pol stoletja vztraja v spodbujanju novega močnega vala oznanjevanja, ki bi po svežini in prepričljivosti spominjal na tisti prvi val, ki smo ga evropski narodi bili deležni ob koncu antike in v zgodnjem srednjem veku.
Kajti evropski človek se pospešeno oddaljuje od Kristusa. Če ne bo kmalu resnega vala oznanjevanja, bosta Slovenija in Evropa v nekaj desetletjih povsem post-krščanski.
“Lepo, lepo, to o novi evangelizaciji, toda – kako?” je pogosto slišati. Mnogi kristjani bi hoteli jasno, preprosto in uspešno metodo nove evangelizacije. Mislijo, da je nova evangelizacija neka zaenkrat še skrivna formula delovanja, ki pa bo prej ali slej odkrita, sprožena in težave z oddaljevanjem od vere bodo hitro rešene. Vendar nova evangelizacija ni nekak magični postopek, ki daje hitre pozitivne učinke. Nova evangelizacija je najprej drža kristjana, šele nato postopek, metoda. Oznanjevalne drže pa kronično primanjkuje.
Slovenski katoličan je kot oznanjevalec plah, negotov. Naj ponazorim. Lani je župnija, kjer župnikujem, kupila dva nova kakovostna mašna plašča slovenske izdelave. Obesil sem ju pred prezbiterij in ju pred sv. mašo blagoslovil. Po maši sem povabil ljudi, naj pridejo bližje in si ju ogledajo, vidijo, kako sta izvezena, potipajo. Kaj se je zgodilo? Prav noben vernik po maši ni prišel naprej, da bi se dotaknil plaščev. Najprej me je osupnil nekak prastrah pred sakralnim, ki vernikom preprečuje, da bi sproščeno stopili po cerkveni ladji in se dotaknili duhovniških paramentov. Nato sem se vprašal: in kako naj zdaj ta ‘prestrašenec’ oznanja evangelij? Kako naj človek, ki v domači cerkvi komaj upa dvigniti pogled, junaško pričuje tam zunaj, ko je to potrebno? Ali bolj radikalno: kako naj vernik, ki smo ga tisoč let vzgajali za ovčico, kar naenkrat postane lev?
Zavedajmo se torej, da naloga nove evangelizacije pomeni delati na sebi. Dela navznoter ni malo. Gre za pravcati duhovni obrat, ki bo iz pasivnega vernika naredil aktivnega oznanjevalca. Ne, ni potrebno, da bi se poslej zaradi križa tepli z ideološko policijo, kot so se v šestdesetih z njo tepli pogumni katoliški delavci v Nowi Huti, vsekakor pa je nujno potrebno – “v ugodnih in neugodnih okoliščinah” (2 Tim 4,2) – o Kristusu povedati naprej.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 3.